Vaška gostilna ob križišču, kjer smo praznovali novoletno noč. Foto: Jan Konečnik
Vaška gostilna ob križišču, kjer smo praznovali novoletno noč. Foto: Jan Konečnik
Vaška gostilna ob križišču, kjer smo praznovali novoletno noč. Foto: Jan Konečnik
Adriana je veseljakinja, ki govori zelo dobro angleško, tako da sta se z Radkom lahko pogovarjala. Foto: Jan Konečnik
Dam še tisoč! Foto: Sandi Fišer
Po stari vraži je opolnoči treba zakuriti slamnatega možiclja. S tem naj bi vsi slabi spomini ostali v preteklosti. Foto: Jan Konečnik
Z Radkom sva imela tudi glasbeno željo - Slovenija, od kod lepote tvoje. In so se zavrteli. Foto: Jan Konečnik
. Midva z Radkom z Adriano, njenim možem Felipejem in hčerko Valentino. Foto: Jan Konečnik
Valentina je stara štirinajst let. Pomaga v gostilni, pomaga pri betoniranju ceste, vozi avto po vaških cestah. Zdaj so počitnice, sicer pa hodi v šolo. Foto: Jan Konečnik

"Ja, imamo rezervacije za okoli petnajst ljudi. Vsi naj bi prišli jutri, torej na silvestrovo. Tako da ne skrbi, žurka je zagotovljena!" je rekel Owen, Valižan, ki je delal na recepciji. Super, če nas bo kakšnih dvajset, pa še ti prostovoljci iz recepcije ... Bo žur!

Nikogar ni bilo. Tako je bilo na 30. december, dan pred "veliko" zabavo, jasno, da bo zasedba v hostlu maloštevilna. Nekaj prostovoljcev, ki delajo na recepciji, Portugalec in Nemec, šofer Gustavo oz. Gustl z ženo, jaz in Radko ter štirje psi mešanci. Sicer bi lahko šla v bližnji Guatape, a se nama ni dalo. Rekla sva, da bova na vasi. "Nič ne skrbi prijatelj, sem se doli pri Adriani zmenil, da bova tam," je rekel Radko, ki zna tri besede špansko, se pa nekako vse zmeni. Malo po slovensko, malo angleško, malo pomaha z rokami in je. Sva šla po stari navadi, ki nam je vsem znana, že 30. decembra dol do gostilne preverit, ali Radkova "rezervacija" še velja. Ne spomnim se točno, kako se je vse skupaj končalo. Menda smo se z Adriano in njenim možem Felipejem peljali celo dol čez gozd v mestece na pijačo. Tako pravi Radko. Drugi dan sem bolj ali manj prespal. Maček je dobro opravil svoje delo.

Hiša duhov
Bil je že večer in bilo je precej hladno, ko sem se prebudil v veliki sobi z 20 pogradi. Bil sem sam. Šel sem se stuširat in seveda sem zaman čakal toplo vodo. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tuširal s toplo vodo. Se oblečem, grem do recepcije ... Nikogar. Vse zaprto. Kot hiša duhov. Jaz pa seveda žejen ... Še dobro, da imam flašo s filtrom, in sem si šel natočit vodo iz pipe na stranišču. Na drugi strani bazena so se nekaj pogovarjali dve punci in dva tipa, nepoznani, vsi že precej pijani. Razumljivo, saj je bila ura že devet zvečer.

"Hej, prijatelj, kako lahko pridem dol do Adriane, do njene gostilne ... Je kakšen prevoz? Imaš Gustlovo številko mogoče, da ga pokličem?" sem vprašal prvega, ki je bil še kolikor toliko trezen. "Prijatelj, težko ti pomagam. Vsi so šli dol ali v Guatape. Mi imamo zdaj drug problem – kako dobiti kokain," je odvrnil kalnooki. Zasmejal sem se in rekel, da mu pri tem težko pomagam. Vseeno mi je natočil kupico rdečega vina. V tistem trenutku sem zaslišal glasno rjovenje starega Gustlovega nissana, kako se prebija po cesti navzgor. Za njim je prišel neki drugi avto.

Iz zadnjega dela sta skočila Jade in Owen, prostovoljca, zadolžena za recepcijo, oba že prilično nadelana, pa tudi Gustl in njegova žena ali punca, ni mi uspelo razbrati njunega odnosa, sta bila že vesele volje. "Ja, ta dva gosta smo prestregli doli v gostilni. Prišla sva ju vpisat," je razlagal Owen, ki se mu je jezik že malo zapletal. Jade se je tam mujala s parom iz Bogote, ki mu očitno ni bilo jasno, da bodo ob desetih zvečer na silvestrovo v vasi nekje nad Guatapejem že vsi natrobentani in hostel skupaj z njima prepuščen sam sebi. "Ja, nič, grem z vami dol," sem rekel in nabasali smo se v džip. V zadnjem trenutku se je od nekod prikazal še neki Nemec in šel z nami. Gustl se je pohvalil, da mu zdaj zavore delajo dobro, in dvakrat zavrl za demonstracijo. Dva dni prej mu menda niso in so se skoraj zapeljali v jarek.

Kocka
Pripeljali smo do križišča, kjer ima Adriana gostilno. Do kraja zločina prejšnjega dne. Ob eni mizi dva možakarja in ženska glasno zlivajo rum. Ob drugi bolj mirna lokalna druščina, pivo. Otroci tekajo po cesti in vreščijo. Adriana je pripravljala hrano in stregla, neki mladi fant je na računalnik vrtel njihovo govejo glasbo, ki ji rečejo "rancheros".

Ob mizi na sredini gostilne zagledam Radka, kako veselo s Felipejem in še enim vaščanom, Fredyjem, meče kocko, glasno vzklika in meče na mizo bankovce v vrednosti tisoč pesov: "Uno! Uno, Felipe! No six! No six!" Felipe vrže in kocka se obrne na šestici. "Oooooo! No, Felipe, no!" je vzklikal Radko in s Felipejem sta si že segala v roke in se objemala. Popolnoma trezen gledam to bizarno sceno na ovinku sredi Kolumbije, ko zaslišim Adrianin glas: "Jan! Kje si bil?! Boš jedel, imam piščančnji kari?" je dejala in mi prinesla hrano k mizi.

"Stari tukaj sem že tri ure, že tri ure mečemo kocko za denar. Višje – nižje. Itak jih nič ne razumem! Potem pa pač to igramo in se imamo fajn! Saj sem ju že ogulil za enih 30 jurjev," mi je veselo razlagal Radko, spet vrgel na mizo tisoč pesov in naročil novo pivo pri Adrianini hčerki Valentini, taisti 14-letnici, ki naju je prvi dan z avtom peljala na vrh do hostla. Po večerji je tudi meni teknilo pivo in pridružil sem se kocki. Docela primitivna igra, ampak ko dva- ali trikrat pobereš denar, padeš noter. In smo igrali do polnoči. In pili.

Goreči spomini
"Pridi, Jan, zdaj gremo zažgat spomine na preteklo leto! Pridi hitro!" je ob polnoči vpila Adriana in me vlekla za rokav po vaški cesti navzdol proti nekakšnemu slamnatemu možaku, ki so ga, visečega na kolu, požirali ognjeni zublji. To je stara vraža v teh krajih. Pozabiti slabo v preteklosti, se veseliti tega, kar bo prinesla prihodnost. Sem vrgel nekaj spominov v ogenj tudi sam. Slamnatega možaka so zakurili točno ob dvanajsti uri. Okoli njega so se za kratek čas zbrali vaščani, drug drugemu zaželeli vse najboljše za prihajajoče leto. "Vidva sta pa tujca, ja, ja?! Srečno novo leto, ja, ja," je veselo dejal starejši gospod, vesel prišlekov. Ko smo si zaželeli "feliz anjo", smo se odpravili nazaj do krčme. V vaseh na sosednjem hribu so prav tako kurili preteklost. Takrat se mi je posvetilo, da sem pravzaprav iz avtobusa, s katerim sem se pripeljal do Guatapeja, ob križiščih v vaseh videl polno s slamo napoljenih lutk. Sem mislil, da so strašila ali nekaj takega. Vsakih toliko časa je kdo vrgel petardo, a pokanja je bilo pravzaprav malo.

Do jutra
Majhna gostilnica se je po polnoči nekoliko bolj napolnila. Seveda je tudi alkoholni zvarek naredil svoje, glasba je postala glasnejša, ljudje so začeli plesati. Nehali smo kockati. Neka starejša gospa, za katero so me takoj opozorili, da je vprašljivega slovesa, me je povabila na plesišče. Pač greš se sukat malo na kolumbijsko tradicionalno zavijanje, kaj pa boš! In potem je prišel fant, ki je vrtel glasbo, vprašat, ali bi midva z Radkom morda tudi rada slišala kakšen slovenski komad, ko sva tako daleč od doma. Da ima internet. In sem v zanosu nekolikšnega domotožja izbral Slovenija, od kod lepote tvoje. Radko je pograbil Valentino, Felipe Adriano, jaz pa staro veščo in smo plesali. Videl sem, da je bil umirjen podalpski melos ljudem všeč. Še neki drugi so se spravili v pare in zaplesali. Sem pa videl, da ljudje tukaj niso navajeni plesati, pri nas bi rekli v odprti drži, kjer moški da ženski roko za hrbet, ampak plešejo tako, kot se plešejo salsa, merengue, kumbia in drugi plesi. Z rokami se držijo spredaj, pred telesom. Vmes je Radko prepričal Fredyja, ki je sicer komaj še stal, da mu za 20 tisoč pesov in reklamno majico Parketarstvo Mustafa Botonjić proda njegovo zeleno kapo. In tako smo se vrteli v jutro.

Ko so naju odložili pred hostlom in sva se zvrnila iz avta, sva ugotovila, da so tri metre visoka vrata ograje zaklenjena in da tudi zvonjenje ne bo obrodilo sadov. Nekako sva splezala čez, ob bazenu malo predebatirala noč in šla spat. Nekdo mi je spustil ventilček na biciklu, prislonjenem pred recepcijo. Drugi dan opoldne je kuhar Holger, ki po moje še od prejšnjega dne ni zatisnil očesa, pripravil glede na svoje stanje kar dobro kosilo. Jade in Owen sta bila prav tako še včerajšnja, tako da sta na klic svoje prijateljice Britanny, ki je čakala spodaj ob cesti, naj ji pošljeta prevoz, kar pozabila. Menda je punca še danes tam spodaj in čaka.

Ne kvarim mladine, ampak takšno je bilo novo leto nekje v kolumbijskih hribih, ob križišču dveh vaških cest. Naslednji dan sem se odpravil proti Medellinu.

Moja pot: Guatape–Medellin