Prifarski muzikanti so v svoji karieri izdali 28 albumov. Foto: Žiga Culiberg
Prifarski muzikanti so v svoji karieri izdali 28 albumov. Foto: Žiga Culiberg
Prifarski muzikanti
V 29 letih je skupina doživela nekaj kadrovskih sprememb, toda jedro skupine, doma od Fare v Kostelu, je ostalo. Foto: Žiga Culiberg
Prifarski muzikanti
Prvo večjo nagrado so osvojili leta 2000, ko so prejeli nagrado zlati petelin za najboljši etnoplošček. Foto: Žiga Culiberg
Prifarski muzikanti
Letos so nastopili na festivalu Melodije morja in sonca s skladbo Tako, kot je, je prav. In pristali na tretjem mestu. Foto: Žiga Culiberg
Prifarski muzikanti
Poseben zvok dajejo skupini tamburaški inštrumenti, violina, harmonika in druga tradicionalna glasbila. Foto: Žiga Culiberg
Prifarski muzikanti
Odlikuje jih štiriglasno petje, glasbeni kritiki pa jih uvrščajo med najboljše etnoskupine na Slovenskem. Foto: Žiga Culiberg
Prifarski muzikanti
V nedeljo, 26. novembra, se vračajo v Cankarjev dom. Foto: Žiga Culiberg
Prifarski muzikanti
Prifarski muzikanti so: Mitja Ferenc na berdi, kitari in baskitari (drugi tenor), Valentin Južnič na bisernici (prvi bas), Martin Marinč na diatonični harmoniki (drugi bas), Toni Obranovič tudi na klavirski harmoniki (prvi tenor), Uroš Obranovič na bugariji (prvi tenor), Jernej Pečak na violini (drugi tenor) in Brane Počkar na braču (prvi bas). Foto: Žiga Culiberg

V zadnjih letih so svoj glasbeni nabor razširili, tako da na svojih koncertih igrajo tudi zimzelene melodije, pesmi dalmatinskih klap, domače in tuje popevke, kot tudi ljudske pesmi drugih narodov. Ne nazadnje so poleti nastopili tudi na festivalu Melodije morja in sonca. "Ni nam bilo dovolj, da smo kot etnoskupina godli na praznik Marijinega vnebovzetja, ki je v Fari in na kulturnih prireditvah širše okolice največji praznik, ampak smo želeli ljudsko glasbo, etnoglasbo, specifično za naš kraj, kjer so se še ohranila tamburaška glasbila, predstaviti tudi v 'prestolnici'," je o začetni filozofiji skupine povedal pevec Mitja Ferenc.

In tako se v nedeljo, 26. novembra, tradicionalno vračajo v Cankarjev dom, kjer bodo s svojimi zvestimi sledilci delili skladbe in spomine na čase, ki jih ohranjajo v svoji glasbi. "Romantika je v naših pesmih, v naši skupini in tudi doma, pri naših najdražjih, na prvem mestu," je dodal Martin Marinč.

Več pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru s Ferencem in Merinčem.


Kam je odšla romantika v glasbi? Mogoče ne odšla, ampak na katerem mestu je pristala?
MF: Romantika? Kam je odšla? Nikamor. Ostala je na prvem mestu. Kaj pa je lepšega, kot izzvati in spodbuditi tiste čute v ljudeh, ki jih spominjajo na najlepše, kar se jim je v življenju zgodilo? Saj moramo razumeti, zakaj je v slovenski ljudski glasbi tako veliko ljubezenskih pesmi. To so bili nekoč pomembni dogodki, po katerih se je nekoč meril čas. Danes se čas verjetno meri s prvo službo ipd. Kateri pa je najdebelejši album dveh ljudi? Tisti, ki jih spominja na čas, ko sta se spoznala, zaljubila, poročila. In to so dogodki, ki jih je ljudska glasba poznala nekoč in jih pozna še danes.
MM: Romantika je v naših pesmih, v naši skupini in tudi doma, pri naših najdražjih, na prvem mestu.

Tamburice, violina, harmonika ... Kakšna je simbolika za ljudskimi glasbili, ki jih uporabljate? So zgolj "orodje" za proizvajanje zvokov?
MF: Orodje za proizvajanje zvokov? Uf, mislim, da je lepše slišati prvinski zvok bisernice, brača, kot pa sintetično narejen zvok, ki glasbili oponaša. Pa četudi na račun malo slabše "slišne" kvalitete.
MM: Naši predniki pri Fari v Kostelu so bili znani kot dobri pevci in muzikanti. Krasilo jih je večglasno petje in igranje na prav posebno kombinacija inštrumentov, kot so tamburice, violina in navadna harmonika. To le redko najdemo v Sloveniji in Prifarski muzikanti to tradicijo ohranjamo in prenašamo na mlajše rodove.

Po katerem ključu izbirate ljudske pesmi, ki jih potem vključujete v nastope, in do katere mere se jih upate predrugačiti v "prifarski melos"?
MF: Najprej – pred 25 leti smo začeli zbirati ljudske pesmi iz krajev ob Kolpi, od tam, kjer smo doma. Ker so bili naši očetje ljudski godci, mame pa dobre pevke, smo veliko pobrali od njih. Recimo, danes že ponarodela Mlinarca ali pa Na pragu sem stal. V naslednjih letih smo se usmerili v slovenske pokrajine in s četrtim ploščkom - mimogrede, danes jih imamo že 28 - leta 2001 z naslovom Dober večer mamica dobili takrat prestižnega zlatega petelina za najboljši etnoizdelek tistega leta. Kasneje pa je bil izziv, kako z ljudskimi glasbili zaigrati vse: zimzelene tuje in domače popevke, narodno-zabavno glasbo - te se sicer nekoliko otepamo -, starogradske, dalmatinske, tuje ljudske ipd. Že na prvem koncertu v Cankarjevem domu se je slišala evrovizijska Ne, ni res Nuše Derenda s tamburicami. In tudi letos se bo. Ni nam bilo tuje igrati z našimi glasbili tudi z Big bendom Grosuplje, ki so naši pogosti gostje, ali z različnimi zbori, ki popestrijo in nadgradijo naše štiriglasno petje.

Glede predrugačenja v "prifarski melos". Ja ... Tu nam pomagajo različni prirejevalci. Dokler je živel, je to izjemno opravljal kitarist Milan Ferlež - Žajfek. Sedaj to opravljata naš Toni Obranovič in Miha Gorše, ki nas tudi pogosto spremlja na koncertih, saj obvlada prav vsa glasbila, ki jih prime v roke.

Glede na to, da si delimo leto "rojstva", kako ste kljubovali spremembam, ki jih je prinesel čas? Kako ohranjati prvinskost glasbe sredi vsakdanjega kaosa?
MF: Morda ste tu res zadeli žebljico na glavico. Mi res kljubujemo spremembam, ki jih prinaša čas. Ker hočemo ostati takšni, kot smo bili. Vsaj v glasbi. Zato smo izbrali ta glasbila, ki jih imamo, zato hočemo zvoke, ki so nekoč vladali na teh tleh in ki jih je danes prevzela vsa mogoča elektronska glasba, prinesena od drugod, zadržati želimo to prvinskost. To, kar je naše in kar imamo v ušesih še od svojih starih očetov.

Kaj se je zgodilo vmes z "muzkontarji", ki so v času Beltinške bande veljali za gospode? Kako se je spremenil odnos do glasbenika?
MF: Ni se spremenil odnos do glasbenika, ampak smo se mi spremenili. Ni nam bilo dovolj, da smo kot etnoskupina godli na praznik Marijinega vnebovzetja, ki je v Fari in na kulturnih prireditvah širše okolice največji praznik, ampak smo želeli ljudsko glasbo, etnoglasbo, specifično za naš kraj, kjer so se še ohranila tamburaška glasbila, predstaviti tudi v "prestolnici". Torej namen je bil, kako recimo temu "ruralno glasbo" predstaviti vsega dobrega vajenemu občinstvu v osrednjem slovenskem kulturnem hramu - Cankarjevem domu. Želeli smo iti širše. Če bi hoteli ostati 'banda' v domačem kraju, bi še vedno lahko bili. Tako kot so bili naši dedje, ki so tu s tamburicami in navadno harmoniko godli v veselje krajanom. Naše ambicije so se spremenile, ker se je svet spremenil. Želimo, kamor pridemo obudit lepe trenutke pri ljudeh, in kot kaže, nam to tudi uspeva. Ne nazadnje to počnemo že 29 let.

Sedem članov, sedem različnih zgodb. Kako premagujete generacijske in osebnostne razlike?
MF: Težko. Ampak ker imamo vsi radi glasbo, to naredimo s smehom, duhovitostjo in zabavo, in dokler bo tako, bomo te razlike med nami zanemarljive.
MM: Različnost med nami premaguje velika ljubezen do glasbe, veliko dobre volje in humorja ... Pa tudi strpnosti, zato smo skupaj že skoraj 30 let.

Katera je najboljša stvar, ki ste se je naučili drug od drugega?
MF: Hec, narediti optimizem tudi ob najtežjih trenutkih.

Katera skladba je trenutno največkrat predvajana na vaših predvajalnikih?
MF: Zadnja. Prav gotovo Tako, kot je, je prav. Pesem Aleša Klinarja in Leona Oblaka z letošnjih Melodij morja in sonca. Namenjena vsem našim nonam, ki iz življenjskih izkušenj povedo, kaj je prav. A v mladosti se tega ne zavedamo in šele na zrelejša leta ugotovimo, da so imele prav in da je treba upoštevati izkušnje in modrost starejših. Pa tudi zato je na naših predvajalnikih in na vrhu predvajanja na naših Youtube kanalih, ker je za videospot tako izkušeno svojo vlogo odigral naš veliki igralec Boris Cavazza.