Glasba
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.8 od 42 glasov Ocenite to novico!
Saša Lošić - Loša
Nazadnje je Lošić s “plavci" nastopil v Ljubljani februarja 2010, ko so v rekordnem času dvakrat razprodali Halo Tivoli in povzročili pravo “plavomanijo". Foto: MMC RTV SLO/M. T.
Saša Lošić - Loša
Številne uspešnice, kot so Od rodjendana do rodjendana, Suada, Bolje biti pijan nego star, Ako su to samo bile laži, Sava tiho teče, Goodbye teens, Kaja, Odlazim in druge, so poskrbele, da se fenomen kultne skupine, ki je doživela že več glasbenih vrhuncev, nadaljuje že tretje desetletje. Foto: MMC RTV SLO/M. T.
       Danes ne obstajajo več neobjavljeni avtorji. Vse se je toliko demokratiziralo, da lahko vsakdo posname kakovostni videospot z brezpilotnim letalnikom, vsak lahko na svojem prenosnem računalniku posname album, zmontira film ... Danes so vsi blogerji, vsi so kolumnisti, oblikovalci, fotografi ... Ne obstajajo več uredniški filtri. Nihče več ne presoja, kaj je objave vredno in kaj ni. Vsi objavljajo vse. Danes obstajata vzporedno kultura zvezd resničnostnih šovov in popularna kultura s klasičnimi zvezdami, ki so igralci, pevci, režiserji. Drugi zraven drugih na Facebooku, Instagramu … Anonimni in znani. Amaterji in profesionalci. Z istim hrepenenjem po instantni slavi. Kot je nekoč dejal Marcel Štefančič, jr.: "Zvezdniki resničnostnih šovov so najprej imitirali estradne zvezdnike, zdaj pa je prav nasprotno: estradni zvezdniki so začeli imitirati zvezdnike resničnostnih šovov, torej svoje lastne imitatorje. Se lahko zgodi kaj hujšega?"       
Saša Lošić - Loša
Kritiki skupino štejejo za enega največjih kulturnih fenomenov osemdesetih in devetdesetih let, ki je še danes blizu tako starejšim kot mlajšim generacijam poslušalcev. Foto: MMC RTV SLO/M. T.
       Pesmi so preživele preizkus časa, ampak se mi zdi, da takšnih ne bi mogel nikoli več napisati. Iskreno: nikakor se ne morem poistovetiti s tistim časom. Bil sem študent na umetnostni akademiji, smer oblikovanje proizvodov. In pravzaprav sem oblikoval svoj lik. Loša je moj najuspešnejši dizajn. Tudi drugi v skupini so oblikovali svojo javno podobo.       
Saša Lošić - Loša
"Plavci" so doslej izdali osem albumov, ki so se skupaj prodali v nakladi več kot pet milijonov izvodov, svet pa večkrat obkrožili s turnejami s skupaj že več kot 2.500 koncerti. Foto: MMC RTV SLO/M. T.
       Ne vem, ali veste, da sem bil eden izmed prvih stotih uporabnikov spleta v regiji, tudi po zaslugi kralja kiberprostora Jonasa Žnidaršiča. Dolgo sem že v spletnem prostoru - od leta 1993. Mogoče predolgo ... Včasih mi je bilo žal, da ne bom živel tisoč let, da bi videl, kako bo takrat. Na začetku sem se počutil, kot da nisem niti na spletu niti na Zemlji. Bil sem pravi informacijski "frik" - "human being version 2.0". Danes sem prenasičen z informacijami in s spletom. Disk je poln.       
Saša Lošić - Loša
Plavi orkestar se v Ljubljano vrača v okviru turneje Everblue 17. februarja. Foto: MMC RTV SLO/M. T.
       Pri ustvarjanju filmske glasbe sem začel uživati v, reciva temu, razkošju drugega plana. Že od devetnajstega leta naprej sem človek, ki ga neprestano opazujejo ... na Trgu bana Jelačiča, na plaži na Hvaru, na Prešernovem trgu, v kateri koli 'kafani' v Sarajevu … Kamor koli pridem, vedno vidim šepetajoče ljudi. Ko sem odkril delo s filmi, je bilo to zame zelo terapevtsko. In na ta način sem si počasi reprogramiral življenje, tako da se zdaj veselim prijetne starosti. Pravzaprav sem jo še dobro odnesel, da nisem popolnoma depersonalizirana oseba - ker sem imel pred tem zelo burno obdobje. Takrat je bilo dobro samo tam gor - na odru. Tistega se nisem in se ne bom nikoli naveličal. Vse drugo …       
Saša Lošić - Loša
Lošić je danes tudi priznan pisec filmske glasbe, med drugim za vse štiri najbolj gledane slovenske filme: Outsider, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk, Šanghaj. Foto: MMC RTV SLO/M. T.
       Ne znam vam pojasniti, ampak prevzema me veliko nelagodje ob misli, da bi bil član žirije. Zdi se mi, da bi bil slab za šov, dolgočasen. Verjetno bi se ves čas slabo počutil in bi vse le hvalil. Morda zato, ker mi moj značaj ne dopušča, da bi recimo nekemu mlademu človeku rekel, da bi se moral bolje pripraviti na nastop ali pa naj se raje prime drugega dela. Preprosto, nisem sposoben rušiti sanj. Vem, kako bi se počutil sam, če bi kakšna žirija v živo ocenjevala moje delo. Mogoče je to eden izmed razlogov. Drugi pa tiči v tem, da nisem nikoli hodil v smer, v katero so šli vsi. Vedno sem tekel v drugo smer. Nekateri moji kolegi pravijo, da sodelovanje v tovrstnih resničnostnih žirijah podaljšuje kariere, polni dvorane. Verjamem, da je to res.       
Plavi orkestar
Lošić se je od zadnjega koncerta v Sloveniji s Plavim orkestrom preselil nazaj v Sarajevo, toda pravi, da se v starejših letih še vedno vidi na otoku Hvar. Foto: Jure Urek

Dodaj v

Saša Lošić - Loša: Občutek, da že tako dolgo obstajamo, je strašljiv

MMC-jev intervju s pevcem Plavega orkestra
31. december 2017 ob 06:50
Ljubljana - MMC RTV SLO

"To, da smo skupina iz prejšnjega stoletja in da smo izdali prvi album na vinilu, me niti najmanj ne navdušuje," prizna Saša Lošić - Loša, ki s skupino Plavi orkestar februarja prihaja v ljubljanske Stožice.

Prav zaradi omenjenega koncerta se je v zadnjem mesecu pogovarjal s predstavniki skorajda vseh domačih medijev. Mineva pet let od izdaje zadnjega studijskega albuma Plavega orkestra, vmes je Lošić ustvarjal predvsem glasbo za filme. Toda skupine ni nikoli zanemaril. "Mi se nismo nikoli spremenili, spremenili so se ljudje okoli nas," je poudaril v pogovoru pevec in avtor.

Spremenili pa so se tudi časi. Tako se je skupina, ki je nastala leta 1981, znašla v popolnoma drugem okolju, kot je nastala. "Danes obstajata vzporedno kultura zvezd resničnostnih šovov in popularna kultura s klasičnimi zvezdami, ki so igralci, pevci, režiserji. Drugi zraven drugih na Facebooku, Instagramu … Anonimni in znani. Amaterji in profesionalci. Z istim hrepenenjem po instantni slavi," je še dodal Lošić.

Več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju.


Najprej bi vam rada čestitala za vašo pravilno napoved, ko sem vas pred petimi leti vprašala, katera skupina ima možnosti, da postane novi Plavi orkestar, in ste izpostavili Dubiozo Kolektiv.
Sem dobro napovedal?

Po mojem mnenju da. Po vašem?
Smo dobri prijatelji in pogosto se slišimo z njimi. Od nas so mlajši, ampak se z njimi razumemo na neki "transčasovni" način. Mislim, da imamo veliko skupnih točk: od smisla za humor, podobnega načina razmišljanja do pogleda na različne življenjske teme. Zanimivo je, da jim je uspel največji prodor v tujino med našimi skupinami, ampak to jih ni prevzelo. Slava jih ni odnesla. So kolektiv, ki ne pozna nečimrnosti in ne širi občutka pomembnosti. So manekeni normalnosti, tako kot Plavi orkestar. In morda se zato tako dobro razumemo. Ko smo se srečali prvič, sem dobil občutek, kot da smo stari prijatelji iz šolskih dni ... oziroma da jih poznam že vrsto let.

Kako to, da vas ni slava odnesla?
Ne vem. Deloma zato, ker smo odraščali v Sarajevu. Tam so vsakogar, ki je razširil svoja krila pomembnosti, ljudje na ulici spustili na tla. Spomnim se, kako je krožila zgodba o našem edinem pisatelju, ki je prejel Nobelovo nagrado, Ivu Andriću. Urbana legenda pravi, da se je naslednji dan po prejemu največje nagrade v svetu književnosti sprehodil po ulicah Sarajeva. Dva nepridiprava sta se usedla pred mestno kavarno Park in prvi je vprašal drugega: "Kdo je to?" Drugi mu je odgovoril: "Ivo Andrić, pisatelj. Dobil je Nobelovo nagrado." Prvi je nato zobal neke semenke in posmehljivo zakričal: "Hej, pisatelj! Kako gre kaj pisanje?" Andrić se je vrnil v svoje stanovanje in spustil žaluzije na oknih.

Podobno je bilo z Danisom Tanovićem. Prav tako urbana legenda pravi: ko je Danis prejel oskarja, so se spet pojavili nepridipravi in začeli kričati za njim: "Halo, igralec." Ker niso vedeli, da je režiser. Za mano so kričali vse življenje: "Halo, kapa!" V Sarajevu vam nikoli niso pustili, da bi poleteli. V Beogradu in Zagrebu je drugače, tam estradnike obravnavajo kot velike zvezde.

Eden izmed številnih od nekdaj, torej.
Točno tako. In tudi na tak način so nas vzgojili. Mi se nismo nikoli spremenili, spremenili so se ljudje okoli nas.

Kako danes definirate popularnost?
Zdi se, da se je uresničila napoved Andyja Warhola, da bo v prihodnosti vsakdo dobil svojih 15 minut slave. Toda kot kaže, kmalu Warholov ideal sploh ne bo več mogoč: zvezd bo na koncu toliko, da sploh ne bodo več dobile, doživele svojega termina.

Danes ne obstajajo več neobjavljeni avtorji. Vse se je toliko demokratiziralo, da lahko vsakdo posname kakovostni videospot z brezpilotnim letalnikom, vsak lahko na svojem prenosnem računalniku posname album, zmontira film ... Danes so vsi blogerji, vsi so kolumnisti, oblikovalci, fotografi ... Ne obstajajo več uredniški filtri. Nihče več ne presoja, kaj je objave vredno in kaj ni. Vsi objavljajo vse. Danes obstajata vzporedno kultura zvezd resničnostnih šovov in popularna kultura s klasičnimi zvezdami, ki so igralci, pevci, režiserji. Drugi zraven drugih na Facebooku, Instagramu … Anonimni in znani. Amaterji in profesionalci. Z istim hrepenenjem po instantni slavi. Kot je nekoč dejal Marcel Štefančič, jr.: "Zvezdniki resničnostnih šovov so najprej imitirali estradne zvezdnike, zdaj pa je prav nasprotno: estradni zvezdniki so začeli imitirati zvezdnike resničnostnih šovov, torej svoje lastne imitatorje. Se lahko zgodi kaj hujšega?"

Tako da pridemo do absurda – mešanja resničnostne in popularne kulture, kot da smo ujeti v nekem nadrealnem vrtiljaku, polnem mutantov neke nove ekshibicionistične dobe.

Kako to, da vas ni nihče zvabil na mesto žiranta v glasbenih resničnostnih šovih?
Pred najinim pogovorom so me klicali z neke komercialne televizije, kjer so me povabili, da bi se preizkusil kot član žirije v njihovem šovu. V preteklosti pa so me klicali vsaj 50-krat. Do zdaj bi lahko verjetno kupil že nekaj stanovanj za ta denar, ki so mi ga ponujali (smeh).

Zakaj snubitve niso uspele?
Ne znam pojasniti, ampak prevzema me veliko nelagodje ob misli, da bi bil član žirije. Zdi se mi, da bi bil slab za šov, dolgočasen. Verjetno bi se ves čas slabo počutil in bi vse le hvalil. Morda zato, ker mi moj značaj ne dopušča, da bi recimo nekemu mlademu človeku rekel, da bi se moral bolje pripraviti na nastop ali pa naj se raje prime drugega dela. Preprosto, nisem sposoben rušiti sanj. Vem, kako bi se počutil sam, če bi kakšna žirija v živo ocenjevala moje delo. Mogoče je to eden izmed razlogov. Drugi pa tiči v tem, da nisem nikoli hodil v smer, v katero so šli vsi. Vedno sem tekel v drugo smer. Nekateri moji kolegi pravijo, da sodelovanje v tovrstnih resničnostnih žirijah podaljšuje kariere, polni dvorane. Verjamem, da je to res.

Toda kot kaže, bodo kmalu ustvarili šov, kjer se izbira najboljši žirant ... kjer bi žirija izbirala žirijo. Ali pa, kot mi je razkril neki prijatelj producent, kmalu se bo pojavil šov, v katerem bo žirija izbirala najboljšo družino: mamo, očeta, babico ...

Poleg tega pa so vsi postali številka – govorim o tekmovalcih v šovih, ki čakajo na svojo priložnost. Hkrati pa so številke postale vedno bolj prisotne v naši družbi. Tega se zavedajo tudi oglaševalci koncertov in glasbeniki, ki na račun 5., 10., 24. obletnice vabijo ljudi na svoje koncerte. Še več: zadnja turneja, šesta zadnja turneja … Kako gledate na te trike?
Včasih ne razumem, da javne osebnosti, kot smo recimo mi, proslavljajo obletnice: 15 let sebe, 30 let od zadnje poslovilne turneje, zlata ura za 70 let mojega dela in obstoja ... Zakaj? Moja generacija je izhajala iz zibelke panka in novega vala. Iz cinizma osemdesetih let. Posledično samovšečni jubileji, zaokroževanje karier in druge patetične stvari niso bili nikoli blizu našemu načinu razmišljanja.

Po drugi strani je težko verjeti, da občinstvo še vedno verjame tem nerodnim trženjskim trikom. Podobno je s poslovnimi turnejami in z gosti presenečenja.

Spoznanje, da kariera Plavega orkestra traja že toliko časa, se mi zdi strašljivo. Nerodno mi je, ko napovem na koncertu: "Zdaj pa pesem iz leta 1986." To, da smo skupina iz prejšnjega stoletja in da smo izdali prvi album na vinilu, me niti najmanj ne navdušuje ... Občutek, da že tako dolgo obstajamo, je strašljiv.

Kakšen je vaš odnos do skladb, ki ste jih ponudili poslušalcem na prvencu? Se kdaj primete za glavo, češ kaj ste ustvarili, danes bi vse spremenili, če bi lahko?
Pesmi so preživele preizkus časa, ampak se mi zdi, da takšnih ne bi mogel nikoli več napisati. Iskreno: nikakor se ne morem poistovetiti s tistim časom. Bil sem študent na umetnostni akademiji, smer oblikovanje proizvodov. In pravzaprav sem oblikoval svoj lik. Loša je moj najuspešnejši dizajn. Tudi drugi v skupini so oblikovali svojo javno podobo. Na prvem albumu Soldatski bal nas vidite kot izmišljene like – alter ege. Takšni nismo bili samo mi, ampak vse skupine iz tistega obdobja. Vsi so si predstavljali, da so drugačni. Celo gibanje Novi primitivizem je temeljilo na izmišljenih likih in lažnih imenih. Ko gledam podobe sebe iz tistega obdobja, se mi zdi, kot da je tam nekdo drug. Včasih imam občutek, da so mi zamenjali možgane in da gledam nekoga drugega v tistem obdobju. Tako, kot ga vi. Kot da tega nisem doživel. Ne spomnim se veliko – nekih orisov, skic dogodkov. Na splošno je zanimivo, za kaj se odločijo človeški možgani, da si bodo zapomnili.

Po navadi si zapomnimo travmatične dogodke, medtem ko pozabimo na lepe trenutke. Kako je bilo v vašem primeru?
Da ... Ali pa kakšne nenavadne, morda celo bizarne dogodke. Spomini na lepe trenutke pa se mi zdijo kot bajka, kot sanje. Kot romantično obdobje, ki so ga prikazovali v francoskih filmih iz 80. let prejšnjega stoletja ... ki se začnejo nekje na Azurni obali s prizori belega avtomobila, ki se spušča po strmi ulici do morja - s pastelnimi barvami in brezskrbno glasbeno podlago, ki pomirja.

Spomnim se vreščanja. Imeli smo velike komplekse, da nas bodo starejši glasbeniki začeli doživljati kot slabe glasbenike, ki se na odru ne slišijo zaradi vreščanja. To nas je zelo frustriralo. Spomnim se, kako smo decembra 1985 podpisovali plošče v Ljubljani v podhodu Name, kjer je bila včasih kultna prodajalna vinilnih plošč in kaset. Vem, da se je na Trgu republike zbralo nekaj tisoč ljudi, ki niso prišli do podhoda. Policisti niso zmogli krotiti najstnikov, zato so jih nežno potiskali stran, oni pa so ustvarili takšen pritisk, da je po diagonali počilo steklo v tej veliki izložbi Name. Prodajalke so obledele in se skrile pod pult. Mislili smo, da je to konec naših karier. K sreči se je vse dobro končalo. Steklo se ni sesulo, ostala je samo počena linija na njem. Vendar nikoli ne bom pozabil tistega tihega zvoka, ko je pokalo steklo. Strašljivo.

Si predstavljate, da bi bilo okoli vas še tisoče prenosnih telefonov, ki bi to snemali, kot je to v navadi danes?
Da, to bi verjetno takoj postala spletna uspešnica.

Ljudje so v Plavem orkestru vedno videli dejavnik stabilnosti – nekaj, kar jih je spominjalo na njihovo mladost. Kako pa je bilo v vašem primeru? Se človek navadi razprodanih dvoran? Vam ljudje, ki pridejo na koncert, predstavljajo dejavnik stabilnosti?
Če povem po resnici, se težko postavim v vlogo analitika in gledam na vse skupaj objektivno. Težko analiziram, ampak opažam. Ko smo igrali v Sarajevu 19. avgusta letos - s tem koncertom smo tudi začeli turnejo Everblue -, je bilo več kot 50.000 ljudi. Zame je bilo najpomembnejše občutenje, da nas je Sarajevo doživelo kot enega izmed stebrov njegovega duha. Po koncertu so ljudje prihajali do nas, ampak takšni, ki sploh ne hodijo na koncerte ali ven. Prišli so do nas in nam govorili, da jim je koncert veliko pomenil: "Dal nam je upanje. Spoznali smo, da nismo sami."

Nato pa je konceptualni umetnik Damir Nikšić še dodal, da "ko misliš, da je vse le slabo, pride Plavi orkestar in ti da upanje do naslednjega obupa". Nikakor nisem mogel razumeti, kaj dajemo ljudem. Ne živimo v lahkih časih in verjetno jim v teh dveh urah dajemo lepo iluzijo, neki poljub življenja, da vsaj za trenutek pozabijo na vse. Verjetno jih spominjamo na dobre stare čase, toda ob tem ne tonemo v melanholijo. Ohranjamo optimizem. Smo zelo srčni. Imamo energijo in iskrenost, ki jima ne dovolimo, da nas zapustita.

Nikoli nismo bili 'kul' bend. Smo tipični 'uncool' bend. Vsi so videti nevarnejši, bolj mistični, bolje so oblečeni, imajo boljše videospote in bolj sproducirane skladbe ter fantastične, precizne izjave. Mi smo kot blago z napako. Kot da iščemo poetiko v nečem nepopolnem, kot da bo pri nas nekaj vsak čas razpadlo. In od tod črpamo našo poetiko. Koncerte začnemo pri 120 udarcih na minuto in končamo pri 160. In ljudje začutijo to nepopolnost. In tako je, verjetno, tudi življenje.

Vlado Kreslin je dejal: "Ne moreš gledati nazaj in živeti od tega." Do katere mere se strinjate z njegovo izjavo?
Človek vedno misli, da je bil srečen na neki točki v preteklosti ali da bo srečen na neki točki v prihodnosti ... Življenje mine v intervalu med tema dvema točkama. Kot pravi Lennon: "Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko ste zaposleni z drugimi načrti."

Drugače se pa strinjam z Vladom. Tudi meni se zdi patetično, ko nekdo reče: "Ah, kako je bilo včasih super ..." Ne vzdihujem za dobrimi starimi časi. Vsi stari časi so vedno dobri. Zanima me prav ta čas, zdaj.

Ne vem, ali veste, da sem bil eden izmed prvih stotih uporabnikov spleta v regiji, tudi po zaslugi kralja kiberprostora Jonasa Žnidaršiča. Dolgo sem že v spletnem prostoru, od leta 1993. Mogoče predolgo ... Včasih mi je bilo žal, da ne bom živel tisoč let, da bi videl, kako bo takrat. Na začetku sem se počutil, kot da nisem niti na spletu niti na Zemlji. Bil sem pravi informacijski "frik" - "human being version 2.0". Danes sem prenasičen z informacijami in spletom. Disk je poln.

Je to razlog, da ste se usmerili v ustvarjanje filmske glasbe? Prenasičenje? Kaj vam je tako ljubo pri ustvarjanju glasbe za filme? Mogoče to, da sodeluje tudi tišina?
Pri ustvarjanju filmske glasbe začel sem uživati v, reciva temu, razkošju drugega plana. Že od devetnajstega leta naprej sem človek, ki ga neprestano opazujejo ... na Trgu bana Jelačiča, na plaži na Hvaru, na Prešernovem trgu, v kateri koli 'kafani' v Sarajevu … Kamor koli pridem, vedno vidim šepetajoče ljudi. Ko sem odkril delo v filmu, je bilo to zame zelo terapevtsko. In na ta način sem si počasi reprogramiral življenje, tako da se zdaj veselim prijetne starosti. Pravzaprav sem jo še dobro odnesel, da nisem popolnoma depersonalizirana oseba. Ker sem imel pred tem zelo burno obdobje. Takrat je bilo dobro samo tam gor - na odru. Tistega se nisem in se ne bom nikoli naveličal. Vse drugo …

V vseh teh letih ste ustvarili tudi skladbe, ki so pustile pečat na slovenskem glasbenem prizorišču, med njimi pred 20 leti Jagode in čokolada, Zbudi se. Kako gledate na to zapuščino, ki ste jo pustili v slovenski glasbi?
Včasih je težko govoriti o sebi, ker obstaja nevarnost, da človek deluje hvalisav. Lahko rečem, da sem ponosen, da sem pustil sled v slovenski kulturi s filmi, kot so Outsider, Petelini zajtrk, Kajmak in marmelada, Zvenenje v glavi, z gledališkimi predstavami, kot je recimo Bakhantke Vita Tauferja, s pesmimi Gardelin, Jagode in Čokolada, Nika ter številnimi drugimi. Za svoje delo sem dobil nagrado vesna za najboljšo filmsko glasbo, s pesmijo Zbudi se predstavljal Slovenijo na Evroviziji … Posebno sem vesel, da vsako pomlad, ko se sprehodim po ljubljanskih ulicah, slišim maturante prepevati Bolje biti pijan nego star ali Good bye Teens - kot neke brezčasne maturantske himne.

Rad pa bi se preizkusil v pisanju muzikala, ki bi vseboval … ki bi bil navdihnjen s slovensko tradicionalno glasbo.

Kako se počuti človek, ki je ves čas govoril, da bi rad preživel svoj preostanek življenja na otoku, nazaj v Sarajevu? Je ideja o selitvi na otok še aktualna?
Če bi moral določiti svojo bazo za prihodnost, potem bi to bil otok Hvar. Na Hvaru sem prvič prišel kot otrok s pokojno mamo z ladjo Karlovac, najmanjšo iz Jadrolinijeve flote belih parnih ladij, ki so jo ljubkovalno imenovali "orehova lupinica". Od takrat nisem zamudil niti enega poletja niti ene zime, da bi obiskal otok, ki je postal del mojega življenja. Tam so moji prijatelji iz otroštva, tam bi se rad postaral. To je moja dokončna odločitev.

Klavdija Kopina
Prijavi napako
Komentarji
tetka
# 31.12.2017 ob 09:25
Zelo dober intervju. Neverjetno, ampak prav pogrešam tak pogovor, objavljen na internetu ali časopisu. Povsod so sicer neki kratki intervjuji v stilu, katera je vaša najljubša barva, katero knjigo ste nazadnje prebrali in kdo je vaš najljubši igralec ... prenasičeni smo z informacijami, ki logično postajajo zgolj površne odslikave stanja..ni nikakršne resne debate o ničemer....prvič, ker folk enostavno nima več splošnega znanja in drugič, ker folk ne mara ali ne more, več brati in poslušati zadev daljših od 5 vrstic ali 5 minut....kdo bo bral Vojno in mir, 1000 strani dolgo ....že s slikanicami na 10 straneh imajo težave....po drugi strani pa internet in Google dajeta prividni občutek folku, da vse obvladajo, če jih zaboli na podplatu ..odtipkajo bolečina v stopalu v Google, dobijo na 30 vrsticah odgovor ortopeda na Medovernet s tremi latinskimi izrazi in evo ...folk postane specialist ortoped, velik poznavalec bolečin v stopalu. Le fiktivno seveda.
lolek111
# 31.12.2017 ob 08:02
Kapo dol.
tetka
# 31.12.2017 ob 09:28
In to jasno velja tudi za veliko večino forumskih komentatorjev, ki ne samo zaradi omejitve prostora sledijo zgoraj razloženemu fenomenu.
cene vols
# 31.12.2017 ob 08:27
Naj nadaljujejo in ustvarjajo še naprej. Dobri so. Lošič pa eden najbolj prizemljenih glasbenikov.
prim00z
# 31.12.2017 ob 07:58
Res je strašljivo.
dStroj
# 31.12.2017 ob 11:13
Ma pač rad kape! Kaj je narobe s tem? :D
313
# 31.12.2017 ob 11:38
krypto
# 31.12.2017 ob 16:28
Bijelo dugme, Indexi in Plavi orkestar so vsi uspeli na 20 milijonskem trgu in širše, tako da govoriti da niso uspeli v svetu je precej ozkogledno. Vsak od njih je subjekt zase, vsi s 30+ letno kariero in prodanimi več milijoni plošč. Vsak ima pravico do svojega mnenja, ampak da ti nekaj ni všeč in zaradi lastnega okusa nekaj označiš za manjvredno je navadna bedarija.
313
# 31.12.2017 ob 13:16
lahko imaš svoje mnenje, ne vsiljuj pa ga drugim.

To ni moje mnenje - lahko vprašaš katerega koli jazzista ali glasbenega pedagoga. Mimogrede, tvoj komentar ni bil vsiljevanje mnenja? Jaz svojega argumentiram, daj še ti svojega.

Ti, ki imaš super posluh ter občutek za ritem, boš brez težav poimenoval in potrkaval ritem iz recimo te skladbe:

https://www.youtube.com/watch?v=4KBxe-MKp_Q

Pa še tab za kitarski solo napiši. S harmonijami te ne bom matral.

Zdaj pa mi naštej 5 bendov iz področja SFRJ, ki so sposobni to odigrati.
1a34
# 01.01.2018 ob 05:10
@vsenior
V življenju se je dobro vprašati in povedati, katere bende ima človek rad in ne katere sovraži; še posebej, čese to dela v javnosti - da se ne bo brez veze širila negativna energija.
tetka
# 31.12.2017 ob 18:00
Jaz nisem glasbeni strokovnjak in nikoli nisem poslušal le Jugo-glasbe, poslušal sem od Beatlov, preko Beach boysev, disco-glasbe, ABBE, pa vse živo v 80-ih ...med drugim tudi Boro Đorđevića, Bijelo Dugme, EKV,...Indekse naprimer sploh nisem slišal niti poznal do enega večera pri nas doma, ko je eden od prijateljev imel ploščo in smo jo dali na gramofon,...meni je bilo všeč. Pa po tistem skoraj nikoli več nisem poslušal Indeksov...Intervju pa mi je všeč, ker ne govorijo le trivialnosti, čuti se, da fant ni najstnik, da je nekaj dal v življenju skozi in da ima neko svoje mnenje, ki ga je zanimivo slišati.
313
# 31.12.2017 ob 12:29
@vsenior

Da po glasbeni plati primerjaš Indekse z Bijelo dugme oz. Plavim Orkestrom, pove dovolj, da nimaš pojma o Indeksih, (pa tudi verjetno o preostalih dveh ne).

Indeksi so bend, ki je verjetno na prav vseh pozicijah imel cvetober glasbenih virtuozov v takratni SFRJ - in s tem ne mislim pop/rock glasbenikov, ampak kar jazz oz. klasične glasbenike.
annova
# 31.12.2017 ob 17:53
Jaz pa se že zelo veselim koncerta!
stewie
# 31.12.2017 ob 15:52
Svyatoslav - lahko si tudi na yt ogledaš spot za enega njihovih prvih hitov Suada. Za nekaj sekund ga vidiš brez kape :)
313
# 31.12.2017 ob 15:48
(7 četrtinski ali sestavljen taktovski način, makedonski melos). (V Stefanovski)

O ne, pa ni. Niti blizu. 100 %. Poskusi ponovno. Uletel si v na močno spolzek teren, vsenior tudi.

In nihče ne pravi, kateri melos mora biti komu všeč - gre zgolj za to, kaj je ritem in kaj je znanje, kdo obvlada in kdo ne - vrli vsenior je tu močno brcnil v temo, ko je Indexe po tej plati vtaknil v isti koš skupaj z Orkestrom in Dugmetom. Ker to je kot bi v isti koš stlačil Weather Report in Bon Jovi.

Pa med nami povedano, nisem nek die hard Index fan, občudujem in spoštujem pa njihovo glasbeno znanje, ki je izjemno in iz lastnih izkušenj prekleto dobro vem, da rabiš leta in leta intenzivne vaje (v štartu pa veliko talenta), da sploh pomisliš, da boš koliko-toliko korektno igral njihove srednje težke kompozicije, da o tistih težjih niti ne govorim.

Aja, pa že ko ga omenjaš - poizvedi kaj je npr. Vlatko Stefanovski rekel za Boda Kovačevića.
Javorovina
# 31.12.2017 ob 11:33
Na googlu je ena. Pašejo mu:)
svyatoslav
# 31.12.2017 ob 10:31
Vsaj enkrat bi ga videl brez kape na glavi, pa ne obstaja niti ena slika.
simon-rupsi
# 31.12.2017 ob 23:52
Ne vem koliko so Indexi uspeli, saj niti v 90-ih nismo posluašli njihovih pesmi. Smo pa zato od Bijelega dugma in Plavega Orkestra.
petr144
# 31.12.2017 ob 19:36
Vsakemu sicer svoje; je pa žalostno da moraš za aktualne koncerte žal čez mejo. Pri nas pa pač jugo nostalgija in tuji bendi 30-40 let prepozno.
1a34
# 31.12.2017 ob 18:55
@vsenior
Salieri kar na dan s kakšno od tvojih pesmi; z veseljem jo bo ocenilo par milijonov ljudi.
BepaJoseph
# 31.12.2017 ob 15:00
Lpko-srečno novo leto! (manager iz kitajske...)
urednik01
# 01.01.2018 ob 20:48
stari prdci
vsenior
# 31.12.2017 ob 21:44
@krypto&1a34 malce si se zmotil. Mene, pa še koga med temi 20 milioni ni bilo. Morda si sem prišteval še Jugoslovane na delu v tujini! Pravzaprav kje si jih naštel? Je pa res, da so bili noviteta, ki jo je javnost še kako potrebovala. O kvaliteti in glasbenem okusu pa se je dalo debatirat že takrat in tudi danes.

Tem glasbenikom nikakor ne želim nič slabega. Še kako dobro vem, koliko dela je potrebno za uspeh, ki ga velikokrat ni. Za nekoga so dobri, z veliko dodano vrednostjo, zame pač ne! Bi mi morali kar dobro plačati, da grem na njihov koncert.

Če pa me častiš z vstopnico za koncert Caro Emerald, v dvorani Tivoli, bom šel z veseljem.

Je pa menda prav, da si dovolim javno povedat svoje mnenje. Če te to moti se vrni v obdobje, kjer si je elita to dovolila, Recimo srednji vek bo kar OK.
seb123
# 31.12.2017 ob 11:43
Kar vse zanima je, zakaj vedno nosi kapo, pa ga to noben novinar ne vpraša. Najbrž ne bi bilo politično korektno.
vsenior
# 31.12.2017 ob 12:02
@figeto se strinjam. Njihova glasba me spominja na Bjelo dugme, Indexe, ki je nastala okoli l. 74 leta prejšnjega stoletja. Nimam nič proti starejši glasbi, če je dobra. Ta ni po mojem okusu, je pa očitno po mnogih drugih. Naj še naprej igra za tiste, ki ga obožavajo, precej prebivajočih v Sloveniji ima Bosanske korenine.
Jaz pa se takim žanrom izogibam, tudi Kreslin je na zadnjem koncertu letos decembra kiksnil s tem gostom v CD, čeprav so mu zelo ploskali. Ne vem zakaj, kaj jim je sploh všeč v njegovi glasbi? Nima ritma, ni melodična. Morda je njegova glasba pripovedna, v stilu Črnogorskih guslarjev, ki ob muziciranju pripovedujejo še zgodbo. Cenim različne glasbe sveta. Lahko je avtor/pevec iz Kanade, Romunie, Grčije, Argentine, Rusije, Zelenortskih otokov,....

https://www.youtube.com/watch?v=sVAVyTwX
G-E
https://www.youtube.com/watch?v=e6qAFj5j
Kx0
https://www.youtube.com/watch?v=ky5yjog0
O0k
https://www.youtube.com/watch?v=p9bbYSuM
QCU

Morda bom malce nekorekten do njegovih poslušalcev, pa bom vseeno povedal: Na njegove koncerte hodijo poslušalci, ki nimajo veze s glasbo, niti nimajo posluha in ritma. Glavno, da je žur, tuljenje in nekakšno poskakovanje. Morda sproščanje odvečne energije mladih? Tudi to je zabava. Lošičeva glasba, Bjelo dugme, Indeksi, nikoli mi niso bili všeč. Všečna glasba za omejeno področje in populacijo. S takim žanrom težko uspeš v svetu.

Intervju je dober!!
motoVILkA
# 31.12.2017 ob 08:41
Zakaj bi nehali istvarjati in nastopati, ko jih je pa se vedno TOP poslusati. Pesmi moje mladosti :-).
A ima Losic druzino?
cocker
# 31.12.2017 ob 14:55
313
Pozabil si napisat jugo glasbenega pedagoga. Ta ritem je značilen južnobalkanske narode(7 četrtinski ali sestavljen taktovski način, makedonski melos). (V Stefanovski) Vsem ta melos ni všeč in kaj je sedaj narobe?
Povprašaj tudi kakšne mlajše o tem in te bodo kar hitro postavili na realna tla brez filozofiranja.
Se prej strinjam z g. vseniorjem.
vsenior
# 31.12.2017 ob 12:55
@313 Indeksi in cvetober--lahko imaš svoje mnenje, ne vsiljuj pa ga drugim. Njihovo virtuoznost lahko poslušaš kolikor hočeš.
Figeto
# 31.12.2017 ob 07:41
Ja, počasi bi lahko nehali.
Nove note
link
Futurski: Za našo glasbo ni računalnika. Z roko spreminjamo vsak filter posebej.
18
22. marec 2018 ob 06:25 "Trip", ki ga doživiš med vožnjo po prazni avtocesti sredi noči, za nekatere. Nežno, zasanjano risanje glasbenih pokrajin, za druge. To so Futurski - sveži val domačega synthpopa.
Več novic ...
Kazalo