Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 28 glasov Ocenite to novico!
Panama city
Panama city Foto: Jan Konečnik
Okolica kraja Cerro punta.
Okolica kraja Cerro Punta. Foto: Jan Konečnik
Hiše v vasi Guadalupe imajo malo alpskega pridiha
Hiše v vasi Guadalupe imajo malo alpskega pridiha. Foto: Jan Konečnik
Potepuških psov sem v štirih mesecih videl nešteto.
Potepuških psov sem v štirih mesecih videl nešteto. Foto: Jan Konečnik
Noč v Panami.
Noč v Panami Foto: Jan Konečnik
V pristanišču
V pristanišču Foto: Jan Konečnik
Polja so ponekod tako strma, da človek komaj stoji.
Polja so ponekod tako strma, da človek komaj stoji. Foto: Jan Konečnik
Premci
Premci Foto: Jan Konečnik
Prodajalci v Panama cityu.
Prodajalci v Panama cityu Foto: Jan Konečnik
Panamski prekop. Zapornice pri kraju Pedro Miguel.
Panamski prekop. Zapornice pri kraju Pedro Miguel. Foto: Jan Konečnik
Panamski kanal. V času, ko sem ga obiskal, na žalost ni bilo ladje.
Panamski prekop. V času, ko sem ga obiskal, na žalost ni bilo ladje. Foto: Jan Konečnik
Panamera
Panamera Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Krojači iz Paname

Popotni dnevnik Jana Konečnika, 21. del
13. november 2017 ob 06:28
Panama City - MMC RTV SLO

Mejna policistka je udarila pečat in odkorakal sem proti mostu čez reko Sixaola, ki ločuje Kostariko in Panamo. Še zadnja celinska država Srednje Amerike, čez deset dni bom že na jugu, v Kolumbiji. Pravzaprav nisem vedel, kaj pričakovati v Panami, edino popotnico mi je dal neki Kostaričan, ki je dejal, da so ljudje v tej državi resnično prijazni. In ni se zmotil, ljudje tukaj so res dobrega srca.

Večina popotnikov, ki prečka mejo na vzhodni strani, se najprej odpravi na otočje Bocas del toro, kjer so karibske plaže, palme in vse, kar pride zraven. Ker sem imel peska že dovolj v Puertu Vieju v Kostariki, sem se namenil v kraj Cerro Punta, ki leži na zahodni strani naravnega parka La Amistad. Tam je bolj hribovje. A dobila me je noč in prespati sem moral v Almiranteju, ki leži ob atlantski obali. Nedaleč od avtobusne postaje sem našel neki hotel. Malo sem ugibal, ali bodo imeli kaj prosto ... bila je namreč sobota in v Panami so praznovali dan zastave, na katerega se ljudje odpravijo do prijateljev, sorodnikov ali na oddih kam na obalo.

"Buenas! Imate kakšno sobo prosto? In poceni," vprašam receptorko, ki je odvrnila: "Da, imamo še nekaj. 25 dolarjev je." Hm. 25 dolarjev je kar veliko za sobo, spoh glede na to, da bom tukaj res samo prespal noč. Sem jo lepo pogledal in vprašal, ali pozna morda kak motel, kjer je ceneje. "Casa Colon, tam pri supermarketu. Deset dolarjev," je rekla in naredila tisti obraz: glede na to, da delam tukaj, ti ne bi smela tega povedati, ampak naj ti bo. V temni ulici me je ustavil policist: "Prijatelj, si sam? Ni dobro zate, da hodiš tukaj ponoči. Ni preveč varno tukaj. Greš do motela Colon?" Pospremil me je do vrat. Saj ne vem, ali je tam varno ali nevarno, se mi je pa zdelo prijazno od moža postave.

Odprl je Lawrence, s katerim sva se po petih besedah že pogovarjala, kot da sva skupaj krave pasla. "Cela štala je. Lani sem se kratek čas dobival z eno punco, nisem nameraval nič resnega. Pa je zanosila in zdaj imam hčerko," je razložil, medtem ko je menjaval posteljnino v sobi nasproti moje. "Prej je živela tukaj, pred nekaj meseci pa se je kar naenkrat preselila v David. Če hočem videti hčerko, moram vsak petek na avtobus in v nedeljo nazaj. Štiri ure v eno smer. Delo imam pa tukaj, v hotelu," je potožil. Ne bi bil rad v njegovi koži. Kondomi obvezno, če gre za rekreacijo. "Iz heca pride deca" - tako nekako so rekli modri ljudje ali tisti, ki so imeli otroke posejane po vseh okoliških vaseh.

Kljub opozorilom policista sem šel do supermarketa po nekaj hrane. Cel dan sem bil na poti in sem pozabil na želodec. Potem ko je želela skozi moja vrata "vdreti" neka punca, ki je zamenjala številko sobe, in ko se je s praznovanja vrnil neki glasen in nalit parček, je bila noč mirna.

Tri mrcine
Z avtobusom smo se peljali čez Kordiljere, gorsko verigo, ki se v Srednji Ameriki končuje na zahodu Paname. Zelo slikovita vožnja na okoli dva tisoč metrih nadmorske višine, saj se skozi zelene gozdove dolgo lepo vidi ocean. Nato pa pot vodi čez vasi, kjer je tu in tam še videti s slamo krite hiške, okoli katerih tekajo otroci in se igrajo. Ženska je vesila perilo, druga je delala na polju. Čeprav je Panama precej razvita dežela, so odročni predeli še vedno v revščini. Pozno popoldne sem prispel v Volcan, kjer sem nameraval poiskati prenočišče. Namreč, v Cerru Punta, ki zaradi hribovje velja za "panamsko Švico", so nočitve precej drage.

Avtobus je ustavil ob cesti. Našel sem razmajano tablo z napisom hostla Lindo ali nekaj takega in jo mahnil po temni makadamski cesti. Čez kakšnih dvesti metrov, med hišami, so me sredi ceste živčno gledali trije psi. Zadeve s psi v Srednji Ameriki mi res niso všeč. Potepuških psov je ogromno. Povečini so sicer neizmerno krotki in prijazni. Povečini. Dva bulmastifa v Mehiki, ki sta se kot nora pognala proti meni, da mi je zaledenela kri, nista bila. Hvalabogu je še pravi čas pritekel njun lastnik iz hiše. In ti trije tukaj tudi niso bili, lajali so name kot zmešani. Malo sem čakal, ali se bo kdo prikazal iz kakšne izmed okoliških hiš. Nič. Kaj naj zdaj, mimo teh psov je treba priti. Priznam, da sem imel srce tako napol v hlačah, ko sem šel nekaj metrov mimo treh mrcin velikosti nemškega ovčarja, ki so glasno kazali zobe.

"Žal, nimam te kam dati. Popoldne je prišel neki mali avtobus ljudi, ki grejo proti Kostariki in imam polno. Veš, da popotnike vedno rad vzamem, ampak nimam niti postelje! Lahko pobaraš pri Heliconias motelu. Tam, ko prideš na asfalt, tri ulice ravno in potem na levo," mi je prijazno svetoval lastnik don Omar. Sem šel po vasi in hitro našel omenjeni motelček. Prijetna sobica številka 12. Celo s takim majhnim televizorjem. Luksuz.

Naslednji dan sem se odpravil v Cerro Punta, da bi videl, kako je kaj s pohodništvom. Štopal sem ob cesti, ustavil je Sammy s podrtim hyundayem lantro. Dela za podjetje, ki malim trgovinam dobavlja zamrznjeno hrano. Hitro sva se zagovorila. "Ni slabo življenje v Panami, bi pa lahko bilo tudi boljše. Varna država je, lepa, veliko imamo naravnih lepot, dobro podnebje. Sploh tukaj v hribovju. Tukaj se parcele prodajajo za med," je razlagal in dodal, da ima znanka na prodaj 250 hektarjev zemlje z gozdom, rekami in vsem, kar sodi zraven, za tri milijone dolarjev: "Poleg svojega posla se ukvarjam malo tudi s posredovanjem pri teh nepremičninah. Če ji najdem kupca, mi da pet odstotkov. To je veliko denarja. Če mi to uspe, gremo z družino za mesec dni potovat v Evropo." Glede na to, da se po Panami večinoma vozijo precej dobri avtomobili, me je zanimalo, kako je kaj tukaj s plačami. "Uradno je najnižja plača 500 dolarjev. Uradno. Ker pa je veliko dela na črno, je tudi manj, seveda. Sploh zdaj, ko je sranje v Venezueli. Veliko Venezuelcev, tudi Kolumbijcev pride v Panamo na delo. Seveda nimajo urejenih papirjev, plačajo jih mizerno, nimajo urejenega zavarovanja," je razlagal in dodal, da se zaradi koruptivnih inšpektorjev nikomur nič ne zgodi. Sem se spomnil na naše Bosance, kako slabo so delodajalci v Sloveniji ravnali z njimi pred leti in verjetno marsikje to počnejo še danes.

Nova Švica
Cerro Punta je srednjeameriška gorska vasica. Ni ravno kot v Švici, čeprav se ena izmed vasi na poti imenuje Nueva Suissa, Nova Švica. Je menda pred desetletji tam živel neki Švicar in so potem začeli kraju govoriti Nova Švica in je tako ostalo do danes. Veliko je njiv, na katerih gojijo paradižnik, solato, korenje in drugo zelenjavo. Polja segajo visogo v hrib, kjer je tako strmo, da jih drugače kot ročno ni mogoče obdelovati.

Sem bil pa malo razočaran v smislu pohodništva, saj ni tako rekoč nič označeno v vasi, kam naj se odpraviš, da boš lahko šel po kakšni recimo planinski poti. Namreč, na Pot dveh kecalov (El Sendero de los Quetzales), kamor se večina odpravi, menda po tem, ko se je lani izgubila neka nizozemska turistka in je niso nikoli našli, spuščajo ljudi samo še z vodičem. Vodič skupaj s prevozi in vsem pa stane sto ali več dolarjev. Čeprav je polno gozdov, ti niso prehodni kot recimo pohorski. Ker je rastje tako gosto, da se komaj prebiješ skozenj, ponekod pa celo neprehodno. Lahko povem iz prve roke, ker sem se potem pač odpravil v neki hrib in se na vrhu zagnal v hosto, da pridem ven na drugi strani doline, pa ni šlo. Na drugi strani je bilo prav nemogoče sestopiti s hriba, takšna gošča je bila. Neprehodni so gozdovi tudi zato, ker jih, vsaj teh na vrhu hribovja, nihče ne čisti. Nato sem razmišljal, da bi se odpravil na speči ognjenik Baru, najvišji hrib v Panami. Ampak je bil ves čas napol v megli in po izkušnji z Ometepeja v Nikaragvi, kjer smo na vrh kraterja plezali v megli, vetru in dežju, se mi ni zdelo najbolj pametno riniti navzgor.

Tretji dan je deževalo in lotil sem se gospodinjskih opravil. Malo sem naredil red po svoji premični omari, si zašil odpadli gumb na hlačah in opral oblačila. Napolnil sem računalnik in kamero. Ker je bil v motelčku dober internet, sem si s spleta naložil še zadnji film Tarantina, spekel krompirček in si naredil filmski večer. Nobenih drugih gostov ni bilo. Mislim, da sem po treh mesecih prvič gledal "televizijo".

Panama City je "kul"
Pot do panamskega glavnega mesta je bil dolga, prispeli smo ob enajstih zvečer. Na avtobusu sva sedela skupaj z Andyjem, ki se je odpravljal na letališče, od koder je letel v New York. "Malo sem živčen, ker res nerad letim. Ampak, kaj naj, se peljem z avtom v Ameriko," je dejal revež, ki zaradi cmoka v grlu ni mogel niti jesti, ko sem mu ponudil ocvrte plátane. "Ni dela tukaj v Panami. Mislim, je delo, ampak, če nimaš neke izobrazbe - in jaz je nimam -, delaš za pest riža. Dobil sem delovno vizo za ZDA in bom tam poskusil kaj najti. Imam znanca, ki ima podjetje za čiščenje, tam bom verjetno začel," je povedal. Otrok in žena, ki ju je treba preživeti. Združene države so za marsikoga tukaj ne obljubljena dežela, ampak edina država, kamor lahko gredo razmeroma blizu zaslužit dober denar.

"V zadnjih letih prihaja vedno več turistov, tako da je policija pričela delati to, za kar je plačana. In pozna se, mesto je postalo varno, ljudje so zvečer na ulicah, trgih," je razlagal taksist, medtem ko sem z zanimanjem zrl skozi okno. Visoki nebotičniki, gradi se na veliko.

Panama city (Ciudad de Panamá) mi je izmed prestolnic Srednje Amerike najboj všeč. Je dokaj urejeno in čisto mesto. Morda nekoliko preveč prometa, a v primerjavi s kakšno Managuo, Tegucigalpo ali San Josejem je po moje raj za življenje. Od novega dela mesta do starega ob obali se razteza območje za pešce, kjer se ljudje sprehajajo, tečejo ali posedajo na zidu in se pogovarjajo. V pristanišču so ravno z barkač pretovarjali ribe. Težko opišem, ampak mesto ima zame dobro energijo in zdi se mi, da bi se tukaj lahko dobro počutil, če bi ostal dalj časa. Morda celo bi, a ne bom, saj me v Kolumbiji čaka prijateljica Anja, ki je prva od vseh, ki so se ob mojem slovesu napovedovali na obisk, zares prišla.

Prekop
Preden dokončno zapustim Srednjo Ameriko, sem si šel ogledat še tako imenovano sedmo čudo modernega sveta, 82 kilometrov dolg Panamski prekop, ki je precej skrajšal pomorsko pot med Atlantskim in Tihim oceanom. Ladje plujejo čez zapornice v veliko jezero in na drugi strani celine enako ven. Prekop so dokončali v letu 1914 Američani, čeprav so ga že konec 19. stoletja začeli graditi Francozi; projekt so namreč opustili. Šlo je za verjetno enega največjih gradbenih izzivov tistega časa. Prekop lahko po prenovi prečijo ladje, dolge do 360 metrov in široke 49. To so velike ladje. A vendar, v nasprotju z mojim pričakovanjem, prekop neposredno prinese le pet odstotkov, 1,4 milijarde dolarjev, letnega bruto domačega proizvoda, odkar je prešel v last države Paname, a vendar je veliko podjetij vezanih nanj in tako je ta odstotek verjetno precej višji.

Davki, primerni tudi za bogataše
Panama ima seveda močan bančni sektor. Je davčna oaza. Če prav razumem, se v Panami obdavči samo dobiček, proizveden v državi. Če prineseš velike denarje iz tujine k njim v banko, ne plačaš nič. Če investiraš, dobiš 10- ali 20-letni odpustek pri uvozu gradbenega materiala, vozil, davka na nepremičnine in podobno. Preprosto povedano, sem veliko bogatunov prinese svoj denar na varno. Verjetno je to vpetje v mednarodne finančne in ladjarske tokove tudi razlog, da v Panama city prihajajo živeti ljudje od vsepovsod. Panama papers.

Zdaj, če bi mene vprašali, ali je to vse skupaj poštena igra ali ni, tako mednarodno gledano ... Vsaka država ima nekaj. Nekdo ima nafto in plin, drugi najboljši življenjski standard, tretji nizke davke, četrti orožje. Ena izmed stvari, ki sem jo spoznal v teh štirih mesecih Mehike, Belizeja, Gvatemale, El Salvadorja, Hondurasa, Nikaragve, Kostarike in Paname, je to, da je svet organizem, države se kot večji ali manjši skupki celic borijo za svoje preživetje. Ene se razvijajo, druge propadejo, tretje povezujejo v večje, četrte delijo. Vsak narod ima v rokah svoje škarje in platno. Svoj način preživetja. Kot živali v nekem drugem, manj pokvarjenem kraljestvu.

P.S. Ko pogledam nazaj, sem se imel te dobre štiri mesece v Srednji Ameriki res super. Tudi to, da potujem sam, mi ne predstavlja nobenega problema. Saj se vedno najde kdo za pogovor. Če pa te res stisne, pa so prijatelji videoklic stran od tebe. Če splet dela, seveda. :)

Moja pot: Puerto Viejo (Kostarika), Almirante (Panama), David, Volcan, Cerro Punta, David, Santiago, Panama city

Jan Konečnik
Čakajoč na prevoz
Čiščenje
Škropilci
Adventistična cerkev
Družina ob vodi.
Na sprehodu.
Na valobranu.
Panama city
Pogovor
Ribiči v starem pristanišču.
Vas v okolici kraja Volcan.
Za mamo, ki ima rada rože.
Prijavi napako
Komentarji
FrancL
# 13.11.2017 ob 13:40
Imam občutek, da pisec samo drvi skozi države oziroma da največ časa porabi za cenene avtobusne prevoze in iskanje še bolj cenenih prenočišč. Nobenih opisov pokrajine, ljudi,... sploh pa ne zgodovinskih in kakšnih drugih zanimivih dejstev... seveda ob obisku posameznega kraja.

Če je na začetku še nekoliko obljubljal in pritegnil, je sedaj eno in isto ponavljanje enakih zgodb brez glave in repa. Važno, da vsakič opere majice in gate ter najde konzervo tune, da se naje (klinc pa tako popotovanje, če moraš stradati ob konzervah).

Kot sem že nekajkrat omenil, pa so tudi fotke nalimane kar v nekem kaotičnem redosledu. Ali ne bi imelo več smisla, če bi bile vsaj kronološko postavljene, ne pa npr. kot zopet stolpnica velemesta, pašnik, stolpnica, čoln, pašnik, kuža, stolpnica,...
7up
# 13.11.2017 ob 07:16
Ker je bil v motelčku dober internet sem si s spleta naložil še zadnji film od Tarantina

He hr!
Mitemu
# 14.11.2017 ob 04:17
Spremljam blog od začetka, rad potujem, občudujem njegovo dejanje, toda se pridružujem zgornjim (dobromislečim) kritikom, da bi od tega bloga pričakoval več.
Bolj zanimivo branje, glede na to da gre za novinarja?
Seveda si lahko vse zanimivosti o neki državi prebereš na internetu in ni treba nikamor ...., Od potopis se pričakuje več. Zgodba ki te pritegne. Tema. To je pa tema.
Ja in fotke podpovprečne.
friks
# 13.11.2017 ob 15:45
No, ja. Je pa še vedno veliko bolje kot nič. Če se da še malo prilagoditi v Franclovi smeri boa pa še malo bolje:)
norris
# 14.11.2017 ob 23:00
Jaz pa občudujem nekoga, ki ima jajca hodit sam po svetu. Če si je ob tem izboril kak evro od nekega medija, hvala bogu. Jaz zarad tega ne plačam nič večjega rtv prispevka. Ne verjamem pa, da dobi kak omembe vreden honorar. Francl: Konzerva tune ni nič manj vredna hrana kot razni burgerji v McDonaldsu, prej obratno. Pa vsi, ki kupujejo v supermarketu konzervirano hrano-klobase, čips, gazirane pijače, sladkarije....se prehranjujejo slabše kot Jan, ki ob raznih prilikah izkoristi dober obrok pri kaki kuharci...Men se zdi njegovo pisanje zelo solidno, slike niso podpovprečne, je pa res, da bi jih lahko imel po nekem vrstnem redu
doctorsbelike
# 13.11.2017 ob 19:09
Nobene omembe zgodovinskega jedra Panama Cityja (Casco Viejo) in njegove zgodovine najstarejših mest v Latinski Ameriki, o bitki Portobello, o zanimivostih Prekopa in o znanih ljudeh, ki so tam delali (Paul Gauguin), o pomenu kanala za raziskave o malariji itd. Lepo se je pogovarjat z lokalci, ampak včasih si je treba tudi kakšen muzej ogledat ali si kaj prebrat.
me4uall
# 13.11.2017 ob 18:23
Kakšne tečnobe tukaj...

Hvalabogu, da takšni ne potujete. Da bi potem te slovenske tečnobe kje slučajno srečal, na kakšnem oddaljenem koncu sveta, samo to bi še manjkalo da ti pokvari dan, če ne teden...
henodarling
# 13.11.2017 ob 09:41
Hvala Jan in srečno!!!

Pa tebi tudi Miham, bo prišla priložnost.
Javorovina
# 18.11.2017 ob 09:10
Zadnje štiri zapise sem spregledala, zdaj sem nadoknadila, v glavnem berem-kar tako naprej.:)
Doma pa sem tudi rada. Vsi opravki mojega sveta so na območju par kilometrov. Lep vikend!:)
Anavi
# 15.11.2017 ob 11:54
Napisano je bolj ali manj uvod v nekaj, kar se nikoli ni zgodilo.
- V temni ulici me je ustavil policist: "Prijatelj, si sam? Ni dobro zate, da hodiš tukaj ponoči. Ni preveč varno tukaj. Greš do motela Colon?"
Bralec pričakuje napeto dogajanje, potem pa Jan konča v hostlu. Četudi se njemu ni zgodilo nič posebnega, bi lahko beseda nanesla na negativne izkušnje kakšnega drugega popotnika/ domačina; s čimer bi bralcu približal nevarnost hoje ponoči.
Enako je s psi ali pa s pohodom skozi gozd. Vse to je za bralca irelevantno (rahlo dolgočasno), če dogajanju ne sledi nič 'večjega'.

Zapisom manjka rdeča nit, okoli katere bi se odvijala zgodba, in manjka sporočilo, ki bralca ne pusti ravnodušnega.
Sicer smo si ljudje različni in imamo različanja pričakovanja od takšnih potovanj; a če ti to postane rutina, kjer ne doživiš nič omembe vrednega, je mogoče čas, da spremeniš način potovanja. Mogoče lahko razmisliš o nakupu kolesa ali pa kakšnega mopeda v Južni Ameriki - oboje ti bo dalo popolnoma nov pogled na svet oz. kraje, v katerih se nahajaš. Pa lahko obiščeš tudi kakšna neturistična ruralna področja ali pa se odpraviš na večdnevni trekking.

Sicer pa ne glede na to v kateri smeri boš nadaljeval potovanje - srečno še naprej!
ElTorro
# 14.11.2017 ob 08:23
prepričan sem, da bi marsikateri bistveno boljši potopisec z obema rokama zagrabil priložnost, če bi mu MMC ponudil honorar, ki ga sedaj plačuje svojemu Konečniku.

Ko si enkrat pri koritu....
Slo_v_k
# 13.11.2017 ob 09:24
@Miham
hahaha, si se pa malo ustel, mi slovenci nobenemu drugemo ne provoscimo srece ali kaj vec :)
Jon Sneg
# 13.11.2017 ob 11:28
Panama la Vieja, Casco Viejo? Nič zgodovine in zanimivih zgodb v zvezi s tema soseskama v prestolnici Paname ne opisuješ? Ali pa o možnosti uživanja ob dobrem kraft pivu na kateri izmed teras nebotičnikov (pivo kupiš v trgovini in ga z užitkom popiješ na eni izmed teras, ob pogledu na mesto, globoko pod sabo- včasih je v redu govoriti s kakim domačinom, ki ti pove za tak trik).
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

A post shared by Jan Konecnik (@kje_je_jan) on

Kazalo