Z glasbo se ukvarja že vse življenje. V preteklosti ste jo lahko že videli v zasedbah, kot so Spleen, Obduction, BRO, Ashton's kitchen, mediocore, naio ssaion. Piše svojo glasbo in besedila. "Nimam za sabo glasbene teorije, da bi vedela, kateri akord gre s katerim dobro skupaj, da bi se dobro slišalo. Jaz enostavno malo preigravam," pojasnjuje Mojca.

Na samostojni poti jo spremlja kitarist Peter Pavičić, s katerim sta prej v zasedbi Spleen sodelovala skoraj deset let. Toda kot pravi sama, je cilj, da se zasedba še razširi.

Kaj vse je še povedala v krajšem pogovoru z MMC-jem, si lahko pogledate spodaj.

Mojca, še pred medijsko odmevnimi nastopi na Slovenskem tednu glasbe in festivalu Mars - če izpostaviva samo dva - vas je širša javnost lahko spoznala prek portala YouTube. Kakšni so pravzaprav kriteriji umetnika, ki želi svojo glasbo spromovirati s pomočjo YouTuba?
S Petrom sva se odločila, da bova na njegov kanal nalagala bolj priredbe skladb, ki sva jih čisto preoblikovala. Po navadi gre za trše skupine - Toll, Korn ... Čisto zato, ker sva si s tem krajšala zimske dni in nama je bilo všeč. To sva potem nalagala na njegov kanal. Na svojem pa zbiram skladbe, ki so studijsko posnete, in tudi žive posnetke. Nazadnje sem na primer naložila posnetek iz Maribora, ko sem nastopila pred Sigur Rós. Jaz želim, da ljudje dobijo čim bolj realno sliko tega, kar počnem.

Kako se je začela vaša zgodba s kitaro?
U, kitaro. Na kratko (smeh). Dobila sem jo za svoj 14. rojstni dan. Od staršev. Ker nisem smela imeti bobnov v stanovanju, sem potem dobila kitaro. Malo sem preigravala priredbe. Zdaj pa se je v meni prebudila ta želja - potem ko smo po desetih letih nehali s skupino Spleen, sem ostala bolj sama za ustvarjanje avtorskih skladb - da sem prijela za kitaro. Dobro leto se zdaj intenzivneje ukvarjam s tem. Nisem se učila igranja kitare. Igram bolj po posluhu.

Kaj je rdeča nit pri ustvarjanju vaše avtorske glasbe?
Tisto, kar se sliši dobro. Nimam za sabo glasbene teorije, da bi vedela, kateri akord gre s katerim dobro skupaj, da bi se dobro slišalo. Jaz enostavno malo preigravam. Si vzamem čas. In ko se nekaj dobro sliši, to posnamem. Na to pa naredim vokal. Včasih so to zelo enostavne stvari, raje pa vidim, da Pero prevzame pobudo pri ustvarjanju glasbe, ker je on kitarist in potem bolje zveni.

Kdaj pa je prišla želja po petju?
To pa že zelo zgodaj (smeh). Zadnjič sem izbrskala ene posnetke, kjer sem bila stara šest let in že takrat sem prepevala priredbe in tudi avtorsko sem se že malo izražala (smeh). Zelo zgodaj. Želja je ostala in postala resna, ko smo začeli skupino. To je postal stil življenja.

Pogrešate kaj skupino? Je to razlog, da ste se odločili, da razširite svojo zasedbo?
Da, tudi to je razlog - da jih malo pogrešam ... Super je, da lahko prideš na kakšen nastop odigrat v akustični izvedbi. S tem narediš dobro intimno vzdušje. Po drugi strani pa pogrešam kakšen boben in kakšen bas - malo širšo zasedbo. Na tem se trenutno dela.

Kdo trenutno nastopa v širši zasedbi?
Midva s Petrom sva začela s tem. Prišel je še Anže Žurbi na perkusijah in Martin Lunder na električni kitari. Basista še iščemo. Nam pa zelo pomaga Matej Grginič, z njim delamo v studiu. Bil je tudi tonski mojster na Sigur Rós. Bomo videli, kako se bo razpletlo?

Omenili ste Sigur Rós. Je bilo kaj treme nastopati kot njihova predskupina?
Zelo. Veliko treme. Ampak je bilo občinstvo tako v redu, da sem bila pozitivno presenečena. Edina stvar, zaradi katere sem imela tremo - ta je čisto v redu - je bilo to, da smo se tako hitro formirali, postavili komade. V desetih dneh. To me je malo skrbelo. Drugače je šlo vse v redu. Je pa to takšna skupina, da ne gre drugače, kot da imaš tremo. Če samo pogledaš, koliko opreme imajo na odru ...

Ste imeli priložnost izmenjati kakšno besedo z njimi?
Ne. Oni so šli naprej na naslednji koncert. Takoj so odšli v svoj "tour bus" in šli naprej.

Kdor vas je zamudil v Mariboru, kje vas bo mogoče videti v naslednjih dneh?
Nameravam prirediti koncert v Ljubljani - poleg nastopa, ki me čaka jutri na predstavitvi Blogozije v okviru MMC-ja - morda z večjo zasedbo, da se predstavimo. Od tega pa bo odvisna naša nadaljnja pot. Predvsem si želimo igrati.