Vaša ocena: 
Ocena 4,6 od 29 glasov
Ocenite to novico!
Iskanje popolnega vala. Bi bili pripravljeni dati vaše življenje za zadnji, ultimativni užitek? Za deskarje je to popolni val. In da, pripravljeni so na to, da je morda to njihov zadnji val.
"Če hočeš ultimativno, moraš biti tudi pripravljen plačati ultimativno ceno. Ni tragično umreti, medtem ko delaš to, kar ljubiš," je citat, ki morda najbolj povzema deskarsko miselnost. No, miselnost ekstremnih športnikov na splošno. Leta 1991 ga je v kultnem deskarskem filmu Point Break izrekel Bodhi, lik, ki ga je upodobil Patrick Swayze.
Kot vse adrenalinske džankije je tudi deskarje težko razumeti, če sam nisi nikdar stal na deski. A če si jih kdaj opazoval, kako jim pogled zažari, ko dobijo v horizont zimske oceanske valove, se lahko vsaj delno vživiš vanje. In spoštuješ njihov življenjski slog "živi za trenutek". Kajti jezdenje na valovih je precej več kot le šport ali konjiček.
Deskarska kultura je vseobsegajoča in izjemno raznovrstna subkultura, ki je, zlasti v 50. in 60. letih, sprožila velikanske kulturne smernice in izoblikovala mainstreamsko (še zlasti ameriško) kulturo s spremembami v jeziku, obnašanju in družabnimi normami. Za seboj je povlekla modo (saj veste, tiste ljubke cunjice Roxy/Billabong in uggsi na plaži), filme, slikovit sleng in glasbo (pomislite na sproščujoči vokal Jacka Johnsona, Bena Harperja in podobnih).
S Polinezije v svetovne oceane
Vse skupaj se je začelo v Polineziji pred več sto leti. Na Havajih je bilo deskanje osrednji del tamkajšnje kulture in njihov plemenski poglavar je moral biti najbolj vešč jezdec valov v skupnosti z najboljšo desko, narejeno iz najboljšega drevesa. Deskanje je prežemalo celotno družbo, religijo in mitologijo starih Havajcev, havajski poglavarji pa so svojo avtoriteto ponazarjali in uveljavljali prav prek svojih deskarskih spretnosti.
Ko je Mark Twain leta 1866 obiskal Havaje, je zapisal: "Na nekem kraju smo naletell na večjo skupino golih domačinov, obeh spolov in vseh starosti, ki so se zabavali z nacionalnim konjičkom plavanja na deskah." 140 let pozneje se ni spremenilo nič. No, goli niso več. Razkazovanje v javnosti se le v ZDA strogo kaznuje.
Od Aljaske do Tasmanije
V začetku 20. stoletja je deskanje že pridobilo veljavo, k čemur je pripomogel tudi legendarni havajski deskar in plavalec, olimpijski zmagovalec Duke Kahanamoku, čigar karizma še vedno živi v srcih vseh Havajčanov. Do 50. let sta ta šport in kultura po zaslugi filmov, ki so ju popularizirali, dosegla tudi celinske ZDA.
Poti nazaj ni bilo, in danes boste iskalce popolnega vala našli od peščenih obal Kalifornije do ledenih voda Aljaske, od Biarritza v Franciji do Essaouire v Maroku. Od Južne Afrike do Balija in Avstralije, od Škotske (najsevernejša točka za uradno deskarsko ekmovanje) do Tasmanije (najjužnejša).
Duhovni aspekt
Lahko je ob pogledu na zagorele svetlolasce s popolnim telesom, bermudkami Quiksilver, z zobmi morskega psa za vratom in s počasnimi zateglimi stavki, ki zvenijo, kot da bi jih izgovarjal največji zadetek na svetu, deskanje odpraviti kot "šminkerski" šport. A v bistvu te subkulture ležijo nauki, ki so jih potegnili iz polinezijske kulture – poudarek na tovarištvu, na prijaznosti in na sodelovanju, saj si deskarji pomagajo med seboj in si prizadevajo za skupni cilj.
Za njihovim nenavadnim slengom, s katerim opisujejo vse od privlačne ženske do načina lomljenja valov (izrazi kot "stoked", "radical", "turbular", "gnarly"), se skrivajo duhovni nazori jezdenja valov, zato ni redko, da imajo deskarji svoje molitvene skupine, pogrebe ali druge izraze duhovnosti, edinstvene v tej subkulturi. Avstralski deskar Nat Young je deskanje celo skušal registrirati kot religijo.
Deskanje jim pomeni življenjski slog, priložnost, da "vprežejo" valove, se sprostijo in pozabijo na dnevne rutine. Za mnoge je življenje, ko ni sezona za deskanje, eno samo nenehno hrepenenje in koprnenje po tistih dnevih, ves njihov zaslužek v tistih dneh pa gre za večmesečno deskarsko odpravo na Havajih ali Indoneziji. Če so zunaj vode videti kot neke vrste "lenuhi s plaže", pa jih nasprotno med valovi odlikujeta izjemna predanost in perfekcionizem.
Teritorialni deskarski nacisti
Vse pa se pri deskarjih vseeno ne vrti okoli miru, ljubezni in cvetja – pogosto so namreč izredno teritorialni glede svojih obal, ki jih skušajo ljubosumno zadržati pred zunanjimi deskarji in turisti. "Surfpanksi" ali "surfnaciji" pravijo tem skorajda deskarskim tolpam, večinoma na Malibuju, Venice Beachu ali na Havajih, ki se zatekajo tudi k nasilju, če je treba. Nekateri deskarji pa so šli celo tako daleč, da so naziv "surfnaciji" polno sprejeli in v 60. letih posvojili celo nacistične simbole, vključno s svastiko na deskah.
Deskanje je tesno povezano z vremenom in oceanom - s kombinacijo velike želje po najboljših valovih. Vsak lom valov je drugačen ter pogojen s podvodno topografijo in celo peščenimi bregovi, ki se spreminjajo od tedna do tedna. Rek "You should have been here yesterday" ("Tu bi moral biti včeraj") je tako postal pogosto uporabljena fraza za slabe razmere. Danes je napovedovanje deskarskih razmer postala cela znanost, ki si pomaga celo z matematičnimi izračuni.
V Surfer Magazinu, ustanovljenem v 60. letih, ko je deskanje postalo priljubljeno med najstniki južne Kalifornije, so takrat zapisali, da tudi če so bili ljudje sredi največjega dela in je nekdo zavpil: "Surf's up!" (v prostem prevodu "Valovi so tu!"), so se pisarne v hipu izpraznile.
Ježa valov ob zvokih Jacka Johnsona
V 60. se je tudi začel val deskarske glasbe in glasbenikov, ki so se posvetili predvsem temu žanru. Od Surf Cityja Jan and Deana in Surfer Joeja skupine The Surfaris do klasične Surfin' USA Beach Boysov. Danes je zastavonoša ležerne, sproščujoče in melodične deskarske glasbe na Havajih živeči Jack Johnson, ob njega pa lahko postavimo še Bena Harperja in Jasona Mraza.
Ob njihovih zvokih potekajo tudi velika deskarska tekmovanja v najbolj eksotičnih krajih sveta, ki predstavljajo vrhunec v karieri mladih deskarjev. Tekmovanja navadno potekajo v parih ali manjših skupinah, sodniki pa ocenjujejo njihovo jezdenje na valovih, vključno s težavnostno stopnjo in frekvenco manevrov, ki jih izvajajo.
A samo bistvo deskanja še vedno ni v tekmovalnosti, temveč v zlitju telesa z orjaškim valom, s to orjaško silo narave. Pri jezdenju valov ne gre za muho enodnevnico, za rekreacijo ali za nekaj, kar vzameš na tečaju, ko obiščeš Havaje. Je način življenja. Ali kot pravi stari deskarski rek: "Če kdaj nehaš deskati, potem nisi nikoli deskal."
But only if you ride the tide
And balanced on the biggest wave
You race towards an early grave.
Ljubitelji surfa in (ne windsurfa!!) poglejte si film Big Wenesday
in tole popolnost...ko se človek zlije z neskončno modrino.
Drugače pa tudi Slovenci ful surfamo - na valovih, in sicer ne, kot je v članku napisano Essaouiri (Maroko), temveč v okolici Agadirja, kjer so pogoji za surfanje na valovih idealni. Posebej pozimi, ko je v Sloveniji zima :)
Poleg Maroka pa Slovenci surfamo tudi na Portugalskem, Španiji....
S klikom na povezavo pa si lahko ogledate kako prav zdajle surfamo Slovenci v Maroku!
Surferski pozdrav!
Mislim, da zaradi višinske razlike pa pri surfanju res še ni nihče umrl ;)
V večini primerov gre za utopitev (itak) ter za poškodbe nastale pri stiku s podvodnimi skalami/koralnimi grebeni ... vem, da celo obstaja enačba, ki definira, kako dolgo te val drži pod vodo, če v njem padeš glede na višino vala ... enačbe sicer ne vem iz glave, vendar funkcija raste dosti hitreje, kot linearna in pri okoli višini 4 metre že preseže 1 minuto ... kar je ob paniki že dovolj za marsikoga, da se utopi.
Poglej sliko 26 še enkrat........pa še dosti večji so! ni je večje sile od vode
Ni mi pa jasn, kako se lahk ubiješ pri srfanju- tolk velke višinske razlike zihr niso, da si kej z dilo nardiš morš met že res nesrečo, drgač je pa sam voda u igr, ne zastopm.