Melodrom bodo na Trgu Leona Štuklja v Mariboru nastopili v okviru Mars festivala, ki v nasprotju s prejšnjimi leti, ko je slovenski del festivala potekal v Ljubljani, letos povezuje Zagreb z Evropsko prestolnico kulture 2012.
Melodrom, ki so svoj prvenec izdali leta 2004, so se v zadnjih letih uveljavili kot ena najbolj kakovostnih in cenjenih domačih skupin. Leta 2006 so izdali svoj drugi album, štiri leta pozneje pa je sledil še tretji album, še vedno aktualni Vse kar si pustila da leži na tleh.

Po krajšem premoru se skupina zdaj vrača na koncertne odre. Glede na to, da se Melodromov v živo ne da tako pogosto ujeti, melanholičnega slovensko-islandskega večera v Mariboru ne gre zamuditi.

Ste sami ljubitelji skupine Sigur Ros?
No, besedil ravno ne znamo na pamet ...

Kako bi slogovno primerjali svojo in njihovo glasbo?
Široko gledano verjetno spadamo v isto glasbeno zvrst, ampak mislim, da se znotraj te osredotočamo na povsem druge stvari.
Slovenski izvajalci, ki igrajo kot predskupine tujih izvajalcev, se pogosto spopadajo s težavo, da ne pritegnejo dovolj občinstva – to se začne zbirati šele po njihovem nastopu, s tem pa slovenski izvajalec dejansko težko izkoristi ponujeno priložnost. Kako na to gledate vi?
Normalno je, da na koncertih in festivalih z izrazitim headlinerjem večino ljudi zanima slišati zlasti tega. Predvsem zaradi njega se prodajajo vstopnice, medtem ko so drugi izvajalci ponujeni kot priložnost, da obiskovalec sliši še kaj več od tistega, kar je načrtoval, oziroma da spozna kaj novega. Nekateri poslušalci to priložnost izkoristijo, drugim pa se ne zdi vredno, pri čemer niti ne delajo razlike med slovenskimi in tujimi izvajalci. Sami se ne obremenjujemo z mislijo na to, koliko ljudi bo stalo pod odrom med našim koncertom.
Melodrom so se v zadnjih letih uveljavili kot skupina za "kul Ljubljančane", kot tipično urbani izvajalec, ki meri na precej ozek krog poslušalcev. Vam ta status ugaja?
Bolj kot kaj igramo se vam zdi torej bistveno, kdo nas posluša? Mislim, da ni skupine na svetu, ki bi merila na čim ožji krog poslušalcev, mislim pa tudi, da ukvarjanje s tem vprašanjem za skupino ni produktivno. Delamo, kar mislimo, da je prav, in zato, ker ne znamo nehati, kdo nas posluša, pa ni v naši domeni. Nikoli nismo bili del kakšne tako imenovane scene in smo se ob njih vedno na neki način počutili avtsajderje. Upamo si reči, da naš krog poslušalcev ni vezan le na Ljubljansko kotlino, zmeraj pa smo šli, hvalabogu, marsikomu tudi na živce.
Mina, vi redno sodelujete s skupino Laibach, je še kakšen izvajalec, s katerim sodelovanje bi vas pritegnilo?
Seveda, tako na glasbenem kot na drugih področjih sodobne umetnosti.
Kako bi opisali slovensko glasbeno sceno danes? Kje so njene pomanjkljivosti, kje njene vrline?
Je pretežno neškodljiva.
Kaj pa festivali pri nas? Poskusi so, bodisi v obliki Marsa bodisi v obliki junijskega UF-a, potem sta tu še čedalje večji Schengenfest in tradicionalni Rock Otočec. Se vam zdi, da je bilo v tej smeri narejenega pri nas dovolj?
Po vsej Sloveniji imamo precej kakovostnih festivalov, od ožje žanrskih do takih z bolj tradicionalnim slovenskim rock'n'roll obrazom. Kar se nas kot poslušalcev tiče, bi lahko bilo sicer več (vsaj enodnevnih) festivalov, ki bi bili programsko bliže našemu okusu, kot so na primer hrvaški Terraneo, graški Elevate, slovaška Pohoda ali avstrijski Frequency, a zdi se, da je zanje pri nas premalo občinstva, da bi se organizatorjem obrestovali.

Se vi vidite kot festivalska skupina? Zdi se, da vam bolj ustreza intimnejša klubska scena …
Ja, načelno nam bolj ustreza klubska scena; ko smo na odru ali pod odrom. Ampak tudi festivali imajo lahko svoj čar.
Pripravljate že nov material? Pripravljate kakšne novosti v zvoku in slogu?
Delamo in na koncertih že počasi uvajamo nov material. Pravkar smo objavili singel Med postajami; gre za slovensko predelavo dueta By the Bedlam Wall z naše zadnje plošče. Komad je na voljo za prosti prenos na našem profilu Bandcamp. Poleg tega smo letos sodelovali tudi pri projektu predelav komadov R.E.M.-ov, za katerega smo prispevali svojo različico Star me Kitten – kompilacija bo izšla na začetku septembra.
Mina, veljate za eno izmed tistih klasičnih fatalk. Kako se znajdete v tej vlogi? Gradite na njej, izkoriščate vse danosti te oznake?
Saj se hecate ...

Kako pomemben pri gradnji podobe skupine je njena vizualna, stilska podoba? Melodrom so pri tem izjemno dosledni …
Vizualna in stilska podoba sta dve različni stvari. Če govorimo o vizualizacijah; te nas v kreativnem smislu zanimajo tako rekoč toliko kot glasba. Že od začetka skrbimo za grafično oblikovanje, poleg tega smo sami posneli spote za prvo ploščo, ob izidu druge smo naredili razstavo t. i. Soundboxov, ob zadnji pa smo se lotili videoprojekta Tableaux vivants – živih slik, ki smo jih doslej posneli in objavili pet. Tudi fotografirali smo se že s samosprožilcem. Ampak hkrati so našo vizualno podobo krojili (in jo še krojijo) tudi drugi ustvarjalci; že več let nam na primer na koncertih vizualije oblikujeta Ivana Gregor in Boštjan Božič.
Glede na to, da je koncert 5. septembra, se verjetno ne boste mogli ogniti Septembru. Vam komad že kaj preseda?
Ne. Najprej ga sicer skoraj nismo uvrstili na ploščo, a z leti smo ga vzeli za svojega.