Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 33 glasov Ocenite to novico!
Kocha Bamba Foto: Jan Konečnik
Hostel
Hostel. Foto: Jan Konečnik
Ker še ni prave turistične sezone, sem bil v kar nekaj hostlih nekaj dni v sobi sam.
Ker še ni prave turistične sezone, sem bil v kar nekaj hostlih nekaj dni v sobi sam. Foto: Jan Konečnik
Počisti za seboj.
Počisti za seboj. Foto: Jan Konečnik
Naranja. Hišna mačka v Yogis hostlu.
Naranja. Hišna mačka v hostlu Yogis. Foto: Jan Konečnik
Preprost skupni prostor, pomemben del vsakega hostla.
Preprost skupni prostor, pomemben del vsakega hostla. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Postelja, vilice in nočne vragolije. Zgodbe iz hostla.

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 16. del
9. oktober 2017 ob 06:16
Granada - MMC RTV SLO

Po treh mesecih potovanja lahko rečem, da so tri osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak hostel. Čista postelja, brezžično medmrežje in prostor za druženje.

Vsak človek ima rad čisto posteljo. Večina od 25, ki sem jih zamenjal v zadnjih treh mesecih, je bila razmeroma čistih. Se spomnim, da je nekje v Salvadorju posteljnina grozno smrdela po vlagi. Nekje v Gvatemali je bila posteljnina polna rumenkastih madežev, ki sem jih našel tudi na vzmetnici. No, enkrat v Mehiki vzmetnice sploh ni bilo, so nametali na posteljne okvirje nekakšno peno, tako da bi zaradi mene lahko tudi ležali kar na deskah. Enkrat sem imel, ohohoho, čast krstiti čisto novo vzmetnico, ki so jo pred mano vzeli iz plastične vreče. Ker v eni sobi po navadi spi od šest do deset ljudi ali pa celo še več, je tudi jasno, da tisti z rahlim spancem tu nimajo česa iskati. Tam Kanadčan smrči, da je kot v Marlesovi žagi, pogradi škripljejo, če se obrneš. Venomer nekdo vstaja in hodi na stranišče ali pa se sredi noči primajejo pijani Angleži in v pijanski tišini iščejo svojo posteljo. V glavnem pa je bilo za preživet.

Danes vsi živimo v telefonih. Hostli, razen če so v kakšnem res odročnem kraju, skoraj morajo imeti medmrežje, če želijo goste. Pametni telefon je pač edina povezava z domačo grudo in prijatelji. Tako se v kotu Norvežanka na glas pogovarja s prijateljico iz Hammerfesta, Američan objavlja slike na Instagram, Nizozemci pregledujejo hostle v naslednjem mestu, kamor so namenjeni, sam prebiram mnenja o soočenjih predsedniških kandidatov in se držim za glavo. No, včasih bi bilo morda tudi bolje, če bi vse skupaj odpovedalo in ne bi imeli povezave. Igrali bi karte. Saj jih igramo tu in tam. Zadnjič sem s tremi Nemci igral čarovnika. Der Zauberer.

Skupni prostor, kjer je nekaj miz in stolov ter hladilnik s pivom, je prav tako zelo pomemben del vsakega hostla. Potem ko so odložili nahrbtnik in se oprhali, ljudje pridejo tja posedet, da spoznajo druge popotnike. Sledijo tri obvezna vprašanja: "Kako ti je ime, od kod si in kam potuješ?" V vsakem hostlu je popolnoma enako, tako da mi gre vse skupaj že malo na živce, ker je pač vedno bolj ali manj enak pogovor. Ampak saj drugače ne more biti. V skupnem prostoru tisti, ki smo že dalj časa na poti, dajemo napotke tistim, ki imajo v nahrbtniku še spodnjice iz domačega pralnega stroja. Ali poslušamo zgodbe tistih, ki doma niso videli že tri leta in imajo potni list vsepovprek v žigih. Tukaj se zvečer mešata rum in kokakola. Tukaj se spoznavajo različni ljudje, kulture in načini življenja.

Gnile banane
Kuhinja je seveda zaželena, ampak ni ključen prostor, saj je dejansko večinoma ceneje jesti na ulici kot kupovati hrano v trgovini in si jo pripraviti sam. Nekateri hostli imajo čisto, dobro založeno kuhinjo, kjer najdeš vse osnovne pripomočke. Lonce, ponve, pribor, dober nož in desko za rezanje čebule, kuhalnico. Po navadi imajo tudi kotiček, kjer najdeš sol, poper, različne začimbe in podobno, kar so za seboj pustili drugi. Nekatere kuhinje pa so kot svinjski hlev. Izza štedilnika lezejo mravlje. Ko odpreš predal s ponvami, ven bruhne neprijeten smrad po zatohlem. Dva lonca. Dno je prežgano že tisočkrat in bolj okroglo kot ravno. Umazanija že prepaja emajl. Največja žlica služi kot kuhalnica, čebulo zrežeš pač z navadnim nožem. Vilic ni, ker jih je prejšnji dan nekdo sunil. Vseh osem. Čudna tatvina.

V nekaterih hostlih hladilnike čistijo sproti, tako da je vse skupaj videti dokaj sprejemljivo. Ponekod pa ti je malo žal, da si ga sploh odprl. Svojo vrečko ravno kupljenih jestvin položiš zraven vrečke, v kateri že lep čas iz zelenjave in napol odprte majoneze rastejo zelene glive. Na majhnem krožniku je kupček nečesa, kar je pred dvema tednoma morda bil guacamole. Gnile banane in drugo sadje. Bljak.

TV-soba za nočne vragolije
Seveda je po hostlih tudi veliko, oprostite izrazu, "kurbarije". Glede na to, da imaš na kupu mlade med 20. in 30. letom, pričakovano. Sploh v majhnih krajih, kjer je vsaka tretja hiša gostilna ali barček, kjer se vsak drugi dan organizirajo t. i. "pub crawli", na katerih se, recimo, trideset ljudi poda na celodnevno romanje od lokala do lokala. Tako se potem zgodi, da so si nekateri fantje in dekleta, dekleta in dekleta ter fantje in fantje vedno bolj všeč. Tedaj nastane težava. Spiš v dormitoriju s še petimi ljudmi. Dvoposteljne sobe v hostlih tako ali tako po navadi zasedejo pari. Pa tudi če so še proste, hostli nimajo 24-urne recepcije, tako da si ponoči, preprosto povedano, v škripcih. Kam torej iti? Stranišča in kopalnice so možnost, če je sila, je sila, vendar ni ravno užitek početi teh reči ob "poscani školjki". Nekateri hostli tako ponujajo zasilne rešitve v obliki TV-sobe. To je prostor, ločen od skupnega, z velikim kavčem in televizorjem. Ponoči tam po navadi ni nikogar, morda je mogoče tudi zakleniti vrata. Videl sem, da čistilke zjutraj nadvse temeljito očistijo ta kavč.

Je pa res, da si nekateri ne pustijo vzeti veselja in se spravijo k delu, tudi če v sobi niso sami. Neko noč me je ponoči prebudilo sopenje tam iz tretje vrste. Pograd je škripal. Ko smo drugi malo zakašljali, sta se spravila na stranišče. Skozi te papirnate stene se vse sliši. Plosknite z rokama petkrat na hitro. Tako približno je bilo naslednje četrt ure. Kot zajca.

Hostli so lahko dober posel
V San Juan del Suru sem se pogovarjal s fantom iz Kalifornije, ki načrtuje nakup zemlje nekje ob morju - za hostel. Je treba kupiti prek domačina, ampak se da. Vedeti je treba, da je mogoče v El Salvadorju in tukaj v Nikaragvi še vedno kupiti precej veliko parcelo z izhodom na pacifiško plažo za vsoto recimo od 50 do 150 tisoč evrov. In veliko tujcev to dejansko naredi, verjetno je polovica hostlov, v katerih sem spal, v lasti Evropejcev ali Američanov. Države se razvijajo, turizma je vedno več.

Hostli so namreč za nekatere precej dobičkonosen posel. Recimo v San Cristobalu v Mehiki ali v Xeli v Gvatemali sta dva takšna primera "dobre prakse". Ker v državah tukaj delovnopravna zakonodaja ni prav vzorno urejena, nekateri lastniki hostlov pravzaprav bolj kot ne aktivirajo prostovoljce. O prijavi delavca še slišali niso. Velikokrat vidiš oglas, da ponujajo brezplačno prenočišče in morda obrok, če bi kdo želel pri njih "delati" štiri ure dnevno. V San Cristobalu so tako hostel pravzaprav vodile dve belgijski prostovoljki in Španka, ki so lahko zastonj spale v posebej zanje urejeni sobici na vrtu. V Xeli je bil glavni mlad Irec, ki je hostel skorajda sam vodil že nekaj mesecev. Delo ni težko. Popišeš gosta, zaračunaš, mu v nekaj minutah razkažeš hostel, predstaviš plačljive in brezplačne dejavnosti ter ga pelješ do postelje. Čistilke so domačinke, ki tako ali tako delajo za omembe nevredno nizko plačilo. Lastniki bolj kot ne plačajo zgolj stroške elektrike in vode. Ko sem enega vprašal, koliko plača davka, je samo zamahnil z roko in se nasmehnil. Račun? Eh, kaj bi trošili papir.

Se vidimo!
Smo se pred nekaj dnevi ravno pogovarjali, da je v hostlih kot na železniški postaji. Ljudje vsak dan prihajajo in odhajajo. Sploh tisti, ki potujemo sami, se hitro povežemo ali priključimo drugim, s katerimi greš potem na različne dejavnosti, zvečer na pivo, vandraš po mestu, se pogovarjaš o najrazličnejših stvareh in tako naprej. Skupaj se smejiš, zabavaš. Deliš občutke. V nekaj dneh nastanejo krhka, bežna prijateljstva. A vedno pride dan, ko pripraviš nahrbtnik. Naložen pred vrati se objameš, si stisneš roko in zaželiš vse dobro. Se vidimo! A videli se ne bomo nikoli več. Stopiš na ulico in zakorakaš v neznano. Spet si sam.

P. S. Sem na vulkanskem otoku Ometepe, sredi jezera. Povzpeli smo se na ognjenik Concepcion. Naporna štiriurna pot navkreber pelje skozi tropski gozd, a na vrhu nismo imeli sreče, da bi lahko uzrli krater. Megla. Dež. Smo imeli pa več sreče dan prej, v nedeljo, saj so imeli vaško veselico s tradicionalno glasbo iz Nikaragve. Njihovi "šlager" bendi. Čeprav nisem neki ljubitelj ruma, moram priznati, da je Flor de Cana, domači proizvod, precej dober. Ljudje prijazni, veseli, da sem prišel na obisk.

Moja pot: San Juan del sur-Isla de Ometepe-Granada.

Jan Konečnik
Čez dan so ljudi zabavali komiki. Zanimivo je, da ljudje pijejo precej manj alkohola kot bi, denimo na enaki zabavi v Evropi.
Druženje. v hostlu Central.
Pašta bo.
Hostel El indio viejo. Stari Indijanec
Sosedi
Kuhinje v nekaterih hostlih so čiste in opremljene, drugje ne.
Kvartopirca
Med platanami.
Tropski gozd na poti na ognjenik Concepcion.
Drugi del poti na vulkan Concepcion poteka po vulkanskem skalovju.
Megleno je bilo tudi na vrhu Concepciona.
Razgledna točka, dve uri pod vrhom.
Pod vejami mogočne ceibe, sicer nacionalnega drevesa sosednje Kostarike
Mreža. Tisočletja enaka.
Rastje na 1500 metrov nadmorske višine.
Na veselici v Moyogalpi.
Na veselici v Moyogalpi.
Na zabavo so prišli domačini s celega otoka.
Prihod s trajektom v Moyogalpo na otok Ometepe.
Trajekt
Prijavi napako
Komentarji
Franc 1952
# 09.10.2017 ob 22:02
Julija na "Dolgi Most", roko ven in sem šel za 3 mesece po zahodni Evropi! Tega je 45 let, delal sem kar sem dobil, spal sem kjer sem lahko, tudi po hostelih, cerkvi, na polju... bil enostavno svoboden in užival, kot nikoli prej in nkdar kasneje! Nekateri so si v istem času privoščili celo Katmandu preko Sirije, Afganistana... sam si nisem toliko upal, bolj zaradi jezika-recimo!:) S takratnim pasošem sem oblazil Zah. Evropo vse do Španije, kjer so me izgnali, ker nisem imel vize. Vse ostale države je takrat še niso zahtevale, se je pa to spremenilo. Kasneje nisem več potoval dlje kot do Trsta, pa še tam me je bilo enostavno sram obnašanja naših južnih bratov in zlasti sester! Eno sem vzel, da jo prevzgojim, pa je ona menda mene!:) Ob neuspešni prevzgoji in otrocih, pa še službi - konec svobodnih potovanj, ampak spomini pa večno ostanejo , mar ne?
imrec
# 09.10.2017 ob 08:12
Odlično!
Tako je bilo tudi nekoč, le da smo malo manj komplicirali glede čistoče in namesto wifija smo v vrsti čakali za pcjem ali po ulici iskali internet-cafe. Samo, da se javimo bližnjim. Pa v skupnem prostoru so bile takrat še knjige in popotniški vodiči :)

!Buen viaje!
Funky_funky
# 09.10.2017 ob 07:17
Srečno še naprej.
Balaš Junior
# 10.10.2017 ob 13:50
Naj pubec gre in naj se cigani po sirnem svetu, ce mu to pase. In ce folk hoce brati o tem, naj bere. Nekatere ljudi boli sreca drugih. Zatohel duh veje iz njih... k sreci so tako neznatni, da ne prismrdi prav dalec.

Prav vsak normalen odrasel ima vec kot dovolj moznosti za zmerno popotnistvo. Frocov ne bo pobralo, fabrika se ne bo podrla.

Ampak ce smo navelicani in se nam ne ljubi in se je nas duh usedel v predvidljivo udobje poceni kavca pred zastonjskim tv programom v poceni dnevni sobi postaranega stanovanja... niso taki mladi cigancki nic krivi, da smo navelicano kliknili na njihov clancic na rtv, ki je zmotil nas pasivni raj vecnega vracanja enakega.

Ukvarjanje s tem, kaj bi moralo osmisljati zivljenja Drugih ljudi, je mnogim zelo mamljiv hobi.
bralec#62990
# 10.10.2017 ob 00:01
Franc 1952, odlična zgodba, tole bi pa še kar bral in bral..
erix2
# 10.10.2017 ob 00:01
Carski zapis, bravo! :)
Turboboost
# 09.10.2017 ob 19:07
Ha, škoda, da se bova zgrešila...decembra odpiramo Ruamoko hostel na pacifiški obali (Playa Santana) in se selim dol...
Triglavski zmaj
# 09.10.2017 ob 08:28
V mojih časih, če je bil folk pijan, se je seksalo kar na terasi oz. skupnih prostorih vsemi pred očmi.
Abndbn
# 10.10.2017 ob 12:50
heristalski166, ne bit tako zafrustriran no:). Ni še prepozno niti zate. Začni z Bledom&Bohinjem recimo, prvi korak je vedno težak. Potem pa le urno naprej, delat spomine in zdravit frustracije :)
Aja, za prvi komentar sem ti dal pa plus, ker je duhovit!
elGringo
# 09.10.2017 ob 22:19
pejd gor do Leona pa pol tmle na plazo - kilometri pescenih plaz brez ljudi! pa kokr ti pravis, velko je nepremicnin direkt ob morju se prostih!
heristalski166
# 09.10.2017 ob 20:21
se človek praša a so pol prekerne zaposlitve vzrok ali posledica tovrstne prekernosti, vsekakor pa se zdijo dva konca iste palice
heristalski166
# 10.10.2017 ob 11:30
in kok to tut mnogi radi govorijo tovrstne dolgočasne ciganske zgodbice svojim otrokom, mlajšim sodelavcem, učencem (če so učitelji), v smislu jao kok so bili to oni divji ko so bili mladi
Skippy
# 09.10.2017 ob 13:30
@Triglavski zmaj
zdaj smo zamerikanizirani in seks je postal grd.
heristalski166
# 09.10.2017 ob 20:20
to se majo eni za jake indiana jones che guevara alter playboye če se klatijo po čim bolj ceneni ciganiji
mali_piscek
# 09.10.2017 ob 18:22
Daj no, Jan, se še nisi naveličal cenenega turizma v umazaniji?

Jaz sem se. Ker ne znaš nič drugega kot opisovati umazanijo tega sveta, s katero se srečujejo low-budget turisti, te ne bom več bral, ker resnično postajaš dolgočasen.

Drugače pa vso srečo. Pridi varno nazaj in želim ti, da se ne bi okužil in celo končal kakšni njihovi bolnici.
Jarik
# 09.10.2017 ob 07:30
Čist WC, na katerem ne fašeš Hepatitisa in čisto kopalnico brez gljivic, pa ni potrebno, al kaj?
Na to si odporen?
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

A post shared by Jan Konecnik (@kje_je_jan) on

Kazalo