Kje je Jan?
Ob ledeniku. Foto: Jan Konečnik
Buenos Aires: Narodni kongres, argentinski parlament. Foto: Jan Konečnik
Avenija Juana Perona. Peron je bil argentinski predsednik po drugi svetovni vojni in je odkrito simpatiziral z nacisti in fašisti. Znotraj države jer skupaj s svojo ženo, Evo Duarte, zgradil kult osebnosti. Foto: Jan Konečnik
Obelisk na Trgu republike, posvečen ustanovitvi mesta Buenos Aires. Foto: Jan Konečnik
Portret slavne Eve Duarte Peron, nekdanje prve dame Argentine, znane kot Evite. Foto: Jan Konečnik
Mama in oče na eni izmed ulic Buenos Airesa. Foto: Jan Konečnik
Dobra kompozicija se mi je zdela. Ni? Foto: Jan Konečnik
Mesto mi je všeč, ker ima veliko visokih stavb, zgrajenih v slogu klasicizma. Foto: Jan Konečnik
V Buenos Airesu vsak dan protestirajo. Eden izmed taksistov se je izrazil slikovito, da se v tej državi protestira že 40 let. Foto: Jan Konečnik
Všeč mi je bila, pa sem jo stisnil. Foto: Jan Konečnik
Oče, ko je še mislil, da ga je dobil le od goloba. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Pingvini, ledenik, nabriti taksisti in golob, ki ga ni bilo

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 36. del
26. februar 2018 ob 09:56
Bariloche - MMC RTV SLO

Buenos Aires je namazan z vsemi žavbami! Očeta so oropali tako, da se mu niti sanjalo ni. Taksisti te poskusijo pretentati, če se le da. Medmrežje je slabše kot na karibskih otokih obubožane Nikaragve. Če ne bi bilo lepo mesto, mesto s posebno dušo, bi mi šlo na živce.

Po vrsti. Kot sem zapisal zadnjič, je oče pomotoma vzel s traku na letališču napačen enak nahrbtnik. Še preden je kar koli opazil, je strgal tudi pritrjeni listič, tako da se nam sanjalo ni, čigava je prtljaga, saj ni bilo nobenega našitka z naslovom ali česa podobnega. Na spletu sem našel številko od letališča in iz govorilnice poklical. Nihče ni odgovoril. Tako kot v vseh velikih podjetjih imajo tudi na tem letališču verjetno to linijo zvezano v neki zapuščen hangar in tam zvoni sama sebi. Odpravili smo se na letališče.

"Za prtljago ne skrbi letališče, temveč vsak prevoznik sam. Pisarna Air Canade ob sedmih zvečer ne dela več, jutri pridite, ob treh odprejo," so rekli na informacijah. Največje letališče v Argentini in Air Canada ima odprto pisarno tri ure na dan. Dobro, pridemo jutri. Smo nato uredili naslednji dan in k sreči oseba, ki je ostala brez nahrbtnika, ni imela kakšnih povezanih poletov.

Golob, ki ga ni bilo
"Kako lepo mesto! Poglej te široke avenije, zgradbe z ličnimi balkoni. Všeč mi je," je na glas razmišljala mati, ki je bila sicer sprva do tega megalopolisa precej skeptična. Šli smo v predel La Boca s pisanimi hiškami, Recoleto, na obalo, se sprehodili po nekaj trgih ... Na podzemni železnici je fant v vagonu igral gipsy swing ali nekaj takega. Potem skupina venezuelskih glasbenikov s pevko, ki je imela prekrasen vokal ...

Pri argentinski nacionalni banki smo se spustili po ulici, pod arkade. In se je zgodilo ... Oče je zaostal za nama, saj je želel s telefonom posneti še eno fotografijo, ko se mu je na srajco in hlače podelal golob. Seveda je bil zraven takoj neki prijazen starejši mimoidoči z robcem, ki mu je pomagal očediti se. Ves nejevoljen je prišel proti nama in bil tarča najinega posmeha, ko je mama presenečeno ugotovila, da poleg nje leži očetova usnjena denarnica.

"Streha mu orehova, lopov! Oropal me je! Pa še nekaj mi je kazal, kje so golobi, brisal po nogi ..." je ugotavljala žrtev uličnega žeparja. Čeprav je bil oče nejevoljen zaradi denarja in z nekim navideznim ptičjim drekom usrane srajce, se mu je zdelo tudi zanimivo, da je tako nevede "padel na finto" in kako so nepridipravi to vse skupaj izpeljali.

Tudi sam sem malo ugotavljal ... V tistem času so bili poleg nas pod arkadami ropar in še dva mimoidoča. Eden je gotovo sodeloval z roparjem. Ta mu je takoj po kraji predal denarnico, da je vzel ven gotovino, šel 30 metrov naprej in jo za hrbtom moje mame vrgel na tla. Minuta! "K sreči je pustil osebno izkaznico in kartice. Vsaj nekaj etike ima, baraba," si je dejal oče v tolažbo. Saj res. Če bi vzel bančno kartico, bi jo morali preklicati. Potem sem razmišljal, kako je živeti v mestu, kjer - če te res onečedijo golobi - ne upaš sprejeti pomoči mimoidočega, ker ne veš, ali ti ima namen pomagati ali ukrasti denarnico. Šli smo jest, in ko smo napolnili želodce in spili pivo, smo bili že boljše volje. Kaj hočeš, se zgodi.

Z žavbami namazano mesto
"Argentinci so prijazni ljudje, a vedno, ko pride račun, še nekaj dodajo, vedno je malo dražje. Če ti kaj prodajajo, te bodo na vse pretege hoteli nekako prepričati, da kupi," so mi o Argentincih pravili v Peruju. Vsaj pri taksistih to drži, glede cen mislim.

"Gospod, dober dan. Koliko stane do ulice Moreno 1133?" vprašam. "Okoli 90 pesov, pa še 50 za nahrbtnika," reče taksist. 50 za nahrbtnik, mhm! "Gospod, dober dan. Koliko stane do letališča? Mednarodnega, da," vprašam. "600 pesov," odvrne. Ko se že peljemo kilometer ali dva, doda: "No, saj veste, da morate plačati še cestnino, pa vstop na letališče, okoli sto pesov nanese?" Ne, ne vemo! Kako naj vemo! Torej je 700 pesov, ne 600. Jao.

"Gospod, dober dan. Koliko je do letališča, s cestnino in vsem?" vprašam. "Da, bomo dali taksimeter in zraven cestnino ... okoli 600 bo, ne več," reče gospod. Mu razložim, da me vznejevolji, ker nikoli ne vem, koliko kaj stane. Se je strinjal možakar, da nekateri res nategujejo. Pridemo na letališče. Taksimeter kaže 460 pesov. Mu dam 600, še za cestnino in to. In reče: "700 je, moram plačati še cestnino nazaj, pa napitnina. Saj veš." Res neverjetno. Takšnih navad do zdaj niso imeli nikjer v Latinski Ameriki.

Internetna luknja
Ne vem sicer, zakaj, ampak spletna povezava v Buenos Airesu je resnično slaba. V hotelu je delala napol, pride in gre. Šel sem v šest restavracij in barov, kjer so imeli brezžično povezavo, a nič ni delalo kaj bolje kot za pošiljanje sporočil po whatsappu. Ali pa se telefon poveže, a sporoči, da povezava nima dostopa do medmrežja. Sem se spomnil nasveta nekega Američana, da imajo vsepovsod najboljši internet v McDonaldsu. Res je, šele v simbolu amerikanizacije sem se lahko povezal na splet in v slabi uri poslal 250 megabajtov slik za prejšnji članek.

Če mi verjamete ali ne, takšnih težav s povezavo na splet nisem imel niti na Koruznih otokih v karibskem delu Nikaragve. Dobro, interneta ni bilo pol dneva, ker ni bilo elektrike. A ko je bila, je deloval dobro. Kolumbija, vse O. K., Peru recimo tudi. Tukaj, v nekajmilijonski prestolnici razmeroma dobro razvite države, je to težava. Še mama in oče, ki nimata nameščenih stotih aplikacij, s katerimi bi se ubadala, sta izrazila nezadovoljstvo nad dostopom do svetovnega spleta.

Konec sveta
Zgodaj zjutraj smo prileteli v Ushuaio, najjužnejše mesto na svetu. Tukajšnji pokrajini se reče Ognjena zemlja ali po špansko Tierra del fuego. Od tukaj se gre na Antarktiko. Okoli 70 tisoč ljudi šteje naselbina. Vreme gnilo, dež in mraz. Velika sprememba, namreč v Buenos Airesu je bilo 30 stopinj in sonce. V hotelu so prijetno kurili.

Z ladjo smo šli v Beaglov kanal proti otoku Martillo gledat pingvine. Vmes se je ladja ustavila še pri otokih, kjer so ležali tjulnji. Ti so res videti tako, kot da se jim nikamor ne mudi. Ali veste, da moškemu tjulnju niti samice ni treba iskati, saj ona poišče njega. Tudi morskega leva smo videli, kako je ležal med ptiči in nekaj krulil v nebo. Imeli smo tudi veliko srečo in pred ladjo se je pojavil velik kit grbavec ter nam pomahal s svojo plavutjo. Žal sem bil prepočasen in ga nisem ujel v objektiv. Pa saj vedno ne moreš buljiti skozi okular, včasih si moraš vzeti čas in kaj gledati samo zase.

Na otoku je sem ter tja stopicalo nekaj sto pingvinov. Večina je bila magellanovih pingvinov, nekaj pa tudi pingvinov gentoo, ki imajo rumene tace in so večji. Nekatere živali so se poganjale v vodo in lovile ribe, druge so si čistile naoljeno perje. Pingvini so smešne živali, ne samo v risankah, ampak tudi v živo. Vtis dajejo, da jim nič ni jasno. Plavajo, jedo, lovijo, se množijo. Pingivni so ena izmed redkih živalskih vrst, ki si dokaj hitro izberejo partnerja in ostanejo zvesti vse življenje. Le redko se zgodi, da bi se par razšel.

Pripluli smo še do svetilnika, zadnjega najjužneje postavljenega svetilnika v Argentini. Sicer si ta območja deli s Čilom, ki ima v lasti najjužnejši kraj celine, Cape Horn.

Ledenik
V El Calafatu, mestu v Patagoniji, živi 25 tisoč ljudi. Večina turistov, ki ga obišče, pride sem zaradi ledenika Perito Moreno. Ogromen ledenik, ki se tali in raste, tako da je v bistvu vedno enak. Enkrat v življenju sem že videl velik ledenik, in sicer v Kanadi, Franzjosef se mu je reklo ali nekaj takega. A tisti je bil med gorami, njegova morena se je končala na zemlji. Perito Moreno pa se kruši v ogromno jezero, slišiš lahko zamolklo pokanje ledu in nato vidiš ledene skale, ki zgrmijo v vodo.

Tudi sonce med ledenimi vrhovi naredi lepo svetlobno sliko, tako da je pogled na ogromen ledenik, stisnjen med gorama na eni strani in iztekajoč se v svetlomodro jezero na drugi, res imeniten. Najprej smo se po jezeru zapeljali z ladjo in prišli precej blizu skoraj 70 metrov visoke ledeniške stene. "To pa je res nekaj lepšega, kar sem kadar koli videla v naravi," je navdušeno dejala mati in fotografirala ledenik. Zdaj ima nov ultra dober telefon in slika na veliko. Jaz sem solidarnostno podedoval njeno staro "kišto". Bolje je kot nič.

Kje je Patagonija?
"Ti pingvini in to? Kje je ta Patagonija?" je receptorja hotela v El Calafatu, v osrčju Patagonije, spraševal že po videzu tečen Izraelec. "Tukaj je Patagonija, gospod," je nekoliko presenečeno rekel fant za pultom. "Tukaj blizu?" je še vprašal turist. "Gospod, vi ste v Patagoniji. To je pokrajina," je potrpežljivo nadaljeval receptor. Patagonija je velika skoraj toliko kot recimo pol Evrope, bukselj.

Šele po nekaj urah vožnje na avtobusu sem se zavedel razsežnosti Argentine. Od Ushuaie do El Calafata smo leteli približno eno uro. Od El Calafata do San Carlosa de Bariloche smo šli z avtobusom. 30 ur vožnje, 1.500 kilometrov poti. Od tega je tri četrtine poti ravninska stepa, ki jo tu in tam prekineta kakšna reka in majhen hrib. Stotine kilometrov ni pravzaprav ničesar. Kot v ruski Sibiriji. No, tam tisoče kilometrov ni bilo ničesar razen brezovega gozda.

Bolj ko smo se bližali Barilocheju, bolj je postajala pokrajina razgibana. Tukaj se začnejo hribi in gore, tudi zeleno je bolj. Na avtobusu sem imel dva zanimiva sopotnika na levi strani. Lukasa iz Nemčije, ki v Čilu pol leta opravlja prostovoljno delo. Nemška vlada ima namreč odlične programe za to. Druga sopotnica je bila Lucilla, pol Finka, pol Američanka, živeča v Parizu. Zanimiva kombinacija, mar ne? Je kuharica v vegetarijanski restavraciji. Tem za pogovor ni zmanjkalo.

V Bariloche smo prispeli pozno zvečer. Mesto, v katerega se je med vojnama in po drugi svetovni vojni iz političnih in gospodarskih razlogov priselilo tudi nekaj tisoč Slovencev, se mi zdi kar prijetno. Škoda le, da dežuje.

P. S. Moj nahrbtnik, ki sem ga poslal iz Kolumbije v Ekvador decembra, je ostal na carini v Ekvadorju. Nekaj procesirajo že mesec in pol. To so mi sporočili iz kurirskega podjetja, ki seveda ne prevzema odgovornosti za to. Preprosto rečeno, lahko počakam še kak mesec oz. začnem pisati elektronska sporočila učinkoviti ekvadorski carinski upravi.

Moja pot: Buenos Aires–Ushuaia–El Calafate–San Carlos de Bariloche

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
windmaster
# 26.02.2018 ob 11:31
Več Jana in manj Eme, pa bo rtv portal celo znosen!
matkurja93
# 26.02.2018 ob 10:24
Jst sumim tut goloba da je povezan s tatovoma.
elektrupunk
# 26.02.2018 ob 10:04
Zanimiva fora tile golobji tatovi:) ..drgač sem ti pa lepo fouž za Ognjeno zemljo in Patagonijo. Je že nekaj časa na mojem seznamu. Srečno dalje..
ginza
# 26.02.2018 ob 10:47
Ravno sem se vrnila iz Patagonije, Argentina in Čile. Res osupljiva pokrajna. Sem šla praktično po isti poti, le da sem vključila še Torres del Paine nacionalni park v Čilu in pa Iguazu slapove na severu Arg, ki so prečudoviti. Sem imela srečo z vremenom, kajti v Patagoniji, ko je dež in mraz, je fejst dež in mraz. Veter pa je stalnica - duša Patagonije. Drugače pa sta Argentina in Čile zelo dragi državi, zato bi za te navite cene pričakovala večjo urejenost, ampak kaj češ, tako je. Čile se mi je zdela malo bolj razvita in urejena država kot Arg. Fino je, če znaš vsaj malo špansko. Taksisti so res nateguni.
zozozo
# 26.02.2018 ob 15:30
Malo pedantizma: Rop je nasilna tatvina. Če te okradejo tako, da sploh ne veš, da si bil okraden, to že po definiciji ne more biti rop.
anny22
# 26.02.2018 ob 21:26
V Ljubljani in nasploh v Sloveniji lahko pustiš brez nadzora marsikaj. pa te bo pričakalo v istem stanju. Vidim, kako so tujci presenečeni, ko pridejo sem, tudi iz navidez bolj urejenih in bogatejših držav. Izgubljene stvari se velikokrat vrnejo nazaj k lastniku. Čez mejo so stvari precej drugačne - Rimu so nas dvakrat ožeparili, čeprav je imel vodnik predavanje o najpogostejših metodah "profijev".

Ko pride en mlečen gringo kot je Jan (in starši) v J. Ameriko, ga zavohajo na pet kilometrov. Saj bo bolje. Vsaka šola nekaj stane.
bleeeee
# 26.02.2018 ob 11:22
Jst sumim tut goloba da je povezan s tatovoma.

Goloba verjetno sploh ni bilo. Oz. je imel obliko roparjevega sodelavca s šprico, ki je vsebovala doma narejeno belo polivko.
sudija
# 26.02.2018 ob 10:38
Pač BsAs ;-) Etični roparji so pa zato ... ker a ste prijavili policiji?

Ne, ker je šel samo denar, dokumente,kartice pa ste dobili nazaj. V Argentini načeloma turiste pač tako kradejo, s številnimi izvirnimi forami.Ko kdo pristopi do tebe se moraš obvezno prijeti za denarnico, telefon (sam tega nikoli nisem kazal, mnogokrat tudi pustil doma), mrbit celo nakazat, kot da imaš orožje. Redko kateri turist dobi pištolo na glavo. Pri domačinih je pa malo drugače. So pa Janovega očeta oropal v znanem predelu za žeparje. Pač ločnica sever - jug je ostra, po Floridi se na primer popoldne še sprejahajo množice, južno od Avenide de Mayo pa je po koncu služb vse prazno. Boca na jugu s svojim Cemenitom pa je za gringote samo sredi belega dneva. Če hočeš vandrat ponoč po ulicah si skoraj prisiljen na bogataški Palermo in Recoleto. Tudi v pristaniškem Puerto Madrynu je rizično iz restavracij do avta.

Internet je res obupno slab v Argentini, sploh če primerjaš relativni standard, redno pišejo/govorijo o tem, tudi 4G signal zelo težko povleče več kot 7-8 MB.

Avtobus "coche-cama" je top šit za potovat po Argentini, sicer so kar dragi, a po eni strani prespiš gor udobno, s pravimi firmami je tudi dobra postrežba, običajno je tudi dobra družba in se v enem dnevu prestaviš za jurja in več kilometrov. Če si lahko privoščiš s časom, si izbereš sredi Patagonije eno mestece in se tam ustaviš za dan ali dva, nenavadna stvar, dobra za branje in meditacijo..

Aja, pa v Bariloche se ni priselilo na tisoče Slovencev. Na začetku par deset, pa nato priseljevanje iz Buenos Airesa, zdaj jih je par sto, Sami pravijo, da jih je bilo na vrhuncu max 500. Gre pa za luštno mesto z močnim germanskim-švicarskim priokusom, okoli hribi, deluje zelo alpsko in to so posnemali. No, upam, da nadaljuješ v Pampo in se greš tam za par dni gaucha. Top shit izkušnja
Guinness
# 26.02.2018 ob 11:30
Komentarje o potovanjih na tej strani je vedno zabavno prebirat. Juzna Amerika in Azija sta smrdljivi luknji, kjer te povrh vsega zeli se vsak prevarat, Grske otoke so unicili migranti, Maldivi so muslimanski, Spanska obala je prepolna in predraga...

Apartma na hrvaski obali je pac sanjska destinacija za povprecnega Slovenca. Morda pa tudi tolazba, ker ze nekateri 20+ let hodijo na isto destinacijo?
simba
# 26.02.2018 ob 10:50
Vsak ponedljek z veseljem preberem zapis.
Le tako naprej, Jan!
melanholik
# 26.02.2018 ob 17:57
Nisem bil še dol, sicer imam ene plane, ampak pustimo se presenetiti.
Ampak nekaj bi pa le rekel, glede te famozne južnoameriške "spontanosti" in sproščenosti: ne vem, meni se ravno ne zdi definicija sproščenosti kraj, kjer je treba vsakič, preden greš ven, pol ure razmišljat o tem, kaj ti je res treba vzet s sabo in v kateri žep kaj dat, da te ja ne bi okradli. To predpostavlja neke vrste stalno pripravljenost in čuječnost, kar ravno ne gre skupaj s sproščenostjo.
Pa to, da je problem predvsem v tem, da ljudje niso uporabljali zdravega razuma in so bili sami neprevidni: ja, mogoče. Ampak žal je sestavni del življenja tudi to, da človek od časa do časa popije kak kozarec več, pa mora še vedno prit domov. In če kraj ni dovolj varen, da bi to lahko naredil tudi v stanju ne ravno popolne osredotočenosti, to spet ne gre skupaj s sproščenostjo.
Ne vem, pod črto bi lahko rekel, da je v bistvu še vedno precej bolj sproščeno življenje recimo v Ljubljani, kjer se ga človek lahko napije pa zakomira na avtobusni postaji, pa je še vedno kar velika verjetnost (no, nujno seveda nikjer ni), da se bo zbudil točno tam, v žepu pa bo še vedno imel telefon in denarnico, iz katere ni zmanjkalo čisto nič. Mislim, da je življenje v takšnih krajih v resnici precej bolj "sproščeno" kot v kaki bolj barviti in dinamični latinskoameriški prestolnici.
Kris
# 26.02.2018 ob 16:22
Znanec je takoj po check-inu v hotel v Ekvadorju dobil nož na vrat. Drugi znanec je v Venezueli po prihodu na letališče Caracas vzel taksi, ki je nenadoma zavil s ceste, kjer so ga že čakali roparji - puška na glavo, daj vse. Bil je še primer pred leti, ko so ustrelili tri Slovence v Boliviji, ki so jahali po divjini. Samo en je preživel, tako da se je delal mrtvega. Kolikor se spomnim, je ostal invalid. Kar se ropov tiče, je Južna Amerika izjemno nasilna.
Umivalnik
# 26.02.2018 ob 10:57
Bom olepšal in skrajšal. V Paragvaju tako smrdi, da je moj tast zaradi izgube zavesti potreboval zdr. pomoč. Trump ima prav, ko govori o Saj Veste Čem. Bo šlo čez sito SJW?
Jon Sneg
# 26.02.2018 ob 17:33
Bil je še primer pred leti, ko so ustrelili tri Slovence v Boliviji, ki so jahali po divjini.

Če se ne motim je v primeru teh treh Slovencev v Boliviji šlo za nek obračun zaradi drog in kolikor je bilo govora so bili le-ti trije vpleteni v to početje,... Bežno se spomnim, da je bilo nekaj govora o tem.

Jaz sem se naposlušal negativnih zgodb v zvezi s potovanjem po Latinski Ameriki,.... O ugrabitvah, o oboroženih ropih, o vsem mogočem,..., vendar nič od tega nisem doživel,... Pač malo zdrave kmečke pameti in malo previdnosti,...., pa je vse OK. Sem pa govoril z ljudmi, ki se jim je pripetilo kaj neprijetnega, ampak v veliki večini je bilo to zaradi tega, ker so morebiti pregloboko pogledali v kozarec, posegli po kakih drugih opojnih substancah, ali pa celo provocirali domačine,..., na žalost veliko "turistov" in celo "popotnikov" se zna obnašati precej arogantno, misleč da so "zgrabili boga za jajca". Tale Jan pa kot je nekdo že pred mano dejal, deluje kot en gringo.
Jon Sneg
# 26.02.2018 ob 17:17
Jaz sem prepotoval celo srednjo in južno Ameriko,..., in to v lastni režiji, z lokalnimi prevozi in nimam niti ene slabe izkušnje,... enkrat samkrat mi je nekdo v Mehiki, na neki postaji iz nahrbtnika, ki je bil v prtljažniku avtobusa ukradel uro- budilko, tako iz trgovine za 1 EUR. Vse te zgodbice z ketchupom na oblačilih in podobno so pa itak že dogme in vsak, ki se odpravlja tja dol naj bi jih poznal. Včasih, še pred dobo interneta in popotniških blogov smo take izkušnje pridobivali na srečanjih raznih popotniških društev (v Mariboru je bil Vagant) ali pa iz pogovorov z drugimi popotniki,..., včasih je kaj na to temo pisalo v kakem Lonely Planet-u.
anny22
# 26.02.2018 ob 16:41
Lepo se bo vrniti domov, kjer te ne okradejo vsak dan! :)
Pa držimo pesti za nahrbtnik. Fajn vam gre po J. Ameriki.
Ursula2012
# 26.02.2018 ob 15:59
@tsinamuh0

avtor govori špansko...
Mimobeznik
# 26.02.2018 ob 13:59
Špansko govoreča Italija.
NoriGoban
# 27.02.2018 ob 20:05
""K sreči je pustil osebno izkaznico in kartice."

Je pa res gringo da nosi dokumente in kartice v denarnici! Za Latinsko Ameriko pravijo da vzemi s sabo samo tisto, kar si pripravljen izgubiti!
mikic007
# 01.03.2018 ob 01:02
Ne vem, sem nekaj let živel v bs as, videl streljanja, rope in nasilje, nikoli, ampak res nikoli pa nisem slišal za tatove z golobjim drekom.

Je pa Argentina draga sedaj, pred manj kot 3 leti je bila 2 do 3x cenejša, kot je danes.
Bendit
# 28.02.2018 ob 03:42
Zanimiv opis, sam Santiago bi si zaslužil kako vrstico več.
ilcurtis
# 26.02.2018 ob 14:29
Se strinjam s tsinamuh0. BsAs je mesto, kjer se človek počuti kot doma. Ti bolivijski heci, ko ti nekaj pljunejo na obleko in takoj nekdo prileti z robčkom, pa so že toliko znane, da bi človek moral biti pripravljen. Argentina je zakon, čisto drugačen življenjski utrip, prav tako ljudje tam.
DXM
# 14.05.2018 ob 13:52
nič se ni spremenilo, belci še vedno lazijo in zganjajo okupacijo, v glavnem ekonomsko. A temu Janu ni nikoli prebilo da ga tam nihče ne potrebuje? In da ga ne rabi vtaknit tja dol? Bolje biti doma, na varnem, skrbeti za svoj vrtiček kot riti po neki ognjeni zemlji z "nedolžnimi" motivi. Vsi vemo da turisti kradejo največ od vseh.
kazz
# 26.02.2018 ob 16:21
Super je brat njegove potopise. Ravnokar se jih odkril. Me kar prime, da bi šel še jaz. :)

Vsekakor pa vsa čast, da se je Jan tako odpravil po Latinski Ameriki, ker zna biti kar nevarno v večjih mestih, če nimaš dovolj info in slučajno zalutaš kam v kakšno "prijazno" sosesko.

Se pa je treba zavedat, da v takih državah lahko pričakuješ take tatvine. Zato se moraš obnašati samozaščitniško. Konec koncev ni veliko drugače npr. na La rambli v Barceloni ali s taksisti v Lj.
borut-blas
# 26.02.2018 ob 23:25
trump bi to uredil brez razmišljanja - puške na ramo in gremo
tako je to
amerikanizacija pomeni to, da se svet spreminja v divji zahod
ali se motim ?
še malo pa bodo vsi hoteli svoje orožje
tisti ki bodo pri denarju pa svoje male vojske
tako je že bilo, ko je razpadal rimski imperij
požrešnost elit vodi to takega stanja
če lahko kradejo oni, zakaj ne smem jaz?
če se grejo vojne za nafto in je ubijanje civilstov le kolateralna pkoda, je tudi kolateralna škoda če pihnem kakšnega za 10 evrov
mislim da je edina rešitev za moderno civilzacijo univerzalni temeljni dohodek
elite imajo toliko bogastva da ne vedo kaj bi z njim
iz družbe izključeni pa so brez upanja in so vedno bolj afresivni
utd bi bil še najenostavnejša rešitev za umiritev tega stanja
hexen
# 26.02.2018 ob 11:56
Ta najbolj pošteni in domoljubni Slovenci so se pa tam dobro poklopili.
ps11
# 26.02.2018 ob 10:31
V bližnjem lokalu malo spiješ pa vidiš več stvari
tsinamuh0
# 26.02.2018 ob 13:47
Mah, dajte no... popotnikov je veliko, izkušnje so seveda zelo raznolike. Tele zgodbice so predvidljivo precej stereotipne, seveda so t.i. hinjeterosi vsepovsod po latinski Ameriki.
Ja, jojoj, okradli so jih (z golobjim drkom, zenfom, saj je vedno isto...), taksisti navijajo cene, ampak - ali je pri nas kaj drugače, lepo prosim?
Temu Janu Konečniku se pač že na daleč vidi, da je en tak velik zeleni gringo, čeprav je zdaj menda že prepotoval pol sveta, pa starši tudi... Redke so kolumne o potovanjih, ki jih lahko preskočite, ampak tale Jan je na dobri poti, da razvrednoti tudi ceno kulturne raznolikosti.
Jao, kako težko se identificiram z njegovim razmišljanjem, pa prav v južno-ameriškem Mekiju je najboljši signal ??? Kako kaj njegov ''sveti tobak''??? To je pa res vse skupaj tako ''lame'', da ne veš več, kaj bi rekel. Eh, novinarji, slab okus imate.
Z Argentino sam nimam niti ene negativne izkušnje; treba je pač poskusit s španščino!
Če govorite (ali se trudite govoriti) jezik domačinov je lahko potovanje povsem drugačno.
Ampak samozadovoljnim zaplankancem to dopovedati, ni ravno enostavno.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo