Ture avanture
(7)

Poudarki

  • Po brezpotjih 2621 metrov visoko
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 47 glasov Ocenite to novico!
Veliki Oltar
Veliki Oltar (2621 m) Foto: MMC RTV SLO
Veliki Oltar
Čez palec: 5-6 ur gor, 3-4 dol (klik za povečavo). Foto: MMC RTV SLO
Veliki Oltar
Osvežitev ob poti. Foto: MMC RTV SLO
Veliki Oltar
Grizenje kolen na melišču pod Malim Materhornom. Foto: MMC RTV SLO
Veliko Oltar
Gams, prvič ... Foto: MMC RTV SLO
Veliki Oltar
Gams, drugič ... Foto: MMC RTV SLO
Veliki Oltar
Čar bolj odmaknjenih poti: čredica. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Strah, groza? Lepota, simfonija! Veliki Oltar.

Na Veliki Oltar
16. september 2012 ob 13:15
Mojstrana - MMC RTV SLO

Nižinska bolezen naju je že dodobra zdelovala. Odločitev je zato padla hitro: v petek popoldne na Bivak 2, v soboto zjutraj na Veliki Oltar.

Opremljena in opogumljena z ugodno vremensko napovedjo, sva jo proti Gorenjski ucvrla neposredno po službi. Krajši postanek za nakup drobnarij v Mojstrani, in že sva skozi Vrata vstopila v kraljestvo vršacev. Cilj: 2621 metrov nemarkiranega, drobljivega grušča.

Izkušnje narekujejo, da se najprej dogovorimo okoli kategorizacije poti. Saj veste, kako gre: "Dva milijona Slovencev, trije milijoni mnenj." Življenje gornika pa je eno samo. Zato je varnost na prvem mestu. In zato bom pot brezprizivno gradiral s tresočo roko in konzervativno: zelo zahtevna, neoznačena steza, ki ponekod prehaja v brezpotje. Predvsem nad bivakom pa nemalokrat v plezanje 1. stopnje. Res je, tik pod vrhom se znajdemo pred nekajmetrsko, gladko steno 2. stopnje, ki pa jo mirno obidemo po levi ali desni.

Orientacija: zahtevna je točno toliko, kolikor je človek na tistih koncih (ne)domač ali pa (ne)pripravljen. V spodobni vidljivosti se v gozdnatih in gruščatih ožinah med Šplevto in Materhornom pač teže izgubiš. Znati ju moraš le pokazati. Više pa so v pomoč številni možici. Mogoče sem strog ... a bolje strog v dolini, kot lahkomiseln na višini. Pamet v glavo, v nahrbtnik pa raje kak kos opreme več kot manj. Primerna obutev in oblačila so verjetno samoumevna. Čelada: tudi dokaj nujna. Plezalne rokavice: zaradi ostrih oprimkov zelo priporočljive.

Hitro listanje:

- Veliki Oltar na hribi.net
- Planinski vestnik:
Zapadna stena Rokava, grebeni in Oltar (Milan Mikuž; 1936)
- Planinski vestnik:
Veliki Oltar (Vasilij Berden; 1951)
- Planinski vestnik:
Veliki Oltar (Jože Drab; 2002)


Najbolj neposreden dostop do Bivaka 2 pod Rokavi vodi s Poldovega rovta, kot rečeno, med Malim Materhornom in Šplevto. Rovt spoznaš po turistični tabli, nekaj kočah, predvsem pa po obcestni označbi "10 km". Vse je približno dva kilometra pred parkiriščem ob Aljaževem domu, kjer se cesta konča. Rezervna varianta je lahko sosednji, vzhodnejši dostop čez Brinje. Izhodišče je sicer isto, a se pot hitro odcepi v desno in jo ubere v vzporedno smer med Šplevto in Gornjo Kopico. Pot nas bo na koncu pripeljala na ravan nad Šplevto, do "dvojke" pa bo potreben krajši spust.

Pot do "dvojke" tehnično ni zahtevna. Je pa vztrajno strma. V približno treh urah grizenja kolen - polovica po gozdu, polovica po melišču - bi moral skoraj vsakdo stati pri bivaku. Ravno na polovici poti, pri prehodu iz gozdnatega v meliščni del, bo tiste bolj žejne razveselila naravna pipa. V skalni vdolbini se skozi mah in kamen nateka življenjsko hladna, kristalno čista voda. Odvisno od vodnatosti, a na začetku letošnjega avgusta se je podstavljen, 2-decilitrski kozarec napolnil v samo nekaj sekundah.

Tik pod bivakom naju je ujel krajši naliv, zato sva bila strehe nad glavo, sveč, sušilnih vrvi, hrane in pijače, dek, podložnih pen, pribora, nekaj loncev in drugih komoditet, ki jih ponuja dvojka, še toliko bolj vesela. Nebo se kar hitro izsušilo, zato sva se lahko preselila na plano in v tišini opazovala, kako se je Sonce poslavljalo od vseh treh Rokavov, Dovškega križa, Triglava ... in seveda Velikega Oltarja, na katerem sva se z veseljem žrtvovala naslednje jutro.

In če so bile stene na predvečer vzpona sramežljivo potuhnjene za mimobežnimi oblaki, so se na sobotno jutro razgalile v vsej svoji veličastnosti. Noge so bile bolj neučakane kot želodec, zato je bil zajtrk kratek. Mimo Jezera sva se pognala med možice, ki so naju po slabih 30 minutah in krajši meliščni grapi pripeljali do vznožja krušljive stene, levo od Dovškega križa. Grušč, vlažna trava in dokajšnja izpostavljenost narekujeta previdnost pri slehernem koraku. Vseeno dokaj hitro doseževa greben, s katerega se spustiva do sedla Grlo. Pred nama je le še krajše melišče in zahtevnejši zadnji vzpon po Oltarjevem skalovju.

Vrh. Proti severu Ponce in Mali Oltar, na jugu trojica Rokavov. In mogočno ostenje Škrlatice na zahodu. V dveh dneh sva srečala štiri ljudi. Ob križu na Škrlatici jih je vsaj v pol ure, kolikor se zadrživa na vrhu, vsaj petkrat več. Zato jim tistih dobrih stotih metrov višinskega plusa ne zavidava. Nadaljnje besede so odveč, na voljo pa spremljajoče fotografije. Zato je na mestu dodati le tisto, kar je leta 1955 zapisal inženir Šarabon:

NA OLTARJU
Mitja Šarabon

Iz tihe nočne ure raste svet skrivnostnih senc, neznanih kilometrov do zlatih sonc, prostorov, časov, vetrov, do temnih dalj, ki vanje sem ujet


in v njih doma sem iti sem ves jim tuj.
Upognjen kakor starec od bremena,
ki mu ne najdem dna in ne slemena -
doživljam valovanje živih struj,


ki vro v svetovih, v meni, v sončnem prahu. Strmeč poslušam večno melodijo
vseh barv in luči, ki se ne ustavi


nikoli in nikjer. In v srečnem strahu,
ko me lepota žge in groza davi -
spreminjam se v vesolja simfonijo.


Planinski vestnik, november 1955


Od Poldovega rovta do 1680 metrov višega vrha preko palca potrebujemo pet ur. Tekači lahko na tem mestu poldrugo uro zaradi ljubega miru odbijejo. Počasnejši uživači pa prištejejo. Da bo le na forumih mir. Čeprav dvomim.

Ker se 80 odstotkov nesreč in poškodb zgodi na spustih, se z dodatno mero previdnosti in vmesnim skokom na Šplevto vrneva v dolino. Melišča pod bivakom so zagotovilo, da boš v Vratih (pre)hitro.

Konec. Žlica in poln krožnik pri Aljažu. Premlevanje ture. In, s pogledom uperjenim v okoliške višave, načrtovanje nove.

Foto: Luka Zebec, Lan Dečman

Lan Dečman
Prijavi napako
Komentarji
Hephaestus
# 16.09.2012 ob 15:27
KRASNE SLIKE!!!

Ne ampak mislim resno, res ste carji, slike teh vaših reportaž so 1A in me vsakič znova spomnejo, da živim v najlepši deželi na svetu.

Zdaj pa grem planirat, naslednji izlet bo obvezno Veliki Oltar.
Navadni Nimda
# 16.09.2012 ob 17:07
Fenomenalna destinacija, fenomenalne slike!
zhak
# 16.09.2012 ob 19:25
Krasna reportaža!
mikic007
# 16.09.2012 ob 17:48
Cudovito. Cim vec tega, mogoce se lahko celo naredi rubrika za tiste, ki zelijo opisati svoje ture (seveda na nivoju). Zdaj, ko ne morem tja gor, mi je res v uzitek brati.. toliko spominov.
Fleaa
# 17.09.2012 ob 12:58
Hudo :)
Želim si, da bi si tudi sam upal brez vrtoglavice stat na robu prepada
tonek
# 17.09.2012 ob 07:13
Hvala avtorjema za tekst in dobre fotk - in spodbuda MCju, kaj naj objavlja namesto tračev.
Lepo mi je bilo ob teh fotkah obujati spomine na leto 1976, ko sem bil tam.
Unssen
# 17.09.2012 ob 18:47
Vsekakor je greben z Velikim Oltarjem (2628 m) ter Visokim (2646 m) in Srednjim Rokavom (2589 m) najmanj znan del slovenskih visokih gora, o čemer priča že to, da na vrhove komajda pelje kakšna urejena pot, če sploh.

Za to je verjetno "kriva" bližina Škrlatice (2740 m) in konec koncev tudi Triglava (2864 m), saj bi bili podobno visoki vrhovi kjerkoli drugje v naših Alpah deležni bistveno več pozornosti. Je pa po drugi strani to prednost, saj je na lep poletni dan obisk denimo Visokega Rokava še vedno dokaj intimna izkušnja v primerjavi z bolj obljudenimi najvišjimi vršaci Slovenije.
Kazalo