Ljubljanska mladina je zelo dolgo čakala na notranji skate park. Na ljubljansko občino je bilo naslovljenih ne malo javnih pobud k nastanku takšnega objekta, poleg tega pa so bile izvedene tudi prenekatere peticije, katerih veličina zbranih podpisov dokazuje, da je bil v Ljubljani takšen park nujno potreben. Občina Ljubljana je to pozitivno idejo načeloma vedno podpirala, saj rolkarji (skejtarji), kolesarji in ostali ekstremni športniki z izvajanjem svojih trikov na raznih javnih površinah, le te večkrat poškodujejo, a zaradi pomanjkanja denarja, te ideje ni uspela realizirati. V svetu ekstremni športi, kot so rolkanje (skejtanje), BMX kolesarjenje, rolanje in mnogo drugih postajajo vedno bolj priljubljeni in pomembni, na kar kaže tudi postopno vključevanje teh športov med olimpijske discipline (Nagano "Big Air", "Halfpipe"; Peking "BMX"). Dejstvo je, da gre tu za zelo atraktivne, razmeroma mlade športe, ki postajajo iz leta v leto bolj priljubljeni. Po več kot dvajsetih letih potrpežljivega čakanja in moledovanja ljubljanske mladine, se je pred približno štirimi leti v Ljubljani zbrala skupina ljudi, odločna, da bo situacijo spremenila na bolje.
Odločno in z visokoletečimi cilji se je v septembru 2006 začela gradnja novega (manjši je že obstajal na Viču, KOMA park pa v Logatcu) notranjega skateparka v Sloveniji. Od predolgega čakanja obupani ekstremni športniki so svoj prostor pod streho, kjer bi lahko pozimi in v primeru slabega vremena mirno trenirali, našli v zapuščeni tovarni koles Rog. Prvi, ki so vstopili v Rog in tam zagledali kupe navlake propadlega sistema, so bili BMX kolesarji (TJ, J.J., Uri, Vodeb, Delak, Vrabelj, Azo...). Prostor se je najprej očistil navlake, več stokrat pometel, v prvih mesecih so bili postavljeni nekateri improvizirani objekti, nato pa že prva trdna objekta, ki še danes krasita popolno celoto. Skupina somišljenikov se je vztrajno večala, vsakdo izmed njih pa je s svojimi izkušnjami pomagal pri gradnji objektov. Delo je potekalo temeljito, nobena stvar ni bila prepuščena naključju, večino materiala za gradnjo je dobrodušno prispevalo podjetje Rast d.o.o., podružnica Komunalnega podjetja Ljubljana, nekaj le tega pa še vsak posameznik. V tovarno Rog se je tako s pomočjo starega dizelskega kombija prepeljalo več ton tako rekoč odpadnega, a ne neuporabnega, materiala (predvsem lesa), ki se ga je obdelalo in uporabilo pri gradnji. Ker je bila električna napeljava v bivši tovarni izključena, je bil tja prinesen še bencinski agregat, ki je služil kot vir energije za raznorazne delovne stroje (vrtalniki, brusilec za les, kotne žage…). Kot že rečeno, je delo potekalo temeljito, med pisano druščino graditeljev so bili tudi takšni, ki so imeli večletne izkušnje s tovrstnim delom, spet drugi so bili študentje raznoraznih smeri, od lesarstva do arhitekture, ki so s svojim znanjem prispevali k dosledni in trdni izgradnji slehernega objekta v parku.
Kmalu se je skupini pridružil predstavnik skejtanja, udeleženec evropskega prvenstva, večkratni mladinski prvak Slovenije, spregledana legenda slovenskega športa in zagret podpornik skejtanja, Boris Petkovič, vsem poznan tudi pod vzdevkom Hefe. Kmalu zatem pa še predstavnik rolanja, priznani slovenski atlet, prvi slovenski udeleženec X-Games, evropski mladinski prvak Samo Bajec. Oba izkušena športnika sta naletela na ogromen prostor, kjer se je izvajala ideja o kateri sta sanjala že vrsto let, a, ki ni bil primeren za skejtanje ali rolanje, saj so desetletja industrijskega obratovanja v veliki hali za seboj pustila razbrazdana, umazana tla, ki kolesarjem sicer niso delala težav, ostalim pa so onemogočala optimalno vožnjo in izvajanje trikov. Hefe in Samo sta kmalu prevzela pobudo pri gradnji in pod njuno taktirko je park začel dobivati današnjo obliko. Gradili so se novi in novi objekti, problem tal pa se je rešil z množico palet, na katere se je privilo še primerne lesene deske. Park je tako nezadržno rasel, glas o njem pa je nekje na polovici že prešel stene velike hale. Tako je informacija o gradnji pricurljala tudi do ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, ki je prostor počastil s svojim nenapovedanim obiskom. Kot župan ni smel pokazati prevelikega navdušenja, saj je še vedno šlo za s strani občine nepotrjeno gradnjo, a sta ob odhodu vsaj oba svetnika, ki sta ga spremljala, z velikim odobravanjem dovolila nadaljevanje velikopoteznega projekta.
Delo je bilo vseskozi zelo dobro organizirano, pri gradnji se je uporabilo moderno orodje, vsaka naklonina je skrbno preračunana, vse pa postavljeno s pomočjo libele. Tako je v Ljubljani po letu in pol že stal največji notranji skate park na območju bivše Jugoslavije. Park, ki se razteza na okoli 500 m2, je presegel vsakršna prvotna pričakovanja in naletel na pozitiven odziv pri slehernemu obiskovalcu. Praviloma do otvoritve nihče razen graditeljev in tistih, ki so želeli pomagati, ni imel vstopa v park, vse se je na željo glavnih akterjev odvijalo daleč stran od medijske pozornosti, katero bi si veličastni projekt vsekakor zaslužil. Vsakdo, ki je prvič vstopil v park, je le obnemel, nekateri pa so v znak spoštovanja celo padli na kolena, nihče namreč ni pričakoval tako profesionalno narejenega parka. Park je do sedaj obiskalo že okoli 1000 ljudi, kar dokazujejo mnogi vpisi v knjigo gostov. Na dan park obišče od 10 do 30 ljudi, ki večinoma prihajajo iz Ljubljane in okolice. Ker pa dober glas seže v deveto vas, v park mnogokrat pridejo tudi atleti iz drugih slovenskih mest, Hrvaške, Avstrije, Italije, Francije, Španije, imeli pa smo tudi že nekaj venezuelskih in japonskih obiskovalcev. Zgodi se, da v park starši pripeljejo tudi svoje nadobudne otroke, ki so s parkom dobili idealno vadbišče, saj je bil park grajen z mislijo na varnost, v njem pa je vedno dovolj strokovnjakov, ki jim lahko razložijo osnovne tehnike ob njihovih začetkih. Poleg tega se vsi strinjajo, da je za otroke bolj varna vožnja po idealnih objektih, kot pa po nepredvidljivi ulici. Organizacija v parku je zelo pomembna, uporaba le tega pa na lastno odgovornost, obvezna je uporaba čelade, vsakdo pa mora paziti še na ostale uporabnike, tako da ne pride do vedno nepotrebnih poškodb. Vstopnine v park ni, ker pa za osvetljavo še vedno skrbi bencinski agregat, se od gostov pričakuje manjši prispevek za gorivo in obrabo materijala. V parku je tudi prostor s fotelji in stoli, kjer se lahko športniki v miru odpočijejo. Tam stoji tudi računalnik, nanj pa sta priklopljena še dva zvočnika, tako da vzdušje vedno zapolnjuje še primerna glasba. Tu ponavadi sedijo legende slovenske ekstremne scene in kujejo načrte za prihodnost.
Slovenska javnost, kljub dolgoletnim pobudam ni našla posluha za ekstremne športe, zato smo si sami naredili nujno potreben park - z 0 evri vladne podpore, hvala!
Želja vseh, ki so sodelovali pri tem projektu, je razvoj teh športov, prenašanje znanja na mlajše generacije, oblikovanje prostora za nemoten trening, pa tudi izogib popolni blamaži Slovenije, ko bodo ti športi nekoč v celoti sprejeti na olimpijske igre. Poleg tega želimo mladini omogočiti pogoje, ki smo si jih sami vedno želeli, a jih žal nismo nikoli imeli. Do sedaj. Najbližji objekt takšne vrste se je do sedaj nahajal v avstrijskem Gradcu. Razvoj na ekstremnem športnem področju je že viden, mladina preseneča in je vesela, da imajo prostor, kjer se lahko sprostijo po naporni šoli, njihovi starši so veseli, da imajo nekaj časa zase, občina pa vesela, da se je vsaj delček ljudi preselil z ulice. Verjamem, da ima Skatepark Rog zgodovinsko, če ne celo kulturno vrednost. Upamo, da bomo javnost in odločujoče opozorili na nujnost takšnega objekta v Sloveniji.
Od letošnjega marca naprej, v Skateparku Respect Or Go (R.O.G) stoji tudi prvi foampit (bazen s peno) v Sloveniji. Zahvala gre Kralju Samu.
Novico je napisal uporabnik BJNW.