Gira je ponovno združitev skupine izpeljal brez igranja na karto nostalgičnosti. Foto: EPA
Gira je ponovno združitev skupine izpeljal brez igranja na karto nostalgičnosti. Foto: EPA
Swansi so z brezkompromisnim, korenitim pristopom do zvoka pustili globok, neizbrisen pečat v sodobnem glasbenem svetu. Po prvi evropski turneji leta 1982 v družbi skupin The Birthday Party in Butthole Surfers se je notoričnost intenzivnih živih nastopov Swansov naslednjih 15 let progresivno stopnjevala. Leta 1997, po 11 studijskih albumih, je Michael Gira, ustanovitelj, avtor, pevec in multiinstrumentalist skupine, oznanil prenehanje delovanja zasedbe, da bi se posvetil drugim projektom. Foto: EPA
Zasedba Swans, na čelu katere stoji Michael Gira, je nastala leta 1982 in se po razpadu leta 1997 ponovno vrnila s kritiško dobro sprejetima albumoma My Father Will Guide Me Up A Rope To The Sky (2010) in The Seer (2012). Foto: EPA

Skupina gre v novo smer, seveda imamo malo v mislih preteklost. Vse skupaj je zelo dobra LSD-izkušnja. Tudi vsak nov album je gibanje čez čas. Nikoli se ne trudimo ponavljati preteklosti, čeprav ta obstaja, ampak smo vedno odprti za nove impulze in z zanimanjem raziskujemo prihodnost.

Velik del gradiva za album To Be Kind je nastal na koncertih turnej v letih 2013 in 2014, nekaj izdelkov pa so člani zasedbe Swans pričarali tudi v studijskem okolju. Foto: EPA

Ženski glas se v našo glasbo integrira tako, da jo naredi manj zatiralno in se s tem bolj približamo nebesom. Če bi pri nekaterih skladbah uporabil moški vokal, bi bilo grozno. Nekaj je na ženskem glasu, ki se meša s kitaro, da ga dela ljubkega. Ko ženske pojejo, je podobno, kot bi imel še en inštrument v skladbi. Toda vloga ženskega vokala ni, da prevzamejo osrednjo vlogo.

Swansi so se v Ljubljani nazadnje ustavili leta 2011. Foto: EPA

"Tišine ne doživljam več, ker je moj sluh tako poškodovan, da ves čas slišim valovanje morja," pravi osrednji motor ameriške zasedbe Swans, ki se 16. oktobra vrača v Slovenijo. V Prostor urbane kulture Kino Šiška prihaja z novim albumom in s prevetreno zasedbo, ki jo poleg Gira sestavljajo še Norman Westberg, Christoph Hahn, Phil Puelo, Thor Harris in Christopher Pravdica. "Več kot polovico naših nastopov sestavlja še neposnet material, in to me ohranja pri življenju. Pri obiskovalcih pa ohranja zanimanje," je dejal Gira.

Zmotili smo ga med potovanjem po Švici, kjer je še pred začetkom pogovora opozoril, da se zveza lahko prekine, saj se približuje "velikim goram".

Več si lahko preberete spodaj.


Kako poteka življenje na turneji?
Pravkar sem potarnal svojim prijateljem, da sem že utrujen. Drugače pa je lepo, saj rad igram s prijatelji in vsak večer uživamo na odru. Prav tako pa tudi občinstvo.

Skupina se je znova sestavila leta 2010. Kaj se je spremenilo od časa, ko je bila na vaši lestvici prednostnih nalog skupina postavljena na stranski tir, saj ste se bolj posvečali samostojnim projektom?
Gre za drugačno skupino in tudi sam sem se spremenil. Skupina gre v novo smer, seveda imamo malo v mislih preteklost. Vse skupaj je zelo dobra LSD-izkušnja. Tudi vsak nov album je gibanje čez čas. Nikoli se ne trudimo ponavljati preteklosti, čeprav ta obstaja, ampak smo vedno odprti za nove impulze in z zanimanjem raziskujemo prihodnost.

Posebnost vaših zadnjih albumov so spremljevalni vokali, ki jih odpojejo vokalistke. Kaj je tako posebnega pri ženskem vokalu?
Je doseg in čarobna kakovost glasbe. Ženski glas se v našo glasbo integrira tako, da jo naredi manj zatiralno in se s tem bolj približamo nebesom. Če bi pri nekaterih skladbah uporabil moški vokal, bi bilo grozno. Nekaj je na ženskem glasu, ki se meša s kitaro, da ga dela ljubkega. Ko ženske pojejo, je podobno, kot bi imel še en inštrument v skladbi. Toda vloga ženskega vokala ni, da prevzamejo osrednjo vlogo.

Vaši nastopi so precej intenzivni, od obiskovalca zahtevajo določeno mero koncentracije, medtem ko od glasbenika zahtevajo tako psihično kot fizično vzdržljivost. Kako jo ohranjate?
Najboljša stvar takšne koncentracije je, da je avtocesta k svobodi. Tako za nas kot za občinstvo.

Bi se strinjali s pripombo, da gre za neke vrste meditacije?
Ja, deloma. Toda ta konotacija oz. pomen ni čisto natančen, je pa podoben.

Kaj je bil ključni element, ki je omogočil skupini, da se je po odsotnosti vrnila med oboževalce?
Verjetno jaz (smeh). Samo odločil sem se, da to storim. Poteza je bila uspešna in zasluge temu prepisujem "zeitgeistu" in tudi dejstvu, da lahko ljudje prek spleta pridejo do nas in naše glasbe. Seveda Swanse ne poslušajo milijoni, toda število je še vedno veliko. Vesel sem, da je vedno več mladih v občinstvu. To je lepo.

Zdaj ste prišli v dobo, v kateri se uspeh meri v številu obiskovalcev in velikosti koncertnega prizorišča. Kaj se dogaja z glasbo po vašem mnenju?
Zagotovo ne igramo na stadionih, igramo v srednje velikih in malih prizoriščih. Srečen sem, da še vedno občinstvo pride. To je vse.

Opazujete kdaj reakcije obiskovalcev med koncertom? Nekateri trdijo, da je vaša glasba preveč hrupna, drugi jo imajo za meditativno ...
Idealno občinstvo je mešanica obeh. In na koncu so takšni kot krava, ki jo streseš z elektrošokom, preden jo ubiješ. Šokiraš, preden pokončaš.

V enem izmed intervjujev ste omenili, da ne igrate, ampak oblikujete zvok. Kako to poteka?
Težko je to opisati z besedami. To raje prepuščam vam. Toda uporabljamo kitarske akorde, vibrafone, kladiva ... Ustvarjamo oblake zvoka, ki jih preoblikujemo.

Nekje sem zasledila, da ne marate "jammanja", kot to počnejo številne rokerske zasedbe pri iskanju novega zvoka.
To je sto odstotno res.

Kako je potem videti ustvarjalni proces?
Pogosto sedim v sobi z akustično kitaro - tako kot milijoni drugih ustvarjalcev - in potem čakam, da mi Bog nekaj sporoči, kar zapišem. Včasih pa igramo v živo in se zgodi nekaj, kar ni isto kot improvizacija. To se dogaja zdaj, med koncerti - veliko nove glasbe se pojavlja. Več kot polovico naših nastopov sestavlja še neposnet material, in to me ohranja pri življenju. Pri obiskovalcih pa ohranja zanimanje.

Kakšen element je za vas tišina v tem procesu?
Ne doživljam je več, ker je moj sluh tako poškodovan, da ves čas slišim valovanje morja (smeh).

Kot starec in morje.
(Smeh) Da.

Na glasbenem prizorišču ste prisotni že več kot 30 let. Kaj vas poganja?
Več kot 35 let. Svojo prvo skupino sem ustanovil leta 1978. Danes se je bolj malo spomnim (smeh). Preigravali smo punkrock, toda prav nobene skladbe se danes ne spomnim. Žal.
Žene pa me žeja po glasbi.

Nekoč ste dejali, da bistvo delovanja v zasedbi Swans ni v recitiranju popularnih skladb ali učenju dovršenega preigravanja skladb. Kaj pa je?
(Smeh) Je moje življenje.

Klaviaturist Deep Purple je nedavno za MMC citiral Buddyja Guya, da glasbeniki ne gredo v pokoj, zrušijo se.
Upam, da res (smeh). Šalim se.

Koliko dolgo pa boste vztrajali?
Še nekaj let, potem pa se bom lotil novega glasbenega projekta. Želim pa si tudi najti čas, da bom pisal knjige. Skratka vztrajali bomo, dokler bomo vedeli, da je naše delo dobro.

Skupina gre v novo smer, seveda imamo malo v mislih preteklost. Vse skupaj je zelo dobra LSD-izkušnja. Tudi vsak nov album je gibanje čez čas. Nikoli se ne trudimo ponavljati preteklosti, čeprav ta obstaja, ampak smo vedno odprti za nove impulze in z zanimanjem raziskujemo prihodnost.

Ženski glas se v našo glasbo integrira tako, da jo naredi manj zatiralno in se s tem bolj približamo nebesom. Če bi pri nekaterih skladbah uporabil moški vokal, bi bilo grozno. Nekaj je na ženskem glasu, ki se meša s kitaro, da ga dela ljubkega. Ko ženske pojejo, je podobno, kot bi imel še en inštrument v skladbi. Toda vloga ženskega vokala ni, da prevzamejo osrednjo vlogo.