"V trenutku, ko si zadovoljen s sabo, si v nekem balončku in živiš v vakuumu. Samozadostnost je po mojem najhujši rak," meni Jan Plestenjak. Foto: BoBo
Jan Plestenjak
Konec preteklega leta je izdal svoj trinajsti album. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Želim si, da mi ne bi bile več tako pomembne uspešnice in polne dvorane; da bi mi bile pomembnejše druge stvari v življenju, ampak za zdaj še nisem prišel do tja.

false
Jan priznava, da se še vedno zbuja opoldne. Foto: MMC RTV SLO

V živo je radijsko oddajo spremljalo 20 srečnežev.Izžrebali so med tistimi, ki so Janu postavili vprašanje na Facebooku Radia Koper. Poleg tega so Jana, ki je konec preteklega leta izdal svoj trinajsti album Dvigni krila, lahko spraševali tudi v živo.

To je bil prvi Plestenjakov koncert po razprodanem Tivoliju, med 18. in 19. uro pa ste ga lahko spremljali na radijskih valovih in tudi v videoprenosu po spletu.

Še pred obiskom pa je razkril nekaj svojih stališč.


Še vedno vstajaš ob dvanajstih kot vsa ta leta?
Normalno! Žal. Žal me zbuja alarm, ker bi verjetno spal dalj, saj hodim spat ob štirih. Je pa velik privilegij, da se zbudim tukaj, v Strunjanu, v popolno tišino ali v petje ptic. Sploh ko pridem s severa, iz Ljubljane, je to tako lep občutek, da si rečem: Joj, kako lepo, da sem tukaj.

Že nekaj časa imaš zunaj novo ploščo. Kako gre?
Baje dobro. Čim se založniki ne pritožujejo, pomeni, da je v redu, kajne? V resnici je zanimanje veliko. Izdali smo tudi knjižico Janov zvezek, s CD-jem, in to se mi je zdela super ideja. Notri so pisma ene od oboževalk, ki so se mi zdela zelo zanimiva. To je zgodba z druge strani odra, kako nekdo doživlja moje pesmi.

Zmeraj se mi je zdelo fascinantno, kako ljudje intenzivno doživljajo to, kar delam, pa tudi te polne dvorane, ker se mi je zmeraj zdelo, da je to, kar delam, zelo nepomembno. Potem pa kar naenkrat vidiš, kako se tvoje ustvarjanje plete skozi življenje nekoga drugega. Neverjetno.
Do kod lahko seže Jan Plestenjak s ploščo? Do kakšnih številk pride dandanes?
Zdaj je o tem smešno govoriti. Zdaj lahko mogoče govorimo o številkah pet, šest ali sedem tisoč. To so vrhunske naklade. Hkrati pa, en mesec po tem, ko album izide, vidiš na piratski strani kakšnih 80.000 'downloadov'. To te kar malo presune. Rečeš: kaj, že 80.000 ljudi je to v enem mesecu potegnilo dol?

Ali se izplača bojevati proti temu?
Ne, to je nemogoče, ker so ljudje tega navajeni. Politika tega noče narediti zaradi glasov. Če bi bila tukaj restriktivna, bi izgubila ogromno mladih, pa tudi starejših volivcev. Seveda pa ni pošteno. Vsak človek bi si moral predstavljati, da bi to, kar on dela, lahko nekdo zastonj potegnil z interneta. Recimo, včeraj sem imel mojstra za centralno ogrevanje. Recimo, da ga enostavno ne bi poklical, ampak bi nek virtualni robotek prišel z interneta in bi mi popravil centralno. Verjetno bi se šele v tistem trenutku ljudje zavedali, kakšna krivica se dela umetnosti s tem.

Si uspešen glasbenik in, kot je videti, tudi uspešen poslovnež. Kako razmišljaš o sebi, si zadovoljen s sabo?
Seveda nisem zadovoljen, drugače bi se ustavil in umrl. V trenutku, ko si zadovoljen s seboj, si v nekem balončku in živiš v vakuumu. Samozadostnost je po mojem najhujši rak. Sebe pa vidim predvsem kot avtorja. To je, mislim, moja osnovna odlika. Ustvarjam, pišem zgodbe in celostno podobo svojega avtorstva potem prenesem še občinstvu. Mislim, da sem v tem sposoben. Če sem poslovno sposoben? Kaj pa vem. Če bi bil izključno samo to, bi se verjetno ukvarjal s kakšnim uvozom. Tako pa se z glasbo, ker imam to strast. Absolutno pa na tako majhnem trgu dobro živeti od glasbe - ker jaz živim dobro - ni lahko, je kar dosežek.
Si kdaj pomislil, da bi bil izvozni produkt?
Ne morem biti, ker pišem v slovenščini in sem obsojen na dvomilijonski trg ljudi, ki to razumejo. Sem pa dovolj samokritičen, da ne mislim, da znam v angleščini napisati enako dobro besedilo kot v slovenščini. In tukaj je moja majhna pikra kritika vsem tistim, ki mislijo, da lahko v angleščini kar pišejo in pojejo. Seveda so zelo nesamokritični. Vprašanje je, kaj bi si Anglež ali Američan mislila o njihovih besedilih in o njihovi izgovarjavi.

Kako vidiš tvojo prihodnost?
Nimam nobene slike. Želim si, da mi ne bi bili več tako pomembni hiti in polne dvorane; da bi mi bile bolj pomembne druge stvari v življenju, ampak zaenkrat še nisem prišel do tja.

Te je kdaj strah, da ti bo zmanjkalo gradiva, volje ali motiva?
Gradiva gotovo ne, volja in motiv pa sta kar vprašljiva, ker se včasih res znajdem v trenutku, ko vidim, da je v Sloveniji tako akutno pomanjkanje spoštovanja do ljudi, do znanja, do uspehov, da včasih kar malo izgubim voljo. Ampak potem te stvari nekam zbrcaš in si rečeš, da je to nepomembno, da sam sebe izpolniš s tem, ko napišeš pesem.

Moram pa reči, da okolje ni najbolj stimulativno za kogar koli, ki je ustvarjalen, pa ne samo umetniško ustvarjalen, tudi gospodarsko ustvarjalen, ker se nenehno vleče ta socialistična miselnost, da je treba potegniti uravnilovko, da je za vse isto, da so vsi isti, da so vsi enako dobri, enako pridni. Barabam se odpusti, lenuhom se odpusti, neznanju se odpusti. Ampak to je v kulturološkem smislu v veliki meri naredil punk v začetku osemdesetih, ker je legitimiral neznanje pod krinko ideje. Ideja je seveda izjemno pomembna stvar, ideja je osnova, ampak ideja brez znanja pa tudi ne pomeni ničesar. Gre za neko sožitje idej in znanja. Če se legitimira neznanje, je to zelo narobe. Seveda pa se ogromno ljudi navduši nad tem, ker je to lahka pot, ker ni treba vaditi kitare osem ur na dan, recimo, ampak rečeš 'jaz pač tako čutim' in udariš po kitari, kar koli pač potem pade ven.

Prvi singel s tvojega albuma je Stara dobra. Zanima me, kako se lotevaš glasbenih usmeritev na plošči?
V zadnjem času vse podrejam besedilu. Najprej napišem besedila. Glasba in aranžmaji so v bistvu narejeni samo za to, da podpirajo besedilo. Stara dobra je besedilo, ki je v moji kreativi zahtevalo prav tako glasbo, kot je, in tako instrumentacijo, kot je."

Torej v tvojem primeru ne moremo govoriti o preračunljivosti?
Ne. Kakšna preračunljivost? Sploh ne. Mogoče gre celo za večjo iskrenost, ker podredim besedilu vse. V procesu aranžiranja, produkcije se potem pojavi neko obrtno znanje, temu bi lahko rekli preračunljivost, ampak tudi to ni preračunljivost. To so samo znanje in izkušnje.

Ali takoj prepoznaš bodočo uspešnico?
Lahko, ampak se tudi zmotim (smeh).

Sreda je tu. Kaj pripravljaš za Radio LIVE?
Nič posebnega - imam super skupino, prenovljeno. Po razprodanem Tivoliju je to pravzaprav naš prvi tak koncert, potem začnemo turnejo. Imam dva klaviaturista, dodatnega kitarista. To res zveni dobro, moram reči. Nekaj novih pesmi bo, nekaj hitov. Ne vem, saj pri meni ni kakšnega cirkusa, ki bi se zgodil. Noben čarovnik se ne bo pojavil in delal trikov.

Želim si, da mi ne bi bile več tako pomembne uspešnice in polne dvorane; da bi mi bile pomembnejše druge stvari v življenju, ampak za zdaj še nisem prišel do tja.