Kolesa, kolesa, kolesa ... Pred železniško postajo v Gentu se kar tre koles. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Kolesa, kolesa, kolesa ... Pred železniško postajo v Gentu se kar tre koles. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Romantičen pridih starega dela Genta. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

Obisk tega flamskega mesta, ki skupaj z Brusljem in Antwerpnom tvori zlati trikotnik v Belgiji, je sledil ogledu znamenitega Bruggea, v katerem se kar tre turistov. V Gentu je bilo vzdušje popolnoma drugačno. V zraku je bila lenobnost, pomešana z dostojanstvom starega mesta, kajti gre za mesto z bogato kulturno zgodovino, čeprav velja za pomembno industrijsko mesto, saj je tudi pristaniško mesto. Mesto z okoli 250.000 prebivalci tako uspešno lovi ravnotežje med zgodovino in sodobnostjo.

Nekoč celo drugo največje mesto v Evropi
Mesto, ki je nastalo ob sotočju rek Scheldt in Lys, je bilo v srednjem veku eno največjih in najbogatejših na severu, arheološki dokazi pa kažejo, da naj bi obstajalo že v času rimskega imperija. V 13. stoletju je bil Gent s 65.000 prebivalci za Parizom celo drugo največje mesto v Evropi. Večina srednjeveške arhitekture je do današnjega dne ostala popolnoma ohranjena, samo središče pa se ponaša tudi z naslovom največjega območja v Belgiji, ki je zaprto v promet.

V 16. stoletju je prišla Flandrija pod špansko oblast, prav v Gentu pa se je leta 1539 začel upor proti Špancem. Takrat je bil del mesta uničen, pozneje pa je bila v njem zgrajena španska vojaška trdnjava. V verskih vojnah v 17. stoletju se je Gent postavil na stran protestantov, medtem ko so španske oblasti želele povrnitev katoliške vere. Po Napoleonovih vojnah je Gent postal del Združene nizozemske kraljevine, po belgijski revoluciji leta 1830 pa je postala del neodvisne Belgije.

Znamenite beginaže na seznamu Unescove dediščine
Posebnost, s katerim se ponaša Gent, so t. i. beginaže. Gre za utrjena naselja, ki so jih v 13. stoletju v severnih belgijskih mestih, pa tudi na Nizozemskem, Franciji in v Veliki Britaniji, ustanovile beginke, kakor so se imenovale ženske, ki so bile globoko verne, a se niso formalno zaobljubile Bogu. Njihova naselja so sestavljale hiše, cerkve in tudi zelena območja. Tri tovrstna naselja v Gentu je Unesco leta 1998 in 1999 uvrstil na seznam kulturne dediščine.