V kolibi, ki sta jo postavila leta 1992, sta Tamara in Jurij Bajkov našla svoj mir. K selitvi so ju spodbudili slabi sosedski odnosi, večna človeška nestrinjanja in zavidljivi pogledi, pravita. "Tukaj ni ljudi, zato tukaj ni konfliktov," je za Reuters povedala Tamara Bajkov, ob tem pa poudarila, da bi raje vsak dan oplela hektar zemlje, kot da bi se preselila nazaj v vas.

V vasici Juhaviči sta se zakonca preživljala s kmetovanjem, neke noči pa sta pograbila najosnovnejše potrebščine, zbudila svojo hčer Veroniko in se preselila na posestvo ob gozdu, več kot 19 kilometrov stran.

Življenje je za 69-letnika tukaj preprostejše, pripovedujeta. Ker ni elektrike, bereta ob baterijski svetilki, za kuhanje in umivanje pa uporabljata vodo iz bližnje reke. Z jajci in mesom ju oskrbujejo race in kokoši, koze pa jima dajejo mleko in sir.

Hči Veronika je njuna edina povezava z zunanjim svetom. Iz vaške trgovine jima nekajkrat na mesec prinese potrebščine, ki jih ne moreta pridelati, na tržnici pa proda sadje, zelenjavo in mlečne izdelke, ki jih pridelata doma.

"Najina Veronika sadje in zelenjavo proda na tržnici v sosednji Rusiji. Če k izkupičku prištejeva še pokojnino, imava dovolj denarja za preživetje," je za Reuters povedal Jurij. "Svojih domačih živali ne moreva zapustiti niti za en dan," je še poudaril.

Dni preživljata na prostem, zvečer pa rada prisluhneta ruski radijski postaji in spremljata novice iz sveta. "Tišina mi je všeč, a s Tamaro ni nikoli zares tiho," se še pošali Jurij.