Fakulteta za management Univerze na Primorskem je v sodelovanju s Fakulteto za računalništvo Univerze v Ljubljani izvedla raziskovalni projekt Referenčni model inoviranja – model celovitega obvladovanja inovacijskih procesov v podjetjih. Namen projekta je bil poglobiti razumevanje in izboljšati obvladovanje inovacijskih procesov v podjetjih. V analizo je bila vključena večina podjetij na podlagi podatkovnih baz SURS/Eurostat. Ključna ugotovitev je, da je inovativnost slovenskih podjetij slabša, kot prikazujejo najpogosteje uporabljani statistični kazalniki. Slovenija je v veliki meri dežela inovacijskih sledilcev. Glede na inovacijski potencial so gospodarski rezultati v primerjavi z drugimi državami EU nesorazmerno nizki. Pomembna je tudi kritična ugotovitev, da (tako želena) visokotehnološka podjetja inovativnost obvladujejo slabo – celo slabše kot nizkotehnološka.
Slovenija na lestvici konkurenčnosti držav (t. i. Global Competitiveness report) zaseda med 142 državami šele 57. mesto. Med kazalniki še posebno negativno izstopajo tuje neposredne naložbe in prenos tehnologij (122. mesto), dostopnost finančnih sredstev (posojila 107. mesto, tvegani kapital 84. mesto), absorpcijska sposobnost podjetij glede tehnologij (84. mesto) in zagotavljanje naprednih tehnoloških proizvodov s strani vlade (84. mesto).
Slovenija pa je podpovprečna tudi v evropskem merilu. Glede na inovacijski potencial (ki ga meri Skupni inovacijski indeks – SII) smo sicer resda v »sivem« povprečju Unije, vendar pa BDP kaže, da še teh bornih potencialov ne znamo gospodarsko izrabiti.
Novih proizvodov z visoko dodano vrednostjo je premalo
Kot kaže slika, je delež inovacijsko aktivnih predelovalnih podjetij v Sloveniji primerljiv z EU-27. Problem slovenskih podjetij pa je majhen delež prihodkov, ustvarjenih z inovacijami; v celotnih prihodkih dosegamo le 62 % vrednosti glede na EU-27 in skoraj dvakrat manj od Nemčije. Prav tako le podpovprečni delež inovacijskih prihodkov dosegamo s proizvodi, ki so dejansko novost na trgu – in ne le novi za podjetje.
SLO predelovalci so v veliki meri dobavitelji proizvodov za nadaljnjo predelavo, ki niso primerni za končnega uporabnika. Tako je dodana vrednost na zaposlenega slovenskih predelovalcev komaj dobro polovico dodane vrednosti v EU, še bolj pa zaostajamo za našo glavno trgovinsko partnerico Nemčijo. Podobno zaostajanje inovacijskih in gospodarskih rezultatov pa smo opazili tudi v storitvenem sektorju.
Ugotavljamo, da v slovenskih podjetjih prevladuje strategija sledilcev tržnih proizvodov, medtem ko je inovacij poslovnega modela, ki so temelj najuspešnejših mednarodnih storitvenih podjetij, v SLO premalo. Pri tem je treba upoštevati, da najuspešnejši poslovni modeli ne temeljijo le na eni sami ideji. Ta sicer integralno povezuje dejavnosti podjetja, v ozadju pa je mnogo latentnega razvojno-raziskovalnega znanja, idej in poslovnega know-howa.
Celovito razvijanje inovacijskih potencialov je nuja
Rezultati kažejo, da pravilno vlaganje (finančno in nefinančno) v obvladovanje ustvarjalnosti, raziskav in razvoja ter inovativnosti daje pozitivne gospodarske rezultate. To je opazno predvsem v majhni skupini inovacijsko vodilnih (6 % vseh podjetij, od tega 7,5 % predelovalcev in le 2,1 % storitvenikov), ki pomembno odstopajo v pozitivnem smislu. V prvi vrsti je v podjetjih nujen dvig inovacijske kulture in klime, kar je povezano s konkretnimi dejavnostmi; vse od postavljanja ambicioznih (a realnih) inovacijskih ciljev, identifikacije priložnosti in generiranja invencij, obvladovanja sistema materialnega in nematerialnega nagrajevanja, raziskovalnega dela, inovacijsko/raziskovalnega sodelovanja znotraj podjetja in z okoljem ter seveda obvladovanja tveganja in dejavnikov, ki ovirajo inovativnost. Gre za zahtevno delo, vendar le tako lahko pričakujemo, da bodo vložki v inoviranje obrodili sadove.
Med gospodarskimi panogami so pomembne razlikeUgotavljamo tudi, da različne skupine podjetij (nizko- in visokotehnološki predelovalci oz. storitveniki z nizko/visoko vsebnostjo znanja) kažejo različne vzorce obvladovanja inovacijskih procesov. To narekuje različno usmerjanje inovacijske politike – tako na ravni podjetja kot na ravni države. Šele panožno prilagojena spodbujevalna politika lahko torej vodi k uspehu.
Za državo je nujna usmeritev tudi v intenzivno spodbujanje inoviranja v nizko- (in srednje nizko-) tehnoloških ter v storitvenih panogah, saj bi izboljšanje inovativnosti v teh panogah močno doprineslo k BDP. Ne smemo namreč pozabiti, da je inovacijsko/gospodarske rezultate precej laže doseči v nizko- kot v visokotehnoloških panogah. Če upoštevamo pomemben podatek, da skupina neinovativnih in inovacijskih sledilcev ustvari skoraj devet desetin vseh prihodkov slovenskih predelovalcev (srednje velika in velika podjetja), bi z obvladljivimi izboljšavami inovacijskega procesa njihove in nacionalne gospodarske rezultate lahko precej izboljšali. Predlog seveda ne pomeni, da v visokotehnološke panoge v Sloveniji ni smiselno vlagati – absolutno so pomembne za razvoj družbe, vendar je za to potrebno precej boljše obvladovanje raziskovalnih, inovacijskih in poslovnih procesov, nujna pa je inovacijsko-podjetniška državna infrastruktura, ki se ni ustrezno razvila v zadnjem desetletju – in se očitno tudi v kratkem ne bo.
Raziskava temelji na nacionalnih podatkih o inovacijski dejavnosti CIS (Community Innovation Survey), ki imajo veliko težo predvsem zaradi vključenosti večine slovenskih podjetij in mednarodno standardizirane metodologije raziskave. Pridobivanje primarnih podatkov je v slovenskih srednje velikih in velikih podjetjih (2946 enot) izvedel Statistični urad RS (SURS). Vključena so bila podjetja iz predelovalne in izbranih storitvenih dejavnostih. Dodatno smo uporabili finančne podatke iz bilanc stanja in izkazov uspehov iz baze AJPES ter podatke o strukturi zaposlenih iz baze SRDAP ter podatke lastne raziskave.
Želja vodilnih v državi po visoki dodani vrednosti ne sme biti povezana le z visokotehnološkimi podjetji. Ustrezno obvladovanje inovativnosti in gospodarske rezultate je v teh precej težje doseči kot v nižetehnoloških podjetjih.
Inovacijski vzvodi, ki vodijo do uspešnosti, npr. v skupini visokotehnoloških pridelovalcev, niso optimalni za nizkotehnološke predelovalce oz. za storitvena podjetja. Inovacijska politika mora biti prilagojena panogi.
dr. Borut Likar, Marko Ropret in mag. Peter Fatur
Novico je napisal uporabnik Dejan Šraml.