Glasbena kariera uspešnega dalmatinskega glasbenika traja že več kot dve desetletji. V tem času je izdal več kot 10 albumov, za katere je prejel številne nagrade. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Glasbena kariera uspešnega dalmatinskega glasbenika traja že več kot dve desetletji. V tem času je izdal več kot 10 albumov, za katere je prejel številne nagrade. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Kot pravi, ga primerjave z drugimi glasbeniki ne zanimajo, saj to ni namen glasbe. Ključno zanj je uživanje v njej. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Ljudje niso krompirji, da jih bom štel. Če bo sto ljudi uživalo v mojem koncertu, bom užival z njimi. Če jih bo 200, 300 ali 500, prav tako. Zdaj za novo leto je bilo, recimo, v Splitu 70.000 ljudi, krasno je bilo, izjemen občutek, ko vidiš, da 50.000 ljudi poje tvoje pesmi. A tudi koncert v tem istem rodnem Splitu, v gledališču za 500 ljudi, bo super.

Gibonni o nastopih pred velikimi in malimi množicami
Pravi, da ne igra največjih hitov, temveč najboljše skladbe.To so pesmi, ki so preživele sodbo časa. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Glasba mu omogoča, da izrazi vse, kar čuti. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Moški ima pravico biti ranljiv. To ni pravica žensk.

Melodija in besedilo gresta z roko v roko, pravi pevec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Na vprašanje, kako mu uspe ubesediti misli in čustva številih, pravi, da mu pomagajo tudi muze. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Jaz točno vem, kakšni so “moji” ljudje: neagresivni, se ne bojijo pokazati svojih čustev, to so ljudje moje vrste. Oni čutijo mojo glasbo in njim je moja glasba krasna. Ko se srečamo, se pogovarjamo, kot da se poznamo že sto let.

V prihodnjih mesec pevca čakajo nastopi v Nemčiji in Švici, v Ljubljani pa bo znova nastopil sredi julija. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Melodija je otrok v tebi, pride spontano, besedilo pa je tvoja zrelost, moški oz. ženska v tebi, in to mora biti v harmoniji. Melodija pride spontano, je čisto, prvinsko čustvo. Z njo nikomur nič ne dokazuješ, to ni stališče. Besedilo pa je, je tisto, kar ti razmišljaš.

O razmerju med melodijo in besedilom
Nisem za vse dobre pesmi sam zaslužen in nisem za vse slabe pesmi sam kriv, temveč so z mano muze, pravi Gibonni o svoji filozofiji glasbenega ustvarjanja. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
"Važna je vsebina. Kaj ti pomaga, da je knjiga lepa, da ima krasno naslovnico, če je njena vsebina neumna. Tako jaz gledam na pesem: ni pomembno, koliko instrumentov ali učinkov smo porabili, če pesem ne stoji," je prepričan. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Dalmatinski pevec je vrhunski glasbenik, malokdo pa ve, da je tudi odličen poznavalec avtomobilizma. A kot pravi, je tudi to povezano z glasbo: “Zanima me, kateri avto je najzanesljivejši, kateri se najmanj kvari, da me bo vedno varno pripeljal na koncert!”

Priljubljeni hrvaški pevec je na evropski turneji, na kateri predstavlja svoj prvi album v angleščini The 20th Century Man, decembra pa je izdal svoj najnovejši, sicer skupno tretji koncertni album z naslovom Live. Na njem so posnetki s koncertne turneje, na kateri je leta 2010 in 2011 predstavljal album Toleranca, med drugim tudi v ljubljanskih Križankah.

Kdaj boste imeli naslednji koncert v Ljubljani?
Sredi julija. Gibonni Deep Purple, to bo super koncert. Koncert stare šole rocka. Deep Purple so zame zelo pomemben bend, saj sem odraščal z njihovo glasbo. Del naše evropske turneje bo skupen, in na našo pobudo bomo imeli skupni koncert v Ljubljani.

Začeli ste s heavy metalom?
Hard rockom. To je velika razlika, heavy metal je kliše, hard rock pa zaznamuje obdobje post-woodstock generacije. Led Zeppelin, Deep Purple, Jimi Hendrix, to so bili široki glasbeniki, ki so iskali tako različne vplive, od bluza džeza, in ki so te vplive skozi svoje “prste” vpletli v to glasbo. Led Zeppelin so bili prvi, ki so odkrili etnoglasbo držav tretjega sveta, egipčansko, pakistansko, indijsko glasbo. Bili so veličastni. Vedno sem imel rad hard rock, to je res podcenjena kategorija v zgodovini glasbe, ki je bila res brezmejno inovativna.

Je bilo, ko ste začeli s hard rockom, to stvar tistega trenutka in okoliščin ali ste imeli že tedaj v mislih dolgo glasbeno kariero?
Dolgo glasbeno kariero. V tistih letih, ko je bilo pri meni obdobje hard rocka, to je bilo sredi 80. let, je bila na tej sceni oaza ljudi, ki so verjeli v analogne instrumente. Na drugi strani pa je bilo to tudi že obdobje revolucije elektronske glasbe. Recimo Eurythmics so bili kot dragulj v primerjavi z drugimi skupinami. Dobili smo tudi Depeche Mode in druge odlične skupine, ampak zame je hard rock predstavljal ohranjanje analognega pristopa: kitara je bila kitara, bobni so bili bobni, moški so bili moški in se niso šminkali (smeh). Guns N' Roses, The Cult. Videti so bili, kot da so prišli iz indijanskega plemena. Bil sem bolj mačo orientiran najstnik (smeh)

A vaša največja odlika so ravno besedila, ki pa so povečini zelo čustvena?
Moški ima pravico biti ranljiv. To ni pravica žensk. Moški so ranljivi, tudi vladarji, carji so bili ranljivi.

Velikokrat pravijo, da moški bolje "jočejo" kot ženske? Da so pevci boljši interpreti ljubezenskega razočaranja?
Ne vem, ali obstaja pri vas pravljica oz. basen o volku. Nekoč je živel deček, ki je slišal, da nekaj ropota v gozdu. Vaščanom je rekel, da je volk. Vsi so bili prestrašeni, potem pa so videli, da ni volk, ampak da gre za lisico. Drugi dan spet vpije deček, da je v gozdu volk, in spet se prestrašijo, pa vidijo, da je mačka. Tretjič se je spet drl, da je volk, a mu niso več verjeli in se niso prestrašili. Pa je bil res volk in je vse požrl.

Če prevečkrat nekaj napoveduješ, pa se to ne uresniči, potem se ti to vrne. Če človek sedi in piše le balade, ima na albumu deset balad, in to so vsi “volkovi”, če pa imaš eno ali dve, a sta pravi, potem imaš občutek, da sta res napisani z razlogom. Če kar naprej jočeš, da me je zapustila, potem postaneš dolgočasen. Če pa to rečeš trikrat v treh letih, potem je drugače, potem to slišiš. Mogoče nekatere pevke kar naprej govorijo o svoji ranljivosti in mogoče so res iskrene, a dejansko postanejo dolgočasne.

Ob vaši glasbi se rojevajo ljubezni, delajo otroci, prebolevajo ločitve … Nekateri vas spremljajo na koncertih, jih že osebno poznate. Kako se počutite ob tem? To je verjetno lep občutek, da ste dejansko “prijatelj” številnim? Mnogi pravijo, da v vaših besedilih najdejo svoje občutke, ki jih ne bi znali tako ubesediti. Kako vam to uspe?

To je skrivnost, to je težko povedati. Phil Collins se je ločil enkrat, a ga je ta ločitev navdihnila za 30 pesmi. Ne rešiš se vseh svojih demonov z eno pesmijo.

Jaz mislim, da smo ljudje najbolj izpopolnjeni sesalci. Mi “zavohamo” svoje ljudi. Če karikiram: Imel sem škotskega ovčarja z rodovnikom. In smo načrtovali, da se bo sparil s čistokrvno psico. Pripeljali smo ju skupaj, a je ni niti pogledal, kaj šele povohal. Je pa tekal za psicami na ulici in bil popolnoma nor na neko majhno jazbečarko. Torej, on je začutil, katera je prava.

Vsi vemo, kdo so “naši”. Jaz točno vem, kakšni so “moji” ljudje: neagresivni, se ne bojijo pokazati svojih čustev, to so ljudje moje vrste. Oni čutijo mojo glasbo in njim je moja glasba krasna. Ko se srečamo, se pogovarjamo, kot da se poznamo že sto let. In jaz sploh ne načrtujem, ali si prizadevam, da bi bil všeč nekomu, ki mu nisem všeč. Mislim, da je to pošteno, da je to tisto ravnotežje v vesolju. Da se ljudje med seboj prepoznajo in da jih v nič ne moreš prisiliti.

Ko smo že pri ustvarjanju glasbe. Za večino ljudi je podoba glasbenika še vedno približno taka: trpeč glasbenik, v osami, mogoče ob morju, zasanjan sklada pesmi. Hkrati pa imamo drug koncept, ki je popolnoma drugačen: svetovni splet, pet funkcij, in, karikirano, nastane pesem. Kako vi gledate na to razmerje?

Jaz sem stara šola. Mislim, da je pesem dobra, če je dobra v vsaki obliki: ali samo s kitaro, klavirjem, ali bendom, malim ali velikim, če jo izvaja orkester, če jo poje klapa ali če je a capella. Prava pesem je vedno prava pesem. Iz tega razloga imam rad avtorje, kot sta Peter Gabriel ali Lennon. Imagine je krasna v vsaki možni izvedbi. Tudi zdaj je kup odličnih avtorjev, čeprav nekateri trdijo drugače. Vse preveč pozornosti se namenja zvoku, če je ta sodoben ali ne, a to dejansko ni pomembno, razen za kritike. Pomembna je vsebina. Kaj ti pomaga, če je knjiga lepa, če ima krasno naslovnico, če je njena vsebina neumna. Tako jaz gledam na pesem: ni pomembno, koliko instrumentov ali učinkov smo porabili, če pesem ne stoji. Vsebina mora biti dobra, da bi pesem obstala.

Kako gledate na odnos med besedilom in melodijo?
Ljudje me cenijo zaradi besedil, ampak jaz pravim: brez melodije ni ničesar. Melodija je fluidna, ona prinese tisto ozračje, da besedilo dobi pravi smisel. Če vzameš vrhunsko besedilo, recimo od Arsena Dediča ali Vlada Kreslina, in daš spodaj turbofolk, potem to besedilo ni več dobro, saj melodija vse uniči. Melodija je otrok v tebi, pride spontano, besedilo pa je tvoja zrelost, moški oz. ženska v tebi, in to mora biti v harmoniji. Melodija pride spontano, je čisto, prvinsko čustvo. Z njo nikomur nič ne dokazuješ, to ni stališče. Besedilo pa je, je tisto, kar ti razmišljaš.

Izdali ste album v angleščini. Meni se zdi, da v hrvaščini tako pretanjeno poveste svoje misli, da si ne predstavljam, kako je to prenesti v angleščino.
Obstaja veliko svetovnih pisateljev, ni pa tako veliko svetovnih pesnikov. Ko pišeš prozo, se lahko prevede njena vsebina, pri poeziji pa ni največja skrivnost v njeni vsebini, temveč jeziku. Zanimivo, sam sem največ komplimentov za svoje pesmi dobil od Angležev, ne od Hrvatov, ne Slovencev, Nemcev ali koga drugega.

Ko sem prvič v Londonu izvedel pesem Hide the Mirrors in sem bil zunaj na cigareti, me je kar nekaj ljudi vprašalo, kdo je napisal besedila, češ da so res fantastična. Ni se mi zgodilo, da bi mi to rekel Španec ali Italijan. Ko slišiš besedilo v materinščini, ti je precej bližje oz. ga lažje sodiš.

Pomemben del vašega glasbenega ustvarjanja je tudi sodelovanje z drugimi glasbeniki. Kako pridejo v vase življenje?
Srečam se z ljudmi, ali pride do nekega položaja, ko pride do izmenjave želja. In potem pokažem glasbo in želijo sodelovati. Predvsem instrumentalisti, kajti oni prav začutijo, da je en del glasbe prav zanje napisan, da je v njej prostor za instrumentaliste. Zelo malo ljudi me je zavrnilo, ko smo se pogovarjali. Prej so bile težave s časovnim usklajevanjem.

Koliko pa ste jih vi zavrnili? Verjetno tudi na vaša vrata potrka veliko glasbenikov?
Glasbeniki vsi dobro sodelujemo, če do kakšnega sodelovanja ni prišlo, je bilo to zato, ker se naši agenti niso znali dogovoriti. Agenti delujejo racionalno, koliko je to sodelovanje dobičkonosno, medtem ko glasbeniki razmišljamo, kako se to “vklopi” v glasbeno ustvarjanje.

Biti glasbenik pomeni imeti ustvarjalen poklic. Kaj se zgodi, ko pride do blokade?
V antiki so verjeli, da ti ne napišeš pesmi sam, temveč da ti jo prišepnejo muze, renesansa pa je postavila umetnika v središče. In ni bilo več muz, umetniki so postali genialni. Slavo so pripisali sebi, depresijo pa zdravili z alkoholom in samomori. Jaz sem se odločil za antični pristop in poslušam muze (smeh). Nisem za vse dobre pesmi sam zaslužen in nisem za vse slabe pesmi sam kriv, temveč so z mano muze (smeh). To je dobro za ego, ne moreš postati prevzeten, hkrati pa se ne boš vrgel skozi okno, če ne moreš napisati pesmi (smeh).

Na Balkanu ste zvezda, kot pa ste sami omenili, ste v tujini, recimo v Londonu, neznani. Je to za vas izziv, da greste pred novo občinstvo?
Nase ne gledam kot na zvezdnika, temveč glasbenika. Meni je vse izziv: recimo, da imam super koncert v plesni šoli v Celju za 200 ljudi, kjer vedno uživam. In zdaj me kdo vpraša, v redu, super, da bo 200 ljudi, lahko pa bi imel nastop v dvorani pred 3000 ljudi. A ljudje niso krompirji, da jih bom štel. Če bo sto ljudi uživalo v mojem koncertu, bom užival z njimi. Če jih bo 200, 300 ali 500, prav tako. Zdaj za novo leto je bilo, recimo, v Splitu 70.000 ljudi, krasno je bilo. Izjemen občutek je, ko vidiš, da 50.000 ljudi poje tvoje pesmi. A tudi koncert v tem istem rodnem Splitu, v gledališču za 500 ljudi, bo super.

Nisem estradna zvezda, ne primerjam se z drugimi, ne razmišljam, koliko je Zdravko Čolić bolj priljubljen od mene. Ne ukvarjam se s temi primerjavami. To sem se naučil od Oliverja Dragojevića. Namesto da bi igral v Domu sportova, ima raje tri koncerte v dvorani Lisinski. Sem ga vprašal, zakaj? Ker je tam boljši zvok, je odgovoril. On je glasbenik. Ni važno, koliko so veliki plakati, koliko je dolga reklama, temveč je ključno, da ti uživaš.

Ko skušam komu, ki ni glasbenik, pojasniti, kakšno zadovoljstvo je delati tako kreativno delo, mu to ponazorim s kuhanjem. To, kar sam fantastično skuhaš, lahko sam poješ, in je krasno, ampak še lepše je, če to deliš z drugimi in te pohvalijo. Torej, kaj ti koristi, če si nekaj super skuhal, potem pa sam pojedel. Največje zadovoljstvo je, če lahko jed deliš z drugimi. In potem ni važno, ali si skuhal jed za 4 goste ali pa 40. Meni je zadovoljstvo oboje: če igram v majhnem klubu ali veliki dvorani. Pač pa moj menedžer misli drugače (smeh).

Ena od stalnic na vaših koncertih je pesem Zlatne godine. To je torej gotovo ena izmed pesmi, ki so vam pri srcu. Je kakšna, ki je ne igrate radi, pa jo občinstvo obožuje. Ali imate kdaj težave pri izbiri playliste?
Igram pesmi, ki so preživele sodbo časa. Bilo je nekaj pesmi, ki so bile kot ljubezen na prvi pogled: ko si na začetku popolnoma zaljubljen, čez pol leta pa ugotoviš, da ta oseba ni tako krasen človek, kot si mislil na začetku. So pa neke pesmi, ki so preživele sodbo časa, in so kot stari prijatelji, ki so ob tebi tudi čez 20 let. Moje pesmi so kot stari prijatelji, ki me niso izdali. Jaz ne igram največjih hitov, ampak najboljše pesmi (best of). To so pesmi, ki so preživele sodbo časa.

Na albumu Toleranca imate pesem, ki gre takole: Več je vrime da se pomirim sa svitom i tiho, k'o da zaronim na dah, u svemu sad mogu nači nešto lipo, lipo i reći ž, dobar ti dan. Ste se vi pomirili s svetom?

To je malo avtobiografska pesem. Če bi se moral opisati, pa ne razmišljam veliko o sebi, bi rekel, da sem optimist v afektu. Moj prvi odziv je, da sem optimist. Če mi nekdo škoduje, je moja prva misel, da to ni bilo namerno. Če pa se to ponovi večkrat, potem pa se v meni zbudi nekaj dalmatinskega, mediteranskega, in potem težko odpustim, in če že, potem to traja dolgo. To je pesem o tem, da je čas, da poskusim odpustiti. Ne moreš biti razočaran, če nisi bil najprej očaran. Če te je nekdo razočaral, te je najprej očaral, najprej ti je bil krasen, ko pa si ga spoznal, si bil razočaran. Če pa ne bi ničesar pričakoval, potem ne bi mogel biti razočaran. Ljudje najtežje preživijo medsebojne izdaje, ker imajo pričakovanja.

Vsak glasbenik ima svoj sistem. Eni potrebujejo veliko športa, adrenalina, joge, skratka imajo svoje ventile. Kateri so vaši ventili?
Meni je moja glasba moja disciplina, joga in moj adrenalin. Za rumene medije sem dolgočasen, ker okoli mene ni nikoli nobene afere. Nikoli ne skačem z mostu. Meni tega ni treba. Živim za glasbo in s tem sem zadovoljen.

Ti bom povedal eno zgodbo. Moj oče je bil glasbenik. Aprila bi ga morali operirati, in zdravniki so mu med pripravami na operacijo dali zdravila, ki so mu pomagala, in se je bolje počutil. Takoj je ušel iz bolnišnice in znova delal: komponiral je, vodil zbore. Potem je znova zbolel. V petek, dva dni, preden je umrl, je bil znova v bolnišnici, v soboto sem bil pri njem in ga vprašal: Kdaj misliš začeti živeti, Ljubo? Če se izvlečeš, pojdi, uživaj, hodi, lovi ribe. In mi je rekel: Pa sine, jaz uživam. Uživam v glasbi.

Ni potreboval ne sprehoda ne ribolova. Takrat sem doumel, da se jaz motim. Ko mi kdo reče, ti bi potreboval ventil, ga vprašam, zakaj le. Meni je glasba ventil. Glasba mi omogoča, da izrazim vse, kar čutim.

Ljudje niso krompirji, da jih bom štel. Če bo sto ljudi uživalo v mojem koncertu, bom užival z njimi. Če jih bo 200, 300 ali 500, prav tako. Zdaj za novo leto je bilo, recimo, v Splitu 70.000 ljudi, krasno je bilo, izjemen občutek, ko vidiš, da 50.000 ljudi poje tvoje pesmi. A tudi koncert v tem istem rodnem Splitu, v gledališču za 500 ljudi, bo super.

Gibonni o nastopih pred velikimi in malimi množicami

Moški ima pravico biti ranljiv. To ni pravica žensk.

Jaz točno vem, kakšni so “moji” ljudje: neagresivni, se ne bojijo pokazati svojih čustev, to so ljudje moje vrste. Oni čutijo mojo glasbo in njim je moja glasba krasna. Ko se srečamo, se pogovarjamo, kot da se poznamo že sto let.

Melodija je otrok v tebi, pride spontano, besedilo pa je tvoja zrelost, moški oz. ženska v tebi, in to mora biti v harmoniji. Melodija pride spontano, je čisto, prvinsko čustvo. Z njo nikomur nič ne dokazuješ, to ni stališče. Besedilo pa je, je tisto, kar ti razmišljaš.

O razmerju med melodijo in besedilom