Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 59 glasov Ocenite to novico!
Prispela sva v perujsko Amazonijo. Večer je bil vroč in vlažen, veter v laseh na mototaksiju je bil tako dobrodošel. Foto: Jan Konečnik
Iquitos je mesto motociklov in mototaksijev. Na deset takšnih vidiš en avto. Foto: Jan Konečnik
Čelade seveda ne nosi nihče. Foto: Jan Konečnik
Simpatična policistka je na križišču usmerjala promet. Foto: Jan Konečnik
Pogled na eno izmed glavnih cest v Iquitosu. Mesto sicer ni majhno, skupaj s širšo okolico ima okoli pol milijona ljudi. Foto: Jan Konečnik
Revni ljudje živijo na reki v plavajočih hišah in prodajajo sadje in zelenjavo. Ker so na vodi, ne plačajo davka. Foto: Jan Konečnik
Otroka se igrata na pomolih ob reki. Foto: Jan Konečnik
Velike ladje ob veliki reki. Iz Iquitosa je tri dni počasne plovbe do Leticie v Kolumbiji ter do brazilskega dela Amazonije. Foto: Jan Konečnik
V Amazoniji je veliko nafte, ki jo prevažajo z ladjami in velikimi cisternami. Cestnih povezav med preostalim delom Peruja in Amazonijo namreč ni. Foto: Jan Konečnik
Lesen čoln, značilen za Amazonijo. Pogon je sestavljen iz električnega generatorja in dolge cevi, na kateri je propeler. Razlog je preprost - ceneje je, kot če bi kupili pravi motor za čoln. Foto: Jan Konečnik
Reka Amazonka. Glavni kanal je vedno rjav zaradi sedimentov v vodi. Foto: Jan Konečnik
Pritoki Amazonke so temne barve, saj se v njih razkraja veliko rastlinja. Foto: Jan Konečnik
"Solata" na reki. Strupena za ljudi, hrana za rečne želve. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Na Amazonki, na lovu za anakondo

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 35. del
19. februar 2018 ob 06:12
Buenos Aires - MMC RTV SLO

V vodi je začofotalo. Napel sem ušesa, v očeh se je pojavil smrtonosen pogled. Anakonda! Skočil sem v vodo, kot blisk zaplaval za kačo. Zver je hitela, da bi pobegnila na varno, a proti izkušenemu lovcu ni imela veliko možnosti.

Zagrabil sem jo za rep, potegnil iz mlake in vrgel na brežino. Zasvetilo se je rezilo Armandove mačete in kačja glava se je odkotalila po travi. Nato smo jo odrli, začinili s posušenimi mravljami in spekli na ognju ...

Malo šale je dobro za začetek tedna! :)

Mototaksi je brnel po zaprašenih cestah Iquitosa. Vsake toliko časa je nasproti posvetil soj luči kakšnega drugega tuk-tuka, ki je zdrvel mimo. "Streha orehova, tukaj je res veliko vlage v zraku, popolnoma drugače kot v Limi ali Andih," je ugotavljal oče. Bila je vroča tropska noč, takšna, kot jih je v Amazoniji nešteto. V pljučih sem imel enak občutek kot pred sedmimi meseci, ko sem stopil iz letala v Mehiki.

Prenočila sva v nekem manjšem motelčku, drugi dan zjutraj smo se z vodičem Armandom dobili v mestu, blizu trga Plaza de Armas. "Iquiotos je glavno mesto perujske Amazonije, okoli pol milijona ljudi živi tukaj. Ljudje se ukvarjajo z lesno industrijo, potem je tukaj seveda tudi nafta," je razlagal in dodal, da se na račun črpanja črnega zlata krči gozd in tudi nekatera plemena so postala nomadska ravno zato, ker so se morala seliti pred naftno industrijo. Ko smo se s čolnom peljali po enem izmed pritokov Amazonke, je bilo ob nabrežjih res veliko ploščadi za črpanje in prevoz nafte ter večnadstropnih vlačilcev, ki pravzaprav ne vlačijo, ampak potiskajo ploščadi in cisterne po reki.

Čez nekaj časa je temno rečno vodo zamenjala rjava. Pripluli smo na Amazonko. "Amazonka, torej njen glavni kanal, teče zelo hitro in ves ta sediment ji da rjavo barvo. Pritoki so počasnejši, veliko je rastlinja, ki se razkraja in tako je barva temna, skoraj črna," je razlagal vodič in z roko pokazal dolvodno: "Če bi tukaj pluli naprej, okoli pet ali šest tisoč kilometrov, bi pripluli do Atlantskega oceana."

Reka kot morje
Amazonka je res široka, tako da včasih sploh nimaš občutka, da si na reki. Tako se kdo, ki si morda predstavlja, da lahko greš malo ob reki in vidiš živali in podobno, močno moti. V glavnem kanalu pravzaprav razen blatne vode ni videti skoraj ničesar.

"Ribam, krokodilom, kačam in drugim živalim ne ustreza hitra tekoča voda. Zadržujejo se v počasnejših okljukih ali jezerih, kjer je mirujoča voda," je še razložil Armando. Privezali smo se na pomolu, pokritim s slamnato streho. Do bungalovov je vodila na kolih privzdignjena lesena pot. Dve uri plovbe gor in dolvodno od Iquitosa je okoli dvajset takšnih turističnih naselij s hiškami. Večinoma so postavljena odročno, sredi narave pravzaprav. Voda za tuširanje je izpeljana iz reke, elektrika je na solarne celice. V naši ni bilo interneta, tudi telefonski signal je bil slab. Fotoaparat ali telefon si si lahko napolnil med šesto in deseto zvečer, ko je zabrnel bencinski generator. Skupaj nas je bilo okoli deset, midva in skupina Perujcev iz Arequipe ter par iz Čila. Super, saj ni bilo gneče in tudi zvečer je bilo mirno. No, mirno je relativno rečeno.

Tarantela, ognjene mravlje ... Džungla
Pragozd je resnično bogat v svoji živalski raznovrstnosti. Najbogatejši, verjetno. Zvoki, ki jih čez dan in ponoči oddajajo najrazličnejše opice, ptice, žabe, črički in vse drugo, kar leze in gre po džungli, so nepredstavljiv koncert divje narave. Poleg tega ponoči venomer nekaj skače po strehi ali praska po leseni steni, zašumi na bližnji veji, zasliši se zvok kril katere izmed nočnih ptic, ki prileti mimo. Potem ko sem pred vrati najine hiške našel veliko strupeno tarantelo, sem malce težje zaspal. Saj so na oknih in vsepovsod mreže, ampak vseeno, špranj je bilo veliko. Armando je mlado tarantelo našel pod posteljo ...

"Sam tukaj okoli že ne moreš hoditi, če ne veš, kako in kaj. Vsaka druga stvar je strupena ali pa, če te ugrizne ali piči, povzroči bolečino," je ugotavljal oče, ko smo popoldne odšli po džungli. Že, recimo, če se nasloniš na drevo, v katerem so doma ognjene mravlje, če je to pravi slovenski izraz zanje, si nasankal. Napadejo bliskovito! Če te jih ugrizne deset, lahko dobiš vročino in imaš bolečine. V luknji na tleh ali štoru se lahko skriva kača, katere strup ubije v eni oziroma treh urah, če ne prejmeš protistrupa. Skratka, ni ravno pohorska šuma, kjer se lahko na prijeten dan uležeš pod krošnjo, si povezneš klobuk čez oči in v prijetnem vetriču ob poslušanju šelestenja listja oddremaš kakšno kitico. Tudi če odmislimo vse prej naštete potencialne nevarnosti, je to nemogoče. Komarji te namreč požrejo.

Kraljestvo anakonde
"Vem, da turistični delavci govorijo, kaj vse boste v džungli videli, a pravzaprav malo lažejo. Mislim, ni ravno tako, da bodo po vejah ob neki mlaki visele kače, v vodi se bosta mlatila orjaški krokodil in anakonda, vse skupaj pa bo visoko iz krošnje gledala viseča skupina lenivcev, opice in tukani pa bodo navijali vsak za svojega šampiona," je malo za šalo in malo zares povedal vodič Armando, ko smo šli v neki vasici gledat lenivce, anakondo, kajmane, prazgodovinske želve ter papige v ogradi.

"Dejstvo je, da so se živali s prihodom človeka pomaknile v notranjost. Tako so še vedno v jezerih mladi kajmani, dolgi morda meter ali dva. Če hočeš videti zverino, petmetrskega črnega kajmana, bi morali s čolnom čez močvirje dva ali tri dni veslati v notranjost džungle," je še nadaljeval, ko sva zagledala prežvečen kožuh, na katerem so se držali trije kremplji, značilni za lenivca. "Evo! Tukaj v bližini mora živeti velika anakonda! Ko je lenivec žejen, se spusti na tla, k jezeru. Po navadi je to ponoči. Takrat ga zagrabi in zadavi. Potem ga poje, vendar ne more prebaviti kosti in kožuha, zato to izbljuva v takšni kepi," je razložil. Nekaj korakov naprej sva videla najmanjše opice na svetu, opice mono. Zelo so plašne in jih je težko uzreti. Ko te vidijo, se potuhnejo in skrijejo za deblo. Zvečer smo šli s kanujem po jezeru in s svetilkami svetili v noč, dokler se ni od nekod zasvetilo nazaj. Kajmanove oči, ki počivajo nad gladino. Čez dan je kajmane težko najti, saj počivajo pod plavajočim rastlinjem. Anakonde v živo nisem videl, sta jo pa Čilenca neki dan, ko so šli z vodičem raziskovat okolico.

V koraku s časom
Podobno, kot je z živalmi, je s staroselci. Šli smo k plemenu Yagua, pri katerem so za nas pripravili šov njihovih plesov, spoznali smo govorico, streljali s pihalnikom. Tu je tista dolga lesena cev, v katero dajo drobno, v strup namočeno puščico, z njo omrtvijo živali, ki jih zadenejo. No, tako so to počeli včasih. Zelo malo je še plemen, ki živijo in lovijo tako, kot so pred sto ali dvesto leti. Večina plemen v perujski Amazoniji je do neke mere moderniziranih, sledijo času. Nosijo enaka oblačila kot mi, otroci hodijo v osnovno šolo. Svoja tradicionalna oblačila si nadenejo za posebne priložnosti ali takrat, ko pridejo turisti. Prodaja spominkov je namreč zanje lep vir prihodka, s čimer potem kupijo stvari modernega sveta, ki jih uporabljajo. Na primer milo, vžigalice in bencin, da lažje zakurijo ogenj, pa kakšna oblačila. Seveda, če bi imela več časa in tudi denarja, saj nič ni zastonj, bi lahko obiskala manj obljudena plemena na Amazonki. A nekatera med njimi niti nočejo stikov s prišleki.

Hrana iz pragozda
Čoln je zapeljal med visoko travo ob robu reke. Tam se namreč zadržujejo piraje, rečne sardine in druge ribe. Tudi paiche, ki spadajo med največje ribe v Amazoniji. Somu podobne velikanke zrastejo tudi do tri ali štiri metre v dolžino. Zob nimajo, manjše ribe kar pogoltnejo. Lesene ribiške palice smo namočili v vodo. "S palico najprej malo počofotajte po vodi, takole, ja, potem pa počakajte. Morda prime kakšna piranha," je razložil Hector, "kapitan" naše lesenjače, kot se je izkazalo, tudi najuspešnejši ribič med nami, saj je že po nekaj minutah ven potegnil malo sardino in nato še dve rdeči piranji.

"Piranhe, kadar je dovolj hrane, ko niso lačne, niso tako napadalne. Ko pa se reka spusti in se ustvarijo takšni bazeni, kjer je hrane omejeno, so agresivne. Vse, kar takrat pade v vodo, je zanje hrana. Takoj zagrizejo," je še dejal Hector. Ribič Robert ni ujel nič, ribič Jan prav tako ne. Ribičija nikoli ni bila dejavnost, ki bi mi šla posebej dobro od rok.

Na srečo kosilo ni bilo odvisno od nalovljenih rib, tako da lačni nismo bili. Amazonija ponuja raznovrstno hrano, če veš, kaj iskati in kako pripraviti. Medtem ko kokoši in piščance gojijo, ribe nalovijo vsak dan sproti. Užitne so tudi nekatere ptice in kače. Tudi meso belega kajmana na primer, črnega pa ne, saj smrdi. Ob brežinah raste veliko sadja in zelenjave. Papaja, guajaba in camu, platana in juka, ki ji rečejo tudi krompir iz pragozda. In takšni beli ozki olupljeni palmini listi, ki po okusu spominjajo na zelje.

Proti Čilu
Po treh dneh sva se vrnila v Iquitos, od koder sva zvečer letela nazaj v Limo. S časom sva bila nekoliko na tesno, ker je na letališču vse skupaj potekalo nekoliko počasneje in smo vzleteli z dvajsetminutno zamudo, v Limi pa sva imela le uro in pol časa, da pobereva kovčke in se na novo prijaviva na polet proti čilski prestolnici Santiago. Ampak, vidiš, tako se zgodi, da je tudi tam letalo zamujalo in sva imela na koncu še preveč časa.

Santiago de Chile je drugačno mesto od perujskih ali kolumbijskih mest. Morda je še najbolj podobno Ciudadu de Mexicu. Arhitekturno, mislim. Pa tudi, vse je bolj urejeno kot na primer v Limi, bolj čisto je, promet poteka dokaj normalno, ne tako kot v Peruju, kjer vozijo vsak po svojih pravilih. Čile je ena najrazvitejših držav Latinske Amerike, po standardu povsem primerljiva s Slovenijo, in to se pozna. Tudi ko smo se ob večerih v Amazoniji pogovarjali s Paulino in Angelom, oba sta iz Santiaga, sem ugotovil, da državi delujeta podobno v smislu socialnega, zdravstvenega in drugih sistemov. Oboji imamo vino. Čile je eden največjih, če ne največji pridelovalec vina na svetu. In dobro je tudi, zelo dobro.

Čilenci so dolgo trpeli pod diktaturo generala Augusta Pinocheta, ki je oblast v sedemdesetih letih prevzel z vojaškim udarom od dotedanjega demokratično izvoljenega predsednika Salvadora Allendeja. Ta je bil socialist, zato je prevrat finančno in organizacijsko močno podpirala ameriška obveščevalna agencija CIA in danes na to gledamo kot šolski primer vpletanja Američanov v notranje zadeve katere od latinskoameriških držav. To so bila namreč leta hladne vojne, ko so ZDA poskušale na vsak način zatreti kakršen koli pojav komunizma ali socializma na zahodni polobli.

Mati
"Ja, sine, daj, da te objamem!" je s širokim nasmehom na ustih dejala mama, ko je odprla vrata hotelske sobe. V Buenos Aires je prispela nekaj ur pred nama. Od julija lani se nisva videla, no, razen kakšnega videoklica tu in tam. Vesel sem, da smo se dobili tukaj in da bomo skupaj potovali še dva tedna. Manjka le še brat Anže, ki me bo verjetno obiskal poleti. "Veš, v kako zanič sobo so nas hoteli dati, jao! Brez oken. Sem ponorela, so razumeli, čeprav niso nič razumeli!" je v smehu dodala. Če ima kaj rada, ima rada čisto.

Oče je hotel pokazati stvari, ki jih je nakupil v Peruju. Odprl je nahrbtnik in začel brskati ... "U, jebemti! To pa ni moj nahrbtnik!" je dejal in se popraskal po glavi. Jao! Dolgčas mi ne bo s tema dvema, že vidim!

P. S. Reka Amazonka izvira v Peruju. Sem se spomnil komada Big Foot Mama z naslovom Amazonija. Dobra glasba za začetek tedna ...

Moja pot: Lima–Iquitos–Lima (Peru)–Santiago de Chile (Čile)–Buenos Aires (Argentina)

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
SamoRes
# 19.02.2018 ob 08:30
A je kdo sploh prebral razen naslova? Kdo je pobijal kače? Valjam se od smeha.
SF0100
# 19.02.2018 ob 08:07
Zabavna familija....

Dajte no, vi pobijate kure, pujse in krave oni pa kače.... jedo kar pač imajo in to servirajo turistom, ki dobro plačajo. Da ne bi o tem kakšne infantilne običaje ima slovensko podeželje ob kolinah...

Se vidi, da vam je najdaljša počitniška destinacija Barbariga.
Optimist99
# 19.02.2018 ob 08:18
Vsec mi je...

Kdor pa ne steka sarkazma v prvem odstavku/intru... en salonski kvazi Ljubljancan bo ujel, ubil in spekel anakondo.

Tak turizem je dosti bolj zanimiv za branje kot avanture mnogih Slovencev, ki "odkrivajo" Tajsko in Vietnam.
slorest
# 19.02.2018 ob 09:52
Nekdo je rekel, da imajo nekateri komentarji iq solate. Mislim, da je celo še malo pretiraval. Povprečen Slovenec pač sliši samo toliko kolikor je dovolj za zdravljenje njegovih frustracij. Ko je nekdo napisal, da je pobijal kače, sem šel še enkrat prebrati celoten članek, če nisem bil šlampast, a na mojo grozo enostavno nisem mogel verjeti, da so ljudje KLJUB TEMU Malo šale je dobro za začetek tedna! :) zares verjeli!!!! 8-10 metersko kačo bo šel lovit ljubljanski fužinski džunglist?! RESNO?! In potem se zopet pojavljajo komentarji, da Pahor ne more priti skozi mesec s 3000 evri ... ampak za tem je bila vejica (,), kjer je povedal da si SAM plačuje stroške reprezentance. Je težko prebrati neko zadevo do konca in šele potem širiti svojo brezmejno neumnost?!?!?!
niss9x
# 19.02.2018 ob 08:26
In potem je še Martin Strel priplaval po reki,boreč se z piranhami.
tim sein
# 19.02.2018 ob 09:22
Čestitam, dobre limanice za komentarje :)
smithies
# 19.02.2018 ob 14:50
Žalostno koliko vas je funkcionalno nepismenih, kar veliki bedaki.
Mitemu
# 19.02.2018 ob 09:31
Zelo je popravil prispevke in slike od prvega zapisa. Zanimivo branje, kdor bere.
Ne pa da obsoja uboj kače ....
Občudujem pogum da greš, in mi je všeč komentar da imajo največ pripomb ljudje ki jim potovanje seže do Barbarige :-), osebno poznam take ....enkrat so šli daleč na morje .... morajo iti že zgodaj od doma ..... se vmes vsaj 2x ustaviti ...... grejo na Krk :-) :-) ......
Menim, da večina ki kritizira to dela iz foušije, ali pa se skrivajo za tem da bi oni tudi pa nimajo jaj.. .... Ker če bi jim dal keš (kar je večni izgovor) bi mel pred blokom novga golfa ......
Zakaj potem to berejo?
Pueblo Libre
# 19.02.2018 ob 08:41
Gvant in pajčevina ali je to prvo čtvio katero ste prebrali v življenju? Kaj ne gre a? temu se reče sarkazem...
FrancL
# 19.02.2018 ob 10:42
Jan piše vse bolje in bolje... da fotk niti ne omenjam. Bravo!
FrancL
# 19.02.2018 ob 10:48
*vse boljše in boljše.

PS: kdaj bo MMC že omogočil popravljanje komentarjev. Že 50 let imajo enak forum; je treba kaj s časom naprej. ;-)
don_draper
# 19.02.2018 ob 08:40
Odlično!
Kar lepo popotovanje si je privoščil. Tudi izhodi v nekiliko bolj nevarne ¨vode¨ dajo dodatno težo.
Fant zagotovo ne zabušava, amapk hoče odnesti in predstaviti čim več kar lahko.
Kar tako naprej!
malikaliber
# 19.02.2018 ob 07:52
Važno, da je nasmešek na sliki...
Essei
# 19.02.2018 ob 08:30
Vse lepo in prav, taman za turiste... ce pa hoces doziveti pravi amazonski pragozd pa je treba malo dalj casa prezivet tam in sicer ne z turisticnimi vodici in organiziranimi turami ampak v "selva virgen" z kkim plemenom quechua, shuar, huarani itd...kjer seveda ni ne elektrike ne tekoce vode ne wc-ja, ne tel. signala, kaj sele interneta.
No ja, pa tudi vsaj malo španščine ni slabo oz je potrebno obvladat in seveda malo kkega plemenskega jezika...
Btw MONO, ni vrsta opice ampak v španščini je MONO opica...
Skippy
# 19.02.2018 ob 10:48
@slorest
no, če vsaj prvi odstavek preberejo, je že dosežek. Čemu pa misliš, da so eni in isti komentarji pod skoraj vsako novico?

Mediji pa to nebranje zelo dobro izkoriščajo - lep primer je včerajšnja nesreča iranskega letala, kjer so nam ob nesreči postregli s fotko British Airways ... samo, da spet Zahod izpade slabo.
Guinness
# 19.02.2018 ob 09:04
Samo par vrstic (drugace dobrega) prispevka preberes, pa ze ves, kaksni slovenceljski komentarji bodo v tej sekciji
Splythe
# 19.02.2018 ob 14:56
Skippy ne zanima nas zahod. Samo tebe.
Funky_funky
# 19.02.2018 ob 17:03
Bravo Jan lep prispevek, stalno boljše.
henodarling
# 19.02.2018 ob 14:17
Čudovito...Hvala , Jan!
koprive
# 21.02.2018 ob 09:11
Spisi so vedno boljši. Zelo so se popravile tudi fotografije. Nekaj jih je že zelo dobrih. Kar tako naprej!
tuintam
# 19.02.2018 ob 13:20
hrklus
Samo da na stara leta ne bo jokal, da nima penzije =P.


Ne govori to Janu in n sklepaj po nas in po sebi. :) Zastonj so komentarji pod člankom, ne članki. Domnevam.
tuintam
# 19.02.2018 ob 13:11
FrancL

Boljša na boljšo do tanartaboljše oblasti in seveda prepovedi vsega.
tuintam
# 19.02.2018 ob 13:06
Čilenci so dolgo trpeli pod diktaturo generala Augusta Pinocheta, ki je oblast v sedemdesetih letih prevzel z vojaškim udarom od dotedanjega demokratično izvoljenega predsednika Salvadora Allendeja. Ta je bil socialist, zato je prevrat finančno in organizacijsko močno podpirala ameriška obveščevalna agencija CIA in danes na to ...

Tale Jan jih pa poha skoraj kot kakšen pohar ...

... in danes imajo spet demokracijo. Da ne rečem da skoraj spet socializem?

Pa kot da ena diktatura ne bi omogočila druge, včasih celo kakšnega kolonializma?

Jan bi moral tudi dopisati, da je vsaka podobnost s čim samo slučaj. Recimo, je tja čisto slučajno pobegnil po vojni kak Nemec in da mogoče tudi kakšen Odilo Globocnik.
montebuba
# 20.02.2018 ob 10:09
kar pogumen tale jan..jaz si kače ne bi dal okoli vrata ..sploh ne anakonde :D
tuintam
# 19.02.2018 ob 13:36
Ghurka

Vživel si skoraj kot jaz. Jan tin potem pove, da tega v resnici ni storil. Samo filmsko se je izrazil. Obenem ko kakšen zalogaj je mogoče pa vseeno naredil.
tuintam
# 19.02.2018 ob 13:31
FrancL

V tem smislu gre (tako pravijo) vse na boljše (proti tanartaboljsi ... ). Članek je čisto OK in se Janu opravičujem. Nisem si pa mogel, da tu skrito med komentarji ne bi v pojasnilo onemu prej še tega dodal. :)
tomive
# 20.02.2018 ob 04:42
A ta še kar potuje po svetu na davkoplačevalske stroške?!

Jaz bi tudi. Komu pošljem račun?
one_
# 19.02.2018 ob 23:00
Kot je nekdo zgoraj napisal, je pravi dec the big river man g. Strel - mož je plaval skoraj 70 dni po tej mlakuži, kjer se je g.Jan utrudil po malo plavanja...hočem reči, da če gre slo. novinar namočit ritnik v Amazonko, naj se zraven pokloni še pravemu kralju, ne pa da je prva asociacija študenski žur (BFM press).

Seveda boste vsi rekli, zakaj to sploh berem, pa ni pravo vprašanje - pravo vprašanje je, zakaj napišem tak komentar...
hrklus
# 19.02.2018 ob 11:50
Samo da na stara leta ne bo jokal, da nima penzije =P.
sportivko
# 19.02.2018 ob 08:42
"V vodi je začofotalo. Napel sem ušesa, v očeh se je pojavil smrtonosen pogled. Anakonda! Skočil sem v vodo, kot blisk zaplaval za kačo. Zver je hitela, da bi pobegnila na varno, a proti izkušenemu lovcu ni imela veliko možnosti."

Mucek a si še živ al si tale text poslal novinarejm pred potovanjem?
pajcevina984
# 19.02.2018 ob 09:16
......in dodajam, živimo v demokraciji in vsakdo ima pravico, da zapis in življenjski stil nekoga, ki se javno izpostavi oceni tako ali drugače. Bog pomagaj, vsake oči imajo svojega malarja, kajne. Če je nekaterim nov stil Jana Konečnika všeč mu je pač všeč, meni ni in basta....Kot novinar na TV je bil zelo perspektiven,toda novi ta stil mi pač ni všeč, ni me prepričal, pač nismo vsi avanturisti take sorte kot je Jan, to je odgovor vsem skeptikom drugačne sorte in mišljenja. Naj mladenič uživa v avanturah in naj tam ostane za vedno, če mu je tako všeč.....Toliko.
ps11
# 19.02.2018 ob 09:36
Ali bomo končno izvedeli, koliko nas davkoplačevalce taka odisejada stane
lojzeL
# 19.02.2018 ob 09:23
Pobijanje kač ali poziranje z ubito živaljo je ogabno dejanje. Če bi poziral s svinjsko glavo bi te že zdavnaj ukinili.
gvant
# 19.02.2018 ob 07:58
S pobijanjem kač se ne bi hvalil, ... bedno infantilno početje!
pajcevina984
# 19.02.2018 ob 08:03
Jana Konečnika smo kot družina izjemno cenili kot mladega perspektivenga novinarja, toda tale čuden avanturizem , to, kar uganja zdaj je pa polnoma mimo, in pobijanje kač kot meni predhodnik je bedno početje, moram zapisati, da me je mladi novinar globoko razočaral................
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo