Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 35 glasov Ocenite to novico!
Koreja
Korejke se fotografirajo pred palačo. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Seul je veliko in prometno mesto, šteje kar 10 milijonov ljudi. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Južne Korejke so simpatične ženske in vedno urejene. Na delovnem mestu se namreč to od njih močno pričakuje, tako kot na Japonskem od Japonk. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Seul bi lahko poimenoval "vrata v Azijo". Je namreč nekje vmes med urejeno Japonsko in recimo Vietnamom. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Ulica v Itaewonu, nekoliko bolj kozmopolitskem delu Seula. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Vojni muzej. Korejsko transportno letalo ameriške izdelave. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Ploščad pred muzejem je bila polna naprav, ki smo jih ljudje izumili, da se lahko z njimi med seboj pobijamo. Foto: Jan Konečnik
Koreja
V Korejski vojni med severom in jugom je umrlo okoli 150 tisoč južnokorejcev in okoli 50 tisoč Američanov. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Tabla z medmejnega območja med severom in jugom. Vojaška demarkacijska linija. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Risba vojaškega spopada iz korejske zgodovine. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Vojaška oblačila korejskih bojevnikov v srednjem veku. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Korejska bojna ladja iz zgodnjega srednjega veka. Korejci so že uporabljali smodnik, zato je bila ladja opremljena z majhmiti topovi. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Na ulici smo srečali v tradicionalna oblačila oblečene Korejke. Tako kot mi so šle v Palačo kronskega princa. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Osrednja zgradba v Palači kronskega princa v Seulu. Foto: Jan Konečnik
Koreja
Kompleks palače je velik, zajema tudi jezera in parke, namenjene sprostitvi vladajočih. Foto: Jan Konečnik
Koreja
S Šinpindžijem in Ahetzem. Dobra človeka, vesel sem, da sem ju spoznal. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Južna Koreja in dobro jutro, Vietnam!

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 42. del
9. april 2018 ob 06:50
Seul - MMC RTV SLO

"Kakšen vizum za Vietnam?" sem začudeno in s kepo v grlu zrl v punco za prijavnim okencem na seulskem letališču. "Ja, potrebujete pismo, potrdilo, da boste vizum prevzeli na letališču v Vietnamu."

Sem šel preverit. Streha orehova, prav ima! Jao! Danes popoldne očitno ne bom pil piva v Hanoju.

Sveto pismo
A najprej o Seulu, glavnem mestu Južne Koreje. Ne morem se odločiti, ali mi je bilo všeč ali ne. No, gotovo mi je bil bolj pri srcu Tokio, to je jasno. Tudi Seul je veliko mesto, dobrih deset milijonov duš šteje, metropolitansko območje pa še enkrat toliko.

Hostel je bil na dobri lokaciji, a so v sobico stlačili šest postelj, čeprav je bilo prostora največ za štiri. Poleg mene je spal Nigerijec, prijazen možakar. Zvečer pred spanjem je vedno prebral odlomek iz Svetega pisma, ki ga je nato položil ob glavo in zaspal. V hostlu je bil že mesec dni, mislim, da je prišel sem delat. S trebuhom za kruhom. Zvečer se je pogovarjal po Skypu s svojo ženo in otroki.

"Si kristjan?" me je vprašal en dan. Tako preprosto, a tako težko vprašanje. Poglejmo ... Vzgojen sem bil katoliško, tako, kot je to bilo na vasi. A v cerkev ne hodim, tudi molim ne in tudi verjamem v te zadeve ne kaj preveč, sem mu razložil. "Zakaj pa ne hodiš in veruješ," je vztrajal. "Ker se mi zdi, da je Cerkev kot institucija postala ena velika firma, ki ji je kaj malo mar za malega človeka." In sem mu nekako posplošeno razložil finančne mahinacije Mariborske nadškofije, krvavo zgodovino in neko dogmo, ki jo vcepljajo škofi in kardinali o gejih in splavu, ter zaključil s tem, da mi bo težko neki župnik pridigal o družini in zvestobi, če sam ni nikoli okusil slasti in tudi žene in otrok nima. "To razumem, saj v Nigeriji tudi niso ravno angeli vsi ti dostojanstveniki, ampak nanje moraš pozabiti, pogovarjaj se z Bogom! Pojdi vsako nedeljo v cerkev in se pogovarjaj z njim," mi je svetoval in se zraven tako po afriško široko nasmehnil. "Jaz verjamem in verujem v dobro srce, v to, da si dober človek. Za to ne potrebujem Boga in desetih zapovedi," sem mu odgovoril in se nasmehnil nazaj.

Včasih se vprašam, komu je lažje? Nam, ki večno dvomimo in se sprašujemo o vsaki zadevi, ali tistim, ki verjamejo v nekega boga, se ravnajo po njegovih zapovedih in si s tem, kaj je onkraj tega, ne belijo glave kaj preveč.

V Itaewonu, predelu, v katerem sem se nastanil, je bilo sicer precej živžava, veliko ljudi na ulicah, ogromno gostilnic s korejsko, pa tudi japonsko in tajsko hrano ter seveda italijansko in ameriško. Itaweon je menda bolj kozmopolitanski predel, tudi zato, ker je v bližini velika ameriška vojaška baza in je zato tam več tujcev. Tudi sicer se mi zdi, da je tukajšnja mladina precej amerikanizirana. Ne le glasba in to, da znajo, vsaj v Seulu, kar dobro ameriško angleščino, ampak tudi njihovo vedenje je podobno. Govorjenje, v katerem venomer nekoliko pretiravajo. Fucking this, fucking that ...!

"V Koreji se vse vrti okoli denarja. Denar je pomemben, denar je status," mi je razložil Kevin, okoli 24 let star Korejec, in dodal, da bogate spoštujejo, pa tudi dobre ženske dobijo. Je bil kar malo razočaran, ko mi je dejal, da sem podoben nekemu ameriškemu očitno vsesplošno znanemu bogatašu, jaz pa nisem imel pojma, kdo ta tip sploh je. Tudi v baru se je videlo, da je kar nekaj žensk tam samo zato, da se priključijo neki družbi fantov, ki imajo denar, da jim nato plačujejo pijačo vso noč. "Sponzoruše", bi rekli pri nas. In potem se tam nekaj hihitajo in navijajo, ko fantje zraven igrajo pikado. Korejci radi igrajo pikado.

Vojna
V Seulu imajo dober vojni muzej. Začne se daleč nazaj v zgodovini, ko so takratna korejska kraljestva hoteli zavojevati Japonci, Kitajci in tudi Mongoli. Sami Korejci so v preteklosti sicer tudi imeli vojaške aspiracije na Japonskem, a jim ni uspelo vzpostaviti več kot nekajletne prisotnosti na otoku. No, Japoncem je v moderni zgodovini le uspelo, saj je bila od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne Koreja pod njihovo oblastjo. Večina pozornosti v muzeju je tako posvečena korejski vojni, ki se je začela z nenadnim napadom severnokorejske vojske na jug leta 1950, končala pa s premirjem leta 1953. Severna in Južna Koreja nista nikoli podpisali mirovnega sporazuma, tako da sta tehnično gledano še vedno v vojni. Meja med državama je postavljena na 38. vzporednik, a dejansko ne poteka ravno po vzporedniku. Na meji je nekaj kilometrov široka demilitarizirana cona, prehod s severa na jug pa razen za politične predstavnike ni mogoč.

Južni Korejci in Američani imajo zapleten odnos. Po eni strani Korejcem ne ugaja njihova dolgoletna prisotnost na polotoku, po drugi strani pa so jim močno hvaležni, da so jim v državljanski vojni pomagali v boju proti komunističnemu severu, ki so ga podpirali Kitajci in Sovjeti. Američani, ki so v Koreji vodili operacije Združenih narodov, so od 200 tisočih žrtev na južnokorejski strani tukaj pustili okoli 50 tisoč življenj! Ob njih je bilo sicer pod belo-modro zastavo v bojih s svojimi vojaki ali opremo prisotnih še 20 drugih držav. Po vojni je bilo okoli 70 odstotkov infrastrukture Južne Koreje uničene.

Danes, po več kot pol stoletja, je jug ena izmed tehnološko najbolj naprednih držav sveta, sever pa ostaja precej nerazvita socialistično-komunistična država. Na spletu so nočni satelitski posnetki, kjer je vidno, da je na jugu osvetljeno praktično vse, na severu pa razen prestolnice Pjongjang bore malo. Čeprav se v zadnjem času odnosi med državama nekoliko ogrevajo, na preteklih olimpijskih igrah v Južni Koreji so hokejistke obeh držav celo nastopile pod skupno zastavo, pa je do morebitne združitve obeh držav še daleč. Če se bo sploh zgodila, saj veliko predvsem mlajših Južnih Korejcev ne vidi več smisla v tem, da bi živeli v skupni državi.

Kronska palača
Lep dan je bil in z Ahetzem in Šipindžijem, Špancem iz Baskije in Tajvancem, s katerima sem se spoznal v hostlu, smo odšli na ogled palače Gjongbokgung, palače korejskega kronskega princa. Veliko zgradb je bilo seveda obnovljenih, saj jih je načel zob časa, a starost palače sega v 14. stoletje. Ljudi je bilo ogromno, a je kompleks velik, tako da se nekako porazdelijo. Čez palec bi rekel, da je bila skoraj polovica obiskovalcev v korejski narodni noši, saj so se prišli fotografirat za spomin. Skupine deklet so imele s seboj stojala za mobilne telefone in se postavljale v različne položaje ter hitele za fotoaparat preverjat, ali so se dobro posnele. Tako kot na Japonskem tudi tukaj zdaj cvetijo češnje in seveda je to za domačine prelepa kulisa.

Zanimivo je primerjati tukajšnje kraljeve palače z evropskimi, če vzamemo 14., 15. ali 16. stoletje. Tukajšnje palače so zgrajene večinoma iz lesa, gre za velike komplekse različnih zgradb za različne namene. Prostori za spanje so posebej, jedilnica posebej, molilnice posebej. Prostori za sprejem so v svoji zgradbi, prav tako recimo za nastanitev gostov. Na neki način je vse skupaj videti bolj preprosto, pa nisem prepričan, če je res. Strehe in svetišča namreč krasijo čudovite rezbarije, veliko pozornosti so tukajšnji umetniki posvečali tudi poslikavam lončenih posod in tkanin. Evropski veljaki so v teh časih živeli v vsaj na videz bolj mračnjaških gradovih, zgrajenih iz kamna, obdanih z visokimi obzidji. Čeprav seveda pri nas najdemo čudovite primerke srednjeveške arhitekture. Morda je tako, da sta si evropska in azijska kultura tako različni, da ju je nemogoče in tudi brezpredmetno primerjati ter je najbolje uživati v lepoti in drugačnosti ene in druge.

Kje imate vizum?
Polet za Hanoj sem imel zjutraj ob 6.25, zato sem šel na letališče dan prej pozno zvečer, saj tako zgodaj zjutraj vlak s postaje Seoul Station do letališča Incheon še ne vozi. Incheon je veliko letališče in prav zanimivo je ob takih urah hoditi po ogromnih prostorih, zgrajenih za tisoče in tisoče ljudi, ki pa so skorajda prazni. Od polnoči do petih zjutraj tudi velika letališča zaspijo ali vsaj malo priprejo oko.

Ob peti uri sem polomljen vstal s klopi, na kateri sem zaspal za dve ali tri ure in šel v vrsto za prijavo na polet. "Imate letalsko karto za zunaj Hanoja, zunaj države? Nimate? Vizum imate? Tudi ne? Čakajte, bom šla vprašat kolegico," je dejala lepa zaposlena VieJet Aira. "Ne bo šlo, potrebujete vizum." Ko sem se prepričal o svoji zmoti tudi sam, sem začel iskati možnosti, da v uri in pol uredim to nepriliko. Vizum za Vietnam sicer dobiš brez težav, proces poteka tako, da prek spletne strani nekega podjetja vneseš podatke, plačaš 15 dolarjev, nato ti v dveh dneh pošljejo potrdilo ne elektronsko pošto. To potrdilo nato pokažeš na vietnamski meji, plačaš še 25 dolarjev in dobiš vizum za mesec dni. Če se ti mudi, lahko to potrdilo dobiš tudi v 15 minutah, a za ceno 100 do 200 dolarjev, odvisno od ponudnika. Ampak ob šestih zjutraj ne, saj začnejo delati šele ob sedmi uri.

Jasno mi je bilo torej, da bom moral to letalo izpustiti. Zdaj vem, kaj je bilo ... Najprej sem hotel leteti na Tajsko, kjer ni vizuma oz. plačaš ob prihodu, potem sem pa videl poceni vozovnico za Vietnam in kar kupil. Za vizum pa pozabil pogledati. Prvič v življenju se mi je to zgodilo ... No, in vse v življenju je enkrat prvič.

Plačal sem za hitrejši postopek pridobitve vizuma, stane 35 dolarjev in potrdilo ti pošljejo v štirih urah. Kupil sem novo letalsko vozovnico, s katero sem imel kar srečo, saj je bila ugodna, za okoli 90 evrov. Letalske vozovnice so tukaj med azijskimi državami pravzaprav kar poceni. Ko sem to uredil, sem se šel v tisto "avtomatsko kamrico" še fotografirat, na vietnamski meji moraš namreč predložiti še fotografijo, ki jo nato pripnejo k tvoji vlogi in jo, če mene vprašate, zabrišejo v neki kup in je za večno pozabljena. Korejske vone sem zamenjal za ameriške dolarje in šel jest neko pekočo korejsko juhico.

Nato sem si našel primerno klop, ki bo moj dom za naslednjih 24 ur, in zaspal. Hvala bogu imajo na letališču povsod precej dobro brezžično povezavo in sem tako preganjal čas. Nato sem se pogovarjal s prijateljem Juretom, ki je ravno v Gruziji in se je imel v tistem trenutku precej bolje kot jaz, pa z Borisom in Aljažem ter Anjo, ki so doma, v Ljubljani. Včasih prav pogrešam prijatelje. In Ljubljano.

Šok!
Drugi dan je šlo vse brez težav in po štirih urah letenja smo pristali na hanojskem letališču. Seveda je brezpredmetno omeniti, da mejni policisti vizume žigosajo bolj kot ne kot po tekočem traku, tako da se mi zdi, da je vse skupaj ena nesmiselna birokracija, ki pa seveda državi prinese vsaj 25 dolarjev na osebo. Dolarjev. Vizuma namreč ne moreš plačati v vietnamskih dongih.

Zunaj letališča sem srečal nekega Francoza, s katerim sva šla z uberjem skupaj do mesta, našla neki lokal in naročila pivo. Po urejeni Japonski in Koreji je Vietnam kar šok! To je že tista prava Azija, kjer se na ulici mešajo vonjave bencina, kuhajoče se hrane in strjene krvi kokoši, ki je ravno prej na ulici pod sekiro izgubila glavo. Sem ter tja švigajo motorčki in skuterji. Ljudje vsepovsod. Glasno je.

A vzameš v zakup, ker ne vem, ali sem že kdaj bil v državi, kjer mala steklenica piva stane manj kot evro, postelja v urejenem hostlu z zajtrkom pa 3,5 evra na dan. Vietnam je res poceni država.

Odločil sem se, da bom kupil motocikel in se z njim peljal na sever gledat riževa polja, nato pa ob obali proti jugu, proti Hošiminhu oz. Sajgonu in naprej proti meji s Kambodžo. Juhu, se že veselim, to bo zanimiva dogodivščina!

P. S. Prvič na potovanju se mi je zgodilo, da sem naključno srečal Slovenca, natančneje Slovenki. Katja in Špela, ki sta na izmenjavi v Južni Koreji, sta prišli na obisk v Seul in smo se znašli v istem hostlu. Lepo je bilo po dolgem času spregovoriti po domače, z domačimi ljudmi.

Moja pot: Seul (Južna Koreja)-Hanoj (Vietnam)

Jan Konečnik
Koreja
Koreja
Koreja
Koreja
Koreja
Vietnam
Vietnam
Vietnam
Vietnam
Vietnam
Vietnam
Vietnam
Vietnam
Vietnam
Prijavi napako
Komentarji
smithies
# 09.04.2018 ob 07:23
Za vietnam rabiš letter of approval, ki pa ima zelo različne cene, od 6usd do 20usd. Sam sem ga naročil za 6 usd, kjer si na enem listu z večimi ljudmi skupaj. Za dražjo ceno si na listu sam.
smithies
# 09.04.2018 ob 12:51
Meni je bil Laos najbolj všeč izmed Vietnama, Kambodže in Tajske. Manj turističen divji, prijazni in odprti domačini bolj kot v vietnamu, Luang Prabang pa moje najljubše mesto v JV Aziji
GORILA
# 09.04.2018 ob 09:06
A vzameš v zakup, ker ne vem, če sem že kdaj bil v državi, kjer mala steklenica piva stane manj kot evro,

...tip še ni bil na češkem!
dylan_dog
# 09.04.2018 ob 12:39
@smithies - jaz sem lani dal 25$ na uradni strani in je bilo še par drugih oseb gor navedenih, letos sem ga pa dobil zastonj. Pri agenciji Alo trip sem prek neta kupil enega od notranjih letov - cca 40€ in dobil approval letter zastonj. Tako, da mogoče tale "hint" še komu pomaga.

Sicer je pa Vietnam krasen, ravno sem se vrnil in , že razmišljam o tretjem obisku.
DeLux
# 09.04.2018 ob 10:01
Letos bila z ženo v Vietnamu, je blo kar luštno :) Vsak si seveda izbere svojo ruto, midva sva štartala v Ha Noi (Ha Long Bay), pa potem Da Nang (izhodišče za Hoi An ter Hue, pa naprej v Saigon (Cu Chi in Mekong), za konec pa Phu Quoc za kratek oddih. Vse skupaj 16 dni + 2 dni na letalu. Znotraj države sva se prevažala izključno z letali, leti so ugodni, letalske družbe tip top, jutranji leti pa ob 6ih zjutraj tako da imaš potem res cel dan na novi lokaciji. Aja letela sva prvič u življenju iz Brnika z Turkishem. Razen izgubljene prtljage (2 dni bila brez) in denarnice (sva dobila nazaj po pošti z večjim manjkom denarja saj jo je našlo hotelsko osebje) večjih zapletov ni bilo :))
oziris.va
# 09.04.2018 ob 09:20
Zanimiv dialog z Nigerijcem o veri, cerkvi in Bogu ... hmm.
suicider
# 09.04.2018 ob 08:43
Lahko plačaš vizo tudi z € ampak stane tudi 25 isto kot $. Vsaj v Ho Chi Minhu so eni plačevali tako.
ishgilliath
# 10.04.2018 ob 09:49
mythx
No, to da ni pristen se malo smešno sliši, kot da bi mi kot tujci dejansko lahko resno sodili o avtentičnosti neke tuje kulture... Ja, brez dvoma je Vietnam precej bolj razvit in urbaniziran od Laosa ter posledično precej bolj globaliziran, ampak ker je mešanica tako unikatna ga to kvečejmu dela bolj zanimivega, kot bi bil sicer. Verjetno bo za nekoga, ki pride tja za dva tedna, mesec in pričakuje ulice polne menihov v áo dài oblečenih Vietnamcev, ki plešejo tradicionalne plese res preveč moderniziran, ampak tak pač je pristen modern Vietnam, ostalo so bolj neki newageovski ostanki zahodnjaških predstav o tem kaj naj bi bila "prava" Azija. Kdor pa hoče bolj tradicionalen Vietnam, ga pa zmeraj lahko najde takoj izven mest in turističnih bestsellerjev, problem je samo v tem, da v Vietnamu večina turistov tega ne išče. Sodeč po mojih izkušnjah iz te regije (in Hanoj je v bistvu moj drugi dom) je razlika med turističnim izkustvom med Laosom in Vietnamom primarno v pristopu obiskovalcev... Vietnam ima pač toliko svetovno znanih must-see dstinacij, da večina ljudi v svojem obisku sploh ne utegne zaviti z ustaljenih poti in se pač vozijo od Mekonga do Saigona, pa do otokov, pa mal v džunglo, pa na koncu še malo plemena pogledat v hribe... Laos nima nekih tako svetovno znanih znamenitosti, kar pomeni da je tako sam tip turistov in njihov načrt potovanja precej bolj raznolik/fleksibilen, pa tudi celotna turistična infrstruktura precej manj centralizirana na top 10 destinacij. To (plus na sploh precej manjše število turistov) ima za posledico, da imajo povprečne lokacije, ki jih vidi turist v Laosu bolj "nerazvit", tradicionalen filing, kot tiste v Vietnamu. Nima pa to veze s dejansko klimo v državi, kdor je recimo zašel v jugovzhodne (in severozahodne) dele hribovitega vietnamskega severa, ali pa v gorah ob meji z Laosom bo našel enak svet, kot na drugi strani meje, samo še z malo bolj fascinanto divjino...
mythx
# 09.04.2018 ob 15:30
se pridružujem mnenju smithies. Luang Prabang je eno najboljših mest v JV Aziji. Tisto vzdušje ob Mekongu je res pristno azijsko. Za avanturiste, ki v Laos načrtujejo iti preko severne tajske meje (Chiang Khong) priporočam vožnjo iz Huay Xay-ja v Luang Prabang s hitrim čolnom (cca 300km v 6 urah).. Sicer je vsaj ena smrtna žrtev na leto, ampak je zelo zanimivo.
Laos je res umirjena država - skoraj ne srečaš turistov, sploh če štopaš ali kupuješ karte za avtobuse sam na avtobusnih postajah (mimo agencij). Ceste so večinoma prazne. Je pa tko, da vožnja lahko traja 12ur za 100km in avtobusi običajo speljejo, ko so (pre)polni. Vientiane je bil meni dolgočasen, raje sem s kolesom obiskoval majhne vasice, kjer otroci še nikoli ali zelo redko vidijo belca in se jim pridružil pri igri z žogo ali pa sem jim dal kak svinčnik. Zelo zanimiv je tudi Si Phan Don na jugu države ob meji s Kambodžo, kjer so slapovi Mekonga in okoli 4000 otokov.
Edina črna pika je tista turistična "norišnica" v Vang Viengu, kjer je ogromno prostitucije in drog, ampak mislim, da sem nekje bral, da so naredili red. Laos je čisto nasprotje Vietnama. Kambodža in Vietnam sta že preveč turistični destinaciji, ker te povsod vsi hočjo oskubiti, razen študenti, ki hodijo od turista do turista z angleškimi slovarji, da bi vadili angleščino. Malo se mi je zdelo smešno, da podeželjski otroci, ki prodajajo spominke v Sapi, znajo bolje angleško kot večina študentov v Hanoiju.
ishgilliath
# 09.04.2018 ob 09:44
Namesto Sa Pe in riževih polj se bolj splača čisto na sever (je čisto fajn, ampak preveč skomercializirano), po Hà Giang provinci, tam je scenografija res fascinantna, pa s precej manj turisti. Potem pa do Ba Bể nacionalnega parka, pa po obali od Móng Cái-ja do Hạ Long zaliva... Ta del turistov sploh ne vidi, pa je totalna škoda ker so Cô Tô, Quan Lạn in ostali otoki tam okoli res super. Neskončno boljša izkušnja od gužvanja na turističnih ladjicah okoli Hạ Long-a....
Pa po poti na jug se je nujno treba ustavit v kakšnem izmed severnih "džungelskih" narodnih parkov Pù Mát, Vũ Quang, Pù Luông, Cúc Phương, Bến En, Xuân Sơn... Razen Cúc Phươnga sicer v nobenem ni kaj prida turistične infrastrukture, ampak če se najde dobrega vodiča te lokacije ponujajo divjino neprimerljivo s čemerkoli, kar ponujajo bolj popularni parki na jugu... No, pa seveda v Phong Nha-Kẻ Bàng-u se je treba ustavit, jame tam so pač ena izmed stvari, ki jih je treba videti v življenju.
Drugače pa uživaj v Hanoju, je pa vsaj kak teden potreben, da ti klikne. Zame osebno najljubše mesto jugo-vzhodne Azije, Saigon se lahko skrije tako kar se tiče hrane kot karakterja...
ishgilliath
# 09.04.2018 ob 21:01
Laos je čisto nasprotje Vietnama. Kambodža in Vietnam sta že preveč turistični destinaciji, ker te povsod vsi hočjo oskubiti,
Celotna jugo-vzhodna Azija je preveč turistična, če se držiš tistih tridestih top destinacij iz Lonely planeta... Vietnam je pač samo malo bolj sposoben pri oglaševnju svojega obveznega dvotedenskega turističnega itineraryja (Mekong, Hội An, Huế, Hạ Long in Sa Pả) in kdor ga odpiše kot "preveč turističnega" verjetno kaj dosti več od tega tudi ni videl.
dylan_dog
# 09.04.2018 ob 13:43
Kambodža tudi mene ni ravno prepričala, poleg Angkor Wat-a in otokov, kaj več ni za videt..., nekako pusta dežela se mi zdi, v mestih polno enih nategunov, pa še kulinarika, kar je meni kar pomemben dejavnik pri izbiri potovanja, je precej neizvirna, glede na to, kaj ponujata v tem oziru Vietnam in Tajska. Drugo leto pa grem najverjetneje tudi sam v Laos.
Skippy
# 09.04.2018 ob 08:09
tako da se mi zdi, da je vse skupaj ena brezvezna birokracija, ki pa seveda državi prinese vsaj 25 dolarjev po osebi. Dolarjev.

In po celem svetu je tako ... samo na tem portalu nekateri ne razumejo pomena dolarja.
Jon Sneg
# 09.04.2018 ob 12:22
Se mi zdi, da drvi skozi Azijo.

Jaz sem vse potrebne vizume za pot po Indokini (Kambodja, Laos, Vietnam) v letih 1999 in 2002 uredil v Bangkoku, v dveh dneh, brez kakršnihkoli problemov.
lovetotravel
# 13.04.2018 ob 18:14
Kambodža: vožnja z ladjo čez Tonle Sap, kolesarjenje po Angkorju (vsaj 3 dni), Koh Kong (z Koh Kong Islandom)... Kambodža je čisto kul, a je seveda Laos vsaj zame veliko boljši. Mesteca na severu, pa s kolesom naokoli... Čisti užitek, pa nobenih turistov (ali jih je zgolj malo). Tudi Vang Vieng zna biti čisto kul. 2x sem bila tam, prvič je bil še bolj divji, potem so ga porihtali, a malce pogrešam splave na reki. Drugič sva spala na začetku vasi, pa ni bilo nobenih težav s preglasnimi popotniki... Le Vientiane mi nekako ni preveč blizu. Saj je OK, če je to prvo mesto v Laosu, ki ga obiščeš, drugače pa ni nič posebnega. Najboljša pa sta Muang Ngoi Neua in Luang Prabang!!
V Vietnamu sem bila že tako dolgo nazaj, da težko sodim, kako je sedaj. Mi je bil pa takrat hudo všeč.
smithies
# 10.04.2018 ob 23:11
Tudi laos bo slej ko prej prepljavljen s turisti, kitajci bodo namreč v 3 letih zgradili železnico peking-vientiane. Laoškim kmetom je dražava vzela zemljo brez nadomestila, nekateri so se v okolici luang prabanga uprli in v neredih je umrl kitajski delavec na gradbišču, ki bo baza za gradnjo železnice. Tako en nasvet vsem, pojdite v Laos v naslednjih 3 leh.
mythx
# 09.04.2018 ob 21:28
@ishgillath Res je, se najde še tisti pravi Vietnam, včasih že ulico ali dve proč od turističnih atrakcij. Sam sem bil v Vietnamu mesec dni in sem videl vse našteto in še marskaj drugega. Vseeno je, če pogledam na povprečje, sploh v primerjavi z Laosom, Vietnam manj pristen. Ni šlo za nikakršen odpis, le primerjavo 2-3 držav.
smithies
# 09.04.2018 ob 18:54
Na 4000 otokov smo plavali v mocnem toku mekonga z lokalnimi otroci, vang viend najbolj poceni žurersko mesto, kjer lahko celo noč piješ zastonj - ja tudi sam nisem vrjel, imajo happy hour v hostlih in barih, kar pomeni free whiskey cola and free beer
Andrej52
# 09.04.2018 ob 08:31
Ne razumem, tako izkušen popotnik pa tako elementarno neznanje o navadah in uzancah po svetu...
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo