Ob svetovnem dnevu knjige smo nekaj znanih Slovencev povprašali o tem, katere slikanice, pesmice ali pravljice so najraje brali v otroških letih in kakšen je njihov pogled na tovrstno literaturo zdaj, ko so že "veliki".

Prevc, dvakratni dobitnik olimpijske medalje iz Sočija, očitno od malih nog rad prime v roke knjigo, saj se še danes spominja, da je v tretjem razredu osnovne šole v tekmovanju za Bralno značko prebral veliko več knjig, kot jih je bilo treba - kar 33. Med njegove najljubše knjige sodita Zbirka stotih pesmi in pravljice o gusarju Bertu.

Tinkara: Ljubezen do knjig je bila pri meni dedna
Z nenavadnim "rekordom" se lahko pohvali tudi glasbenica in slovenska predstavnica na bližajoči Evroviziji Tinkara Kovač, ki še danes zna povedati, da je v prvem razredu prekosila samo sebe. Ker se je naučila brati še pred vstopom v šolo, je kot za šalo obračala liste. "Še danes se spomnim, da je bilo konec leta na mojem knjižničnem kartončku 164 knjig. In tako sem proti koncu osnovne šole pridobila očala z dioptrijo, ker je bila moja največja lumparija ta, da sem brala pokrita čez glavo z lučko, ki sem jo seveda enkrat vmes prekurila in se je veselo zakadilo tam nekje sredi noči, ko sem se vsako noč pred spanjem vtapljala v besede. Moji najljubši otroški knjižni junaki sta bili Ronja razbojniška hči in Alica v čudežni deželi. Dve pametni, navihani dekletci, prva živi v sožitvju z naravo in se iz deklice zbuja v divjo žensko, druga pa ni nikoli zadovoljna z odgovori, zato jih poišče in išče kar sama, v labirintih človeške psihe."

V srednji šoli je njo, medtem "ko so sošolke omedlevale za Brandonom iz nadaljevanke Beverly Hills", napadlo fantovstvo, postala je "oboževalka" Cirila Kosmača, zato je prebrala njegov celoten opus z vsemi krititikami povrh. Pravi, da brez dvoma sodi med knjigožere, kar ji je bilo položeno v zibko. "Ko sem bila v varstvu pri svoji babici, ki je bila direktorica koprske prodajalne Sveta knjige, sem zlagala knjige v kupčke in kupe in jih sortirala po policah, moj dedek pa je delal v tiskarni Jadran in me naučil, kako se knjige natisne. Skratka, nisem imela izbire. Knjige so del mene," je dejala.

Pižama: Slabih knjig ni
Poklicno pa je s knjigami vseh vrst povezan prevajalec, publicist in stand-up komik Boštjan Gorenc - Pižama, zato je razumljivo, da ima o otroški literaturi tudi svoje mnenje. "Veliko založnikov vidi otroško literaturo kot možnost poceni zaslužka. Nekritično izdajanje tujih slikanic z nizkimi produkcijskimi stroški, ki so večinoma vprašljive kakovosti, tako jezikovne kot vizualne, lahko urno navrže nekaj fičnikov, toda v širši sliki se s tem dela škoda. Strinjam se z Neilom Gaimanom, ki je dejal, da slabih knjig ni, saj je vsaka knjiga, ki jo otrok prime v roke, pot do naslednje knjige, ki bo lahko tudi kakovostnejša. Toda z dostavkom, da mora biti poskrbljeno za jezikovno in oblikovno dodelanost knjige. /.../ Vsebinsko gledano, nisem purist, ki bi pričakoval, da otroci berejo zgolj problemsko literaturo. Pomembno jim je ponuditi zabavne, sproščene vsebine, s katerimi se bodo poistovetili, a vselej skrbeti za spoštovanje več kot zgolj minimalnih jezikovnih standardov."

Pa je bil ljubitelj knjig že tudi kot "mulc"? Seveda, saj je že v drugem razredu napisal svojo knjigo - za nalogo sicer, pa vendar. "Moja knjiga je bila klasična fantovska. O doktorju Frankensteinu, ki ustvari pošast. Tisti čepki za polnjenje elektrike na vratu so tako mamljivi za risanje. In brazgotine so bile ena redkih reči, ki sem jih znal narisati res dobro," je v svojem slogu dejal Pižama, ki je kot največkrat prelistano knjigo v osnovnošolskih časih izbral zbirko pesmi Kdo bo z nami šel v gozdiček. "Še zdaj znam v celoti ali vsaj deloma naslovno pesem, pa tisto Nežino o vrabčku, ki čaka mamico, Huda mravljica je tako ali tako ena tistih pesmic, ki si jih zapomniš za vse življenje, navkljub malce nerodnemu sporočilu, da tisti, ki ima več (v tem primeru več nog), več velja. Poleg te zbirke so bili v rednem obtoku tudi Župančičevi Mehurčki in Levstikova Najdihojca, ki me je naučila besedo oberoč, ki jo še zdaj rad uporabljam v prevodih. Ne morem niti mimo Pedenjpeda in Mačka Murija, od proznih del pa iz tistega najzgodnejšega obdobja nimam toliko spominov. Mogoče Zmaj Direndaj. Ta me je naučil edino francosko frazo, ki jo znam še zdaj: Ževuzonprrrrri."
Omar je prisegal na stripe
V nasprotju z zgoraj naštetimi pa je bil glasbenik Omar Naber velik ljubitelj legendarnih risanih junakov Mikija Mustra - Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, v isti sapi pa je iskreno dodal, da ga knjige nikoli niso posrkale vase. "Dokler je bilo nujno, sem seveda veliko bral, ko pa to ni bilo več potrebno, sem začel iskati navdih na drugih področjih," je dejal Omar, ki je namignil, da v zadnjem času resneje razmišlja, da bi se lahko "glede na vse zanimive peripetije v svojem življenju" morda tudi sam lotil pisanja knjige.