Valentino Smej Novak (na fotografiji med nakupovanjem na ljubljanski tržnici) najbolj navdušuje trend lokavorstva, ki nagovarja, naj jemo samo tisto, kar je bilo pridelano v radiju 200 km od domačega štedilnika. Je tudi privrženka samooskrbe. Foto: Osebni arhiv
Valentino Smej Novak (na fotografiji med nakupovanjem na ljubljanski tržnici) najbolj navdušuje trend lokavorstva, ki nagovarja, naj jemo samo tisto, kar je bilo pridelano v radiju 200 km od domačega štedilnika. Je tudi privrženka samooskrbe. Foto: Osebni arhiv

Vesela bom, če bodo gledalci oddajo sprejeli z dobro energijo, kljub kakšnemu spodrsljaju, saj pravim, da "kdor kuha, zlo ne misli".

Za kuho se zmeraj najde čas; s tem je tako kot s hrano.

Ljubezen skozi želodec - televizijska uspešnica, ki je postala še knjižni hit. Foto: Založba Totaliteta

Kulinaričnega izročila ne ustvarjajo akademiki, soustvarjamo ga sami z vsebino vsakdanjega lonca.

Kuharija ima zmeraj širše družbene, ekološke in ekonomske posledice, in teh se moramo zavedati.

'Luko bodo gledalci gotovo pogrešali, najbolj pa ga bom pogrešala jaz,' pravi Valentina o samostojnem kuharskem izzivu, ki jo čaka. Foto: Mura

Prekmurka, ki jo poznamo kot kolumnistko, je pa tudi prevajalka in založnica, se bo tokrat pred kamerami znašla brez moža Luke, s katerim sta vodila uspešno kuharsko oddajo Ljubezen skozi želodec, iz katere so izšle tudi tri kuharske knjige, prav tako uspešnice. Valentinina nova "kuharska kolumna" bo popestrila oddajo Sobotno popoldne, v kateri bo nasledila Damjana. Z Valentino smo tik pred prvo "epizodo" poklepetali predvsem o kuhi, pa tudi o modi in še čem. Zaneslo nas je tudi do filozofije, ki je strokovno področje sogovornice "na papirju".

V čem se bo vaša rubrika najbolj razlikovala od oddaje Ljubezen skozi želodec (poleg očitne razlike, da jo boste vodili sami, brez moža Luke)?
To bo neke vrste kuharska kolumna, veliko vsakdanje kuharije, ki pa je zaradi studijskega načina snemanja postavljena pred izziv realnega časa, saj je treba skuhati dobesedno v 25 minutah, le kakšen rez tu in tam. Prejšnje oddaje smo snemali v okolju domače kuhinje. Med kuharijo pa bomo skušali narediti še kaj za lepši svet, poklepetati z gostjo ali gostom, in narediti nekaj zase v vsakokratni rubriki Zakaj pa ne bi .

Tukaj je z oddajo nova razigrana ekipa, z urednikom Aleksandrom Radićem, režiserko Urško Žnidaršič, producentko Aleksandro Resman ... Vesela bom, če bodo gledalci oddajo sprejeli z dobro energijo, kljub kakšnemu spodrsljaju, saj pravim, da "kdor kuha, zlo ne misli".

Luko bodo gledalci gotovo pogrešali, najbolj pa ga bom pogrešala jaz.

Ste tudi kolumnistka, direktorica založbe, prevajalka ... in, nikakor nazadnje, mati treh otrok. Kako uskladite svoj polni urnik s kuho, se na vaši mizi vsak dan znajdejo sveže pripravljeni obroki?
Tako kot vsaka druga ženska, gotovo nisem izjema. Za kuho se zmeraj najde čas; s tem je tako kot s hrano. Če ješ, temu gotovo nameniš nekaj časa, in od tebe je odvisno, da se odločiš, kako ga boš porabil: za pogrevanje in odmrzovanje ali pa boš skušal v tem času skuhati nekaj iz pristnih surovin. Ne pečem pa vsak dan torte esterhazy ... Običajno skuhamo nekaj hitrejšega, preprostejšega in upam, da mi bo uspelo tako kuharijo posredovati tudi v kuharski kolumni.

Vaša formalna izobrazba ni ravno "kuharska", diplomirali ste iz filozofije. Obstaja kakšna povezava med tema dvema področjema, je v kuhariji mogoče iskati in najti življenjske resnice?
Kuharija oziroma to, s čimer se populacija prehranjuje, soustvarja podstat naroda. Ne smemo živeti v utvari, da je kulinarična tradicija nekaj od nas odtujenega, neodvisnega; prihodnja kulinarična tradicija je točno to, kar se vsak dan znajde na štedilniku. Kulinaričnega izročila ne ustvarjajo akademiki, soustvarjamo ga sami z vsebino vsakdanjega lonca. Ne verjamem v kuharsko "pravoverje" po eni strani, po drugi strani pa vsakdanje zanemarjanje kuharije. Mislim, da v kuhariji niso vsak dan potrebni ekstremi ali presežki, raje okoljsko in družbeno ozaveščena kuharija vsak dan.

Znani ste kot modna navdušenka, nekoč ste vodili modno trgovino . Se strinjate, da je zadnje čase veliko tega, kar je povezano s kuhanjem, neke vrste modna muha? Kaj menite o različnih kulinaričnih trendih?
Ko so slovitega ameriškega prehranskega pisca in poznavalca Michaela Pollana vprašali, kaj naj jemo, da bo res zdravo in po zadnjih dognanjih, je odgovoril z zdaj že pregovorno: "Jej hrano, ne preveč." S tem je hotel povedati, da naj jemo samo živila, ki bi jih tudi naša prababaica prepoznala kot hrano, torej ne izdelkov živilske industrije, predelanih, obdelanih, z dodanimi "čudežnimi" sestavinami in laboratorijsko razvitimi substancami. Vsak mora prisluhniti svojemu telesu, morda pride pri tem pa še najbolj prav filozofija - prosto po Aristotelovi etiki: treba je prakticirati, ne zgolj teoretizirati; ne preveč ne premalo ni dobro, zlata sredina in zmenost.

Prav založba ValeNovak, kjer ste delali dolga leta, je na slovenski trg pripeljala "zvezdnike" svetovne kuhinje, na primer Jamieja Oliverja, pa Nigello Lawson ... Katero izmed kuharskih imen se vam trenutno zdi najbolj aktualno in/ali obetavno?
Imena v kuhariji so morda zanimiva zato, ker so najvidnejša, v glavnem pa gre za obsežnejše trende in gibanja: Jamie je najvidnejši predstavnik sproščene kuharije pred kamero, Nigella je razvila svojo televizijsko naracijo ... Po drugi strani pa imamo svetovne strokovne kuharske eminence, mojstre, ki razvijajo svoje smeri, na primer baskovski Ferran Adria, britanski Heston Blumenthal, danski Renne Redzepi ...

Ker verjamem, da se kuharija ustvarja vsak dan, z vsakim obrokom, ki ga pojemo, me zanima predvsem, kako se vsi ti kuharski trendi kažejo na domačih štedilnikih, kako spreminjajo navade slehernika, ne samo tistih nekaj gostov, ki si lahko privoščijo te obroke. Zato me najbolj navdušuje trend lokavorstva, ki nas nagovarja, naj jemo samo tisto, kar je bilo pridelano v radiju 200 km od domačega štedilnika, pa seveda samoooskrba. Kajti kuharija ima zmeraj širše družbene, ekološke in ekonomske posledice in teh se moramo zavedati.

Ste kuhali že od malih nog ali ste začeli te spretnosti pridobivati pozneje, ko ste začeli živeti "na svojem"?
Po pubertetniškem obdobju eksperimentiranja z različnimi prehranskimi "prepričanji", ko je bila kuharija predvsem trmoglavost in upor, sem začela zares kuhati šele " na svojem", v študentskih letih v Ljubljani.

Kakšno je vaše mnenje o izjavah v slogu "Jaz pač nisem talent za kuhanje." Takšen talent res obstaja ali gre bolj za vztrajnost in voljo do učenja?
Mislim, da je pri vsakem talentu 90 odstotkov v delu in vztrajnosti. Ne vem, ali sem ravno kuharski talent, gotovo sem pa izkušena v domači kuhariji. Kuhati je pač treba, po možnosti vsak dan. Brez prevelikega cirkusa in naprezanja.

In še gotovo neštetokrat slišano, a v tem kontekstu skoraj nujno vprašanje. Kaj je vaša brez konkurence najljubša jed ali več njih, če se ne morete odločiti samo za eno?
Nimam najljubše jedi. Vse je dobro, če je le pripravljeno s skrbnostjo in z dobro voljo. Ne maram izbirčnosti.

Nam lahko izdate kak namig, kaj boste pripravili v prvi sobotni oddaji?
Nekaj preprostega in domačega, mesno pito s krompirjevo kapico. Aha, pa še nekaj bomo naredila na hitro, za lačno gostjo, solato s posebno polivko in popečeno slanino s kruhovimi kockami.

Vesela bom, če bodo gledalci oddajo sprejeli z dobro energijo, kljub kakšnemu spodrsljaju, saj pravim, da "kdor kuha, zlo ne misli".

Za kuho se zmeraj najde čas; s tem je tako kot s hrano.

Kulinaričnega izročila ne ustvarjajo akademiki, soustvarjamo ga sami z vsebino vsakdanjega lonca.

Kuharija ima zmeraj širše družbene, ekološke in ekonomske posledice, in teh se moramo zavedati.