Jadranka Juras se vrača na koncertne odre - toda predstavlja se kot džezovska pevka. Foto: Aljoša Bagola
Jadranka Juras se vrača na koncertne odre - toda predstavlja se kot džezovska pevka. Foto: Aljoša Bagola
Svoje moči bo združila z Big Bandom RTV Slovenija. Foto: Sebastijan Iskra
Po končani diplomi je Stanisavljević vpisal magisterij pri priznanem nemškem pianistu Olafu Polziehnu. V januarju 2010 jo je uspešno končal in s tem pridobi naziv master of art. Na Univerzi v Gradcu se je učil tudi od drugih velikih glasbenikov, kot so Renato Chicco, Fritz Pauer, bobnar Howard Curtis, basist Wayne Darling. Udeležuje se glasbenih delavnic in tako dobi možnost sodelovanja z Billyjem Hartom, Jerryjem Bergonziem, Geoffreyjem Keezerjem, Georgeem Colliganom, Petrom Herbolzheimerjem in drugimi džezovskimi velikani. Foto: Arhiv izvajalca
Jadranka Juras. Foto: Marko Ocepek
Jadranka Juras si je od nekdaj želela postati pevka, tudi pianistka, zaradi česar se je v 4. razredu osnovne šole sama vpisala v glasbeno šolo. Klavir zna igrati še danes. V 4. letniku srednje šole je srečala Diega Barriosa Rossa, svojega prvega učitelja solo petja, se pridružila Anji Tomažin v zasedbi Planet Groove in leta 2002 na EMI nastopila s Sestrami. Foto: Marko Ocepek

Ko pa sem se vrnila domov, sem se vrgla v klasično glasbo. Šele takrat sem spoznala, koliko dela in discipline zahteva poklic glasbenika. Če hočeš imeti rezultate, seveda, in svoj instrument obvladati.

Leta 2012 je Jurasova postala tudi fatalka leta. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
V Sloveniji je pot do občinstva precej uspešno iskala tudi na festivalih, na Slovenski popevki in EMI. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Tomi M., Tinkara Kovač in Jadranka Juras
Do izida novega albuma Paris Honey je posnela dva albuma, Anima in Sakura. Foto: MMC RTV SLO

Na glasbene odre se vrača z džezovskim albumom Paris Honey, kjer najdemo osem džezovskih standardov in avtorsko skladbo, napisano za džezovski trio. Album je plod njenega sodelovanja s pianistom in soprogom Milanom Stanisavljevićem, ki se ji bo kot gost zvečer pridružil na koncertu z Big Bandom RTV Slovenija.

"Ta želja spi v meni že več kot desetletje. Sama namreč obožujem velike orkestre. Ampak čudna je tale ljubezen, ker se vsakič nekaj zgodi, in to v negativnem smislu. Namreč ravno zadnjič sem kolegici razlagala, kako nimam z zdravjem nikakršnih težav in da nikoli ne odpovem nastopov ali ur solo petja, pa me je danes popolnoma vrglo in sem čez noč postala basbaritonistka," je priznala Jurasova.

Več si lahko preberete spodaj.


Zadnja tri leta smo vas manj videvali po glasbenih odrih - z izjemo gostovanj. Je bil ta umik načrten?
V bistvu sem se umaknila precej hitro po izdaji albuma Sakura leta 2009. Da, umik je bil načrten, saj sem se začela zelo intenzivno posvečati klasični glasbi in solopetju. Spoznala sem, da v "mainstream" glasbi ni več ničesar, kar bi želela povedati ali posneti, zato nisem več videla smisla, da bi to nadaljevala. Pa tudi klasično solopetje te zahteva kompletnega. Ne maram delati stvari napol, ker to ne prinaša želenih rezultatov. Tudi če človek lahko vse odpoje, še ne pomeni, da ima to kak smisel. Petje ne pomeni samo branje not/petje tonov.

Kako je ta čas, stran od izpostavljanja v medijih, vplival na vas? Kakšen odnos imate sploh do njih - so nujno zlo?
Z mediji sem vedno imela precej prijateljski odnos, ker sem zelo jasno znala postaviti meje, do kod jih spustim. Menim, da so se tega v mojem primeru vedno držali in to spoštovali, zato nanje ne gledam kot na nujno zlo, ampak kot na zaveznike.

Vračate se z albumom priredb, džezovskih klasikov. Moj profesor na fakulteti je svojčas vztrajno poudarjal, da se vse začne pri džezu. Koliko bi se strinjali z njim - še posebej, če imamo v mislih vaš začetek s Planetom Groove?
Sama mislim, da se vse začne pri klasiki. To sem spoznala v teh letih, odkar se vsak dan ukvarjam s tehniko klasičnega solopetja in z vsem, kar pride zraven. Je pa res, da sem se prav zaradi Planeta Groove začela spogledovat z džezovsko glasbo in pravzaprav zaradi sodelovanja pri skupini tudi odšla študirati džez.

Neskončno sem hvaležna, da sem imela tako dobre temelje, na katerih sem gradila in gradim svojo glasbeno pot. Je pa res, da sem bila v otroštvu izjemno zagledana v klasično glasbo. Pravzaprav je moje pismo Dedku Mrazu vsebovalo željo, da bi dobila zgoščenko A.Vivaldija "Štirje letni časi". In sem jo. Tega veselja ne bom nikoli pozabila, še posebej, ker sem jo našla pred obdarovanjem (smeh).

Koliko časa je samo obstajala ideja o premiku v džez? Koliko več koncentracije zahteva džez?
Ideja o premiku se je začela z mojim vstopom v Planet Groove. Namreč večina glasbenikov v skupini je takrat že študirala džez. Potem pa se je pri mojih 26 letih ideja realizirala v dveh mesecih, ko sem ugotovila, da bo moj zadnji vlak speljal. In sem spakirala in šla. V tem obdobju sem bila še precej nedisciplinirana, zanašala sem se na svoj posluh in talent. Študij džezovske glasbe sem končala s svojo levo roko in desno roko svojega moža Milana (smeh).

Ko pa sem se vrnila domov, sem se vrgla v klasično glasbo. Šele takrat sem spoznala, koliko dela in discipline zahteva poklic glasbenika. Če hočeš imeti rezultate, seveda, in svoj instrument obvladati. Zato težko rečem, koliko koncentracije zahteva džez, saj ne morem trditi, da sem resna džezovska glasbenica, kajti svoj čas posvečam skoraj izključno klasični glasbi. Se pa moja interpretacija tudi v džezu spreminja na podlagi izkušenj, mojega dojemanja sveta, največji premik pa se je zgodil, ko sem dojela, da glasba ni samo melodija, ampak tudi in v primeru vokalista, predvsem besedilo.

Tokrat ste združili moči z Milanom Stanisavljevićem - kako je potekala ta dinamika? Obstaja stroga ločnica v poslovnem in zasebnem življenju?
Ne, pri nama je vse eno in isto. Nobeden od naju ne more ločiti poslovnega in zasebnega življenja, kajti glasba je najino življenje in življenja ne ločujeva na sektorje. Že med študijem v Gradcu sem se poigravala z idejo, da bi posnela džezovski album, pa se mi ni zdelo, da sem za to dovolj zrela in zato mi je bilo težko zares stopiti na pot uresničitve te ideje. Sem namreč izjemno samokritična, mnogokrat na lastno škodo. Potem pa so se zgodile določene stvari, ki so postavile moje življenje in predvsem dojemanje življenja na glavo in bridke izkušnje so postale pomembna spoznanja.

Milan je napisal aranžmaje in album smo posneli v dveh dneh. Ko sem odpela, je Milan prišel do mene in rekel, da si ni mislil, da ga bom kdaj lahko tako zelo presenetila, kot sem ga. V pozitivnem smislu. Ker je vedel, da se cele dneve ukvarjam samo s klasiko, ni pričakoval, da bom od sebe dala tak džezovski izdelek. Pravzaprav je za to zaslužen predvsem prav on, kajti njegova estetika v glasbi, ki je izjemna, mi je dala veliko interpretativnih možnosti.

Z izjemo Popevke je sodelovanje med pevci in orkestrom že skoraj redkost pri nas - oz. še zdaleč ni nekaj običajnega v življenju pevca. Kakšen izziv je za vas koncert z Big Bandom (BB)?
Ta želja je v meni že več kot desetletje. Sama namreč obožujem velike orkestre. Ampak čudna je tale ljubezen, ker se vsakič nekaj zgodi, in to v negativnem smislu. Namreč ravno zadnjič sem kolegici razlagala, kako nimam z zdravjem nikakršnih težav in da nikoli ne odpovem nastopov ali ur solopetja, pa me je danes popolnoma vrglo in sem čez noč postala basbaritonistka. In to ravno pred koncertom z BB in avdicijami, ki me čakajo v prihodnjih tednih. Živa groza, že ves dan se nalivam s čajem in verjetno mi bo na glavi zrasel ingver (smeh).

Kakšno vlogo v vašem življenju še igrata Japonska in njena kultura? Koliko je postala nezavedno del vašega vsakdanjika?
Fascinacija nad Japonsko ostaja, nad njeno estetiko, oblekami ... Ne morem pa reči, da je del mojega vsakdanjika.

Glasbene kvote ali varstvo živali - katera tema je v zadnjem obdobju privabljala več vaše pozornosti?
Absolutno pravice živali. Z glasbenimi kvotami se sploh ne ukvarjam in čisto preprostega razloga - ker je vse pesek v oči.

Koliko vas nasmejijo opazke, ko so na primer pojavi kakšna oseba v krznu in prileti opazka: "Naj nekdo pokliče Jadranko Juras."
Take opazke se po navadi odbijejo od mene, a po drugi strani so dobre, ker vem, da smo skupaj z drugimi aktivisti v glavah ljudi nekaj premaknili. In še bomo premikali.

Kaj je pravzaprav koncert z Big Bandom v SiTi Teatru - napoved novega koncertnega kroga ali le enkratni dogodek?
Gre za napoved izdaje zgoščenke Paris Honey, pozneje bodo sledili tudi koncerti, na katerih bomo album predstavili. Ostaja pa moja srčna želja, da bomo koncert z Big Bandom še ponovili, kajti aranžmaji so napisani posebej za ta koncert in škoda bi bilo, da bi jih odigrali samo enkrat. Ker so dobri. Ker gre za džez. Za tisti pravi "mainstream old school" džez.

Ko pa sem se vrnila domov, sem se vrgla v klasično glasbo. Šele takrat sem spoznala, koliko dela in discipline zahteva poklic glasbenika. Če hočeš imeti rezultate, seveda, in svoj instrument obvladati.