Kako bi gradove bolje izkoristili v prid svoje turistične ponudbe? Foto: Na lepše
Kako bi gradove bolje izkoristili v prid svoje turistične ponudbe? Foto: Na lepše
Ekipa oddaje Na lepše v akciji. Foto: Na lepše
Trapisti pri izdelavi odlične čokolade Imperial. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Menihi trapisti na samostanskem dvorišču pred odhodom na delo. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Da gradovi ne bi bili zgolj lenobne muzejske zbirke, ampak prostor interaktivne vsebine, ki dejavno povezuje domačine z lokalnim turizmom in ponudniki v destinaciji. Slovenija ima več kot 1.000 zgradb, ki jih lahko uvrstimo med gradove, dvorce in njihove razvaline. Kako vse jih lahko izkoristimo in kako nam gradovi služijo v turizmu?

Gradovi so povsod po Sloveniji pomembna središča razvoja turistične dejavnosti. Žal pa je njihova vsebina pogosto zreducirana na zgolj muzejske zbirke, ki se anahrono in preslabo vključujejo v lokalno turistično ponudbo. Slovenski gradovi se tako zaradi napačne interpretacije kulturne dediščine, ne znajo interaktivno predstaviti na način, ki bi bil všečen sodobnemu gostu. Ena izmed destinacij, ki bi lahko gradove bolje izkoristila v korist svoje turistične ponudbe, je prav gotovo Posavje. Tu je na relativno majhnem področju aktualnih kar devet urejenih gradov, ki imajo na ravni destinacije potencial za skupno turistično zgodbo. Govorimo o gradu Brežice, Rajhenburgu v Brestanici, gradu Sevnica, Mokricah, Podsredi, Pišecah, Bizeljskim in gradu Kostanjevica na Krki. Vsi gradovi so izjemni in predstavljajo velike tržno-turistične možnosti, vendar se kot individualni ponudniki soočajo s šibko prepoznavnostjo in slabšo promocijo svojih dejavnosti na trgu. Skupen nastop v obliki skupne tržne znamke bi zagotovil boljšo promocijo, obogatitev posamezne ponudbe in programa ter povečanje prepoznavnosti na trgu.

Eden izmed obetajočih gradov, ki še v turizmu niso rekli zadnje besede, je prav gotovo Rajhenburg v Brestanici, ki z letnico 895 šteje za enega naših najstarejših gradov. Tu so rdeča nit grajske ponudbe menihi trapisti. Gre za strog in kontemplativen red, ki se je držal reka ORA ET LABORA, moli in delaj. Molitev, delo, pokora, premišljevanje in učenje so sestavljali njihov šestnajsturni delovni dan. Ves dan so bili skupaj kot družina, a se med seboj niso smeli pogovarjati. Bili so strogi vegetarijanci, za sporazumevanje so uporabljali znakovno govorico. Domačini so jih zato imeli za čudake - o njih so govorili, da molčijo kot lipovi bogovi in da spijo v krstah. Potem pa so, ko so spoznali njihovo delo in napredek, ki so ga prinesli v novo okolje, nanje začeli gledati z drugačnimi očmi.

Trapisti so v Posavje vnesli številne gospodarske novosti - prvi so imeli traktor, kombajn in elektrarno. Izdelovali so priznani sir trapist, se ukvarjali z vinogradništvom in leta 1896 začeli industrijsko proizvodnjo likerjev in čokolade. Ta je bila pod blagovno znamko Imperial pravi hit dunajskega dvora. Na gradu Rajhenburg se dediščina trapistov skozi ročno izdelano čokolado in čokoladno vino še danes ohranja naprej.

Uspešno zgodbo v turizmu pa piše tudi sevniški grad. Njihova ponudba vključuje številne animirane programe za otroke, v katerih spoznavajo življenje barona Moscona in njegovega spremstva iz časa 17. stoletja. Žive so srednjeveške igre, grajske lutkovne delavnice, gledališče in učne ure Primoža Trubarja. Grad tako s svojim kulturnim življenjem, razstavami in različnimi dogodki živi skozi vse leto. Grajsko dogajanje pa so za svoje vzeli tudi domačini, kar je ključnega pomena. Grad je namreč tesno povezan z glavnimi turističnimi prireditvami Sevnice - znamenito salamijado in tradicionalnim festivalom modre frankinje.

Zgodbe so tiste, ki obiskovalcem prodajo grajska doživetja. Zato bi bilo v prihodnje smiselno tesnejše povezovanje posameznih grajskih objektov, pa tudi trženje čezmejnih destinacij na račun interaktivnih vsebin. Primere dobrih praks smo tako iskali tudi čez mejo - v gradu Veliki Tabor in v gradu Čakovec. Oba sta na svoj način povezana s Slovenijo. Na gradu Tabor na hrvaški strani reke Sotle, blizu Podčetrtka, je namreč aktualna ljubezenska zgodba med celjskim grofom Friderikom in Veroniko Deseniško. Grajsko osebje legendo oživlja skozi kostumirano lutkovno predstavo. Po legendi naj bi Friderikov oče Herman, ker je nasprotoval njuni ljubezni, Veroniko obtožil čarovništva. Nato jo je dal utopiti in potem še zazidati med grajske zidove. O verodostojnosti legende govori najdba ženske lobanje na začetku 80. let. V kamnitih stenah gradu pa so restavratorji našli tudi dva pramena las, za katera domnevajo, da prav tako pripadajo tej usodni srednjeveški lepotici.

Marjana Grčman, Na lepše