Družabna kronika
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.2 od 38 glasov Ocenite to novico!
Slovenci v dnevnih sobah
Vrata sta mu odprla tudi Tara Zupančič in Tomi Meglič, druženju in fotografiranju pa sta se po lastni izbiri pridružila tudi njegova otroka. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Gospa Francka, ki je skupaj s psom Gučijem avtorjeva soseda v pritličju bloka, pravi, da nima razloga za to, da ne bi bila vesela. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Avtor poudarja, da sta David Banović in David Lotrič popolna za v knjigo in ravno tisto, kar je iskal šest mesecev. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Za najbolj veselo fotografijo, ki krasi tudi naslovnico, se skriva ena najbolj žalostnih zgodb v celotni knjigi. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Pod fotografije, s katerimi so želeli zabeležiti pristno dogajanje v stanovanjih, se je podpisal Jan Pirnat. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
"V tej knjigi ni pomembno to, v bistvu skoraj nihče ni znan, ampak sem vsem navadnim ljudem, ki so zelo ponosni, da so zraven Kranjca, želel dati vedeti, da so doma vsi čisto enaki. Za vrati z napisom Kranjec ni svetovnega prvaka, ampak je oče." Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Luka Jezeršek je zelo družinski človek, ki ob popoldnevih zelo rad lika. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
To je edina fotografija v celotni knjigi, kjer se z "izbranimi Slovenci" pojavi tudi sam avtor. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Ema je pred nekaj leti doživela možgansko kap. Tako ona kot njen partner sta v knjigi dejala, da je ta izkušnja na plano privabila njeno boljšo verzijo. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Družina Jakič, on paraplegik, ona tetraplegik s sinom Leom. Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Nisem delal selekcije, koga ja, koga ne, ampak sem bolj gledal na to, da potrebujem starejšo gospo, starejši par, mlajši par ..." Foto: Jan Pirnat
Slovenci v dnevnih sobah
Pri Aljoši Bagoli je želel poudariti njegovo samosvojost, skozi kaj gre on, da nihče ne vpliva nanj. Foto: Jan Pirnat

Dodaj v

Slovenci v dnevnih sobah: "Ta knjiga je o tem, kako živimo"

MMC-jev pogovor z Janom Goljo
15. december 2017 ob 06:34
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Dnevna soba je družaben prostor, kjer smo točno to, kar smo," o knjigi Slovenci v dnevnih sobah pove avtor Jan Golja in večkrat poudari, da je želel pokazati, da je čisto vsak Slovenec zanimiv in nekomu navdih.

Avtor knjige, ki ni dostopna v knjigarnah, temveč le na spletu in v izbranih trgovinah, je želel na eno mesto zbrati zgodbe čisto preprostih ljudi, ki jih je srečal v enajstih letih novinarske kariere, in s tem pokazati, "da je vsak izmed nas zanimiv, da je vsak lahko zgodba in da je vsak lahko nekomu navdih".

Osredotočiti se je želel predvsem na "navadne" ljudi, svoje mesto v knjigi pa je našlo tudi nekaj znanih obrazov - družina smučarskega skakalca Roberta Kranjca, Tara Zupančič in Tomi Meglič, Aljoša Bagola in družina Luke Jezerška. "V tej knjigi ni pomembno to, v bistvu skoraj nihče ni znan, ampak sem vsem navadnim ljudem, ki so zelo ponosni, da so zraven Kranjca, želel dati vedeti, da so doma vsi čisto enaki. Za vrati z napisom Kranjec ni svetovnega prvaka, ampak je oče," je za MMC pojasnil Golja.

Celoten pogovor z avtorjem, ki bo kmalu začel pripravljati tudi drugi del knjige, si lahko preberete spodaj.


Če začneva čisto na začetku. Zakaj dnevne sobe in ne kakšen drug prostor v hiši oziroma stanovanju?
Ko pogledaš knjigo in slediš projektu, vidiš, da niso samo dnevne sobe, je pa dnevna soba asociacija na dom. Če rečeš kuhinja, pomisliš kuhanje, če greš v spalnico, pomisliš na seks, če pomisliš na WC ... Dnevna soba je družaben prostor, kjer smo točno to, kar smo. Zgodba je po celem domu, kdo smo kot osebnosti, ampak dnevna soba je prava asociacija. Ko pogledaš knjigo, je na prvi fotografiji vsaka družina na kavču. Kavči prenesejo največ osebnih stvari - od ljubezni do prepirov, do večerov, ko gledaš televizijo. Kavč je kavč.

Kdaj se vam je porodila ideja za tovrsten projekt?
To ni bila ideja, ko pomežikneš in se nečesa spomniš. Gre za čisto neko vsebino, ki sem jo želel predstaviti. Enajst let sem novinar, enajst let sem hodil po domovih Slovencev, večinoma sem pokrival nebombastične in nerumene teme, ampak težave malih ljudi, ki so bili večinoma prezrti. Ko prideš na dom teh ljudi, predvsem če sem hodil sam, sem imel to prednost, da so me vsi spustili v domove. Poleg teme, zaradi katere sem prišel, sem Primorec, sem zgovoren, sem izvedel vse mogoče. Potem sem te zgodbe, nore in neverjetno navdihujoče zgodbe čisto navadnih ljudi, govoril svojim prijateljem. To so zgodbe ljudi, ki jih srečaš na cesti in niti ne pomisliš, da je lahko ta Janez, ki se sprehaja, tvoj idol, da lahko za neko obdobje življenja postane tvoj navdih.

Potem sem razmišljal, kako bi to sporočilo prenesel naprej, ker se nihče izmed teh ljudi ni zavedal, kako poseben je. Delam na televiziji, ampak se mi televizija ni zdela pravi format, da bi tako sporočilo prenesel naprej, bi šlo prehitro mimo. Družbeni mediji so, kar pač so, ampak ti vzameš knjigo in se usedeš, naj bo to v dnevni sobi ali kjerkoli drugje, in si tam. Takrat vsi pozabimo na Instagram, Facebook ... Zdi se mi, da je to najboljši medij za prenos takšnega sporočila. Sicer je manjši, manjši je tudi doseg, a tisti, ki bodo prebrali, bodo dojeli sporočilo, ki je, da je vsak izmed nas zanimiv, da je vsak lahko zgodba in da je vsak lahko nekomu navdih.

Po kakšnem principu ste izbirali ljudi?
Zelo naključno. V knjigi je zgodba gospe Francke, ki ima psa Gučija, to je bil moj največji test, ali moja teorija, da smo čisto vsi zanimivi, res drži. Francka si v bistvu dnevno sobo deli z menoj - ne dobesedno, ampak z zidom. Oba živiva v pritličju, med nama je samo zid, zato sem rekel, da njo pa moram imeti v knjigi. Sem šel k njej, potrkal, prej je nisem poznal, in to je nastala ena izmed mojih najljubših v celi knjigi. Nekaj pa sem jih izbral specifično, zaradi sporočilnosti. V knjigi je nekaj znanih obrazov, ampak izveš čisto druge stvari.

Tomi iz Siddharte skoraj nič ne govori o tem. Zanimalo me je, kako živi in kako svoje otroke vzgaja ta človek, ki počne točno tisto, kar želi, ki se izraža. In če ga ne poznaš, ko prebereš, vidiš, je čisto tak kot vsi. V knjigi imam tudi en mlad par, kjer je imela punca možgansko kap, ker sem želel nekaj povedati, je družina, ki so muslimani, ki so priseljeni, ko prebereš zgodbo, ugotoviš, da so super. Nisem delal selekcije, koga ja, koga ne, ampak sem bolj gledal na to, da potrebujem starejšo gospo, starejši par, mlajši par, potrebujem dva istospolno usmerjena, da bo neki 12-letnik, ki bo to bral, se bo zaprl v sobo in bo rekel, uau, onadva sta povedala vsem. Da se ljudje opogumijo in razbiješ tabuje. Upam, da je to knjiga navdiha.

Kako ste se omejili na 19 gospodinjstev, ki jih predstavite v knjigi? Ste naredili selekcijo ali ste obiskali samo njih?
Samo teh 19. Nihče mi ni zaprl vrat, nihče mi ni rekel ne, vsem sem predstavil zgodbo in vsi so bili za. Lahko bi jih bilo 30, a knjiga ima že zdaj 264 strani, in to je lastna režija. Naklada 2000 izvodov je noro drzna poteza, ampak za zdaj gre zelo dobro. Lahko bi več, lahko bi manj, ampak mislim, da sem s prvim delom povedal dovolj. Lahko pa potrdim, da bo tudi drugi del.

Pravite, da vam vrat ni zaprl nihče. Kako ljudi prepričati, da vam zaupajo tiste najbolj intimne zgodbe, ki se dogajajo za zaprtimi vrati?
Recept je zelo preprost. Oddajaš tisto, kar si. Oddajaš energijo tistega, v kar verjameš, kaj počneš, in če si iskren, če si j****o iskren, če nekomu nekaj poveš v obraz, če si ničesar ne izmišljuješ, ne lažeš in imaš neki namen, ga poveš, te nič ne more ustaviti. Moraš imeti pa resnično iskren namen. Rekel sem, za kaj gre in so me spustili noter. Težavo sem imel le pri gejih, pa ne zato, ker me ne bi spustili, ampak je bilo enega vedno strah, kaj bo rekla okolica. Edino to težavo sem imel, zato sem ju iskal šest mesecev. Sicer jih poznam ogromno, ampak vseeno sem imel težave, potem sem pa našel idealen par. David in David sta vsem mladim. Tomija pa prej nisem poznal, prebral je eno zgodbo in rekel, naj pridem. Pa dejansko ne vem, ali je prej že komu odprl vrata.

Ste koga morda iskali še dlje kot Davida in Davida?
Druge sem vse našel iz prve. V vseh teh letih sem spoznal toliko ljudi, da sem takoj vedel, koga poklicati. Nekaj jih sicer poznam tudi osebno, a pri veliko družinah sem šel k njim brez vsakršne predzgodbe. To mi je bil izziv. Prišel sem tja in jih spoznal tam, kar je bilo super, ker sem od vsakega izvedel nore stvari. O njih sem imel veliko več pisati, a nisem želel, da je zgodba predolga, da je knjiga zatežena, ampak da greš hitro mimo in še vedno dobiš veliko vsebine.

Zakaj ste od znanih obrazov izbrali ravno tiste, ki so našli svoje mesto v knjigi, kot so, denimo, Tara Zupančič in Tomi Meglič ter družina smučarskega skakalca Roberta Kranjca?
Sprva je bil načrt, da v knjigi ne bi bilo nobenega znanega. Oziroma morda ne načrt, ampak to ni bil moj cilj. S Kranjcem se poznava in je bil vmes ravno ta preskok, da je skoraj najbolj preprost človek, ki ga poznam. In sem rekel, da gre ravno za to. V tej knjigi ni pomembno to, v bistvu skoraj nihče ni znan, ampak sem vsem navadnim ljudem, ki so zelo ponosni, da so v knjigi zraven Kranjca, želel dati vedeti, da so doma vsi čisto enaki. Za vrati z napisom Kranjec ni svetovnega prvaka, ampak je oče. Izbral sem jih zaradi močne sporočilnosti - Aljošo Bagolo, ker mi je bilo zelo pomembno, da narod začuti, da je lahko samosvoj, kako ima lahko nekdo, kot je on, tako dobre in močne izraze, skozi kaj gre on, da nihče ne vpliva nanj. Kranjec je idol generacije športnikov, doma je pa očka in mu je čisto vseeno za tiste smučke. Pa še težko zgodbo ima, otroka je moral posvojiti, zvezda je, a mu ni bilo vse dano. Luko Jezerška poznam in je eden najbolj družinskih ljudi, on doma rad lika. Tomi je izoblikoval generacije - ob njem smo jokali, se drli, pili, skakali, peli besedila. Zanimalo me je, kdo je Tomi doma. Popolnoma iskreno sproščen in odličen sogovornik.

Katera zgodba se je vas osebno najbolj dotaknila?
Zelo dobro vprašanje, odgovor pa te bo razočaral. Niti ene ne morem izpostaviti. Ravno to je nauk knjige. Ko sem slabe volje, je to zgodba o Aljažu in Emi, ko sem zelo dobre, je druga, in ko sem melanholičen, je spet nekaj drugega. Ravno to je čar. Nisem želel narediti knjige, ki jo enkrat prebereš in jo daš na stran, ampak da jo večkrat primeš v roke, odvisno od tega, kako se počutiš. Vsaka zgodba je za določen del življenja.

Vas je kateri obisk oziroma katera zgodba pretresla?
Ne. Sem zelo empatičen, imam te stvari kar močno razvite. Dotaknile so se me vse, pretresla pa me ni nobena, ker sem vedel, v kaj se spuščam. Enajst let sem že novinar, so me hujše stvari že pretresle, mogoče pa sem se naučil tudi določenega filtra. Tudi če me kdaj še kaj pretrese, si rečem, da za to nimam časa, ampak moram predati sporočilnost. Ne gre zame. Morda mi je bila družina Jakič iz tega vidika nekaj posebnega. Osebnostno sem se ogromno stvari naučil, prej sem bil prepričan, da že veliko stvari znam.

Že fotografije same bi lahko napisale zgodbe teh ljudi. Kako je prišlo do sodelovanja z Janom Pirnatom in kako vama je uspelo, da vama je že s fotografskim objektivom uspelo zabeležiti takšne zgodbe?
Jan Pirnat je moj prijatelj in je mlad fant, ki ima zelo staro dušo. To pomeni, da je zelo empatičen, ima zelo razčiščene pojme v življenju, zaradi bolezni, ima cistično fibrozo, se zaveda, kako je življenje minljivo. Od njega se veliko učim, pa sem 12 let starejši, on je star 23 let. Poznam veliko dobrih fotografov, s tem se ukvarjam tudi sam, ampak potreboval sem nekoga, ki čuti, ki bo to delal z enakim namenom kot jaz - zaradi nekega višjega cilja. Z njim je bilo zelo preprosto delati, nisva se nič kaj veliko usklajevala. Preprosto sem mu povedal, kakšen je koncept, česa si želim, bilo pa je zelo homogeno in preprosto. Prišla sva v prostor in sva preprosto čutila. Ni šlo za to, kako bo in kaj bo, luči smo načrtno nastavljali le za fotografijo na kavču. Lažje je delati, ko ti ne ustvarjaš realnosti. To je knjiga, ki predstavlja resničnost, podobno kot pri fotografiranju tekme - vi igrajte, jaz bom fotografiral. Te iskrene stvari, ki niso umetno narejene je zelo lažje ujeti, samo moraš biti tam.

Eden močnejših odgovorov v knjigi je na vprašanje, česa te je strah, ko je deček odgovoril, da ga ni strah ničesar. Zakaj se vam je zdelo pomembno na odrasle prenesti to otroško neustrašnost in igrivost?
Ko odraščamo, postanemo odgovorni, se zavedamo svojih skrbi, svojih ciljev in s tem si samodejno prisvajamo strah. Malo gre tukaj za vpliv okolice, ki nas zasuje s strahovi, in malo pozabimo, da je strah čisto odvečen. Prav pride, ko hodiš po robu prepada, ampak drugače pa ne. V knjigi gre za 10 odstotkov moje avtobiografije oziroma za moja občutenja. In jaz se ukvarjam z ogromno strahovi. Nisem strahopeten človek, ampak se stvari bojim. In potem samo enkrat pomisliš, da imaš zraven sebe dveletnega otroka in se vprašaš, česa je pravzaprav mene sploh strah in predvsem, zakaj me je tega strah. Ko se posameznik začne ukvarjati s strahovi, ugotovi, da so zelo dobra stvar, ko ugotovi to, se jih znebi. Zdela se mi je pomembna ta sporočilnost, da bi občutno boljše živeli, če bi se znebili strahov. Mene so strahovi že tolikokrat omejili, in takrat se vprašaš, od kod mi ta strah.

Na drugi strani pa vam je eden izmed vprašanih dečkov v knjigi odgovoril, da je njegov največji strah, da bi ostal sam in ga nihče ne bi maral. Kaj nam pove to?
Da mu je okolica ta strah prehitro privzgojila. David je star devet let, gre pa za zgodbo s platnice. Ne vem, ali je kdo to dojel, je morda malenkost prikrito, a najbolj vesela fotografija iz cele knjige s seboj prinese najbolj žalostno zgodbo. Komaj čakam, da bodo ljudje počasi to dojeli. Ko je to rekel, ni bil čas zame, kako to doživljam, nikoli ne gre za nas. Zdaj se je oglasilo ogromno ljudi, ki jim bi radi pomagali. Misija končana, zdaj vsem pošiljam stike, je bilo pa takrat težko, sem ga tolažil, a je zdaj zelo vesel, da je na platnici.

Vas je bilo kdaj strah, da boste odprli Pandorino skrinjico, za katero vam bo pozneje žal?
Seveda. Pred to knjigo sem imel ogromen strah. Ogromen strah, da bom kaj napačno prikazal. Ni mi je bilo težko spisati, ker zelo rad pišem, toliko let pišem že za televizijo, da znam bralca tudi ujeti, da ostane noter in ne gre ven iz besedila, ampak bilo me je strah. Prej jim nisem niti ničesar pokazal, bili smo dogovorjeni, da bo presenečenje. Ampak imam razvito empatijo, čustveno inteligenco, zato veš, kaj ni za javnost, kaj je rumeno, s čim napihuješ, kaj nikogar ne bi zanimalo in kje se skriva prava zgodba. Tako da sem imel nekakšen nadzor, dobil pa sem ga iz prakse, me je bilo pa zelo strah.

V množici fotografij se vi v celi knjigi pojavite zgolj na eni. Zakaj ravno takrat?
Dogovor je bil, da se ne pojavim na nobeni, ker nisem jaz v dnevnih sobah. Dnevne sobe so od drugih ljudi. Tisto je bil pa najbolj spontan trenutek, sem pogledal Jana in si rekel, da ne more človek pijače natočiti samo samemu sebi. Svoje fotografije sem zbral zgolj na zadnji strani, ker sem ljudem želel dokazati, da sem bil zares tam in pa na prvi strani, ki predstavlja neko mojo zgodbo, ko sem šel zvečer ven in sem sedel na klopci pred blokom.

Vas je kdaj zamikalo, da bi v knjigi predstavili tudi svojo dnevno sobo?
Ne gre zame. Ljudje me poznajo, sem jim dal že dovolj, mogoče neki navdih in odgovornost za dobrodelnost. Ne bi mogel opisovati samega sebe, se mi pa zdi, da se mene vseeno dovolj spozna, na določenih delih sem namenoma vključil več sebe, ker sem želel nekaj poudariti. Se mi zdi, da je bilo dovolj.

Se vam zdi, da bo priprava drugega dela knjige lažja ali težja?
Ne gre za to, ali bo lažje ali težje, predvsem gre za to, da bo narejena z enakim entuziazmom, tako jaz gledam na stvari. Pomembno je, da bom vložil enako energijo, morda še več. Lažje bo morda pri izdaji, ker zdaj sva s punco (Eva Gaiser, ki je knjigo tudi uredila, op. a.) delala vse sama.

Kakšen je bil občutek, ko ste knjigo odnesli v NUK?
Najprej sem mislil, aha, NUK, tja je treba odnesti štiri izvode, potem sem pa prišel tja, pogledal na vrata, pogledal punco in rekel, da bo to tam petsto let. To zdaj ostane. Kar zravnal sem se, ko sem odpiral tista ista vrata, skozi katera sem pred leti vstopal z mišljenjem "joj, se moram it učit". Res poseben občutek, pustiš nekaj, kar bo nekdo enkrat bral. Ker ta knjiga je dejansko, kdo smo Slovenci leta 2017. To smo.

Polona Brajkovec, foto: Jan Pirnat
Prijavi napako
Komentarji
nauportus90
# 15.12.2017 ob 09:15
Pri Aljoši Bagoli je želel poudariti njegovo samosvojost, skozi kaj gre on, da nihče ne vpliva nanj.

LOL a to samosvojost izraža tako da sedi na naslonjalu in ne na sedalu od kavča?!
adventnivencek
# 15.12.2017 ob 09:22
preveč pocukrane in zapozirane slike. najbrž člani teh družin svoj prosti čas preživljajo zaprti vsak v svoji sobi na svoji elektronski napravi, pred fotografom pa se postavljajo v ene nenaravne poze.
sssitrap
# 15.12.2017 ob 10:05
Slike NAMENOMA niso mišljene kot spontane, zato jim ne-pristnosti ni smiselno očitati.

Poglej kaj piše pod peto sliko, ki je najhujša od vseh: "Pod fotografije, s katerimi so želeli zabeležiti PRISTNO dogajanje v stanovanjih, se je podpisal Jan Pirnat."

Res pristno, ja...
Benten
# 15.12.2017 ob 09:26
Meni se ne zdijo pristne. Lepo narejene, to že, pristne pa ne. Takole ne živijo v dnevnih sobah, če pa že, bi se zamislil na njihovem mestu.
dharma
# 15.12.2017 ob 09:10
Žal me niti ena fotografija ne prepriča...
oziris.va
# 15.12.2017 ob 09:44
Ja, če gledam slike, je vse ksupaj mal izumetničeno ... ampak okej.

Ideja in sam pogovor z avtorjem pa je zelo zanimiv. Pohvale.
sssitrap
# 15.12.2017 ob 07:21
zanimiv koncept, samo a je bilo res potrebno vkljucit se te kvazi-zvezdnike zraven, ker ima clovek obcutek kot da bi bral lady.
ps11
# 15.12.2017 ob 09:09
Lepo se vidi šopirjenje določenih žensk na slikah. Dec je v družbi izgubil stik s svojim poslanstvom, ni več noben predator. Je samo še postrešček ženski in njenim egoističnim slom. Kar se rezultira v današnjem kaosu, v katerm živimo in razdrti družbi in družinah.
obsesionn
# 15.12.2017 ob 10:02
Po mojem mnenju so res izumetničene slike 1 in še posebno 5. Kjer se prav vidi, da je vse nastavljeno. Namen knjige verjetno ni bil prikazati vseh pripomočkov za hobije. ..ampak ja ljudje se pač radi hvalijo tako ali drugače tudi s svojo preprostostjo ali pa polno malho vsega. Pohvalno za idejo...moje kritično mnenje edino preveč slik in premalo napisanega....
rolj
# 16.12.2017 ob 08:25
Pristnost... le kaj je to?
Ko ženska stegne prste na nogi v svečo, da sporoči tistemu za fotografijo, kako seksi se počuti, ker ji je ekshibicionistični trenutek, ki presega dnevno udejstvovanje na face , v tako omamno zadovoljstvo?
Ko družinski oče sede na naslonjalo, da fotograf lahko uporabi efekt distance in odklopa ter tako obračuna z vsemi, ki so želeli kdajkoli vtisniti kaj svojega v dušo na naslonjalu sedečega? A ta ponosno brani svoj kot na višini - ne, ne spustim te vanj, niti če si moja žena, moja hčer - ne.

Preprosta meditacija ob sliki starejše gospe s svojim psom, resnična, s tableti na polički, pogled ima kaj povedati, ona edina še je, obstaja kot ona sama, ne zgolj kot ogledalo želja, zreducirano na refleks tega, po čemer kliče okolica.

Znabiti, da je danes zares težko ustvariti portret.
Znabiti, da smo na dobri poti, da pogled v ogledalo postaja nemogoč, odsev izginja, zrcalo se je izpraznilo.

LP, žena od ROlj
rdečinavijač
# 15.12.2017 ob 13:23
Bolj ali manj zaigrane scene. Kako so vse "happy family". Realnost je veliko manj nasmejana kot jo poslušajo zaigrati na slikah.
Dajana_B
# 15.12.2017 ob 10:57
Ideja super, zelo izumetničeno izgledajo... ampak ok, vsak začetek je težak... Moralo bi biti vsaj sto družin noter... ali tisoč... kar naj začne pisat "Slovenci v dnevnih sobah 2"...

Pa tudi "Slovenci" je zelo problematičen izraz... Bolje bi bilo recimo... prebivalci Slovenije v dnevnih sobah... ali kaj takega...
sdspecy
# 10.02.2018 ob 15:06
vseeno bi raje videl bolj realni "vsakdanjik" in mogoče kaj več kot le "maske", ker ostalo je res samo na nivoju rumenega tiska in nepotrebno v teh časih
los-t
# 16.12.2017 ob 09:16
Eni ste mal preveč picajzlasti po domače povedano. Jasno, da zavedno fotografiranje spremeni pristnost družinskega trenutka, ampak tudi ta trenutek je njihova dnevna soba in od nikogar drugega. Fotograf in mi smo samo opazovalci, njim zanimiv spomin, nam zanimiva ideja...
420
# 15.12.2017 ob 12:46
a Kranjc je pa v bolnišnici fotkan
Gautama
# 15.12.2017 ob 10:02
Slike NAMENOMA niso mišljene kot spontane, zato jim ne-pristnosti ni smiselno očitati.

So portreti družin.

Zelo zanimivi, če smem dodati.
henodarling
# 15.12.2017 ob 13:42
Ja, veliko komentatorjev bere Lady...kar dobro poznajo ta "znane"...
Minusi mi pomenijo velik kompliment!!!
dharma
# 15.12.2017 ob 09:15
ps11 Sigurno si imel v mislih fotografijo št.3.
henodarling
# 15.12.2017 ob 08:37
sssitrap

NE BERI LADY in ti bo tudi tovrstno fotkanje-ustvarjanje lepše....!
henodarling
# 15.12.2017 ob 08:35
Kako lepooo!
Krasna ideja. Čestitke.
Kazalo