Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 49 glasov Ocenite to novico!
Urugvaj
Urugvaj. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Učiteljica z otroki v osnovni šoli v Punti del Diablo. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Plaža Playa de Rivero. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Veliko je potepuških psov, ki pa so prijazni in iščejo bližino ljudi. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Rt, v ozadji na rtu majhen spomenik Generalu Artigasu. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Ribiške ladje na obali. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Še ena barka, ki čaka na svoj čas. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Očitno se počasi pripravljajo na ribolov. Tukaj so ribiči potiskali barko v morje ob plimi. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Kitesurfer se je poganjal gor in dol ob obali. Veter je bil konstanten, kar je zelo pomembno za ta način surfanja. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Punta del Diablo je majhna, turistična vas. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
V Urugvaju tu in tam še najdeš stare avtomobile in tovornjake, ki še vedno služijo svojemu namenu. Foto: Jan Konečnik
Urugvaj
Par, ki se sprehaja po skalah ob oceanu. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Zadnji dnevi v Latinski Ameriki

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 39. del
19. marec 2018 ob 06:41
Montevideo - MMC RTV SLO

Avtobus naju je odložil na majhni postaji, pred katero je veter na žgočem soncu dvigoval pesek. Punta del Diablo.

Ne najbolj zbran turistični delavec je poskušal priklicati dva taksija, a ni dobil dogovora, tako sva šla na cesto in dvignila palec za teh nekaj kilometrov do plaže, kjer sva rezervirala sobo. Ker sva bila ravno pred trgovino, je šel Marko še po dve pivi za na pot. "50 urugvajskih pesov, torej evro in pol stane tukaj malo pivo v pločevinki. To je drago, koliko potem ljudje tukaj zaslužijo?" se je spraševal. Na najino presenečenje je Urugvaj v veliko stvareh dražji kot Argentina. Predvsem pri hrani in pijači, nastanitve so recimo primerljive. Ustavil je avto. "Kar dajta zadaj v prtljažnik nahrbtnike. Od kod sta? Iz Slovenije? Daleč, daleč. Jaz? Jaz sem iz Buenos Airesa, tukaj smo na počitnicah z družino," je dejal prijazen možakar in zapeljal po cesti.

Sproščena obala
Punta del Diablo je obmorska vas na severovzhodu Urugvaja, na atlantski obali. Stari zapuščen kabriolet je bil parkiran pred peščeno sipino, na kateri je stala hiška. Valovi oceana so se glasno zaletavali v obalo, neki človek je šel mimo mene in s sproščeno hojo, takšno imajo ljudje le na morju, stopil po cesti. Marko je po gramozu in pesku vlekel svoj mali kovček, ko sva prispela na začetek vasi. Dve majhni trgovini, nekaj gostiln in barov. Vse leseno. Na majhnem šolskem igrišču je učiteljica otroke glasno postavljala v vrste. Šla sva še malo naprej, po hribu navzdol in pri neki lesenjači, kjer so sedeli trije tipi, naročila hrano. "Milanesa, to je tukajšnji dunajski zrezek, recimo. Goveje meso natolčeno na tanko in panirano," sem odgovoril Marku, ki se je odločil za pašto, potem pa mu je bilo malo žal, da si ni naročil enako kot jaz.

"Ja, bolj lahkotno je tukaj. Lahko ležiš na plaži, lahko greš surfat. Lahko si izposodiš kolo ali pa greš peš tja naprej ob obali, do Santa Terese," so povedali Angleži pri sosednji mizi.

Potem sva nekaj časa neuspešno iskala najin hostel, ki je bil sicer sto metrov od gostilne, ampak je Marko nekaj napačno pritisnil glede lokacije in naju je telefon peljal v drugo smer. "Rumena streha, tisto je Casa de las Bruyas," naju je napotil fant pri eni izmed hiš. Lep hostel sva izbrala, le bolj obljudeno je bilo vse skupaj videti na fotografijah, sploh tam pri bazenu. Zdaj je za tukajšnji turizem nizka sezona in tudi na plaži, v vasi, ni tako veliko ljudi. Kar mi je nekako tudi všeč, ker je mir. Vasica je praktična, saj je vse blizu in peš. Sonce, plaža, morje. Na obali počivajo ribiške ladje, med njimi se preganjajo psi. Ljudje ležijo in se sončijo, nekaj jih surfa. Gostilna je. Kaj potrebuje človek več?

Družbeni eksperiment
"Hola. Kako lahko tukaj kupim marihuano?" sem vprašal v neki lekarni v Colonii de Sacramento, mestecu blizu argentinsko-urugvajske meje. Marihuana je namreč od leta 2013 v Urugvaju popolnoma legalizirana. To pomeni, da lahko posameznik goji do šest rastlin na leto za osebno uporabo, kadi lahko vsepovsod, kjer se lahko kadijo cigarete. Od lani obstaja tudi okoli dvajset lekarn po državi, ki prodajajo marihuano, ki jo vzgojijo na državnih površinah. "Vendar, če želiš tukaj kupiti marihuano, moraš biti registriran, ne more kupiti kar vsak," je razložil možakar za pultom v lekarni. Torej je kot tujec zakonito ne morem kupiti, čeprav je uzakonjeno. Legalizacija pa taka.

Urugvaj ima sicer že iz 70. let 20. stoletja liberalen pristop do kanabisa, saj kajenje nikoli ni bilo kaznivo. Če so nekoga ujeli z večjo količino kanabisa, je kazenski sodnik odločil, ali je šlo za preprodajanje ali osebno uporabo. Trenutno naj bi bilo v 3,5-milijonskem Urugvaju okoli 5.000 registriranih uporabnikov, ki marihuano kupujejo v lekarnah. Vladne ocene so, da je uživalcev v državi okoli 70 tisoč. Posameznik lahko nabavi največ 40 gramov na mesec, trava pa je vzgojena tako, da ima nizko vsebnost THC-ja. Tudi tisti, ki gojijo rastlino sami, na leto ne smejo pridelati več kot 480 gramov te droge. Kakšne so posledice te družbene politike na dolgi rok, je zdaj težko oceniti, je pa takratni urugvajski predsednik Jose Mujica ob sprejetju zakonodaje napovedal, da gre za humanistični družbeni eksperiment, od katerega se bodo glede vpliva legalizacije lahko na dolgi rok učile tudi druge države.

"Jan, si to ti?"
Ravno sva hodila po ulici Colonie de Sacramento, ko sem zaslišal: "Jan?! Si to ti?" Bila je Jelena, bralka bloga, ki je pred nekaj tedni kontaktirala z mano za informacije glede Argentine in Urugvaja. "Vidiš, sem rekla, da ga bomo srečali nekje tukaj!" je dejala. S prijateljico potujeta, pridružil se jima je še neki Grk. Malo smo podebatirali, kar sredi ulice. Nekaj dni nazaj sta prispeli, do zdaj se imata super v teh krajih. V zadnjih mesecih mi je pisalo kar nekaj Slovencev, ki načrtujejo potovanja v Latinsko Ameriko. Ne samo na znane destinacije, kot so recimo Peru, Čile in Argentina denimo, ampak tudi v manj znane kot Nikaragva in Gvatemala, tudi Kolumbija je vse bolj popularna, se mi zdi. Pisal mi je tudi Oliver, Slovenec, ki se jeseni odpravlja na dolgo popotovanje od Ushuaie na jugu Argentine do Mehike - peš. Tri leta bo hodil, pravi. To bo podvig, ki ga bom z zanimanjem spremljal!

Pesek in travniki
En dan sva se z Markom odpravila na sprehod ob obali, od Punte del Diablo proti vasi Santa Teresa. Ogromne peščene plaže, skoraj prazne. Tu in tam kak človek. Školjke, zarite v pesek ali razdrobljene, so ležale po tleh. Veter je dal oceanu še dodatne moči. Ko bi mi imeli takšne plaže! Prazne! Po kakšni uri hoje sva zavila v neki zaselek bolj ali manj praznih hiš. Skoraj zagotovo je šlo za vikende kakšnih Urugvajcev, ki živijo v Montevideu ali kje drugje. Zanimivo, kako je sto metrov v notranjost od popolnoma peščene obale vse zeleno. Če bi tako na hitro pogledal, bi lahko bilo tudi v Sloveniji. No, potem tu in tam vmes zagledaš palmo in ti je jasno, da ne more biti, ampak vseeno. Tudi ptičev je veliko, recimo ob poti na drevesu so nekaj žvrgolele majhne zelene papige. Pot je vodila mimo travnikov in skozi gozdiče. Urugvaj je zelo zelena dežela, večinoma nižinska z ravnicami, ki na severu države preidejo v hribe južne Brazilije. Najvišji vrh, Cero Catedral, meri dobrih 500 metrov. Ko smo se pred dvema tednoma z letalom peljali čez Urugvaj, sem skozi okno videl tudi mogočen rečni sistem. Vode jim ne manjka.

Srečala sva Šveda in domačina ter z njima šla do nekega dvorca, ki je včasih služil verjetno kot kakšna upravna zgradba, danes je vse skupaj turistični kompleks, del naravnega parka. Takšna kamnita kolonialna arhitektura. Pred prihodom Evropejcev sta tukaj živeli ljudstvi Charrua in Chana, nato so se za te kraje dolgo pulili Portugalci in Španci. Urugvaj se je od Brazilskega imperija ločil leta 1825. Država je znana po izvozu govedine, soje, riža, volne in mleka. A veliko stvari morajo uvažati, kaj verjetno razloži na splošno visoke cene dobrin.

Vino
Punta del Este je precej turističen kraj ob morju, kakšne tri ure vožnje od Montevidea. Ker tudi tam danes ni veliko turistov, sprehod med visokimi hotelskimi stolpnicami spominja na sprehod po mestu duhov. Še cesto ob obali so zaprli, tako da tudi do plaže ne moreš, ker bodo imeli ta konec tedna tekmovanje v Formuli-E.

Na drugi strani rta sva našla restavracijo z lepo teraso in naročila vino. "Tanat viejo vama bo všeč. Je aromatično, pol leta barikirano vino," je razložil natakar in sva se strinjala, naj prinese. Odlično rdeče vino je bilo. Priznam, da do pred nekaj časa sploh nisem vedel, da ima Urugvaj vinograde. Tanat je sicer sorta francoskega porekla, a so jo tukaj posadili pred toliko leti, da jo Urugvajci dojemajo kot svoje nacionalno vino. Poleg tanata gojijo tudi cabernet in merlot. V neki trgovini pozneje sva celo videla buteljko urugvajskega vina, ki je imela priznanje z Ljubljanskega festivala vin. Torej tudi Urugvaj širi prepoznavnost svojih vin, kar seveda v konkurenci Argentine in Čila, ki proizvedeta ogromno vina in sta svetovno znani pridelovalki, ni lahka naloga.

Še nekaj dni
Preden greva nazaj v Buenos Aires, bova en dan ostala še v Montevideu. O urugvajskem glavnem mestu sem slišal toliko različnih mnenj ... od tega, da je nevarno, malo zanikrno in nič posebnega, do tega, da je lepo, sproščeno mesto. Res si težko naredim sliko. No, bova videla, en dan bova preživela, kakor koli že bo.

To so moji zadnji dnevi v Latinski Ameriki, kjer sem od začetka julija lani. Malo mi je žal, da bom šel naprej, po drugi strani pa komaj čakam, da bom prek Dallasa v ZDA priletel na Japonsko in nato naprej po Aziji, kjer bo drugače. Drugačne kulture, drugačna narava, hrana, ljudje. Ena izmed največjih sprememb bo seveda, da ne bom razumel jezika, kar je tukaj naredilo moje potovanje med Latinosi precej bolj domače, kot bi bilo, če bi se pogovarjali z rokami v polomljeni angleščini.

Moja pot: Buenos Aires (Argentina)-Colonia de Sacramento (Urugvaj)-Punta del Este-Punta del Diablo

Jan Konečnik
Urugvaj
Urugvaj
Urugvaj
Urugvaj
Urugvaj
Urugvaj
Urugvaj
Urugvaj
Prijavi napako
Komentarji
Guinness
# 19.03.2018 ob 15:07
Večkrat preberem Janove zapise, ampak se mi zdijo prej kot zapisi najstnika na potovanju kot bolj zrelega človeka v 30ih.

Hvala bogu, da ni kot povprecen Slovenec v 30ih. Potem bi zdaj jamral po forumih in iskal apartmaje po hrvaski obali.
C96
# 19.03.2018 ob 09:02
Prva slika je top!
Splythe
# 19.03.2018 ob 17:08
Hahaha Guinness zadel v piko :D
Hallenbeck
# 19.03.2018 ob 19:38
Ena manjša napaka v prispevku Jan.
Oliver, katerega omenjaš ne bo pešačil samo do Mehike, temveč vse do severa Aljaske. :)
anny22
# 19.03.2018 ob 08:55
Zelo dobre fotke...močno si napredoval od začetka.
Slovence pa tudi najdeš kjerkoli. Še na Aljaski bi kdo kampiral. :)
7up
# 19.03.2018 ob 08:50
Meni osebno definitivno ena najbolj zanimivih "serij" člankov na tem portalu - po začetnih zelo robatih člankih, se je tudi slog precej izboljšal(mogoče gredo tukaj zasluge tudi lektorju ali pa celo kakšni tretji osebi).

Zelo mi je bila tudi všeč serija "Slovenci po svetu" - žal nisem zasledil že zelo dobro nobenega članka na to temo.
aaa
# 20.03.2018 ob 12:45
@slovenkaaa, Jon Sneg

Saj tudi meni se takšno opisovanje pijanščin ipd. ne zdi ravno primerno za reportiranje na mmc-ju. Samo kar tako šablonsko predpisovat nekomu, kaj mora na potovanju početi, da bo le to "kvalitetno" se mi vseeno zdi malo mimo. Vsak naj na takih potovanjih počne kar mu ustreza. Če recimo jaz potegnem črto pod svoja nakdanja podobna klatenja, sem največ odnesel od potovanja, če sem nekaj dni preživel s kakšnim lokalcem, se ga kdaj z njim tudi orng nasekal in kakšno ušpičil. Proučevanje, kulture, zgodovine, znamenitosti...... To počneš, če se ti nič pametnega ne dogaja. Lahko pa to tud doma narediš. Seveda, moje mnenje.
smithies
# 20.03.2018 ob 00:55
Žuranje je tudi del nekaterih kultur in dobiš tudi na ta način vpogled v kulturo. Zraven spadajo tudi takšne in drugačne opojne substance, že vrsta alkohola, ki jo uporabljajo za žuranje, je zelo različna od države do države. Tudi legalizirana marihuana je del kulture... Tako, da ne mi obsojat drugačnih popotnikov kot ste sami, ane slovenka. 'Vsako tele ima svoje vesele'
slovenkaaaa
# 19.03.2018 ob 21:00
Bomo vsi zreli odrasli v 30ih vzeli tole kot kompliment! :)

Ja, no, oprosti, Peacemaker, tudi jaz sem v 30ih, pa nočem reči, da se počutim staro, vsekakor pa je drugače kot pri 17ih. A ni? A si nedavno kam potoval in lahko to primerjaš z maturantskim izletom? :D
Peacemaker
# 19.03.2018 ob 18:08
Večkrat preberem Janove zapise, ampak se mi zdijo prej kot zapisi najstnika na potovanju kot bolj zrelega človeka v 30ih.

Bomo vsi zreli odrasli v 30ih vzeli tole kot kompliment! :)
dare326
# 19.03.2018 ob 15:11
Čisto ok potopis, kritiki naj sami objavijo svoje umotvore, pa bomo primerjali. Če hočeš kulturo, kot jo vidiš iz turističnih avtobusov, potuj agencijsko, če si popotnik, imaš čas in ti je cilj pot, se ne obremenjuješ z "must see". Najlepše je potovati daleč od uhojenih poti in daleč od turistov. Edino fotografija je bolj v stilu občasnih turistov in jo bo avtor moral izboljšati. Kakšen tečaj pri Hodaliču? ;)
SF0100
# 19.03.2018 ob 08:34
Jan, kdo je pa teta zadaj na sliki 20/20? :)
Hallenbeck
# 20.03.2018 ob 19:59
@Natasya

Oliver bo sproti pisal blog, redno pa objavlja tudi tukaj:

https://www.facebook.com/Oli-Walker-793515407441114/
Peacemaker
# 20.03.2018 ob 10:22
Ja, no, oprosti, Peacemaker, tudi jaz sem v 30ih, pa nočem reči, da se počutim staro, vsekakor pa je drugače kot pri 17ih. A ni? A si nedavno kam potoval in lahko to primerjaš z maturantskim izletom? :D

Hocem recci, da je stil pisanja osebna percepcija. Meni je Janov stil vsec... poleg parih zgodovisnkih dejstev pac namece se par sproscenih dogodivscin. Fajn za prebrat. To je vse.

Npr... Na drugi strani rta sva našla restavracijo z lepo teraso in naročila vino. "Tanat viejo vama bo všeč. Je aromatično, pol leta barikirano vino," je razložil natakar in sva se strinjala, naj prinese. Odlično rdeče vino je bilo. Priznam, da do pred nekaj časa sploh nisem vedel, da ima Urugvaj vinograde. Tanat je sicer sorta francoskega porekla, a so jo tukaj posadili pred toliko leti, da jo Urugvajci dojemajo kot svoje nacionalno vino.....

Skratka "brezvezni podatek" da je sel na deci rujnega poveze z informacijo o vinorodni dezeli Urugvaj... Zanimivo in nekaj novega. MOgoce bom naslednjic v trgoini tudi sam probal Urugvajsko vino zaradi tega ;)

Je pa to dalec od kaksnega maturantskega potopisa, kot ti trdis...
Natasya
# 20.03.2018 ob 08:39
Kje bi se dalo spremljati Oliverja in podobne na njihovih potovanjih?
Skippy
# 19.03.2018 ob 12:12
@rdečinavijač
to so ti novodobni popotniki, ki se bojijo lastne sence. Domačine pa seveda lahko slikajo ...
Mitemu
# 19.03.2018 ob 11:08
Full dober članek. Le tako naprej :-).
ishgilliath
# 19.03.2018 ob 08:06
Zdaj ne vem, a se motim, ali je res preskočil celo Bolivijo, Čile in Brazilijo? Malo čuden izbor, ampak ok...
los-t
# 21.03.2018 ob 18:41
Hehh zmeraj pa mora nekdo javno povedati da je boljši, pametnejši, hitrejši, itd...čist u redu je tole, rad preberem kako drugi vidijo svet okoli sebe...gostilna je, to je tudi zame pomembna okoliščina vsakega kraja, se strinjam :)
rdečinavijač
# 19.03.2018 ob 11:47
V prispevku prejšnji teden ko se je Jan srečal s Tajo in Sandro, pa ko je prišel še njegov prijatelj Marko, je bila ena skupinska slika (še Tajin fant Juan). Zdaj pa jo ni več. A je kdo od omenjenih zahteval, da jo umaknejo s portala?
rdečinavijač
# 20.03.2018 ob 14:17
Ne vem kaj se spotikate ob Jove zapise, Če jih berete vidite da si je to potovanje zastavil zelo za izi. Včasih se ti po par dni ne zgodi nič posebnega ali pa niti nočeš da se ti zgodi kaj posebnega. Tudi sam se veliko repotoval v lastni režiji in to še v času Lonely Planeta. Je pa dejstvo da je danes lažje dobiti informacije kar preko telefona in če znaš izluščiti kaj te zanima ni treba biti črednik in obiskati samo "must see" kot je omenjal nekdo prej. Lahko zaviješ tudi v "tri krasne" in se imaš tam prav fino, če tako indormacijo dobiš na telefonu.
slovenkaaaa
# 19.03.2018 ob 20:58
Čisto ok potopis, kritiki naj sami objavijo svoje umotvore, pa bomo primerjali. Če hočeš kulturo, kot jo vidiš iz turističnih avtobusov, potuj agencijsko, če si popotnik, imaš čas in ti je cilj pot, se ne obremenjuješ z "must see".

Jaz ne potujem s turističnimi avtobusi, zmeraj v lastni organizaciji in tako, da najbolje spoznam državo. Napiješ se ga lahko povsod in mačka imeti je povsod precej podobno. Pač zanimivo za nekoga, ki je star 17 let, ne pa 15 let kasneje. Vsekakor pa me bolj od tega, kako se je Jan napil in so ga okradli, zanimajo stvari, o katerih piše Jon Sneg. In ja, naj gre, kamor želi, samo Jan piše potopis za MMC... zato komentiram... imam pa najbrž pravico napisati, da se mi zdijo nekatere informacije čisto nepotrebne, kot tista napačna smer iskanja hostla... Zmeraj, ko pišemo, se lahko vprašamo, ali je nekaj pomembno zapisati, da je to in to nekaj, kar bralec mora vedeti. Nekaj je, če pišemo email prijateljem domov, drugo pa potopis na MMC. Sicer mi je čisto jasno, da je na svetu masa popotnikov z nahrbtniki, ki v Aziji na ulici prosijo denar za avtobus naprej, ki so si slabo splanirali potovanje in niti nimajo kakšnega cilja, tako da se ne obremenjujejo z "must see"... in tudi jaz se z "must see" ne "obremenjujem", zdi se mi zgolj škoda, če sem na drugem koncu sveta, pa si ne ogledam nečesa pomembnega, ampak se namesto tega napijem in imam par dni mačka, lahko pa rečem, da sem bila tam nekje. Pač, moje stališče. Ni se treba strinjati.
Jon Sneg
# 19.03.2018 ob 12:42
Se strinjam s tem, kar pišeš slovenkaaaa,.... pač danes obstaja veliko instant popotnikov tipa Jan, ki pač neke dežele in mesta obiščejo, ker so na listi "places to be". Zanašajo se na aplikacije in navigacije na telefonih, pomembno je da je žurka in alkohol ter druženje z istimi instant popotniki v hostlih,... Kaka pristna" off the gringo trail" izkušnja ali doživetje pa ni pomembna. Kakor tudi ni pomembno spoznavanje tuje dežele, njene kulture, ljudi, znamenitosti in zgodovine.

Kadar letim vedno prelistam in-flight magazin in v večini le-teh pišejo o obisku posameznih mest ali dežel na način, da navedejo kup precenjenih hotelov, kup precenjenih restavracij in kup precenjenih mest za shopping (se pravi samo spati, jesti in nakupovati),... In mislim, da se tako "vzgajajo" tudi nove generacije turistov in popotnikov.

No, v Montevideu bi pa lahko Jan malo omenil tudi prvi mundial na svetu, pa potopitev nemške križarke Graff von Spee, pa kaj pomeni Tres Cruces, pa na koncu koncev bi lahko prisluhnil kaki pesmi Natalie Oreiro in omenil legendarnega urugvajskega predsednika Jose-a Mujico.
Hmeljar
# 19.03.2018 ob 09:05
Malce veliko se posveča narkotikom ?
slovenkaaaa
# 19.03.2018 ob 20:51
Hvala bogu, da ni kot povprecen Slovenec v 30ih. Potem bi zdaj jamral po forumih in iskal apartmaje po hrvaski obali.

Kdo govori o povprečnem Slovencu in hrvaški obali? Jaz precej potujem, pa če bi delala potopise za RTVSLO, gotovo ne bi pisala, kako sem s frendico najprej šla 100 metrov v nasprotno stran od hostla, šele nato so mi rekli, da ima rumeno streho in naj grem nazaj. Hm?!
slovenkaaaa
# 19.03.2018 ob 10:42
Večkrat preberem Janove zapise, ampak se mi zdijo prej kot zapisi najstnika na potovanju kot bolj zrelega človeka v 30ih. Zanimajo ga alkohol, marihuana, plaže, kakih drugih zanimivosti o državah (zgodovine, kulture...) ni v njegovih zapisih.

Glede na to, kako so kratki ti zapisi, me tudi čudi, kaj dela v zapisu denimo navedba, da sta pri iskanju hostla najprej zavila v napačno smer... a je to res nujna informacija za bralca? Ali pa drugih zanimivosti manjka?
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo