Glasba
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.2 od 28 glasov Ocenite to novico!
Anja Kotar
Kotarjeva je na svoj 20. rojstni dan javnosti predstavila svoj prvenec Nomad, ki je zaživel skupaj s spletno trgovino. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Album predstavlja mešano zbirko skladb, ki jih ves čas povezuje rdeča nit odraščanja v Ameriki. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Navdih za zvoke elektronskih bobnov 80. let je dobila od Phila Collinsa, vokalno jo je povsem prevzel Prince, vse skupaj je začinila z modernim popom po vzoru The Weeknd in liričnosti Lane Del Rey. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Nomad predstavlja glasbo najstnice 21. stoletja oz. njen prehod v svet odraslih. Anja skozi ritme in harmonije raziskuje teme individualizma, moči in samozavesti. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Kotarjeva se je v ZDA preselila skupaj z družino leta 2012. Svojo pot v tujini je hitro našla v gledališču in džezu. Foto: Jani Ugrin
       Vedno sem imela distančen odnos do pisanja "catchy" melodij. Zdelo se mi je, kot da se na neki način s tem prodaš kot glasbenik, saj s tem izgubiš umetniško vrednost. Ampak to ni res. V sklopu predavanj sem brala knjigo avtorice Twyle Tharp z naslovom The Creative Habit in tam sem izluščila bistvo: ko ljudje skupaj pojejo, se sprostijo hormoni veselja. In tako sem se zamislila: "Ali ni bistvo umetnika, da s pomočjo tebe ljudje nekaj občutijo in da jim daš veselje, ki ga drugje v življenju ne bo imel?" In zakaj ne bi združevala s svojimi skladbami, če imam to moč. In to skušam doseči s ponavljanjem. Prav tako je veliko bolj taktično, da sporočilo, ki ga želim poudariti, zapakiram v obliko, ki si jo bodo drugi zapomnili.       
Anja Kotar
Kmalu po selitvi je uspešno izpeljala projekt na Kickstarterju in stopila še korak bližje uresničitvi svojih sanj. Posnela je prvenec Nomad, ki je predstavljal glas vseh mladih Američanov, ki se počutijo izgubljeno, "nekul" in se spopadajo s pritiski odraščanja. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Nomad je zbirka originalnih pesmi, ki jih je Anja napisala sama. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Slovenska javnost je Kotarjevo prvič spoznala na festivalu Dnevi slovenske zabavne glasbe, kjer je osvojila nagrado za debitantko festivala. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Le nekaj dni po uspehu na DSZG-ju je nastopila na Emi, kjer je predstavila pesem Too Cool. Foto: Jani Ugrin
       Vsaj pred tem albumom sem bila zelo negotova glede svoje sposobnosti pisanja skladb. Vedno sem se imela za pevko. In tudi ko sem bila mlajša, sem govorila, da bom predvsem pevka. Nekako sem si mislila, da mi bodo drugi pisali pesmi. Ko smo se preselili v San Jose in sem začela sama pisati, sem spoznala, da sploh ne bi mogla živeti, če bi mi kdo drug polagal besede v usta. Toliko stvari sem imela za povedati in hotela sem dati vse iz sebe.       
Anja Kotar
Po nastopu na Emi se je vrnila v ZDA, kjer se je posvetila ustvarjanju albuma - vmes pa je izdala še EP-ploščo, ki jo je prav tako poimenovala Nomad. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Igrala je v obeh delih Gremo mi po svoje in nastopala na slovenskem X Factorju. Leta 2012 je odšla v ZDA. Na VC Conservatoryju je igrala v muzikalih in dobila številne nagrade. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Pri Broadway Artists Allianceu v New Yorku se je izpopolnjevala v muzikalu. Kot pevka je z džezovskim bendom sodelovala na festivalih po Ameriki in prejela nagrade za izjemne nastope. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Z navdihom milenijske generacije Anja Kotar ponuja svojo perspektivo na univerzalno kompleksnost mladosti. Po njenem mnenju pa naslov pove vse: “Najstniki in mladostniki v svojih zgodnjih 20. letih so izjemno kompleksni, nepredvidljivi, veselijo se čarobnih mladostniških let, obenem pa jih zaznamuje vseprisoten občutek oz. pritisk po iskanju samega sebe – kot nomada.” Foto: Jani Ugrin
       Obstaja veliko skladb, ki poveličujejo nore zabave, seksualne podobe … Mediji te podobe prodajajo kot nekaj, kar je normalno v naši družbi. Celo zaželeno. To me ni nikoli pritegnilo. Vedno sem imela odpor do tega. Še posebej zato, ker je danes tako lahko vplivati na ljudi – še posebej na najstnike, ki še ne vedo, kako bo tehnologija vplivala na njih. In to, kar ves čas poslušajo kot neko sporočilo v medijih, postavijo za standard. Postavila sem se proti temu.       
Anja Kotar
Prvi singel z albuma How to Be Cool zastavlja temeljno vprašanje, njegovo sporočilo pa se nato širi skozi celotni album. Poslušalci se vprašajo, kaj sploh pomeni biti ‘kul’. S skladbo pojasnjuje, da je pesem “protiutež oz. upor besedilom, ki mlade spodbujajo k brezglavim zabavam in lahkomiselnosti”. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Z albumom se dotakne tudi tematike orožja. Put the Gun Down opisuje, kaj se lahko pripeti, ko “biti ‘cool’ ubeži izpod nadzora”. Skozi besedilo poslušalec ne izve, ali gre za osebo, ki bi želela storiti samomor ali usmeriti pištolo v drugo osebo, kar dodatno osvetljuje temo plat ameriške politike orožja. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Modern Galileo je pesem, posvečena Silicijevi dolini, kamor se je Anja preselila pred petimi leti. Skozi to pesem se Anja zavzame za mladostnike 21. stoletja, “generacijo tehnologije” pa poveže z Galileom. Foto: Jani Ugrin
Anja Kotar
Kotarjeva je želela združiti področji mode in glasbe. Foto: Jani Ugrin

Dodaj v

Anja Kotar: Vedno sem imela občutek, kot da mi zmanjkuje časa

MMC-jev intervju z Anjo Kotar
29. maj 2017 ob 10:11
San Jose/Ljubljana - MMC RTV SLO

Po lanski Emi se je Anja Kotar vrnila v San Jose in se posvetila raziskovanju svojih občutij, ki so bila večinoma rezultat selitve čez lužo. Te je strnila v svoji glasbi.

Najprej je izdala EP-ploščo Nomad, nato pa je začela sodelovati s producentom Pascalom Guyonom in zgodbo nadgradila z ustvarjanjem konceptualnega albuma, ki ga je prav tako naslovila Nomad. Album, kot pravi sama, govori o izkušnjah odraščanja v Združenih državah Amerike - toda iz drugačnega zornega kota. Takšnega, ki ne spodbuja brezglavega vedenja. Predvsem pa poudarja moč, ki jo ima posameznik, da sam najde tisto, v čemer je najboljši, in temu tudi sledi.

Na albumu se slišijo vplivi glasbenikov, kot sta Phil Collins in Prince. Velika ljubiteljica muzikalov, sploh ustvarjalca Hamiltona Lin-Manuela Mirande, in miselnosti Ralpha Walda Emersona pa skozi svojo glasbo tudi precej neposredno odkriva, kateri glasbeni ustvarjalci so nanjo pustili največji vtis v zadnjih letih (Beyoncé, Lady Gaga, Lana Del Ray, Marian Hill ...).

"Moram pa priznati, da sem bila zelo pikolovska, kar zadeva besedila, saj so bila napisana v obdobju zadnjih treh let. Tudi na albumu si sledijo po kronološkem vrstnem redu in zdi se mi, da je bilo to dobro, saj sem želela z njim pokazati neko rast: začela sem na eni točki, končala na drugi. In sem s tem albumom rasla," je povedala Kotarjeva.

Več pa si lahko preberete spodaj.


Ralph Waldo Emerson je zapisal, da ni zasebnosti, v katero ne moremo vdreti. Ni skrivnosti, ki bi to ostala, v civiliziranem svetu. Družba je ples v maskah, kjer vsak skriva svoj pravi značaj in ga razkriva s tem, ko ga skriva. Z albumom skrivate ali odkrivate?
Zagotovo odkrivam. Prihajam iz sveta muzikala in vedno sem hotela povedati zgodbo na več načinov kot samo z glasbo. In to me je vedno oviralo pri odločitvi, o čem bi sploh pisala. Vedno sem razmišljala o vizualni podobi glasbe, kako bi jo naredila zanimivo. Ves čas sem se želela vživljati v neke like in nekaj časa sem potrebovala, da sem se osredotočila samo na eno temo. To me je velikokrat oviralo in mi predstavljalo enega največjih izzivov.

Pri ustvarjanju albuma sem obrnila miselni krog. Nisem začela z vizijo, ki je vizualne forme, in iz nje izluščila vsebine, ampak sem začela prav z njo. S pesmimi, ki izhajajo iz mene. Namreč bolj ko si iskren v tem, kar pišeš, več ljudi se lahko s tem poistoveti, ker je v njih zajeta osebna izkušnja. In okoli tega sem prilagajala vizualne elemente. Na enem izmed predavanj na Berkleeju so lepo poudarili, da ko ustvarjaš album, se ne osredotočiš na celotno sliko, ampak eno stvar na njej in to raziščeš iz vseh kotov, da se res lahko poglobiš v eno temo. In prav to sem poskusila narediti na tem albumu.

Gre za konceptualni album, ki ima rep in glavo, kar ni nekaj običajnega v današnjem mainstream popu. Že takoj v uvodu postrežete s trditvijo: "Prihajam od nikjer." In sam uvod je nato povzetek tega, kar slišimo v osmih skladbah, ki sledijo. Je to posledica tega duha časa, v katerem hočemo vse takoj?
Bi. Ampak če se najprej osredotočiva na strukturo, se znova vidi veliko vplivov iz muzikalov. In dolgo sem razmišljala, kako bi to vpeljala v svojo glasbo. Potem sem slišala Jona Belliona, ki mi je odprl razumevanje, kako se producira. To je delal že Sting, toda v popglasbi je Bellion predstavnik miselnosti, da z glasbo poveš to, kar naj bi občutil: da gresta glasba in besedilo skupaj. Da glasba ni samo proces produkcije, kjer se zapakira izdelek v popformo z dobrim 'beatom' in baslinijami, ampak da vse doživljaš kot izkušnjo. Da je reakcija med glasbili in besedili. In on je bil moj navdih, kako lahko še vedno lahko ustvarjaš popglasbo in 'catchy' melodije, ob katerih lahko ljudje še vedno pojejo. Ampak zato ni potrebno, da se vse ponavlja in da je dolgočasno, ampak da ves čas presenečaš.

V knjigi The Song Machine se avtor John Seabrook že v uvodu razpiše, da imamo danes v svetovnem mainstream popu omejeno število ustvarjalcev uspešnic, kot sta na primer Dr. Luke in Max Martin, ki za ustvarjanje zvoka potrebujejo samo programsko opremo in sample. Inštrumenti v fizični oziroma organski obliki niso več potrebni. In tako imaš lahko na svojem albumu celo godalno sekcijo iz Abbey Roada, a vse, kar si potreboval za to, je bil računalnik. To poimenuje 'robopop' oz. robotski pop. Kakšen je vas odnos do njega?
Od takrat, ko sem bila stara 14 oz. 15 let, sem zelo spremenila pogled na ustvarjanje glasbe. Včasih sem bila zelo proti temu, da se dela elektronska produkcija, da odpreš program Logic in zaigraš nekaj na sintetizator. In iz zvoka, ki je mogoče na začetku godalni orkester, dodaš filtre in alternacije osnovne oblike, da nastane popolnoma drug zvok. Na začetku sem želela samo organske zvoke, kar se sliši tudi na EP-plošči. In želela sem čim bolj oponašati "čisti zvok". A bolj ko odraščam, bolj vidim, kam gre glasba, zato se mi zdi malce napačna mentaliteta, da se otepamo "robotskih" učinkov.

Včasih so bili klubi, kjer smo lahko poslušali skupine v živo, toda danes profesorji na Stanfordu in Harvardu raziskujejo samo te "robozvoke", kaj se lahko naredi s frekvencami in 'sampli'. In to je popolnoma nova znanost, ki je fascinantna sama po sebi. Tudi v to lahko vliješ življenje. Veliko glasbenikov, ki danes ustvarjajo popuspešnice, zaigra nekaj not in jih popolno položi na 'beat' in 'loopa' skozi vso pesem. Moj producent Pascal je zagovornik tega, da se vse zaigra z rokami v živo, čeprav se potem v fazi produkcije spreminjajo glasbila. In to je način, kako lahko v glasbi pustiš dušo, čeprav končni zvok ni tisto, kar si zaigral na klavirju.

Je pa album zelo elektronsko naravnan, ker sem se osredotočila na zvok 80. let prejšnjega stoletja, veliko je bobnarskih 'beatov'. In bolj ko sva se ukvarjala s produkcijo in ko nisva več vedela, kam bi šla, je bil Pascal pobudnik "spoznavanja novih zvokov". In sva samo znova preigrala žive izvedbe različnih sintetizatorjev in tudi to naju je na neki način stimuliralo. Zato si ne želim upirati revoluciji, ki je v glasbi.

Rdeča nit na albumu je zvok 80. let prejšnjega stoletja, ki so ga že na različnih stopnjah in na različne načine uporabljali Taylor Swift, Carly Rae Jepsen, Jason Derulo, navsezadnje zdaj tudi Paramore. Kaj je vas pritegnilo k njemu?
Od samega začetka, ko sem izkristalizirala temo albuma – torej odraščanje, vožnja v avtomobilu, občutki, ko želiš ustaviti čas –, me je spremljal občutek nostalgije. Čeprav je šlo za stvari, ki še niso bile končane. Vmes sem se veliko pogovarjala s starši, kako je bilo, ko sta bila onadva mlada v 80. letih prejšnjega stoletja. In doživljala sta iste stvari, kot sem jih sama.
Hotela sem povezati te občutke med sabo. Prav tako pa sem sledila trendu v glasbi, ki je nastal v zadnjih letih, ko se veliko reciklira zvoke iz preteklosti - 80. leta prejšnjega stoletja so uporabili že drugi in jih tudi tako približali mladini. Prav tako pa mi je ta zvok omogočil, da ostanem zvesta sama sebi.

Že prej ste omenili, da album govori o odraščanju, toda gre za popolnoma drugačno obdobje, kot je bilo recimo v 80. letih prejšnjega stoletja. Gre za odraščanje v svetu, ki je neke vrste povzetek imaginarne resničnosti, ki prihaja iz medijev. Kako prekiniti ta začaran krog? Kako si lahko pristen do svojih doživetij, kot so bili recimo mladi v 80. letih?
Nenehno bombardiranje na družbenih omrežjih z ideali, ki naj bi jih dosegel, so izziv odraščanja. Večkrat slišimo starejše, kako je bilo lepo v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo vse preprosto, danes pa ni več. Ampak se ne strinjam s tem. To je popolnoma ista mentaliteta kot za "roboelektronskimi zvoki". Vsako desetletje prinese nekaj novega in razburljivega. Če se poskušaš upirati, ne moreš zares izkoristiti celega potenciala. Je težje za nas, ampak ne smemo pozabiti, da imajo družbena omrežja tudi veliko pozitivnih stvari, ki nam koristijo. Samo poglejmo z vidika glasbenika: danes je lažje kot kadar koli posneti pesem, ki si si jo zamislili v glavi, jo objaviti na spletu, da jo sliši veliko število ljudi. Je pa res, da moraš kot uporabnik zelo previdno filtrirati informacije, ki prihajajo z vseh strani, in ne smeš dovoliti, da preveč vplivajo nate.

Kaj je za vas pobeg?
Petje, naj se sliši še tako klišejsko. Odkar se spomnim, sem vedno pela. Preprosto me je to potegnilo v neki drug svet. Čeprav se sliši pravljično, je prav to tisto, o čemer je govoril Emerson. Podobno kot on verjamem, da je vsak človek v neki stvari boljši kot drugi. In to je petje zame. Tudi če imam za sabo stresen dan ali ostanem brez idej, vrnitev k bazičnemu ustvarjanju poenostavi svet.

Če se osredotočimo malce na skladbo 18, kjer poudarite "ne zapravljaj svojega časa". Koliko je teh pritiskov, da moraš doživeti določene stvari med odraščanjem?
Kar v nekaj skladbah na albumu se ukvarjam s tem vprašanjem. Obstaja veliko skladb, ki poveličujejo nore zabave, seksualne podobe … Mediji te podobe prodajajo kot nekaj, kar je normalno v naši družbi. Celo zaželeno. To me ni nikoli pritegnilo. Vedno sem imela odpor do tega. Še posebej zato, ker je danes tako lahko vplivati na ljudi – še posebej na najstnike, ki še ne vedo, kako bo tehnologija vplivala na njih. In to, kar ves čas poslušajo kot neko sporočilo v medijih, postavijo za standard. Postavila sem se proti temu.

Nikoli nisem čutila potrebe po tem in nikoli se nisem udeleževala "pijank", zabav … Vedno pa sem se osredotočala na to, kar želim početi v življenju. In prav s skladbama How To Be Cool in 18 sem hotela poudariti, da so to naša najpomembnejša leta in da bomo na teh temeljih nadgrajevali svoja življenja. Vedno se mi je zdela škoda, ko sem videla ljudi, ki se niso ukvarjali s tem, da bi našli to, kar jih veseli v življenju, ampak so vse svoje občutke utapljali v alkoholu ali drogah. In to želim poudariti z besedami: "Ne zapravljaj svojega časa." Nočem jim pridigati kot mama, ampak jim želim iz svoje perspektive povedati, da je najbolje, da se posvetiš samemu sebi. Hočem jim povedati, da je tudi to 'kul' (smeh).

Vedno sem imela občutek, kot da mi zmanjkuje časa. V glasbeni industriji obstaja meja, koliko naj bi bil star, da ti še vedno lahko uspe. Zato sem čutila ta pritisk in sem poskušala čim prej doseči svoj cilj.

Koliko ste se morali zadrževati, da niste posegli preveč po cinizmu in sarkazmu? Zanimivo je, da je morda še najbolj to cinično brezobzirnost ubesedil vaš brat, ki je napisal skladbo Happy Pill.
Vsaj pred tem albumom sem bila zelo negotova glede svoje sposobnosti pisanja skladb. Vedno sem se imela za pevko. In tudi ko sem bila mlajša, sem govorila, da bom predvsem pevka. Nekako sem si mislila, da mi bodo drugi pisali pesmi. Ko smo se preselili v San Jose in sem začela sama pisati, sem spoznala, da sploh ne bi mogla živeti, če bi mi kdo drug polagal besede v usta. Toliko stvari sem imela za povedati in sem hotela dati vse iz sebe. Mogoče je to razlika med nama z bratom. Sama sem zelo neposredna, on pa obožuje poezijo – rad piše pompozne eseje z velikimi besedami in frazami. To se sliši pri skladbi Happy Pill. Ko mi jo je prvič zaigral na kitaro, je bil star 15 let - bila sem presenečena, saj je tak, da ne pove velikokrat na glas, kaj občuti. In v tem sva si popolnoma različna. Sama svojim najbližjim prijateljem hitro povem, kaj čutim, ko pa moram povedati kaj navzven, pa se zaprem.

Moram pa priznati, da sem bila zelo pikolovska, kar zadeva besedila, saj so bila napisana v obdobju zadnjih treh let. Tudi na albumu si sledijo po kronološkem vrstnem redu in zdi se mi, da je bilo to dobro, saj sem želela z njim pokazati neko rast: začela sem na eni točki, končala na drugi. In sem s tem albumom rasla. Začela sem s How To Be Cool in končala pri Posterchild California. In ni mi težko reči: "Da, moja zgodba je temnejša, kot se zdi. Toda to sem jaz. Sem kalifornijski otrok z naslovnice. Vse, kar imam, morda ni popolno, toda živim tu in sem ponosna na to, kar sem." In tudi ko sem imela napisana vsa besedila, sem popravila še kakšno frazo, tako da je bilo na koncu vse v istem slogu, ki se je vmes razvijal. Še zadnji dan snemanja sva s producentom menjala fraze – in tudi po tem se vidi moja pikolovskost.


Koliko je skladba Posterchild of California odraz slovenska fenomena, ki se imenuje zavist?
Iskreno nisem imela tega nikoli v mislih. Ta skladba govori o mojem krogu najbližjih treh prijateljic, mojem "squadu" oz. postavi. Prvo kitico sem napisala o eni izmed njih in imela sem refren, ker se mi je ta prijateljica vedno zdela tipično kalifornijsko dekle. Na koncu sem že vedela, da bo to zadnja skladba na albumu, zato sem ji hotela dodati nekaj več. Veliko je skladb o dekletu, ki živi v Kaliforniji, zato sem si rekla: "Hej, kaj pa, če naredimo malce sarkastični zasuk?!" Sem dekle iz Kalifornije, ampak ne tako, kot si jo ti predstavljaš.

Še preden sem se preselila, sem si jo predstavljala kot seksi plavolasko, ki hodi na plažo, toda potem sem spoznala, da ni prav nič drugačna od vseh drugih deklet na svetu. Zato sem dodala verze, ki na koncu govorijo o vsaki izmed nas štirih, in ne o eni, kot dobi poslušalec prvi vtis. Ampak manjkal je "bridge" v skladbi – in z njim želim vedno doseči, da se pokaže neki drug kot zgodbe. In pri tej skladbi nisem vedela, kaj bi to bilo. Potem pa sem med snemanjem videospota hodila po plaži, čudovit dan je bil, in si zamislila: "Vau, kako sem hvaležna, da lahko to živim." In tako je nastal 'bridge' v skladbi. Nisem hotela tarnati, da ni tako dobro tu, ampak sem hotela poudariti, da čeprav imamo tu tudi težave, smo hvaležni, da lahko živimo v takšnem okolju.

Ko ste ravno omenili 'bridge', je to nekaj, kar zaznamuje vse skladbe na albumu. Pri skladbi 18 se precej spogledujete z vokorderjem in predvsem ponavljanjem. Kaj dobite s tem elementom?
Vedno sem imela distančen odnos do pisanja "catchy" melodij. Zdelo se mi je, kot da se na neki način s tem prodaš kot glasbenik, saj s tem izgubiš umetniško vrednost. Ampak to ni res. V sklopu predavanj sem brala knjigo avtorice Twyle Tharp z naslovom The Creative Habit in tam izluščila bistvo: ko ljudje skupaj pojejo, se sprostijo hormoni veselja. In tako sem se zamislila: "Ali ni bistvo umetnika, da s pomočjo tebe ljudje nekaj občutijo in da jim daš veselje, ki ga drugje v življenju ne bo imel?" In zakaj ne bi združevala s svojimi skladbami, če imam to moč. In to skušam doseči s ponavljanjem. Prav tako je veliko bolj taktično, da sporočilo, ki ga želim poudariti, zapakiram v obliko, ki si jo bodo drugi zapomnili.

Ko že ravno seciramo besedila. Je bil cilj pri skladbi Happy Pill, da s ponavljanjem "Lost you to(o)" poudarite dva pomena: izgubila sem te oz. izgubila sem te proti?
Da. Zdi se mi, da se indieumetniki vedno bolj osredotočajo na pisanje besedil, ki imajo globlji pomen. Pred leti so bila zelo priljubljena neposredna sporočila brez globine. Zdaj pa smo spet vstopili v novo obdobje, kjer se globina veliko bolj ceni, in generacija milenijcev jo veliko bolj išče, ker vidijo, kako so odraščali njihovi starši konec 90. let prejšnjega stoletja, ko je bil svet že zelo skomercializiran. Zdaj pa se mlada generacija bori proti temu. Tudi sama sem imela pri tem zelo razčiščene poglede: ker sem vedno želela deliti glasbo s sporočilom, in ne plehko vsebino. Hočem, da poslušalec v skladbi, ki jo je že slišal, vedno odkrije nekaj novega.

Na drugi strani imamo skladbo Put the Gun Down, ki je neke vrste muzikal v štirih minutah – torej se prav tu čutijo vplivi vašega zaledja. Zakaj takšen odklon od vseh drugih skladb na albumu?
Tu sem si pustila umetniško svobodo. Vse druge skladbe na albumu so zelo strukturirane v popobliki. Ta skladba je po zgradbi albuma najnižja točka in rekla sem si, če res hočem ustvariti učinek, ne bom ustvarila popforme. Želela sem ohraniti to surovost, ki je nastala, ko sem skladbo prvič napisala.

Pojavi se zanimiv "šokelement", kjer skladbo prekinete s premikanjem radijskih frekvenc. Zakaj?
Ta album sem si zamislila kot glasbeno spremljavo ob vožnji z avtomobilom. In ob tem tudi odrasteš. S to skladbo pridemo do točke, ko ne veš, kaj se bo zgodilo. Album začnem z zvokom, ki simbolizira prižig radia, končam z ugašanjem in mojim korakanjem iz avtomobila. Pri Put the Gun Down pa sem želela ustvariti napetost, kaj se bo zgodilo naprej. In od tam naprej se občutja znova približujejo pozitivi.

Muzikal Hamilton je torej pustil na vas močen vpliv?
Obožujem Lin-Manuela Mirando.

Še en zanimiv preplet zvokov se zgodi na albumu, in sicer v skladbi Modern Gallileo, kjer se poigravate zgolj z zvoki, ki smo jih vajeni s svojih prenosnih telefonov. Kako to?
Nikjer na albumu nisem prikazala kraja, kjer točno živim – torej Silicijeve doline. In s tem v mislih sem začela pisati to skladbo. Ko sem pisala besedilo, sem želela prikazati nekovencialno, nepričakovano sliko mladega človeka, ki živi v tem elektronskem svetu. Bolj ko sem pisala, bolj sem spoznavala, da želim to praznovati to tehnologijo: "Raziskujemo svet prek zaslonov." Pri iskanju pravega zvoka pa sem želela, da bi bil zelo elektronski. Navdih sem iskala v videoigrah iz 80. let prejšnjega stoletja – kot je Mario.

Po posvetu z bratom sem ves teden samo iskala podobne zvoke na računalniku. In s produkcijskega vidika sem najbolj ponosna prav na to skladbo, ker mi je najbolj uspelo najti svoj značilen zvok, ki ga ne morem primerjati z ničimer drugim. In tako je tudi bistvo skladbe še bolj poudarjeno – torej potovanje skozi medomrežje in glasove ljudi v ozadju.

In potem sledi popolno nasprotje temu v skladbi Coltrane, kjer izpostavite: "Zveniš kot pokvarjena plošča iz leta 1973." Gre tudi za leto, ko je zaživela plošča Dark Side of the Moon. Toda kakšen pomen ima za vas Coltrane?
V letu 1973 je Coltrane izdal najbolj abstrakten in disonantni album, zato sem poudarila, da "zveni kot pokvarjena plošča". Takrat ljudje niso vedeli, kako se naj odzovejo ob poslušanju, ker je bil tako nenavadna kombinacija zvokov.

Se bojite, da poslušalci ob poslušanju vašega albuma ne bodo vedeli, kako se naj odzovejo?
Iskreno ne (smeh). Nisem veliko razmišljala, kaj bo ljudem všeč. Ker bolj ko razmišljaš o tem in več ljudem daš priložnost, da poslušajo glasbo, še preden končaš, bolj si zmeden. Vsak ima svojo predstavo. In na koncu sem samo še gledala, kje so se kritike ujemale. Največji nauk, ki sem se ga naučila med snemanjem tega albuma, je, kje je črta, kjer sprejmeš končno odločitev. In če ti verjameš v nekaj, potem bodo tudi drugi.

Zakaj za vas ni dovolj zgolj glasba? Kako to, da ste ob izdaji albuma zagnali tudi spletno trgovino, ki ste jo samoironično poimenovali kar "Too Cool"?
Glasbeniki počasi, a prepočasi spoznavajo, da ne moreš preživeti zgolj z glasbo. Poleg tega je toliko priložnosti, kako lahko glasbo integriraš z drugimi stvarmi, zato se mi zdi škoda, da tega ne bi naredil. Menim, da je prihodnost glasbe v interdisciplinarnosti – v projektih, kjer povezuješ različne umetnike in oblike umetnosti. Le tako elevira glasba iz skladbe v izkušnjo. To smo lahko videli lani pri albumu Lemonade Beyoncé.

Do mode sem vedno gojila strasten odnos, zato sem izbrala prav njo. Vsaka skladba je povezana z določenim predmetom iz avtomobila in iz njih je narejen izdelek v spletni trgovini. In tako postaneš tudi del zgodbe. Trgovino pa smo poimenovali Too Cool zato, ker se mi zdi, 'kul', če stojiš za svojimi dejanji in slaviš to, kar je edinstveno v tebi. Je igra besed. Ironija. Rečeš: "Da, to je preveč 'kul'." Ljudi, ki jih želim predstavljati, so tisti, ki si ne bojijo, da so to, kar so.

Kaj vam pomeni slovenski trg?
O tem sem že večkrat razmišljala. Dlje ko živimo tu, bolj postaja kompleksno vprašanje, kje je dom in kje se počutim bolj domače. In vedno znova pridem k odgovoru, da me je Slovenija le vzgojila. Tam sem preživela 15 let in velik del tega, kar sem, je zaradi Slovenije in ljudi, ki sem jih spoznala tam. A dom v moji glavi ne pomeni več enega kraja, ampak je to množina krajev, kjer se počutim doma. Slovenija bo vedno eden izmed teh. Tam me ljudje najbolj poznajo takšno, kot sem bila včasih. In me spominjajo na to, od kod sem prišla. In pomembno je, da nikoli ne pozabim na to. In ker bo vedno to moj dom, želim tu predstavljati svojo glasbo in deliti svojo novo izkušnjo.

Klavdija Kopina
Prijavi napako
Komentarji
tim sein
# 29.05.2017 ob 13:05
Še več enakih slik prosim!!!!!
seba goričan
# 29.05.2017 ob 14:50
to da nimam pojma, ni res, je pa res da sem očitno prestar ali pa me je enostavno povozil čas...tole je naravnost obupno...očitno ima bogatega strica
ti-ne
# 29.05.2017 ob 12:16
https://www.youtube.com/watch?v=iZ0ZGtn2
M3Q
Ne vem kaj to prodajate?
OMG!
fidelio
# 29.05.2017 ob 16:42
ne morem verjeti, da ste zbrisali moj komentar. Kakšna svoboda govora. Moj post:

"Najprej je izdala EP-ploščo Nomad, nato pa se je usedla s producentom Pascalom Guyonom..."

Usedla? A nimate nobenega lektorja ali pa vsaj word spell check?

Zdaj vidim, da so popravili na:
"Najprej je izdala EP-ploščo Nomad, nato pa je začela sodelovati s producentom Pascalom Guyonom..."

No, vsaj nekaj sem naredila za slovenski jezik :)))))
isostar
# 30.05.2017 ob 08:22
tu se lepo vidi, da ima bogate starše.....zato pa si pač smrkljica lahko privošči neke wabane special obleke, itd.... men se naravnost gravža! denar pač vse kupi, žalostno dejstvo!
evaevi
# 29.05.2017 ob 15:01
Kdo da je to?
Teh jajc nihče ne bo prebral.
sch
# 29.05.2017 ob 14:51
Zakaj je to novica? Pa še izpostavljena.
revolution_SLO
# 29.05.2017 ob 16:42
ojoj...
SF0100
# 29.05.2017 ob 18:01
Kdo je ta čudakinja?
smeško 562
# 29.05.2017 ob 13:20
Predobra za naso sceno. Nima balkanskih komadov, zato ni sans
Kazalo