Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.6 od 33 glasov Ocenite to novico!
Katedrala v Granadi.
Katedrala v Granadi Foto: Jan Konečnik
General Sandino.
General Sandino Foto: Jan Konečnik
Leon. Na ovinku revolucije.
Leon. Na ovinku revolucije. Foto: Jan Konečnik
Katedrala v Leonu.
Katedrala v Leonu Foto: Jan Konečnik
Modra. Bela. Modra. Nikaragva.
Modra. Bela. Modra. Nikaragva. Foto: Jan Konečnik
Centralni park, ki je pravzaprav trg.
Centralni park, ki je pravzaprav trg. Foto: Jan Konečnik
Granada, pri parku.
Granada, pri parku. Foto: Jan Konečnik
Počitek
Počitek Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Revolucija je mrtva! Naj živi revolucija!

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 17. del
16. oktober 2017 ob 06:35
Cordoba - MMC RTV SLO

Dva mojita za petdeset cordob je viselo na šanku, za njim sta pa stala Juan in Mark, brata, Argentinca. Potetovirana, s popotniško bradico in trebuščkom, frizure na "vakuhila - vorne kurz, hinten lang".

Tako lase nosijo le še v Zlinu na Češkem, kamor sva šla z Matevžem lani gledat reli. Ali pa kakšni ljubitelji nemške Bundeslige iz devetdesetih. Šef hostla v Granadi jima je dovolil, da lahko ob bazenu prodajata pijačo.

Tako sta mešala pravzaprav precej dober mojito in tudi cuba libre ter s svojo argentinsko angleščino in veselim nasmehom zraven zabavala goste. Na drugi strani šanka sta sedela Nemca srednjih let, recimo 45. Saj to so srednja leta, ne? Je ženska ravno razlagala, da je imela nekje, mislim da v Kolumbiji ali Nikaragvi, infekcijo zaradi pika komarja. Pravega zdravila tako ali tako v majhni bolnici niso imeli in je morala tri dni čakati na neko drugo zdravilo.

"Tri dni, to je še hitro," je z roko zamahnil Argentinec in z vnetim gestikuliranjem nadaljeval: "Glej, mogoče bo zdravilo jutri, mogoče čez en teden, mogoče ga sploh ne bo. Latinska Amerika. Tu, če se se ti kaj resnega zgodi in nisi blizu mesta, boš pač umrl ali pa boš pohabljen. Tako je. Greš po ulici in naenkrat padeš v odprt jašek za vodo, si zlomiš nogo - in kaj?" Sva mu z Sabine razložila, da v Evropi tožiš občino ali komunalo, ki ima po navadi za takšne pripetljaje tako ali tako zavarovanje. "No, pri nas greš pač domov z zlomljeno nogo, plačaš zdravnika in potožiš gospodu. Kaj pa boš? Ni druge. Mi smo navajeni živeti s težavami, jih reševati vedno znova in znova. Tako je vedno bilo in tako je še vedno. Imam prijateljico iz Južne Amerike, ki je šla živet v Evropo. Je rekla, da je lepo pri vas, ampak precej dolgočasno, ker vse štima. Ni težav, ni življenja na ulici tako kot tukaj," je zaključil Juan in srknil globok požirek "svobodne Kube", ki si jo je namešal v napol prerezano plastenko velike kokakole.

Granada
Po dveh tednih San Juana del Sur ob morju in otoka Ometepe sredi jezera Cocibolca me je to življenje na ulici, o katerem je govoril argentinski prijatelj, znova pritegnilo. Granada leži ob istem jezeru, a je razmeroma veliko mesto s starim mestnim jedrom in veliko kolonialne dediščine. Recimo, precej večja Managua, glavno mesto Nikaragve, nima v smislu občudovanja arhitekturne preteklosti skoraj ničesar ponuditi, vse, kar je novo, pa je precej nedomišljeno in neprivlačno.

Od hostla do katedrale je nekaj minut hoje. Všeč so mi ozki pločniki, kljub luknji tu in tam. Nizke, morda dvonadstropne hiše raznih barv z oboki. Pod njimi pa vhodi na dvorišča, kjer se zvečer na gugalnikih hladijo stare gospe in gospodje ter gledajo televizor. Mimo mene brzijo motocikli, avtomobili in konjske vprege, ki vozijo tako tuje kot domače turiste. Tri ulice, tukaj rečejo tri "quadre", in že si pri Centralnem parku s katedralo. Ta pravzaprav ni park, kot si ga mi zamišljamo. Parki tukaj so povečini dejansko trgi, nad katerimi rastejo mogočna drevesa, pod njimi pa na klopcah ali ob fontani, ki je skoraj vedno v središču, posedajo ljudje. Na robu parka so prodajalci in prodajalke hrane, pijače, spominkov in drugih drobnarij.

Nekaj ulic naprej je tržnica in prometa, tako pešcev kot vsega drugega, je vedno več. Branjevke na pločnikih prodajajo čebulo, paradižnik, plátane, banane, limete, jajca ... Prodajalci po navadi oglašujejo neko tehnično kramo, recimo ventilatorje, kuhalnike in podobno manjšo belo tehniko ter najrazličnejše pripomočke za telefone. Ne vem, a malo hecno se mi zdi, ko vidim uto, ki bi se po mojem podrla, če se samo naslonim na prodajni pult, iz katere visi nov svetlobni napis za Claro, telekomunikacijsko podjetje. Stojnice s hitro hrano. El melhor hot dog en Granada - najboljši hot dog v Granadi. Pešci gor, pešci dol, vmes motoristi, biciklisti in avtomobilisti. Vse je malo kaotično, a ne preveč. Če bi v tako okolje prišel včeraj, bi me malo presenetilo, a po treh mesecih sem v bistvu začel uživati v tem, da je na ulicah mest polno vrveža, da se vsi na glas pogovarjajo ali prek zvočnikov vabijo stranke v svojo prodajalno. Da je veliko zgradb kot napol podrtih in potrebnih temeljite obnove. Nekako sem se zlil s tem, da pač tako je. Hm ... zdaj, ko pomislim, je iz tega vidika pri nas, kjer je vse urejeno, morda res malo dolgčas.

Leon
Iz Granade sem se odpeljal z avtobusom v Managuo, kjer sem prestopil za Leon. Ker moj ogromni nahrbtnik ni šel pod sedeže, sem moral plačati dodaten sedež. Tako sva se z "ruzakom", oba kot gospoda, pripeljala v drugo največje mesto v Nikaragvi. Ko je kombi zavil na postajališče, so zunaj ob vratih že tekli taksisti z rikšami, takimi, ki imajo spredaj v kabinici potnika, zadaj pa dečko poganja kolo. "Taksi senjor? Kam greš? Serentipity hostel. Koliko? 80 cordob. Dobro, 50. Gremo!" Na ulici na pol poti sta se fanta zamenjala. In po kakšni minuti ta novi začne: "Koliko ti je rekel moj prijatelj? 50 cordob? Kaj pa za nahrbtnik? Meni je rekel, da ste se dogovorila še 20 za nahrbtnik." Hehehe, poba! Sem mu rekel, da sva se zmenila za 50, da kaj pa sta se onadva zmenila pa me ne briga. "Kaj kadiš, travo mislim? Tukaj vsi kadijo travo, če si tujec ti policija ne bo naredila nič," je nadaljeval. Sem vljudno zavrnil, da ne kadim. Itak je trava, ki ti jo prodajo mulci na cesti, zanič, tako da je škoda vsake cordobe. Na koncu sem mu dal malo napitnine in fant je bil vesel.

Leon je prvo večje mesto, ki so ga med revolucijo proti ameriškemu imperializmu in takratni vladajoči eliti osvojili uporniki. Na začetku 20. stoletja jih je vodil precej mlad general Augusto Sandino. Po nekaj letih bojev je s takratnim predsednikom Anastasiem Somozo sklenil premirje, predsednikovi pomagači pa so ga kmalu za tem ubili. "Sandino je narodni heroj. Bil je človek naravne inteligence, ki se rodi vsakih 100 let," je ponosno razlagal vodič Ricardo, ki se je tudi sam kasneje, v 70. letih 20 stoletja, v drugem delu revolucije, kot 19-letni mladenič s puško boril na ulicah Leona. "Mi smo se zavzemali za svobodno Nikaragvo, za svobodno Latinsko Ameriko, nismo želeli biti sužnji ameriškega kapitala. Naša vlada, ki jo je trideset let vodila dinastija Somoza, pa se je udinjala 'jenkijem' v zameno za svoje koristi!" je vzneseno zaključil in nas popeljal v drugo sobo muzeja, kjer so bile slike nekaterih, ki so zaradi nasprotovanja režimu izginili in verjetno končali nasilne smrti.

Dežele diktatur
Pravzaprav imajo vse države Latinske Amerike burno zgodovino vojaških diktatur ali diktatur bogate politične elite, ki so vse do recimo 80. let prejšnjega stoletja nasilno zatirale spremembe, da bi lahko ohranile obstoječi družbeni red še s konca 19. stoletja. Ta je pomenil ohranjanje privilegijev za veleposestnike in bogataše ter ohranjanje vpliva tujega kapitala, ki je večinoma seveda izviral iz Združenih držav, pa tudi nekdanjih evropskih kolonialnih velesil. Z industrializacijo so bile spremembe neizogibne, saj sta se denar in vpliv začela prelivati v zasebne roke, tudi srednjega razreda. Vojaške diktature so se na neki način pokopale tudi same, saj so, da bi si pridobile naklonjenost ljudi, ustanavljale šole in druge ustanove po državi. In ravno v šolah se je nekoč neuko ljudstvo izobrazilo do te mere, da je v nekem trenutku doumelo, da vojska v politiki nima kaj iskati. Je pa res, da so bile politične sile v deželah na tem delu sveta svojčas tako razdrobljene, da je bila vojska dejansko edina, ki je lahko držala državo skupaj.

Predsednik za vedno
Muzej revolucije v Leonu je, kljub zanosu zaposlenih, v zelo slabem stanju. Sicer lepa zgradba je dejansko podrtija, daleč od muzeja, kot si ga predstavljamo, z videoprojekcijami, eksponati in podobnim. Gre za dve sobi, v katerih so slike in plakati, na katerih je zapisana zgodovina. Je bil pa vodič Ricardo živ spomenik tistih časov. Na obrazu ima še zdaj brazgotine, ki mu jih je pustil revolucionarni boj. Se pa bojim, da je revolucija, tako kot si jo predstavlja in za katero je tvegal življenje, vsaj skrenila s poti, če ne že kaj hujšega. Na vhodu v muzej so namreč nalepljeni plakati sedanjega predsednika države Daniela Ortege, na katerih sam ali z ženo maha, kot je to počel na slikah Tito z Jovanko v nekdanji Jugoslaviji. Na veselici v Moyogalpi na otoku Ometepe sem ga zagledal na velikem platnu zadaj za nastopajočimi. S kretnjo, s katero bo povedel ljudstvo. Brez dvoma, Nikaragvi gre zadnja leta razmeroma dobro in tudi precej bolj varna država je, kot je bila prej. Nedvomno pa si Ortega, ki sicer izhaja iz vrst revolucionarjev in sandinistične narodne osvobodilne fronte, tudi ustvarja kult osebnosti. Na čelu države je že tretji mandat. Seveda bi lahko kandidiral zapored le enkrat, če ne bi s svojo politično močjo spremenil ustave in si omogočil neomejenega števila mandatov. Nazadnje si je za podpredsednico izbral, ja, koga drugega kot svojo ženo. Tako gredo te reči tukaj ... Pa viva revolucion!

P. S. Dovolj je bilo pacifiškega zraka, odpravljam se na vzhod, na Karibsko sonce. Tako da naslednjič, če bo šlo vse po sreči, se beremo s Koruznih otokov. Izpod kokosa.

Moja pot: Ometepe-Rivas-Granada-Managua-Leon

Jan Konečnik
Šolarji v Leonu
Avtobusna postaja v Granadi.
Blagoslovljena voda.
Centralni park v Granadi.
Dva leva.
Granada je precej barvito mesto.
Granada
Igrišče sredi Leona.
Jašek za vodo
Jezus pod križem. Katedrala v Leonu.
Konjske vprege. Motocikli. Avtomobili.
Leon.
Levinje
Muzej revolucije v Leonu.
Na ulici.
Naj živi revolucija!
Obisk iz Paragvaja.
Parque central, Leon.
Simbol Leona je seveda lev.
Skupaj do zmage. Daniel presidente.
Stopnišče v muzeju revolucije.
Trenutek
V cerkvi. Nikaragva je precej katoliška dežela.
V koraku.
Prijavi napako
Komentarji
aaa
# 16.10.2017 ob 11:52
Ko prebiram te članke in glede na to, da sem se že klatil po teh krajih, lahko samo rečem. Res en hud popotnik. Skozi od množičnega low budget turizma edino neokuženo državo Honduras, se je samo zapeljal skozi. V totalno skomercializirani in zamerikanizirani Nikaragvi, pa imajo seveda "popotniki" njegovega kova kaj za počet.
neznalček
# 16.10.2017 ob 10:34
Na Nikaragvijski revoluciji je precej malo klasičnega, je precej unikatna. Že zaradi župnikov revolucionarjev.

Potopisi bi bili boljši, če bi se popotnik malo bolje poglobil v zgodovino konkretne dežele. Mojitoti so pa res enaki povsod...
r5
# 16.10.2017 ob 18:04
Dvomim, da MMC plačuje za te prispevke. Naj že kdo enkrat napiše, če jih, da se ta razprava zaključi. Sicer pa je poleg omenjenega dnevnika kar nekaj drugih popotniških objav na MMC, ki jih lahko prebiramo. Pa tudi vsak ima priložnost kaj pripraviti in objaviti. Nekaterim se nam pač ne da, pa zato ne kritiziramo vsega povprek. Običajno pa mi je zanimivo prebrati komentarje, ker pomenijo dodano vrednost prispevku, saj nekateri vendarle pripišejo kaj zanimivega iz prve roke. Upam, da bo naslednjič več tega. V te kraje še nisem potoval in me mika, da bi nekega dne šel..
Jon Sneg
# 16.10.2017 ob 14:15
Pisec Jan potuje po t.i. "gringo trailu" oziroma po poti, ki jo potujejo praktično vsi popotniki v deželah srednje Amerike. Sam sem to pot opravil sicer po odsekih v dveh letih, ker si ne morem časovno privoščiti daljše odsotnosti v enem kosu. Moram reči, da me njegovi članki ne pritegnejo, ker zgolj opisuje svoje dogodivščine (nekako mi ne gre v račun, da se nekdo v člankih hvali z obračanjem spodnjic in s tem, da si v hostlih piknik organizira skupina neješčih backpackerjev). Na teh poteh srečuješ ljudi, ki ponavljajo iste vzorce. V svojih prepričanjih se imajo za levičarje, z besedami sočustvujejo z domačini in njihovimi zaslužki, v naslednji sekundi pa barantajo z njimi in jim zbijajo cene za vsako Cordobo, Quetzal ali Peso.
Skippy
# 16.10.2017 ob 09:41
Seveda bi lahko kandidiral zapored le enkrat, če ne bi s svojo politično močjo spremenil ustave in si omogočil neomejenega števila mandatov.

Klasična zgodba, krivi pa smo vedno zahodnjaki ...
neznalček
# 16.10.2017 ob 17:07
Tudi meni se zdi, da zapis ne dosega kakovosti, ki bi jo pričakoval od glavnega državnega medija. Gringo trail, od hostla do hostla... in slab pisec.

Zagotovo je v Sloveniji marsikateri bloger popotnik z zanimivejšimi opažanji in boljšim stilom pisanja. Rtv Slo izgleda kot gojišče podpovprečnosti.
fotrM
# 16.10.2017 ob 09:40
Sem par potopisov izpustil, pa danes na hitro mal prebral...ne celega, ker je dolgocasno spisano in tudi fotografije so se vedno ene in iste...avto, pa hisa in to je vse...od bivsega novinarja nacionalke, bi definitivno pricakoval vec. In zato se ga se placuje? MMC, dejste mal pobrskat bo blogih drugih ljudi...nasli boste polno enih res berljivih in zanimivih potopisov in skoraj verjetno jih biste lahko zastonj objavili, ker da placujete za tak dolgcas od pisanja...?
Skippy
# 16.10.2017 ob 09:16
Dva mojita za petdeset cordob je viselo na šanku,

Očitno objavljena cena, a ne? Saj ni slovenščina tako težka ...
Strpnež
# 16.10.2017 ob 07:52
Z veseljem prebiram potopis... Zanimivi zapisi... :) Ampak, a ni to 17. del? :)
Turboboost
# 23.10.2017 ob 06:47
Zanimivo je tudi zgodovinsko rivalstvo Granade in Leona, prihod Williama Walkerja itd itd
brain2k
# 16.10.2017 ob 19:05
"Revolucija je mrtva! Naj živi revolucija!"

Halo?
SF0100
# 16.10.2017 ob 08:30
Dva mojita za petdeset cordob je viselo na šanku,
Benten
# 18.10.2017 ob 14:09
Ne bi šel tja. Ni mi kul.
tuintam
# 16.10.2017 ob 09:13
Jahn, čeprav se počutiš skoraj kakor doma, raje pojdi naprej.
tuintam
# 16.10.2017 ob 09:10
Latinske Amerike burno zgodovino vojaških diktatur ali diktatur bogate politične elite, ki so vse do recimo 80. let prejšnjega stoletja nasilno zatirale spremembe, da bi lahko ohranile obstoječi družbeni red še s konca 19. stoletja.

Raj za naše. Za (oblastno je desno) pooblastila prenesena iz socializma v (ostali) kapitalizem.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

A post shared by Jan Konecnik (@kje_je_jan) on

Kje je Jan?
link
Krojači iz Paname
13
13. november 2017 ob 06:28 Mejna policistka je udarila pečat in odkorakal sem proti mostu čez reko Sixaola, ki ločuje Kostariko in Panamo. Še zadnja celinska država Srednje Amerike, čez deset dni bom že na jugu, v Kolumbiji.
Več novic ...
Kazalo