Dejan trenutno obiskuje Akademijo za glasbo. Foto: Žiga Culiberg
Dejan trenutno obiskuje Akademijo za glasbo. Foto: Žiga Culiberg

Verjetno obstajajo ljudje, ki govorijo za mojim hrbtom. Nima smisla, da si mečem pesek v oči. Komu res ni pogodu. Toda kritike do mene niso prišle. In tudi če bi mi kdo to očital, ga ne bi poslušal. To je tako: če dobiš od tisočev ljudi podporo in od petih ne, na koga se boš obrnil? Vsak človek ima svoj okus in lahko reče, kaj hoče v današnjih časih.

Dejan Vunjak
Sam pravi, da želi predvsem ohraniti spomin na glasbeno zapuščino Brendija. Foto: Žiga Culiberg

Mogoče prav zaradi očetovega bobnarja, ki je bil tako fascinanten, ko je tolkel in razbijal po njih (smeh). Navdušilo me je, kako dober zvok je prišel iz njih. In na koncu – tudi po trinajstih letih učenja – sem se našel v tem.

Dejan Vunjak
Glasbenik je bil eden izmed gostov v oddaji Moja Slovenija. Foto: Žiga Culiberg

Jaz sem zdaj podedoval ta repertoar – te skladbe – ki lahko pokrije šest ur nastopanja. Eni izmed takšnih so še Čuki in mogoče še Kingstoni. Za druge pa že več ne vem. Sicer pa preigravamo v osnovi največ očetovo glasbo, saj je naš glavni namen, da živi njegova glasba. Prvi namen je, da ta glasba ne umre in da pride do poslušalcev, ki so je željni. To se pa vidi na nastopih.

Dejan Vunjak
Pred kratkim je izdal svoj novi singel Od Murske do Kopra. Foto: Žiga Culiberg

Rekel sem si, da ne bom delal cd-ja, pa ga zdaj delam. Rekel sem, da ne bom pel, pa pojem. Ne vem, kdaj bo. Ko bom tako začutil in bo prišel takšen trenutek, bom naredil. Jaz ne delam kakšnih večjih načrtov, sem improvizator.

Dejan Vunjak
O avtorskih skladbah že razmišlja, toda pravi, da še ni pravi čas, da jih posname. Foto: Žiga Culiberg

Meni je bilo ime tako všeč – barabe. Imam občutek, da je idealen za današnje čase. Sovpada s tem, da smo mi mladi in polni energije. Male poštene barabe smo. To se mi zdi eno najboljših imen za bend, zato sem ga vzel in ga na novo obudil.

Dejan Vunjak
Pevec skoraj vsak konec tedna preživi na odru. Foto: MMC RTV SLO

Lepo je, ko nekaj daješ ljudem: ali znanje ali zabavo. Jaz rad zabavam množico, ker vidiš, da s pomočjo tega zbežijo od vsakdana. Pozabijo, da morajo plačati še tisto položnico, in ne vedo, kako se bodo jutri zbudili.

Jan Plestenjak in Modrijani
Med drugim je nastopil tudi na letošnji Noči Modrijanov. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Če bi imel Korada ob sebi, bi imel že občutek, da bi si moral še klobuk dati na glavo in bi ljudje res dobili občutek, da želim čisto zamenjati očeta. Kar pa mi ni v interesu. Všeč mi je, kako se je to izpletlo.

Dejan Vunjak in Jože Potrebuješ
Pravo glasbeno doživetje se je začelo, ko ga je Jože Potrebuješ povabil k sodelovanju pri pripravi venčka v spomin Brendijevega dela v oddaji Na zdravje!. Foto: MMC RTV SLO/K. K.

19-letni Vunjak je odrastel s spremljanjem očeta tako v studiu kot na nastopih. Pri šestih letih ga je očetov bobnar takoo fasciniral, da se je tudi sam odločil, da sede za bobne. Po učenju igranja na bobne in pozneje kitaro se je vse do pobude Jožeta Potrebuješa, ki se je v oddaji Na zdravje! želel pokloniti Brendiju, držal v ozadju.

"Jaz sem prvič zavrnil vabilo. Prvi razlog je bil, ker se nisem počutil sposobnega zapeti. Drugi pa, ker nisem vedel, kaj si bodo ljudje mislili. Takrat nisem vedel, ali si bodo mislili, da ga hočem nadomestiti oz. služiti na njegov račun. Kar je bilo daleč od tega. Zato sem zavrnil. Nikoli ne veš, koliko so lahko ljudje zlobni. Ko pa smo naredili, odpeli in predstavili skladbo, so bili odzivi res izjemni, pozitivni. Nisem slišal skoraj nobene slabe kritike. Zelo sem hvaležen ljudem, da so me sprejeli in da mi dovolijo, da to delam, ker v tem res uživam," je pojasnil Dejan.

Od nastopa na oddaji pa so se ponudbe za nastope začele vrstiti druga za drugo. Skupaj s svojo skupino tako zdaj nastopa skoraj vsak konec tedna.

Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.


Dejan, koliko nastopov naredite povprečno na mesec?
Joj, nisem jih štel (smeh). Prvi samostojni nastop sem imel februarja, s skupino pa 1. aprila. Od takrat naprej igram predvsem ob petkih in sobotah. Če to seštejemo … Še vedno ne vem, koliko pride (smeh). Ob koncih tedna sem predvsem zaseden z nastopi. Evidence pa ne vodim. Se bom pozanimal za naslednji intervju.

Povpraševanje po vaših nastopih se je izjemno povečalo po očetovi smrti. Vas je povečanje zanimanja za vaše nastope kaj presenetilo?
Po pravici povedano, si tega sploh nisem predstavljal. Jaz sem imel v načrtu, da bom šel po očetovih stopinjah in da bom tudi nastopal, samo čez kakšnih pet let. Razmišljal sem, da bi začel s 23 leti. Moje načrte pa je prekrižal Jože Potrebuješ, ko je poklical mojo mamo. Rekel je, da bi se radi v oddaji Na zdravje! poklonili očetovem spominu. Postavljala so se vprašanja, kako bi to lahko izvedli, kdo bi pel …? In mislim, da je Jani Pavec iz skupine Atomik Harmonik Jožetu povedal, da jaz tudi pojem. Drugače sem pa pri njem v Atomikih igral bobne. Jani je rekel: "Kaj pa Dejan? Dejan tudi poje." Mama ni vedela, ker me ni še nikoli slišala peti.

Jaz sem prvič zavrnil vabilo. Prvi razlog je bil, ker se nisem počutil sposobnega zapeti. Drugi pa, ker nisem vedel, kaj si bodo ljudje mislili. Takrat nisem vedel, ali si bodo mislili, da ga hočem nadomestiti oz. služiti na njegov račun. Kar je bilo daleč od tega. Zato sem zavrnil. Nikoli ne veš, koliko so lahko ljudje zlobni. Ko pa smo naredili, odpeli in predstavili skladbo, so bili odzivi res izjemni, pozitivni. Nisem slišal skoraj nobene slabe kritike. Zelo sem hvaležen ljudem, da so me sprejeli in da mi dovolijo, da to delam, ker v tem res uživam.

So morda padale kakšne kritike, da posnemate očeta? So prišle do vas?
Moram potrkati, da jih nisem slišal. Prepričan sem, da so. Verjetno obstajajo ljudje, ki govorijo za mojim hrbtom. Nima smisla, da si mečem pesek v oči. Komu res ni pogodu. Toda kritike do mene niso prišle. In tudi če bi mi kdo to očital, ga ne bi poslušal. To je tako: če dobiš od tisočev ljudi podporo in od petih ne, na koga se boš obrnil? Vsak človek ima svoj okus in lahko reče, kaj hoče v današnjih časih.

Očetovo glasbo ste poslušali že prej?
Ja, seveda (smeh). Jaz sicer poslušam vse, ampak očetovo glasbo pa najraje. Še ko sem bil majhen, sem hodil v njegov studio in ko je on delal nove skladbe, sem jaz zraven zaspal. On je delal ob enajstih zvečer, jaz pa sem kot majhen pokavec še s skodranimi svetlimi lasmi poslušal, kaj dela, in gledal, kako dela. Okoli pol polnoči pa me je po navadi zmanjkalo. Zaspal sem kar ob glasni glasbi sredi studia. Poznam večino njegovih skladb. Ne ravno vseh, ker jih je res toliko. Po mojem tudi on ni več vedel, koliko jih je napisal. Teh pesmi, ki jih je on naredil zase in druge izvajalce, je čez tisoč.

Čeprav ste spremljali očeta skoraj na vsakem koraku, pa ste se sami pozneje odločili, da sedete za bobne. Zakaj ne petje in kitara?
Jaz sem bil star šest let, ko sem z očetom hodil tudi na nastope. Med spremljanjem očetovih nastopov sem se zagledal v bobnarja. Tako me je fasciniral, da sem na nastopih po navadi stal za njim in gledal, kako igra bobne. Zaradi tega sem pri šestih letih začel tudi jaz igrati bobne. Vmes sem si želel, da bi bil tako kot oče, ki igra kitaro in sem se prepisal še na kitaro. Za sabo imam pet razredov učenja kitare, toda pozneje sem se bolj videl za bobni, čeprav je bil oče pevec in kitarist. Do bobnov gojim strast. Mogoče prav zaradi očetovega bobnarja, ki je bil tako fascinanten, ko je tolkel in razbijal po njih (smeh). Navdušilo me je, kako dober zvok je prišel iz njih. In na koncu – tudi po trinajstih letih učenja – sem se našel v tem.

Kako pa ste se nato znašli v skupini Atomik Harmonik?
Pred očetovo smrtjo sem kakšno leto za šalo igral bobne v njegovi skupini. Na žalost se je potem zgodilo, kar se je zgodilo. Jaz nisem načrtoval, da bi sam krenil svojo kariero. In takrat me je poklical Jani Pavec, ker je rabil hitro zamenjavo. Slišal je, da jaz igram bobne, in ko sem enkrat prišel, sem tudi ostal. Moram priznati, da je bila to zelo dobra šola. Dal mi je nekaj napotkov. Z igranjem sem si nabral tudi lepo začetno kilometrino. Zdaj pa nadaljujem svojo pot.

V skupino ste prišli, ko je Atomik Harmonik že doživel vse svoje vrhunce. Bi danes kot opazovalec z izkušnjami znotraj skupine rekli, da je skupina postala le še dober »posel« ali člane še vedno povezuje ljubezen do glasbe?
Uff … (smeh). Moja izkušnja z Atomik Harmonik je bila lepa. Pri njih sem igral dva meseca. Z Janijem sem se razumel in imela sva zelo korekten odnos. Slabih izkušenj nisem imel in orientiram se po svojih izkušnjah – te pa niso slabe. Ali jih povezuje denar ali ljubezen do glasbe, pa ne vem. Verjetno pa je tako, da kdor poje, ne misli slabo. Verjetno pa, če Janiju to ne bi ustrezalo, tega ne bi počel, saj ima še veliko drugih projektov, s katerimi je zaposlen. Mislim, da je v ospredju še vedno glasba.

Ko so se z začetkom leta začele odpirati priložnosti za nove nastope, so vaš repertoar sestavljale predvsem priredbe. Kdaj bo prišel čas za avtorske skladbe?
Na naših nastopih in zabavah, po katerih igramo z Brendijevimi barabami – že z imenom skupine damo vedeti, da igramo skoraj 75 odstotkov avtorske glasbe očeta. Tudi po klubih in diskotekah igramo skoraj samo to glasbo. In ostajamo zvesti zabavni glasbi. Veliko je skupin danes, ki igrajo že vse ostalo in narodno-zabavno glasbo. Malo pa je skupin, ki igrajo zabavno glasbo in lahko pokrijejo repertoar s svojo glasbo. Jaz sem zdaj podedoval ta repertoar – te skladbe – ki lahko pokrije šest ur nastopanja. Eni izmed takšnih so še Čuki in mogoče še Kingstoni. Za druge pa že več ne vem. Sicer pa preigravamo v osnovi največ očetovo glasbo, saj je naš glavni namen, da živi njegova glasba. Prvi namen je, da ta glasba ne umre in da pride do poslušalcev, ki so je željni. To se vidi na nastopih.

Kar pa zadeva moje avtorske skladbe, nekaj materiala že imam. Toda star sem šele 19 let, nekaj stvari moram še doživeti. Par ljubezni in strtih src, razočaranj, presenečenj, da bom jaz lahko pisal o tem. Saj … Pesem lahko napišem. Imam jih že nekaj. Toda dokler ti tega ne doživiš in občutiš, ne moreš resno peti. Nisi toliko povezan z besedilom. Malo bom še počakal. Nikoli pa ne veš. Rekel sem si, da ne bom delal cd-ja, pa ga zdaj delam. Rekel sem, da ne bom pel, pa pojem. Ne vem, kdaj bo. Ko bom tako začutil in bo prišel takšen trenutek, bom naredil. Jaz ne delam kakšnih večjih načrtov, sem improvizator.

Kako so nastale Brendijeve barabe?
Barabe so že obstajale nekoč - že v očetovem času. Nato pa je projekt razpadel, ker ni bil tako odmeven, kot je bil takrat že tandem Brendi in Korado. Predstavljali so se kot Korado in Brendi ter bend. Meni je bilo ime tako všeč – barabe. Imam občutek, da je idealen za današnje čase. Sovpada s tem, da smo mi mladi in polni energije. Male poštene barabe smo. To se mi zdi eno najboljših imen za bend, zato sem ga vzel in ga na novo obudil.

V prvotnem načrtu, ko ste še razmišljali, da boste začeli z lastnimi nastopi pri 23 letih ali pozneje – ste se videli v zabavnih vodah?
Da. Zabavna glasba mi je blizu in z njo sem rojen. Drugače imam rad tudi narodno-zabavno glasbo in pop. Toda za igranje in za sproščanje ljudi pa mi je to še vedno najboljša glasba. Rock poslušam bolj v avtu, ko se vozim domov. Queene in podobno.

Koliko ste pripravljeni z modernimi vplivi v glasbi poseči v zabavno glasbo?
To je čar zabavne glasbe zame. Čar je, da je zelo odprta. Če vzamem očeta, je delal od rokenrola do plesnih-swing ritmov, polk in valčkov … Bil je še vedno zabavnjakar. Koliko bom posegel? Nekaj časa se bom zagotovo še iskal. Zdaj je izšla nova priredba. Sodeloval sem z Matjažem Vlašičem in Boštjanom Grabnerjem. Tako da ta nova priredba bo že imela neke pridihe modernosti, ampak zato ker je priredba. Teh ne moreš drugače narediti, kot da jih posodobiš. Saj tudi če gledamo danes narodno-zabavno glasbo, je precej popritmov v njej, ampak deluje.

Pa ne samo glasba, videli smo vas lahko tudi že na odru – v muzikalu Briljantina – vas še kaj vleče nazaj na oder?
Mene to zelo zanima. Odraščal sem s tem. Zelo me vleče. Zelo bi šel še enkrat igrat v Briljantini pred pet tisoč ljudmi. Ko sem stopil gor, sem bil osupel (smeh). Zaigral bi rad še v kakšnem muzikalu, ker to rad delam. Filme sem že delal, zaigral sem v Pepi že vse ve in Temna stran lune … Tudi na RTV-ju smo že kar nekaj projektov skupaj realizirali. Muzikali so pa še posebej privlačni, ker tam lahko igram, pojem, plešem … No, ples (smeh) … Polko in valček zelo dobro plešem. Ostalo se bolj premikam na mestu (smeh). Toda rad plešem. Žal pa v Sloveniji ni toliko priložnosti za muzikale. To ni Broadway. Sicer pa me medijski svet zelo vleče. Lepo je, ko nekaj daješ ljudem: ali znanje ali zabavo. Jaz rad zabavam množico, ker vidiš, da s pomočjo tega zbežijo od vsakdana. Pozabijo, da morajo plačati še tisto položnico, in ne vedo, kako se bodo jutri zbudili.

Kdo so vaši igralski vzori?
To sem tudi podedoval po očetu – okus za igralce. Osebno mi je najljubši Jack Nicholson. Tudi Michael Douglas, Robert DeNiro. Stara šola igralcev. No, pa Jennifer Aniston mi je izmed igralk zelo dobra in lepa (smeh). No, pri igralcih pa, če vzamemo Douglasa ali pa Kutcherja – on mi je tudi všeč kot igralec, no, ne vizualno, ga prepustim ženskam (smeh) – mi je všeč, ker jim prav verjameš. On se ne pači z obrazom, ne dela sto kretenj na enkrat. Je to, kar je. Govori, kot da bi se midva zdaj pogovarjala. Pozabi na kamere in je tako prepričljiv, da pozabiš, da je to film.

Vrniva se še malo na glasbo – kaj pravijo glasbeni kolegi na vaše glasbeno udejstvovanje? Na primer Korado?
Moram priznati, da s Koradom nimam stikov. Kaj on pravi, ne vem. Vem, da slabo ne misli. Bil je dejansko očetova druga žena. Bil je drugi očetov zakon (smeh).

Kaj je mama rekla na to?
Mislim, da ni imela nič proti (smeh). Ampak vsak je šel v svojo smer. In tudi ne bi se počutil dobro – ne razumite me narobe – všeč mi je, da sva šla vsak v svojo smer. Njemu privoščim, da mu uspe. Jaz upam, da mi uspe, ampak ne bi se počutil lagodno na odru ob njem, ker bi se res počutil, kot da želim kopirati to sceno in odnos, ki sta ga imela onadva. Meni pa ni do tega. Meni je pomembno, da živi očetova glasba. In da širim zapuščino legende v zabavni glasbi. Z Brendijevimi barabami gradimo vzporedno zgodbo z obstoječo zgodbo. Če bi imel Korada ob sebi, bi imel že občutek, da bi si moral še klobuk dati na glavo in bi ljudje res dobili občutek, da želim čisto zamenjati očeta. Kar pa mi ni v interesu. Všeč mi je, kako se je to izpletlo.

Verjetno obstajajo ljudje, ki govorijo za mojim hrbtom. Nima smisla, da si mečem pesek v oči. Komu res ni pogodu. Toda kritike do mene niso prišle. In tudi če bi mi kdo to očital, ga ne bi poslušal. To je tako: če dobiš od tisočev ljudi podporo in od petih ne, na koga se boš obrnil? Vsak človek ima svoj okus in lahko reče, kaj hoče v današnjih časih.

Mogoče prav zaradi očetovega bobnarja, ki je bil tako fascinanten, ko je tolkel in razbijal po njih (smeh). Navdušilo me je, kako dober zvok je prišel iz njih. In na koncu – tudi po trinajstih letih učenja – sem se našel v tem.

Jaz sem zdaj podedoval ta repertoar – te skladbe – ki lahko pokrije šest ur nastopanja. Eni izmed takšnih so še Čuki in mogoče še Kingstoni. Za druge pa že več ne vem. Sicer pa preigravamo v osnovi največ očetovo glasbo, saj je naš glavni namen, da živi njegova glasba. Prvi namen je, da ta glasba ne umre in da pride do poslušalcev, ki so je željni. To se pa vidi na nastopih.

Rekel sem si, da ne bom delal cd-ja, pa ga zdaj delam. Rekel sem, da ne bom pel, pa pojem. Ne vem, kdaj bo. Ko bom tako začutil in bo prišel takšen trenutek, bom naredil. Jaz ne delam kakšnih večjih načrtov, sem improvizator.

Meni je bilo ime tako všeč – barabe. Imam občutek, da je idealen za današnje čase. Sovpada s tem, da smo mi mladi in polni energije. Male poštene barabe smo. To se mi zdi eno najboljših imen za bend, zato sem ga vzel in ga na novo obudil.

Lepo je, ko nekaj daješ ljudem: ali znanje ali zabavo. Jaz rad zabavam množico, ker vidiš, da s pomočjo tega zbežijo od vsakdana. Pozabijo, da morajo plačati še tisto položnico, in ne vedo, kako se bodo jutri zbudili.

Če bi imel Korada ob sebi, bi imel že občutek, da bi si moral še klobuk dati na glavo in bi ljudje res dobili občutek, da želim čisto zamenjati očeta. Kar pa mi ni v interesu. Všeč mi je, kako se je to izpletlo.