Ture avanture
Foie gras s sladoledom iz medice, masleni vafelj, oljna ogrščica in vinaigrette iz meda in piva. Foto: MMC RTV SLO
Elverfeld v svoji kuhinji, s ponosno razstavljenimi tremi Michelinovimi zvezdicami v ozadju. Foto: MMC RTV SLO
Pogled na dimnike Volkswagnove tovarne iz bara v hotelu Ritz Carlton. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Najdaljši degustacijski meni je desethodni, stane pa 250 evrov. Foto: MMC RTV SLO
Prekajena postrv s kaviarjem. Foto: MMC RTV SLO
Polži iz Odenwalda. Foto: MMC RTV SLO
Aquina vinska klet se ponaša z 800 etiketami vin. Foto: MMC RTV SLO
Piščanec s koruzo. Foto: MMC RTV SLO
Jagnje z jagnječjim jezikom. Foto: MMC RTV SLO
Zaščitni znak Aque je že leta šampanjski sorbet, postrežen z Ruinartovim roséjem. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Aqua, Nemčija: Kako je videti večerja v restavraciji s 3 Michelinovimi zvezdicami?

Pri Svenu Elverfeldu v Wolfsburgu
6. november 2018 ob 06:54
Wolfsburg - MMC RTV SLO

V nasprotju z njenimi sosedami Francijo, Švico in skandinavskimi državami na Nemčijo ne gledamo avtomatično kot na kulinarično destinacijo. A časi, ko je država ponujala zgolj klobase, goveje obare s kruhovimi cmoki in kislim zeljem ter brezoblične gmote krompirjeve solate, so že davno minili.

Poleg odličnih bistrojev z inovativno, moderno kulinariko in dodelanih mednarodnih kuhinj ima Nemčija kopico vrhunskih restavracij, ki se zadnja leta redno vpisujejo med najboljše na svetu. Takih z Michelinovimi zvezdicami je kar 287, od tega 11 z vsemi tremi zvezdicami.

Je pa res, da Nemčija nima ravno kuharskih zvezdnikov mednarodnega kova, razlog pa tiči v tem, da so Nemci precejšnji tradicionalisti in pričakujejo, da bodo kuharja našli v restavraciji od jutra do večera. Eden takih je Sven Elverfeld, eden najboljših nemških kuharskih mojstrov.

49-letni Elverfeld že 20 let, vse od odprtja, ustvarja v Aqui, restavraciji petzvezdičnega hotela Ritz Carlton v Volkswagnovem Autostadtu (Mestu avtomobilov) v Wolfsburgu, uro vožnje oddaljenem od Berlina. Aqua je edina restavracija s tremi Michelinovimi zvezdicami v Ritzovih hotelih. Ko prispete do hotela, vas ob vhodu pričakajo postreščki, porscheji in bentleyji – da ne bi dobili utvar, da je to lokacija za običajne smrtnike. Ko vstopite v hotelski bar ali v wellness, se vam razgled odpre na štiri opečnate, skoraj zlovešče dimnike Volkswagnove matične tovarne s kanali pred njimi.

Aqua se je odprla skupaj z Autostadtom, ambicioznim projektom, ki je iz zaspanega mesteca ustvaril nemški pločevinasti Disneyland z ultramodernimi paviljoni Bugattija, Lamborghinija, Porscheja in preostalih avtovelikanov, umeščenih v skrbno negovan park z idiličnimi ribniki, po katerih plavajo race. Ta dualnost, med starim (tovarniška silhueta) in modernim (Autostadt), se odraža tudi v Elverfeldovi kuhinji, ki jo zaznamujeta klasična osnova in skrajno moderna eksekucija.

Zvezdična zbirka
Wolfsburg je kraj, kamor romajo (večinoma nemški) ljubitelji luksuznih avtomobilov, kot tudi točka na zemljevidu mednarodnih foodiejev, kar ustvarja neobičajno in precej nezdružljivo hotelsko klientelo – na eni strani petičneži, s šampanjcem v rokah čakajoč na večerjo, na drugi cele družine z nakupovalnimi vrečkami in promocijskimi čepicami z logotipi Škode in Volkswagna.

Elverfelda prav nič ne moti oddaljenost od "centra dogajanja", Berlina. Strank ima dovolj. Če se je prva leta boril v okolju rigidne, omejujoče hotelske restavracije, je šlo po prvi Michelinovi zvezdici leta 2001, pičlih 17 mesecev po odprtju Aque, samo še naglo navzgor. Leta 2005 je Aqua prejela drugo zvezdico, elitno zbirko treh je dopolnila leta 2008, hkrati pa se tudi redno vpisuje na referenčni seznam 50 Best, na katerem trenutno zaseda 73. mesto, a se je povzpela že tudi vse do 25. mesta.

V razmeroma majhni kuhinji dela le okoli deset kuharjev, pretežno mladih, za katere je delo z Elverfeldom odlična odskočna deska. Stena nad hladilnikom je popisana z avtogrami največjih svetovnih kuharskih mojstrov, ki so tu gostovali – Joan Roca, Rene Redzepi … ob letošnji 20-letnici pa se večerje z gostujočimi kuharji kar vrstijo.

Nenehno v kuhinji
Elverfeld ni eden tistih kuharskih mojstrov, ki bi razprodajal svoje ime, eden tistih, ki bi večji del leta preživel na gostovanjih v tujini ali eden tistih, ki jih v matični kuhinji tako rekoč ni. Elverfeld je v Aqui od jutra do poznega večera, od priprave jušnih osnov in redukcij do zadnjih servisov 250 evrov dragih desethodnih menijev. "V 99 odstotkih, ko jo Aqua odprta, sem tu. Skoraj da ne delam promocijskih dogodkov, stalno sem tu in sam izdajam hrano – mislim, da če pridejo gostje z drugega konca sveta in pustijo tu precej denarja, si želijo videti chefa," mi razlaga.

Njegov scenosled temelji na nemški kulinariki in tradiciji, navdahnjen z jedmi iz otroštva, hkrati pa začinjen z vplivi s potovanj in treh različnih lokacij, kjer je delal pred Aquo in ki so ga tako zelo zaznamovale – Kreta, Dubaj in Japonska.

Meni tako že takoj začne grško obdobje z olivo kalamato, karamelizirano in polnjeno s kremo inčunov. Sledi čips s toplimi šampinjoni in peteršiljem, pa kombinacija ličija, inčuna in slanine, nato rezina prekajene jegulje s porom, zadnji pozdrav iz kuhinje pa je Gillardeau ostriga z govejim filejem in limeto. Prav ta zadnji pozdrav morda najbolje nakaže Elverfeldov pečat in podpis – kombinacijo morskega z mesnim, kar je njegov zaščitni znak, zelo rad pa se poigrava tudi z različnimi temperaturami in teksturami.

Šolan kot slaščičar
K mizi prinesejo košaro s širokim naborom še toplega kruha – s sončničnimi semeni in praženo čebulo, s timijanom in česnom, hrustljava bageta … Strežba je formalna, ekipa utečena, jedilnica je minimalističen, hladen nemški prostor z veliko praznine in med seboj močno oddaljenimi mizami. Prostora za napake tu ni, vse deluje kot dobro naoljen stroj, vključno s krožniki, malimi umetnijami, iz katerih se da razbrati, da se je Elverfeld šolal na slaščičarski šoli. "Ne, nimam se več za slaščičarja, imam pa oko za to zaradi slaščičarske šole, to drži. Delanje slaščic te nauči obrti, dela z rokami, posluha za detajle … zelo tehnično je," kima Elverfeld.

Prva hladna predjed bi pravzaprav lahko bila tudi slaščica – foie gras s sladoledom iz medice kot polnilo maslenega vaflja z dodatkom oljne ogrščice in vinaigrette iz meda in piva. Polna, kompleksna jed s poudarjeno kislino. Prav vinaigretti so Elverfeldova posebnost, z njimi se igra in jim posveča ogromno pozornosti, saj jih ima precej raje kot težke, masleno-smetanaste omake. Med dobiva od mladega medarja, ki je svoj čas delal v Aquini kuhinji. K jedi nam postrežejo GSKR (zeleni silvanec) mlade nemške kleti Stahl iz Frankovske. Spajanje z vini sicer ni omejeno izključno na Nemčijo, radi denimo postrežejo še špance, italijane in francoze, imajo pa v svoji kleti skupaj 800 etiket.

Pred nami je že naslednja jed, nekakšna variacija na "esihflejš" s pridihom Japonske – skuša iz Bretanje s telečjim vinaigrettom, natrganim bočnikom, čebulno majonezo, šisom in kaviarjem tobika (leteča riba, op. a.). Okusi so bili nadvse intenzivni, kombinacija pa izredno harmonična.

Od Saške do Dubaja
Sledi zelo "nemški" krožnik prekajene postrvi iz Lüneburške resave (Lüneburger Heide, Spodnja Saška) s krompirjevo solato malo drugače (krompir, kumarična pomaka, gorčica Savora in jesetrov kaviar "Selection Imperial"). Perfekcija.

Ribjo nit je nadaljeval file lista z rjavim maslom, prekajenimi mandlji, špinačo, hrustljavo mlečno skorjo in šipkom. Krožnik sam je bil še najmanj drzen od vseh, a je bila jed čudovito svilnata in elegantna.

Nato pa silovit preskok v bližnjevzhodne vode, natančneje, v Dubaj, kjer je Elverfeld delal leto dni. Kombinacijo rdečih gamberov in svinjske potrebušine s fermentiranim korenjem, ingverjem in koriandrom je še dodatno začinila omaka mechouia (gre za bližnjevzhodno mešanico popečene zelenjave in česna), a so bili okusi oz. eksotične začimbe preprosto preagresivni. Ob njem smo pili rdeče iz Rioje, Vina Tondonia Reserva (2004, magnum), ki je navdušil z nižjimi alkoholi in višjo kislino, kot bi ju pričakovali pri 14 let stari rioji.

Polži, piščanec, jagnje
S polži iz Odenwalda smo se vrnili v mirne nemške vode. Elegantna, tudi vizuelno prečiščena jed štirih polžjih hišk na belem krožniku, pri čemer polžje meso dopolnjuje ješprenj z orehi in zelišči ter polžji kaviar, smetanasta omaka s sedmimi zelišči pa je narejena na osnovi vode, v kateri so se polži kuhali.

Piščanec (prosta reja s farme Odefey) je videti varljivo preprost krožnik, ki pa se pod Elverfeldovimi prsti spremeni v pravo umetnijo – meso je razdeljeno na prsa, bedrce in jetra, posamezni deli so oviti v solato, krožnik pa dopolnjuje koruza, emulzija balzamičnega kisa, krema rumenjaka in olje slanine.

Za glavno jed postrežejo še eno bližnjevzhodno navdahnjeno jed – hrbet jagenjčka iz Müritza spremljajo jagnječji jezik, jajčevec in s karijem začinjen riž, za svežino so tu krema limonove lupine, meta, jogurt in granatno jabolko. Ambiciozna jed, a se ponovno zdi, da je prav ta bližnjevzhodni vpliv kuharjeva šibka točka, ki ruši uravnoteženost menija. Je pa res, da je po eni strani to tudi Elverfeldov namen.

Podpisni sorbet
Pred sladico kontrastnih okusov (limona, žajbelj, topinambur) prinesejo klasiko, brez katere v Aqui ne gre – šampanjski sorbet "Edition Ruinart Rosé", narejen iz Ruinartovega roséja in postrežen z istim šampanjcem, je na meniju že 18 let – in glede na priljubljenost ne kaže, da bo meni kaj kmalu zapustil.

Večerjo zaključi niz ambicioznih sladkih pozdravov (jagoda, bazilika in burata; dušen ananas, ajdovi blini, skuta; makron iz rožnate grenivke; praline) in Aquin hišni gin, rahlo pikanten z notami limonove trave in pomaranče, ki ga lahko kupite samo v hotelu.

In cene? Za 4-hodni meni boste plačali 160 evrov (vinska spremljava 80 evrov), za 6-hodnega 195 evrov (vinska spremljava 115), za sedemhodnega 215 evrov (vinska spremljava 135), za 8-hodnega 230 evrov (vinska spremljava 155), za 10-hodnega pa 250 evrov (vinska spremljava 175).

Recept za sorbet Ruinart:


Sestavine: steklenica roséja Ruinart, 150 g rumenjakov, 185 g sladkorja, 38 ml sirupa Grenadine, 220 g hladnega masla (narezanega).


Sladkor raztopimo v šampanjcu, segretem na 80 stopinj Celzija. Dodamo sirup Grenadine. Maso zlijemo v mešalnik in pri visoki hitrosti počasi vmešamo rumenjake s hladnim maslom. Mešamo približno 8 minut, da dobimo lepo emulzijo. Takoj nato vlijemo v model za sorbete in ohladimo pri –18 stopinjah Celzija.

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
copcop
# 06.11.2018 ob 07:21
Odlično. Ko si kupim Porscheja, grem poizkusit.
aci7
# 06.11.2018 ob 07:31
Po celodnevnem delu v gozdu bi mi jed iz sl.19 res pasala.
pohorjezeleno
# 06.11.2018 ob 08:54
Najbolj me razkuri, ko dobiš kvadratni meter velik krožnik, gor pa za čajno žličko hrane.
revolution
# 06.11.2018 ob 08:44
A kako je videti taka večerja: tako da greš po večerji lačen iz restavracije.
machinethebigguy
# 06.11.2018 ob 08:34
V Bioloskih odpadkih pa SUPER DOBRE hrane vsaj se za 2 cloveski porciji, preseravanje marsovcev nima meja....
med tem pa pri sosedovih komaj kaj za v lonec.....
zapravico
# 06.11.2018 ob 07:45
To je samo za gledat.Je pa to primerno za naše poslance,ki imajo debele denarnice
Radoveden
# 06.11.2018 ob 09:21
"Najbolj me razkuri, ko dobiš kvadratni meter velik krožnik, gor pa za čajno žličko hrane."

Ali pa ko prideš v galerijo pa imaš 20 kvadratov stene, umetnina pa samo na tistem 1 kvadratu? Razumeš zdaj?
PONOS
# 06.11.2018 ob 07:58
Dober prispevek,za navadne smrtnike ki jih kulinarika ne zanima ali si ne morejo privoščit oziroma za ljubitelje visoke gastronomije in gostince da ss vidi kaj je trendi.
Mefisto
# 06.11.2018 ob 10:52
Najbolj lustakni so mi komentatorji, ki ne razumejo koncepta hodov, potem pa pametujejo “sej od tega se nea morš najesti, čuj”
nikoli
# 07.11.2018 ob 07:14
@johc
# 07.11.2018 ob 06:31
Prijavi neprimerno vsebino
kot ponavadi med Slovenci bipolarost eni, ki bodo podprli članek in drugi katerim mora šnicl viset čez kakor npr. pri Trebušniku v Žirovnici...resnica je nekje vmes, navadni smrtniki v Sloveniji si tega ne morejo privoščit, Nemcev si več lahko tako privošči dobro večerjo z X hodi, dokler ne bo zmanjkalo denarja za vse prišleke...


Iz mojih izlušenj - 99 % Nemcev si raje luknji v koleno zvrta kot privošči kaj takega.
soc
# 06.11.2018 ob 14:01
Večina uvodnih komentarjev je kot vedno tipično slovenska - eni ne razumejo, da prav vsak v restavracijo ne hodi za malo denarja nažret in napit se, drugi pa z zeleno zavistjo gledajo tiste, ki si privoščijo. Kar sem že nekajkrat zagrenjeno zapisal.

Podobna zgodba so Tedni restavracij, za katere je pobudnik Mencinger verjel, da bodo z nizko ceno obeda v najboljših slovenskih restavracijah ljudi privabili, da bodo tja hodili tudi za siceršnje, ponavadi neprimerno višje cene. Edukacija okusov, torej. V skladu z mojim uvodnim komentarjem je seveda v tistih tednih sila težko dobiti mizo za običajno kosilo/večerjo, ker ljudje navalijo ko zmešani na poceni alternativo - v številnih lokalih celo strežejo izključno takratne poceni menije. Ampak ti ljudje bodo šli v to ali podobno restavracijo spet natanko takrat, ko bo Teden restavracij. Da pridejo poceni skozi rojstni dan ali kak podoben dogodek. Skratka, osnovni namen je propadel. Tudi če se vozi s Porschejem in ponocno razkazuje (pravega) Rolexa. Slovenca ne moreš spremeniti.
Horst
# 06.11.2018 ob 10:19
A kako je videti taka večerja: tako da greš po večerji lačen iz restavracije.
@revolution
na tako večerjo ne greš,da bi z nje odšel sit.Greš zato,da potem pripoveduješ kje si jedel in s čem so te postregli. Seveda po "večerji"zaviješ v prvo domačo kmečko gostilno in naročiš nekaj po svojem okusu.
nikoli
# 07.11.2018 ob 07:23
Mimogrede še tole:

49-letni Elverfeld že 20 let, vse od odprtja, ustvarja v Aqui, restavraciji petzvezdičnega hotela Ritz Carlton v Volkswagnovem Autostadtu (Mestu avtomobilov) v Wolfsburgu, uro vožnje oddaljenem od Berlina.

Od Berlina do Wolfsburga je slabih 230 km. Eno uro s helikopterjem.
PikiMiki
# 06.11.2018 ob 08:50
@elsha92
Tako kot ti misliš, da si ne morajo privoščit, si ostali lahko mislijo, da se ti samo delaš da si lahko ;)
max_pythor
# 07.11.2018 ob 17:49
...žalostno je gledat in brat to vse skupaj, ko ti glavna javna medijska hiša postreže vsake toliko s tovrstno ekskluzivno luksuzno, za tisti 1% svetovne populacije dosegljivo, večhodno na posteljici in penicah servirano (pre)hrano, medtem, ko se vršijo izterjave do staršev, ki osnovnošolskim otrokom niso zmožni plačati osnovne šolske (pre)hrane. Kakšna globoka vrzel je v tej naši družbi.
gbushjr
# 06.11.2018 ob 09:02
@elsha92

jaz si lahko privoščim (hvalabogu), pa polovice od teh kreacij ne bi upal dati v usta. ene par je sicer zanimivih.
pinkfranc
# 06.11.2018 ob 09:42
pohorjezeleno
# 06.11.2018 ob 08:54
Najbolj me razkuri, ko dobiš kvadratni meter velik krožnik, gor pa za čajno žličko hrane.


to je pač obveza te kulinarike ... ker pač to ni samo hrana, ampak je art hrana in doživetje ...

glih zato je pa tako pomemben razlog, da zveni posebno ... kdo pa dela doma Foie gras s sladoledom iz medice, masleni vafelj, oljna ogrščica in vinaigrette iz meda in piva ter jezike jagnčka itd.

In meni sploh ni problem, če je količina mala, saj je 10 hodov ... vse skupaj je glih prav ... pač zraven še pol litra vina spiješ, pa je :)))
Mislim, da je veliko večji problem nažeravanje ... včeraj zvečer sem glih tako preveliko porcijo rižote popapal, da je iz krožnika padala, ker je bil premali ... potem pa pol ure nisem mogel hodit, ne dihat ...
Space Voyager
# 06.11.2018 ob 09:17
Saj bi si človek rekel "ma, enkrat v življenju pa lahko...", ampak tudi za to kategorijo imam boljše cilje. Kot Marko32 pa tudi sam nimam nič proti, če si ljudje, ki jim to veliko pomeni, privoščijo.
nikoli
# 07.11.2018 ob 10:44
@Boby21
# 07.11.2018 ob 07:50
Prijavi neprimerno vsebino
Ali pa z Bugatti Veyron ali Chironom. V Nemčiji ni omejitev.


Je pa promet in gradbišča. Čez dan do polnoči ni teorije.
Wasabi
# 06.11.2018 ob 10:23
Ne razumem zakaj komentirate samo tisti, ki si to ne morete privoščiti?

Pa saj so cene spodaj objavljene. Ne stane v tisočih EUR. Stane kot od recimo od ROG-a Pony. To si lahko privošči vsak Slovenec s socialko, če bi mu to tako veliko pomenilo. Če pa čakaš na komentarje takih, ki si to lahko vsak dan privoščijo, jih pa tu ne boš dočakala;)
PikiMiki
# 06.11.2018 ob 08:33
Prav zelo pa ni kreativen tale Sven. 3/4 postavitev se ponavlja, ostale so pa take kot so bile popularne koncem 90ih. Da ne omenjam piščanca z koruzo. ki zgleda kot ena pohojena kobilica.
Kar se pa kombinacij tiče, so pa tudi že 1000x preiskušene, tako da nič novega.
zamudnik
# 07.11.2018 ob 19:41
Odgovor na vprašanje iz naslova: Skoraj je ni videti.
Zatarra
# 06.11.2018 ob 17:57
Ampak za 250 EUR bi pa enkrat kar šel poskusit takle degustacijski meni!
soc
# 06.11.2018 ob 13:50
&Pimos
Sorry, kaj ima tekstura jeter z vampi?
go keith go
# 06.11.2018 ob 09:57
Tole pa lepo zgleda in tudi zanimivi recepti so po prebranem...ne dvomim, da je vse skupaj tudi zelo okusno. Michelinovih zvezdic in vseh takšnih priznanj v svetovnem merilu ne dobiš kar slučajno.
dory
# 08.11.2018 ob 10:55
Slika 20/28. Gospoda je nekdo po glavi, ker je bil preveč lačen. Lačen si ful drugačen.
konj128
# 07.11.2018 ob 13:14
vi samo ne veste, da v nemčiji vozijo vsi vsaj 170, nikoli ni nesreč in ob zeleni speljejo vsi hkrati.

Se je kdaj kar težko odloćit, kaj na krožniku je za pojest in kaj je samo okras
pero5
# 06.11.2018 ob 22:18
Všeč mi je, da ne polivajo velikih belih krožnikov z raznimi omakcami, pencami, namazi ter posuvajo z drobtinami ali zelenjavo, kot je bila (je še?) praksa v bolj fensi restavracijah v zadnjem času. Vsaj pri nas. Kar pa ne pomeni, da se mi zdi to preseravanje kaj bolj normalno. Po drugi strani bi se tudi jaz preseraval, če bi imel možnost. Ker kreacije so, morate priznati, zelo lepe na pogled, že skoraj umetnine.
jan(ez)ch
# 06.11.2018 ob 20:54
Zatarra tudi jaz z veseljem, brez vina, ker bi raje za 30€ pira zraven spil ali pa po večerji.
Pimos
# 06.11.2018 ob 12:01
Po moje je to pač stvar okusa eni imajo raje bolj mesno, drugi bolj zelenjavno, nekaterim je pomembna količina drugim okus...... Vsak naj pač je kar želi in hodi v restavracije, ki mu ustrezajo.

Je pa tako, da ni nujno vse tisto kar drugi, tudi tisti s svetovne špice ponujajo kot nekaj najbolj vrhunskega tudi zares dobro. Sam sem večkrat že jedel v takšnih top restavracijah. Ne vedno zato ker bi si sam želel, pa pustimo to tudi v restavracijah, kjer bi si sam komaj upal privoščiti večerjo (zaradi cene napr. 500 EUR). Ja resnično so veliki krožniki, okrašeni z začimbami, ki lepo zgledajo, na krožniku pa je dva do trikrat za ugriznit. Vendar je tak koncep narejen napr iz 7 hodov in če lepo počasi uživaš si na koncu sit. Saj jaz sem bil.

Vendar pa sem bil vedno malo razočaran, saj hrana ni bila slaba, daleč od tega vendar sm izgled hrane (pustimo začimbno okrašenost krožnika) pa je bi bolj v stilu jah no ja , okus sicer dober nikakor pa ne tako dober, da bi upravičil tako ceno. Ko pa vidim v restavracijah goste pa lahko rečem, od takih, ki si to lahko privoščijo enkrat do tistih, ki jim je to drobiž. Prvi pričakujejo ne vem kaj in so po navadi videti malce razočarani, za druge pa bi težko rekel kaj določenega.

Meni sta pri hrani pomembni dve stvari tekstura hrane in okus. Vampov napr. ne prenesem ravno zaradi teksture jeter in pa kumine pa ne zaradi okusa. Sam imam najraje domačo dobro hrano.

Bistvo vsega pa je da so okusi različni vsak pa naj je kar mu paše.
Boby21
# 07.11.2018 ob 07:50
Ali pa z Bugatti Veyron ali Chironom. V Nemčiji ni omejitev.
johc
# 07.11.2018 ob 06:31
kot ponavadi med Slovenci bipolarost eni, ki bodo podprli članek in drugi katerim mora šnicl viset čez kakor npr. pri Trebušniku v Žirovnici...resnica je nekje vmes, navadni smrtniki v Sloveniji si tega ne morejo privoščit, Nemcev si več lahko tako privošči dobro večerjo z X hodi, dokler ne bo zmanjkalo denarja za vse prišleke...
Jazst2
# 10.11.2018 ob 12:29
@kaltewasser
Upam, da mi nikoli ne bo treba v restavracijo takega tipa. Veliko €, 0 muzike.


A te v tako restavracijo s puško naženejo, al kako? Si lahko še malo bolj butast?

Verjemi, ne bo ti treba...
kaltewasser
# 10.11.2018 ob 10:41
Upam, da mi nikoli ne bo treba v restavracijo takega tipa. Veliko €, 0 muzike.
kritik101
# 08.11.2018 ob 18:47
Pa kaj res noben nima niti za eno večerjo?
Greš in ješ.
Kazalo