Zavestno se je odločila, da je dovolj. "Tu in tam sem naredila kakšno izjemo. Toda takšen način življenja mi godi, saj se počutim svobodnejša, kar zadeva odnos z mediji," je pojasnila Pinteričeva za MMC. Ostale so besede in zgodbe "zvezde brez ličil", kot so zapisali v eni izmed recenzij njene avtobiografije. In seveda skladbe, ki jih je prepevala z orkestri, v operi in navsezadnje tudi sama - s kitaro v roki.

Pinteričeva je tudi ena izmed nastopajočih v nizu oddaj Naj muzika igra. Posnetek njenega nastopa bo Televizija Slovenija predvajala 22. septembra ob 21. uri. In ob tej priložnosti smo z njo izmenjali nekaj besed.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Kolikokrat na dan še poprimete za kitaro?
(Smeh) Zdaj sem znova začela vaditi. Vadim skoraj vsak dan, ker je nisem igrala osem let zaradi poškodbe roke. Zdaj pa vsak dan po dve ali tri ure.

Za kitaro znova poprimete, ampak kakšen del ima glasba danes v vašem življenju?
Če si enkrat glasbenik ali kakršen koli umetnik, to ostaneš vse življenje. Torej ima še vedno velik pomen - ampak glasba v drugi obliki, v instrumentalni. Sproščujoča glasba, takšna, ki ne zahteva preciznega poslušanja. Kot ozadje mojemu trenutnemu opravilu – pa naj bo to kar koli že.

V karieri ste bili ves čas neposredno povezani z mediji, toda v zadnjih letih ni več tako. Koliko vam je obdobje, ko ste bili medijsko manj izpostavljeni, ugajalo? Je to za glasbenika neko olajšanje?
Pred časom sem se odločila, da je moj čas za javno nastopanje končan. In to predvsem pri nas. V Sloveniji. Tu in tam sem naredila kakšno izjemo. Toda takšen način življenja mi godi, saj se počutim svobodnejša, kar zadeva odnos z mediji.

Kaj je bil vzrok za to, da ste se umaknili v Sloveniji oz. da ste nastopali samo še v tujini?
Predvsem zato, ker so z mano ravnali zelo grdo. Televizija in radio. Drugič pa zato, ker sem bila zaposlena v operi, kjer sem se ogromno napela v smeri muzikalov in operet. Imela sem še en samostojni projekt … Človek se nasiti nastopanja. Enkrat v glavi zazvoni konec.

V vmesnem času ste odpotovali v Združene države Amerike. Kakšen je bil takrat odziv in kateri spomini so ostali?
V Ameriki sem bila ena izmed številnih, ki so jih našli na spletnih straneh. Nastopila sem v okviru svetovne glasbe leta 2013 Wall Flowers. Tam so me na moje veliko začudenje zelo lepo sprejeli: tako organizatorji kot pozneje občinstvo. Prav neverjetno. In tega ne bom nikoli pozabila.

S čim ste se predstavili? Kako je potekalo to sodelovanje?
Dobila sem dve skladbi, ki so ju napisali zame. In nič se ni zgodilo v enem dnevu, saj je od povabila do nastopa minilo pol leta. Skladbi so napisali drugi. V Chicagu poznam izjemnega saksofonista, ki je napisal skladbo, meni pisano na kožo, drugo pa je napisal skladatelj, ki je v Sloveniji neznan. Obe sem izvedla v angleškem jeziku, eno skladbo celo ob spremljavi gospelzbora.

Prej ste omenili operno petje, kaj pa vam je dalo petje šansonov, v katerem ste se tudi preizkusili v zadnjih letih?
To sodi k duhovni rasti. Kot najstnica sem bila pionirka "beata" v vsej nekdanji širši domovini. Ker ni bilo drugih prireditev, sem bila prisiljena nastopati na festivalih, kot so bili Slovenska popevka, Opatijski festival, Beograjsko prolječe, Splitski festival, Zagrebški festival … Začela sem se izvijati iz okvira, v katerega so me hoteli uvrstiti, ker sem čutila, da sem zunaj njih. Tako sta prišla sčasoma šanson in tudi džez - s čimer se ne hvalim. Ampak šanson sem vzljubila, ker moraš znati povedati besedilo. In prepričati. Najprej samega sebe. Imela sem odličnega vzgojitelja – mojega očeta, ki je bil glasbenik. Čeprav je bil instrumentalist, je dajal največji poudarek besedilu, če je bila vokalna izvedba. Zato sem to prvino obvladala in šanson mi je prirastel k srcu.

Glede na to, da ste bili ves čas samostojna ženska, so na vas gledali kolegi glasbeniki kaj drugače?
Občasno sem poniknila – ali zaradi študija ali zaradi številnih potovanj ali pa so me preprosto postavili "na hladno". Potem sem se znova vračala in vedno bolj odrasla. Ko sem bila nekje v senci, sem se razvijala naprej. Nehote. To so bili impulzi, ki prihajajo od znotraj.

Kako danes gledate na podmladek? Obstaja kakšen zametek nove Alenke Pinterič?
Ne. In hvala bogu, da je tako. Toliko sem drugačna – tudi na svojo škodo – od drugih, da sem ostala edinstvena. Ampak tudi nove Elle Fitzgerald, Arethe Franklin in tako dalje ni. So pa pevke in pevci, ki pojejo v tej maniri. Kar zadeva današnje pevce, ker sem pred kratkim poslušala naše mlade vokaliste, je moje mnenje: odlično, perfektno, izdelano, ampak izdelano obrtniško. Na kratko: popolnost brez duše.

Tehnično so pevci zelo podkovani, toda, kar morda opazite tudi sami, je velikokrat težava v avtorstvu. Kje menite, da nastane težava?
V osebnostni noti, ki je slabo predstavljena. Ko sem delala v operi, so bili velikokrat naši gostje Japonci, ki so bili fantastično narejeni operni pevci, a se je pozneje redkokdo uveljavil. Bili so polavtomati. Peli so vse – vse so zapeli krasno. Ampak niso te "kupili", niso prepričali.

Prej ste omenili, da ste bili ves čas drugačni. Je bila ta drugačnost kdaj ovira?
Seveda je bila. Že od otroštva sem takšna, kot sem. Brez vsakršnega sprenevedanja: zelo sem neposredna in iskrena. To je ena izmed hujših napak.

Potem moraš postati ustrežljiv, če želiš ugajati?
Ne želim komu narediti krivice, ampak je zaželeno, da si diplomat.

Kakšen se vam zdi danes odnos do pevskih legend – ne samo medijev, tudi javnosti. Ste dovolj cenjeni?
Nekateri so, drugi spet nismo. Med te sodim tudi jaz. Toda to ni pomembno, ker je vse minljivo. In prav je tako. Prav tako je prav, da se nas spomnijo – kot na primer z oddajo Naj muzika igra.

Pri omembi legend seveda pomislim na Rolling Stonese. Vem, da ste privrženka Beatlov, toda ali ste morda ujeli kakšnega izmed številnih koncertov Stonsov v tej njihovi "najbolj zreli fazi"? Oz. kaj pove o človeku, če se opredeli za privrženca Beatlov oz. Stonsov?
Rolling Stones so institucija - pisano z veliko začetnico -, ki jim je uspelo ostati skupaj. O. K., Brian Jones je še mlad umrl in so ga nadomestili z drugim kitaristom in so naravnost neverjetno imenitni v tej, kot imenujete, zreli fazi. Seveda sem si ogledala njihove spektakularne koncerte. Ne v živo, le po televiziji. Občudujem jih, čeprav kot zapriseženka Beatlov, ki so "krivi", da sem sploh začela nastopati. Beatli so razpadli, saj je John Lennon - genij - preprosto prerastel njihovo zasedbo. Je pa tu Paul McCartney, ki nastopa s polno paro ...

Bi lahko rekli, da ste po vseh nastopih na različnih festivalih izživeli rokerico v sebi?
Ker sem "rokerica" po načinu življenja, sem to noto uveljavljala tudi na festivalih, sicer pa sem nastopala z različnimi rokovskimi skupinami kot "front woman", nikoli kot stalna članica, in sem polno izživela tole rokerico v sebi. Naj dodam, da smo vsi, ki smo "rokerji" po naravi, ostali mladi, ne glede na našo biološko starost. Da, rock je nekakšen vrelec.

Ostajate štajerska "lady"? Koliko se je vaša pripadnost Mariboru spremenila?
Ha, to je občutljiva točka: pesem Štajerska lady sem napisala za koncertno izvedbo Slovenske popevke. Pesem se je zelo prijela - na mojo škodo -, kajti če sem bila prej slovenska pevka, so me po uspehu te pesmi zreducirali na "mariborsko pevko".
Na kratko: uporabila bom vrstico Mojmirja Sepeta iz njegovega predgovora k moji trikrat ponatisnjeni literarni uspešnici: The Beatles, Tito in jaz: "Kot pevko jo spremljam vse od njenega začetka ... Pozneje se je razvila v pevko, katere interpretacije so odslikavale njen značaj, njeno močno osebnost, prežeto s patriotizmom in svetovljanstvom hkrati ..."