Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 47 glasov Ocenite to novico!
tokio
Tokio. Foto: Jan Konečnik
tokio
Iz Buenos Airesa sem priletel na tokijsko letališče Narita. Drugo mednarodno letališče v Tokiu se imenuje Haneda. Foto: Jan Konečnik
tokio
Kontejnerji s hrano na letališki ploščadi, pripravljeni, da jih naložijo na letalo. Foto: Jan Konečnik
tokio
Nabodala z možgani, jetri in srcem - kurje meso, seveda. Foto: Jan Konečnik
tokio
Po službi gredo Japonci radi na pivo in prigrizek, večinoma v takšne ulične lokale. Foto: Jan Konečnik
tokio
V Tokiu so predeli, imenovani Izakaja, kjer je polno barov in restavracij. V teh delih mesta se odvija japonsko ulično življenje in druženje. Foto: Jan Konečnik
tokio
Na Japonskem vozijo po levi, tako kot Angleži. Foto: Jan Konečnik
tokio
Ramen je tradicionalna japonska jed, ki je tudi cenovno ugodna, stane od štiri do osem evrov. Zelo okusno. Foto: Jan Konečnik
tokio
Juta me je povabil, da poskusim ramen. Foto: Jan Konečnik
tokio
Park pred japonsko cesarsko palačo. Foto: Jan Konečnik
tokio
Tokio je precej zeleno mesto glede na to, kakšna metropola je. Foto: Jan Konečnik
tokio
Japonci. Foto: Jan Konečnik
tokio
Japonska družina se fotografira pred cesarsko palačo. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Noro mesto

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 40. del
26. marec 2018 ob 09:58
Tokio - MMC RTV SLO

Zadnjik, možgani in črevo, sem s prstom pokazal na jedilnem listu ulične gostilne v starem delu Šinjukuja, tokijskega predela, kamor pridejo domačini po službi na pivo in prigrizek. "Biru?" je vprašala natakarica. "Ja, ja, pivo tudi," sem rekel. "Hai!" je na pol zakričala majhna Japonka in urno odhitela.

Prva stvar je že jasna. Latinskoameričani proti Japoncem v smislu hrane nimajo "za burek". Na primer ramen, japonska tradicionalna jed, pravzaprav juha z zelenjavo, mesom in kuhanim jajcem ter začimbami, v katero namakaš rezance, je bila v okusih bolj prepletena kot karkoli, kar sem jedel v zadnjih mesecih. "Rezance lahko tudi srebaš, veš. Pravzaprav jih moraš srebati. Pa tudi, pri nas se ne vošči dober tek kot v večini sveta," je razlagal Juta, ko sva sedela za pultom gostilnice pod mostom železniške postaje Tokacu. Prišel je natakar in nama v juho dal vroč kamen, da se je znova segrela. Japonci imajo vse naštudirano. Razen ene stvari - angleščine.

Sam s seboj
Pravzaprav je zanimivo, da država, ki je svetu dala toliko tehnologije - vsi poznamo podjetja Mitsui, Toshiba, Mitsubishi, Nintendo in druga - svojih ljudi ni naučila svetovnega jezika. Japonci slabo govorijo tuje jezike. Moja prijateljica Sajaka govori dobro angleščino in njeni sostanovalci tudi, a so bolj izjema, ki potrjuje pravilo. Tako se cele dneve v mestu pogovarjam bolj kot ne sam s seboj. Hvala bogu, da imajo sistem podzemne železnice vsaj toliko v angleščini, da se lahko znajdeš. Kolikor toliko. Zdi se mi, da je tokijski metro daleč najbolj zapletena podzemna, kar sem jih do zdaj videl. Morda tudi zato, ker po železnici vozi več zasebnih družb in ekspresni vlaki, zato je vse skupaj malo kaotično. Vsaj za obiskovalce, če že ne za domačine. Proti tokijskemu je newyorški metro "trotlziher". Najlažje se znajdeš s telefonsko aplikacijo, ki tudi izračuna, koliko moraš plačati za posamezno vožnjo, če nimaš kartice in sproti kopuješ vozovnice, tako kot to počnem jaz. Gneča je takšna, da iz zvočnikov venomer prihajajo opozorila, naj ljudje ne gledajo v telefone, da se ne bi zaleteli drug v drugega in poškodovali. Brez heca, to je na Japonskem problem.

Za masko
"Eden izmed razlogov, da veliko ljudi nosi zdravniške maske, je ta, da smo v sezoni cvetenja češenj in veliko ljudi ima alergijo na cvetni prah. Češenj je pri nas res veliko. Drugi razlog je, da si veliko žensk zjutraj ni uspelo naličiti obraza, zato si nadenejo masko, da se ne vidi, in se naličijo v službi," je razložila Sajaka. Res veliko ljudi hodi po cesti z masko čez obraz. Potem je seveda razlog tudi ta, da maske preprečujejo okužbe, na primer na podzemni železnici, kjer je vedno ogromno ljudi.

"Je pa tudi res, da se nekateri ljudje, sploh mlajši, skrivajo za masko. To je postal neke vrste trend," je še dodala. Tega se spomnim iz nekega članka o japonski družbi, v katerem je pisalo, da je na Japonskem tudi vse več mladine, ki je aseksualna. Japonska je sicer stara družba, verjetno ena najstarejših na svetu. Trenutno je Japoncev okoli 130 milijonov, tretjina ljudi je starejša od 60 let. Če se bo demografska kriza nadaljevala, naj bilo Japoncev v naslednjih 50 letih skoraj pol manj.
"V bistvu se je šele v zadnjih nekaj letih povečal prihod tujcev v državo, ker je vlada morala nekoliko razrahljati imigracijsko politiko. Potrebujemo mlade. Prej so bili tukaj tujci le kakšni menedžerji v velikih podjetjih, strokovnjaki, drugih ni bilo," je še razložila Sajaka, ko sva se pogovarjala o njeni v smislu priseljevanja dokaj zaprti državi.

Samurajski meč
Japonska je parlamentarna monarhija, zdajšnji cesar se imenuje Akihito in je že kar star možakar. Dobil sem vtis, da ljudje cesarja zelo spoštujejo. Japonci namreč veliko dajo na tradicijo. Cesarska palača stoji za visokim obzidjem sredi mesta in je obdana z velikim parkom, z jezeri. Notranji del parka je zaprt za javnost, le dvakrat na leto ga menda odprejo in takrat je priložnost, da ljudje morda kje na kratko v živo uzrejo svojega cesarja.

Na splošno je v tej družbi čutiti neko spoštovanje, tudi v povsem vsakdanjih zadevah. Na primer, počil mi je pas – da ne bi sredi ulice izgubil hlač, sem šel v neko trgovino z oblačili. Mlada prodajalka mi je kreditno kartico vrnila z obema rokama in rahlim priklonom, potem mi je dala še račun na enak način, raztegnjenega med obema rokama, spet z rahlim priklonom. Kot da bi držala na rokah samurajski meč in bi mi ga poklonila. Priklon je v japonski družbi pomemben, izhaja iz budizma, ki je prišel iz Kitajske. Danes se ljudje priklanjajo na primer v pozdrav, ko končajo sestanek, ko želijo nekomu čestitati ali se zahvaliti. Pri priklonu mora biti hrbet raven, ne usločen. Malenkosti so pomembne.

Superškoljka
"To je to!" sem si rekel, ko sem na letališču stopil na stranišče in videl to čudo od "sralne tehnologije". Japonske školjke so po mojem mnenju največ, kar lahko človek ponudi svoji zadnjici. Ko se usedeš na desko, je prijetno, saj je ogrevana. Potem imaš ob strani konzolo z gumbi. Na primer, če te zvija in bi želel prikriti čudne zvoke, pritisneš na gumb in se prižge glasba. Potem ko opraviš svoje, pritisneš drugi gumb in nekje iz školjke pride curek, ki ti opere zadnjik. Seveda ni treba posebej omenjati, da si lahko moč curka nastaviš. Potem imaš gumbek za sušenje pravkar oprane zadnjice. Tudi jakost sušenja je nastavljiva. Potem pritisneš še zadnji gumbek in si odišaviš vse skupaj. Mogoče se to sliši smešno, ampak tako je. Japonci imajo neprimerno bolj čist anus kot mi, ki si kakor nekakšni neuki divjaki še v 21. stoletju brišemo rit s papirjem.

Planica
Japonke so lepe ženske. Pravzaprav sem bil presenečen, da je v Tokiu kar nekaj dokaj visokih žensk. Mislil sem, da jih sploh ne bo. Tokijke so urejene, oblečene po zahodni modi. Zadnjič, ko sem sedel v nekem lokalu v Šinjuku, sta poleg mene sedeli dve res lepi ženski, stari okoli 30 let. No, koliko sta bili stari, je težko reči, za Azijce res težko ocenim, ampak rekel bi, da sta bili mojih let. Nekaj smo se smejali drug drugemu in se začeli pogovarjati. Prek Googlovega prevajalnika. In tako se stvar konča, ker se ne moreš pogovarjati celo noč s prevajalnikom.

Za mano sta stala dva Japonca, oba že prešerne volje, ki pa sta znala, sploh eden, kar dobro angleško v primerjavi z drugimi. Juki in Dajuki. Najprej sta bila nekoliko sramežljiva, potem pa smo spili eno riževo vino in smo se že pogovarjali. Juki je nato poklical svojo ženo, da ga danes ne bo hitro domov, ker je spoznal Slovenca, kar se zgodi redko. Pravzaprav jo je vprašal, ali lahko gre ponočevat. In smo šli najprej v neki irski pub. Glej ga zlomka, pridemo v lokal in na televiziji poleti iz Planice! Smučarski skoki so ena redkih stvari, ki jih imamo Slovenci in Japonci skupne. Sta bila moja prijatelja kar vesela, ko sem jima razložil, da je verjetno daleč najbolj poznani Japonec pri nas Noriaki Kasai, legendarni smučarski skakalec.

Do jutra
"Jan, si lačen? Pridi z nama jest, gremo na japonsko hrano," je rekel Juki in smo že kar dobre volje šli kar s ceste z dvigalom v neko klet, kjer je bila restavracija. Bila je zanimiva gostilna, podolgovata s separeji. Na koncu so imeli tudi prostore, kjer se lahko sedi na tleh, na neke vrste preprogi, to Japonci radi počnejo. Juki je naročil hrano in pijačo prek takšnega tabličnega računalnika ob mizi. Hecno. Pravzaprav je način ponočevanja takšen, da se vedno zraven nekaj je, ne zgolj pije. Tudi restavracije takšnega tipa so odprte do jutra, da se lahko pije in je. Hrana je bila odlična, nekakšne jastogove kroglice, pa meso in zelena v okusni omaki, jajca s sojino omako in neke vrste hrenom, kosi pečenega prašiča. Zraven smo pili pivo. Japonci popijejo veliko piva, pa tudi viskija. Eni najdražjih viskijev na svetu prihajajo iz Japonske. No, morda stereotipno za Azijce – Dajuki je omagal in glavo prislonil na mizo. Nihče se ni zato preveč sekiral, tako da se to očitno dogaja pogosto. Juki se je dobro držal in jedla sva do jutra.

Mesto, ki ne spi
Ko sem hodil domov, sem opazoval, kako imenitno je uspelo Tokiu, ki ima v ožjem mestu deset milijonov ljudi, vseeno ohraniti neko domačnost. Na primer, veliko je majhnih uličic, kjer ne vozijo avtomobili ali pa vozijo redko, po katerih ljudje hodijo peš ali s kolesom. Pod železniškim mostom je med hišami speljan majhen potoček, okoli katerega so posajena češnjega drevesa. Pločniki so urejeni in čisti. Tokio je zelo čisto mesto. Je tudi mesto, ki nikoli ne spi, veliko trgovin je odprtih 24 ur. Zadnjič, ko sem šel v neki supermarket, je bilo pravo malo doživetje. To je toliko stvari, toliko različne hrane! Venomer igra neka čudna glasba, ki bi lahko bila tudi otroška. Vsepovsod lučke, da se sveti. Vse seveda v pismenkah.

Prav vesel sem, da bom še nekaj dni tukaj. Spomnim se, da sem se pred leti o Tokiu pogovarjal s prijateljem Petrom Pahorjem z Dnevnika, ko sva še bila sodelavca. Če se ne motim, je ravno prišel iz Japonske. "New York je najbolj kul mesto, Paris najlepše, Tokio pa najbolj noro," je dejal. Zdaj mu lahko pritrdim. Tokio je res noro mesto!

P. S. V Tokiu je prepovedano kaditi na ulicah, razen tam, ko je posebej označen kvadratek, da lahko postojiš in si enega prižgeš. Lahko pa kadiš v barih in restavracijah. Zanimiva protikadilska strategija, kajne?

Jan Konečnik
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
tokio
Prijavi napako
Komentarji
zukauskas
# 26.03.2018 ob 10:39
Japonci imajo neprimerno bolj čist anus kot mi, ki si kakor nekakšni neuki divjaki še v 21. stoletju brišemo rit s papirjem.

Močno dvomim, tolk kot nas politiki nategujejo, mamo spolirane š*upke, ne samo oprane...
pikalopokalo
# 26.03.2018 ob 14:14
Kdo ve kaj je bistvo sporočila zgoraj?
trolicnez
# 26.03.2018 ob 11:18
Pogresam kaksne financne podrobnosti, npr kaksne so cene v tokiju na pram juzni ameriki itd
7up
# 26.03.2018 ob 12:09
Japonci se praktično celo življenje učijo angleščino - glavni razlog, da se jo ne naučijo perfektno je predvsem osnovna razlika med njihovim in pa latinskimi/germanskimi in pa slovanskimi jeziki. Resnici na ljubo so si te tri jezikovne skupine dokaj sorodne.

Mi imamo podobne težave, če se začnemo učiti Japonsko ali pa Korejsko.
Jon Sneg
# 26.03.2018 ob 10:09
Proti tokijskemu je newyorški metro "trotlziher"

Newyorški metro je " trotlziher" tudi brez primerjave s tokijskim,...., kot marsikatera druga stvar v Ameriki.
Fresh_Prince
# 26.03.2018 ob 15:56
Bil sem v tokiju in vse navedeno je res. Posebej sedaj ko cvetijo cesnje je lepo ker cele druzbe imajo piknik pod njimi. Mogoce za nas zahodni standard nic posebnega, ampak tam tudi v najmajsem parku sedijo pod cesnjami.
Zelo vsec so mi bile malenkosti ki jih je veliko, od npr. toplih kavnih plocevink ki so na voljo v avtomatih, do "japonskega Starbucksa": pronto: https://www.pronto.co.jp kjer sem bil vsak dan.
Potem trgovine Tokyu Hands kjer se dobi cudez malenkosti: https://www.tokyu-hands.co.jp/en/
Pa se pivo Asahi, bejzbol, itd...
Najbolj me je pa fasciniralo to da to ni neka mega futuristicno mesto. Ravno obratno. Zelo veliko je modernih stvari ki izgledajo starinsko oz. so kar stare ampak uporabne.
alfabet
# 26.03.2018 ob 15:01
Mogoče se to sliši smešno, ampak tako je. Japonci imajo neprimerno bolj čist anus kot mi, ki si kakor nekakšni neuki divjaki še v 21. stoletju brišemo rit s papirjem.

Jan, tudi japonski WC-ji imajo papir, pa ne za neuke divjake, ampak zato, ker si najprej obrises rit, POTEM pa spiras z vodo. Drugace bi s curkom razprsil tisti drek po celi riti.
are
# 26.03.2018 ob 18:33
Izakaya JE pub, ne predel s pubi.
Chopin
# 28.03.2018 ob 00:05
Zanimivo res, Japonska je povsem drug svet kot Latinska Amerika, ki je meni osebno precej blizje srcu in bolj sproscena.

Mi je nekaj padlo v oci. Ne vem zakaj bi morali Japonci ali kaksni drugi vecji narodi govoriti materni jezik Anglezov in Americanov.

Ce bi res hoteli svetovni jezik bi moral biti narodnostno-kulturno nevtralen, torej da nima nihce prednosti v komunikaciji, prodaji itd.

Tako pa vecina Kitajcev, Rusev, Japoncev, Arabcev, spansko govorece Srednje in Juzne Amerike, Brazilcev, Francozov in njihovih bivsih kolonij ter ostalih vecjih narodov in kultur ne bo nikoli znalo anglesko in tega od njih tudi ni pricakovati. To je jezik za anglosaksone, bivse britanske kolonije, skandinavce in kaksne male evropske drzavice mogoce, ceprav v V Evropi precej boljse govorijo Rusko kot Ang v povprecju.
happy schimetzky
# 27.03.2018 ob 13:44
wasabi je hrenu podobna japonska rastlina in tudi omaka je podobne strukture in okusa kot naš hren v tubi. Je zelene barve, ostrejšega okusa in močneje žge.
Ponavadi (tudi pri nas) se ga streže in uživa pri sušiju, sicer pa po želji tudi pri drugih jedeh.

je precej drag, ker je rastlina bolj občutljiva in se je ne more povsod gojit. Če dobiš kje pri nas poceni wasabi, gre najverjetneje za pobarvan hren.
happy schimetzky
# 27.03.2018 ob 11:56
jan je spoznal wasabi, pa niti ne ve :)
NoriGoban
# 26.03.2018 ob 21:59
"Močno dvomim, tolk kot nas politiki nategujejo, mamo spolirane š*upke, ne samo oprane..."

Hahaha, ti pa res ne mores zivet brez teh tvojih politikov!

Dejstvo je da imajo Japonci bolj ciste anuse kot je Jan pravilno spoznal!
politik kritik
# 26.03.2018 ob 15:07
Jan, svetujem ti, da greš potem še v Hong Kong,
rdečinavijač
# 26.03.2018 ob 10:02
Dons je pa popotniški zapis malo zamujal. Časovna razlika? Pa dobrodošel v Aziji :-)
nikagaja
# 27.03.2018 ob 13:32
kaj pa je wasabi?
nikhrast
# 27.03.2018 ob 00:44
Japonskih restavracij je pa po Severni Ameriki kar precej, samo vse skupaj se malo vleče, teppanyaki grill, chef naredi vse pred grupo, 12 gostov, pa lepo razdeli.
Precej japonskih študentov, ravno danes srečam nekaj punc, sprašujejo me o zanimivosti mesta, pa težko jih ražumeš, čuden naglas imajo.
ishgilliath
# 26.03.2018 ob 18:03
komaj cakam na bliznji vzhod (pa ne Tunizijo in Egipt!)
in Afriko

Jap, jaz tudi... Skupaj s centralno Azijo najzanimivejši deli sveta, imho.
PomisliSe1x
# 26.03.2018 ob 11:02
cool,

komaj cakam na bliznji vzhod (pa ne Tunizijo in Egipt!)
in Afriko
tsinamuh0
# 26.03.2018 ob 23:03
Tokrat vse čestitke, Jan, za zelo zanimivo reportažo. Hvala! Nadaljuj v tem slogu, preglej zapisano (dobro premisli, preden kaj napišeš).
Ja, Japonska je res posebna, napredna in hkrati zelo drugačna. Edinstvena!
copcop
# 26.03.2018 ob 10:54
V bistvu se je šele v zadnjih nekaj letih povečal prihod tujcev v državo, ker je vlada morala nekoliko razrahljati imigracijsko politiko. Potrebujemo mlade.

Ko nacionalizem trči ob realnost.
UsAndThem
# 26.03.2018 ob 12:25
Brez zamere, za sledeč povzetek.

Neobremenjeno pohajkovanje po širnem sveto je izumrlo. Tako kot je izumrla prosta beseda namenjena domačemu ljudstvu o kulturi, običajih in sredstvih druge rase. Vse se stavi na denar preko masovnega turizma in vsak domačin obiskane dežele te gleda samo kot na turista.
Tudi z obiskovanjem šol v tujini je enako. Pač, prilagojen program. Tako kot v turizmu ti tudi tu dajo ravno toliko kot so ti želeli dati.

Edini protislov tej tezi so raznorazni sejmi, delo na domu in/ali backpacking.

Sicer se to vse skupaj sklada z ideologijo naše osrednje proletarne medijske hiše, ki je z-roko-v-roki s parlamentom dala all-in hi-tech nacijam, pa vendar se mi ne zdi smiselno slepim prodajati meglo, samo zato, ker bi radi, ne glede na rezultat, ohranili svoj prav, ker kar se vsaj mene dotika, naj Končniki raje pojejo o Borovničkah, kot pa da pišejo o cekretih. Vem, da avtor članka ni kaj dosti kriv, a staro pravo pač trdi, da je tudi nevednost neke vrste zločin.

Lep pozdrav.
Mirko Tipka
# 26.03.2018 ob 11:59
Noro mesto

Oprosti Jan, vendar mesto ni noro, nor je tisti, ki gre noter....
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo