Belgijski pevec in skladatelj je osvojil občinstvo v svoji rodni državi že s svojim prvencem in singlom You Don't Know Me. Nato pa vzel za evropski trg precej neznano pesem in jo spremenil v uspešnico. "Ampak akustika je moj značilni zvok, ki se še najbolje izkaže na nastopih v živo," pravi Milow, ki nocoj prihaja na novomeški Vikend pozitive kot osrednje ime dogodka. V Novem mestu bodo poleg njega nastopili še S.A.R.S., Zebra Dots, Kok band in drugi ...

Krajši pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

S priredbo Ayo Technology se vam je zgodilo nekaj podobnega kot vašim sonarodnjakom Triggerfinger, ko so izdali priredbo I Follow Rivers, ki jo v izvirniku poje Lykke Li. Naključje?
Moja zgodba se je zgodila leta 2009. Moji dobri prijatelji Triggerfinger so mi priskočili na pomoč, ko sem snemal albume. Oni so sledili moji zgodbi in tri leta po izdaji Ayo Technology izdali svojo priredbo. V tem primeru ne gre za čisto naključje. Ampak sam sem v Belgiji prodrl že leta 2007 z avtorsko skladbo You Don't Know. Dve leti pozneje pa mi je pesem Ayo Technology odprla številna vrata. To je nekaj, kar je ušlo nadzoru - v zelo pozitivnem smislu.

Ko poslušamo skladbe na albumu, so precej bolj osebnoizpovedne kot priredba Ayo Technology. Imate kdaj na koncertu občutek, da vsi le čakajo to skladbo?
Ayo Technology ima po mojem mnenju precej podoben zvok kot moje avtorske skladbe. To je še ena razlika med mano in Triggerfinger. Oni so naredili priredbo skladbe, ki je bila velika uspešnica v Evropi, jaz pa sem naredil priredbo skladbe, ki je nihče ni poznal takrat oz. ni bila zelo uspešna. Ampak akustika je moj značilni zvok, ki se še najbolje izkaže na nastopih v živo.

Označujejo vas kot "Do It Yourself" glasbenika. Neke vrste sam svoj mojster. Kako to poteka na vašem primeru?
To pomeni, da sem vedno sam snemal svojo glasbo, jo plačeval sam, še pred tremi leti sem bil tudi sam svoj menedžer ... To pomeni, da nisem nikoli podpisal pogodbe z založbo ali menedžerjem - po tradicionalni poti. Tudi zdaj, ko je nad mano večja založba, ni bila na začetku moja izbira, ampak videl sem, da nihče ne odkriva moje glasbe, zato sem stvari vzel v svoje roke. Danes delam z različnimi založbami in glasbeniki, kar mi daje stoodstotno svobodo pri vsem, kar počnem.

Kaj glasbenika nauči ta svoboda, ko nad njim še ne bedi založba?
Založba me ne vodi. Vsaj ne moje glasbe. Na začetku je seveda težko, ker je veliko plusov in minusov, ti pa si sam. Naredi te močnejšega in bolj osredotočenega. Srečen sem, ko izdam album, nimam nikogar, ki bi mi ukazoval, kaj moram storiti.

Album Silver Linings vsebuje precej intimnih zgodb - ali te temeljijo na osebnih doživetjih?
Vse temelji na mojih osebnih doživetjih ali doživetjih ljudi, ki jih poznam. Zame mora zgodba temeljiti na resničnih dogodkih, ker drugače skladba izgubi verodostojnost. Zadnje tri albume se trudim snemati skladbe, ki pritegnejo pozornost ljudi. Če ne verjamem v skladbo, ne morem pričakovati, da bodo ljudje.

Na Silver Linings najdemo en in edini duet Echos in the Dark. Kako to, da ste se odločili zanj?
Pevka bo nastopila z mano na odru v Novem mestu, ker je del moje žive zasedbe. Prosil sem jo, da zapoje z mano - kot spremljevalna pevka. Ampak ima tako dober glas, da zveniva kot eden. Drugače pa nisem posnel še veliko duetov, je veliko odvisno od pevca, ki poje z mano. Ampak če ga pesem ne potrebuje, potem jo raje zapojem sam.

Kaj pa ZDA? Vemo, da vas kar nekaj stvari veže z njo?
Rad igram in ustvarjam tam, saj tam najdem navdih. Toda Evropa je moj domači teren. Res jo imam rad in zato rad potujem po njej. Super bi bilo, če bi lahko še več igral v ZDA, toda zdaj sem srečen, kjer sem.

Prvič ste v Sloveniji. Kaj veste o naši državi?
Že dalj časa sem želel nastopiti pri vas. Ko sem na primer imel koncerte v Italiji, so do mene prihajale oboževalke in me spraševale, kdaj bom nastopil v Sloveniji. Za zdaj sem se samo vozil skozi njo v druge države, tokrat pa me prav zanima, kakšno občinstvo me bo pričakalo.