Sezname najbolj precenjenih glasbenih izvajalcev vseh časov so v taki ali drugačni obliki (a navadno s presenetljivo podobnim izborom) objavile že vse glasbene revije, od Rolling Stona do NME-ja.

Gre za delikatno vprašanje - kdo ali kaj je precenjen? In, ali je merilo pri tem popularnost, glasbene nagrade ali ugled? Moramo gledati na starejši, "klasični" (spet ta beseda) material glasbenika, ali je treba zajeti njegov celoten opus - tudi novejši, pogosto slabši.

Zbiralci grammyjev
Med skupinami, ki se najpogosteje znajdejo na udaru kritikov, so tako vsi od Beatlov do U2-jev. Od Tupaca do Celine Dion. Številni izvajalci so se z leti preprosto - izpeli. Nekateri še vedno vsako leto kopičijo svojo zbirko grammyjev, pa si nihče ne upa izreči, da v resnici niso tako veliki.

In spet drugi so si bodisi s smrtjo frontmana bodisi z eno uspešnico pridobili status legend, pa se nihče zares ne poglobi v kvaliteto njihovega materiala.

Sledi pregled (v naključnem vrstnem redu) nekaj takih najbolj precenjenih. Upoštevali smo neki presek različnih seznamov in k temu dodali še nekaj svojih izbir. 1. del od dveh začenjamo s starejšimi izvajalci, naslednji teden pa se bomo lotili še tistih sodobnejših.

The Beatles
Preden začnete zlivati svoj gnev v komentarjih glede te izbire, naj najprej razčistimo nekaj: ja, Beatli so nedvomno spremenili podobo moderne glasbe. Napisali so nekaj največjih pesmi vseh časov, ki bodo tudi čez 100 let še odmevale na radijskih (ali kar koli bodo že takrat imeli) sprejemnikih. A tu se stvari počasi zaključijo.

V živo so bili po poročanju glasbenih kritikov obupni, njihov bobnar je bil robotski, na njihovih prvih albumov pa ni bilo pretežno nič drugega kot poceni poppesmice. Naj navedemo le nekaj najbolj slovitih - in naravnost grozljivih komadov (poskusite jih prevesti v slovenščino in presodite, ali res presegajo kategorijo turbofolkhitov s senika): Obladi oblada, Hey Jude, Can't Buy Me Love, I Want to Hold Your Hand, Love Me Do, Ticket to Ride ...

Paul McCartney
Prav Paul McCartney je bil tisti Beatle, ki je zakrivil največ takih "na prvo žogo" komadov. In danes je Sir Paul dobitnik številnih grammyjev, vsak njegov album pa avtomatično uvrstijo na "naj" seznam. Ampak recimo bobu bob - kdo sploh zna našteti en McCartneyjev komad? Ga zapeti? Komu je dejansko všeč njegova glasba in/ali njegov glas?

Sid Vicious in Sex Pistols
Sid Vicious, basist Sex Pistolsov, je bilo eno izmed tistih velikih glasbenih imen, ki so konec 70. let umrla zaradi prevelikega odmerka. A to še ni zadosten razlog (oz. sploh ni razlog), da Sidu danes pripada status nesmrtne legende. "Ni bil nadarjen, bil je nenehno pod vplivom močnih substanc, verjetno je ubil svoje dekle, nosil je majice s svastiko kot neka punkpoza, kot basist je bil obupen, kot pevec nič boljši," so denimo o njem zapisali na strani eighttrackmind.net. A zaradi nekega nam neznanega razloga je ta fant danes slavljen kot polbožanstvo - resnični botri punkovskega gibanja, kot sta Iggy Pop, Joe Strummer in Joey Ramone pa po krivici ostajajo v njegovi senci.

Jim Morrison in The Doors
Jim Morrison verjetno do danes ostaja eden od najbolj karizmatičnih in učinkovitih frontmanov vseh časov. A sprijaznimo se, njegov status "romantičnega poeta" je močno precenjen - Bob Dylan je bil že takrat precej večji mojster od Morrisona. Tudi njegov glas ni nič posebnega - bolj ali manj pijansko zavijanje lepega pozerčka. Snemati filme o njegovem življenju, pisati knjigo za knjigo o njegovem liričnem geniju pa je tako povsem pretirano.

The Clash
Joe Strummer ni kriv za način, kako je ta skupina poveličevana. Bolj kot njihova glasba so nadležna opevanja in hozane, ki fami Clashov sledijo še 30 let pozneje. Bodimo iskreni - Should I Stay Or Should I go ni ravno kak besedilni presežek, začetna monotona melodija London Callinga pa je naravnost nadležna.

Kiss
Kiss imajo danes horde zapriseženih fenov. A že pogled na oprave in šminko (plus pirotehnika, umetna kri in iztegnjeni jeziki na odru) je dovolj, da se vprašamo: "Ljubi bog, zakaj?!"

Sting in The Police
Glasbena revija Blender je Stinga lani proglasila za najslabšega tekstopisca vseh časov. Bo že nekaj na tem. The Police imajo danes nekakšen status, ki pa ga razen z nekaj spevnimi komadi (rahlo zalezovalska Every Breath Yo Take) niso nikdar upravičili. Pesmi so pogosto zelo plehke, s ponavljajočimi se refreni (Don't Stand So Close to Me, De Do Do Do, De Da Da Da), od katerih je definitivno najhujša Message in the Bottle.

Aerosmith
Aerosmith so sproducirali nekaj dobrih pesmi (Crazy, Jeanie's Got a Gun, Walk this Way) in samo eno res odlično (Dream on). A v resnici so fantje (no, zdaj že stari očetje) bolj imitacija pravega rockbanda (vključno s piskajoče visokim glasom Stevena Tylerja). Odločujoč komad, pri katerem nihče ne more zanikati zgoraj povedanega? Tista nadležna balada iz Armageddona.

Black Sabbath in Ozzy Osbourne
Angleški težki metalci Black Sabbath so prodali 100 milijonov albumov, MTV pa jih je proglasil za največjo metalsko skupino vseh časov. Mi še vedno čakamo na razodetje, kaj je tako velikega na skupini, ki si za frontmana ni znala izbrati boljšega kot po - ah tako britansko - patetično zavijajočega Ozzyja Osbournea.

Queen
Kdo ne obožuje Queenov? Ljudje, ki ne poslušajo rocka, naredijo pri njih izjemo. Homofobi si kljub (zelo očitni) istospolni usmerjenosti njihovega frontmana, prezgodaj umrlega Freddieja Mercuryja, požvižgavajo We Are the Champions in We Will Rock You. A pri Queenih se morda najbolj očitno zdi, da je ves cirkus okoli njih močno pretiran.

Besedila niso nič posebnega, aranžma je kičast in pretiran, kako je Mercuryju s svojim visokim, piskajočim glasom uspelo javnost prepričati, da je dober pevec, je nerazumljivo. Bohemian Rapsody definitivno ni največja rockpesem vseh časov, temveč konfuzen in nametan kaos neujemajočih se žanrov (in ne, njen čar ni v tem), ki skupaj sestavljajo baročno epopejo, ki se vleče v neskončnost. Od Barcelone in Bicycle Race pa naravnost bolijo ušesa.

K. S.