Skupina je pod imenom naio ssaion začela nastopati leta 2003. Foto: Matevž Kocjan
Skupina je pod imenom naio ssaion začela nastopati leta 2003. Foto: Matevž Kocjan
Njihova posebnost je bila vedno električna violina, ki so jo vkomponirali v rokerske/nu-metal melodije. Foto: Matevž Kocjan
Leta 2004 je skupina izdala prvi album z naslovom numedia, single n.ss je bil nominiran za skladbo leta v Sloveniji. Foto: Matevž Kocjan

Največji pečat smo pustili na koncertih. Naša energija v živo in violina, to je bil tisti dodatek rokerski skupini z ženskim vokalom. Predvsem združevanje težkih riffov z razmeroma poprokovskimi melodijami v vokalu je bilo po mojem mnenju odločilno, ker smo s tem svojo glasbo delali poslušljivo.

Leta 2005 je skupina zmagala na nekaj mednarodnih tekmovanjih, igrala kot predskupina pri ameriški superzvezdnici Pink, podpisala pogodbo z založbo Napalm Records in izdala album out loud v angleškem jeziku. Foto: Matevž Kocjan
Album je bil distribuiran po vsem svetu, za single miss you je bil posnet videospot, skladba the mirror pa uvrščena na kompilacijo Metal Hammer. Foto: Matevž Kocjan

Glasba se je v tem času zelo spremenila. Razumemo, da bodo mladi rekli, da je naša glasba zastarela – to danes ni več popularno. Iščemo kompromis, kako naj ostanemo zvesti sebi in delujemo v letu 2017. To je za nas največji izziv in upamo, da nam bo uspelo zapakirati na pravi način. Predvsem pa želimo zadovoljiti sebe. Menim, da bo tretja plošča za nas velik izziv. Sicer je še v nastajanju in imamo nekaj želja, kako bi se radi izrazili, rezultati pa bodo vidni pozneje. V svojo glasbo želimo dodati še kakšne druge vložke, tudi elektronske. A kljub vsemu bi radi ostali zvesti naio ssaion.

Nastopali so kot predskupina pri Apocalyptici in Ill Nino, s skupino so In Extremo odigrali evropsko koncertno turnejo pred skupno 70.000 obiskovalci in spremljali Siddharto na slovenski turneji. Foto: Matevž Kocjan

Takrat smo težili k temu, da bi bili ustvarjalni in da bi šli iz okvirov. To se je videlo tudi s tem, kako smo se predstavljali. Ustvarjalnost smo želeli izražati s svojo glasbo in tudi z nastopi v živo. Potem smo jo izražali tudi z naslovi. Naš bobnar Mic je bil poln idej, tudi glede imena. Takrat smo se odločili, da naio ssaion vedno pišemo z malimi črkami. In za nekaterimi odločitvami bomo vedno stali.

Kombinacija ženskega vokala, električne violine in energičnih nastopov je skupini naio ssaion odprla vrata do velikih odrov po Evropi. Foto: Matevž Kocjan
Leta 2007 si je skupina vzela premor, ki je z izjemo nekaj ljubiteljskih glasbenih udejstvovanj trajal do danes. Foto: Matevž Kocjan

V Sloveniji nismo nikoli podpisali pogodbe s slovensko založbo, tako da nismo šli nikoli skozi celoten proces. Zagotovo pa so bile v tujini stvari zelo resne. In smo se morali pred podpisom posvetovati s precej ljudi. Kar malo so nas prestrašili pogoji, ker nikoli ne veš, kakšno zgodbo življenje piše, in se je težko zavezati za daljše obdobje določenim pričakovanjem, ker jih moraš na koncu tudi uresničiti.

Vračajo se 20. maja s koncertom v Orto Baru, ko bo premierno v živo predstavljen single iščem te, skupaj s starim materialom z albumov numedia in out loud. Foto: Matevž Kocjan
Skupina je začela pisati novo poglavje po vrnitvi kitarista Tineta Časa iz tujine. Foto: Matevž Kocjan
Minilo je deset let in pred tedni so na Facebooku razkrili, da se tokrat res vračajo v postavi: Jedovnicky, Rok Kolar, Tine Čas, Luka Verdnik, Lenart Jerabek in Luka Čadež. Foto: Matevž Kocjan

Ko so leta 2005 skupaj s smetano slovenske rokerske glasbe gostovali na velikem koncertu ob 15. obletnici delovanja Big Foot Mame, ni bilo obiskovalca, ki bi sredi Gospodarskega razstavišča pomislil, da se bo njihova pot končala čez dobri dve leti. Člani skupine naio ssaion so leta 2007 šli vsak v svojo smer. Usklajevanje urnikov je postal preveliki zalogaj – glasba je zahtevala svoj davek, ob vrnitvi s turneje po tujini pa jih je počakala vsakdanja resničnost - službe in študij.

Minilo je deset let in pred tedni so na svojem profilu na Facebooku razkrili, da se tokrat zares vračajo – v postavi: Jedovnicky, Rok Kolar, Tine Čas, Luka Verdnik, Lenart Jerabek in Luka Čadež.

Nekateri člani so hoteli obuditi duh skupine že pred nekaj leti s pevko Mojco Zalar, a jim ni uspelo. "Šest nas je in vsak je bil dejaven na svojem področju. Vsak je imel svojo službo, svoje obveznosti. Nekaj jih je delalo tudi v tujini. Vsi pa smo se glasbeno še naprej udejstvovali in izobraževali: bolj ali manj javno," je o času, ko se je ime naio ssaion umaknilo s prizorišča, povedala Jedovnickyjeva.

Zaprli so se spet v zaklonišče, pripravili dva singla - prvega iščem te so izdali pred dnevi, drugega bodo izdali jeseni. Njihova pot še ni začrtana, a že to, da so nazaj, je sprožilo precej odzivov, ki jih še člani skupine niso pričakovali.

Več besed o vrnitvi in obujanju spominov smo izmenjali z Barbaro Jedovnicky.


Barbara, deset let. Kako to, da se je med vami obnovila vez – po navadi je deset let kar resen preizkus časa oz. dolga doba?
Predolga. Mislim, da smo se pošteno pogrešali, ker smo prej praktično odraščali skupaj in preživeli več kot deset let skupaj. Že res, da nam je na začetku predah ustrezal, toda kmalu smo se začeli pogrešati. Ko se je Tine vrnil z Danskega pred dvema letoma, je pisal, ali bi bili pripravljeni, da se srečamo. Takrat smo mu v neverjetno hitrem času odpisali na elektronsko pošto in vsi smo bili za.

Za primerjavo: leta 2006 ste gostovali na koncertu Big Foot Mame na Gospodarskem razstavišču ob 15. obletnici skupine. Leta 2015 so BFM priredili veliki koncert v Stožicah ob 25. obletnici skupine, vi pa ste znova zaganjali kolesje skupine. Koliko se pozna ta desetletna odsotnost – manko – na glasbenem prizorišču? Gledate na vrnitev zato kot na nov začetek ali nadaljevanje stare zgodbe?
Tudi mi se še to sprašujemo. Zavedamo se,da se ta manko pozna. Bolj kot ne smo se postavili na realna tla in na vrnitev gledamo kot na svež začetek. Zelo smo pozitivno presenečeni nad prvimi odzivi. Dobili smo kar nekaj podpore, ki je v resnici nismo pričakovali, ker smo mislili, da do nje nismo upravičeni. Boljši odgovor na to vprašanje bom lahko dala naslednje leto, ko bomo malo bolj dejavni na sceni in bomo nadgradili ta svež začetek z novimi skladbami. Čas bo najboljši kazalnik.
Kljub vsemu ste spremljali, kaj se je dogajalo na slovenskem prizorišču v teh letih odsotnosti, toda v kakšnem stanju je bila scena, ko ste jo vi zapustili?
Bolj smo zapustili sceno v tujini kot v Sloveniji, ker smo na koncu veliko več nastopali v tujini kot doma. Gostovanje na koncertu Big Foot Mame je bil eden zadnjih večjih srčnih nastopov v Sloveniji. Vseeno se mi zdi, da je takrat slovenska scena veliko bolj živela in imela več ponuditi. Zdaj si ne upam reči, kje je težava in kaj se dogaja. Pogrešam več ustvarjanja, pristnosti in priložnosti za mlajše izvajalce. Če mladi nimajo priložnosti, da se pokažejo, izgubijo voljo in odnehajo. Kar je škoda.
Ko ste se pojavili s skladbo n.ss, s katero vas je tudi spoznala širša slovenska javnost, je bil čas skupin Psycho Path, Tabu, Yogurt, Lunn-a-park … Kje so bile v ospredju pevke. Menite, da vam je ta element pomagal pri hitrejši prepoznavnosti?
Nikoli nisem mislila, da je moj faktor pripomogel k temu. Mi smo največji pečat pustili na koncertih. Naša energija v živo in violina – to je bil tisti dodatek rokerski skupini z ženskim vokalom. Predvsem združevanje težkih riffov z razmeroma poprockmelodijami v vokalu je bilo po mojem mnenju odločilno, ker smo s tem našo glasbo delali poslušljivo.
Med vašim delovanjem so precej risali vzporednice med vami in Evanescence, toda v nasprotju z Amy Lee, ki se je proslavila kot pevka, ki rada posega po višjih vokalnih legah, ste se vi razlikovali od nje, tako da ste vključevali v skladbe šepetanje, fantje so imeli svoje govorno/pevske vložke … Je bila ta primerjava malo krivična ali vam je ugajala?
Tudi sama sem razmišljala, da ni med nami takšne primerjave. Ne moremo reči, da je bila primerjava z Evanescence v tistem času krivična – vseeno nam je laskala. Oni so bili skupina svetovnega ranga. Ampak mediji te velikokrat primerjajo z nekom, ker se morajo na nekaj opreti. To smo kot glasbeniki sprejeli. Vendar se trudiš ustvariti nekaj samosvojega in ne želiš, da bi te primerjali s kom.

Nekako so risali vzporednice tudi z vami in Linkin Park in Guano Apes. Amy Lee se je nato posvetila samostojnemu projektu, Linkin Park so zašli z zadnjimi stvaritvami v EDM, Guano Apes so se tudi usmerili k mehkejšim zvokom … Vi pa ste postregli s singlom iščem te, s katerim se niste bistveno odcepili od zvoka, ki vas je nekoč zaznamoval. Kako, da niste zavili v drugo smer?
Glasba se je v tem času zelo spremenila. Razumemo, da bodo mladi rekli, da je naša glasba zastarela – to danes ni več popularno. Iščemo kompromis, kako naj ostanemo zvesti sebi in delovati v letu 2017. To je za nas največji izziv in upamo, da nam bo uspelo zapakirati na pravi način. Predvsem pa želimo zadovoljiti sebe. Menim, da bo tretja plošča za nas velik izziv. Sicer je še v nastajanju in imamo nekaj želja, kako bi se radi izrazili in rezultati bodo vidni pozneje. V svojo glasbo želimo dodati še kakšne druge vložke - tudi elektronske. A kljub vsemu bi radi ostali zvesti naio ssaion.

Kakšen je bil odziv producenta Dejana Radičevića, ko je prišel v stik z osnutkom novega singla? Koliko prstov je imel on vmes?

(Smeh) Veliko boljši je bil kot pri prvem albumu, ko je k njemu v studio prišla res neizkušena skupina. Takrat še nismo imeli postavljenih smernic - aranžmajsko in konceptualno. On je povzdignil naše ustvarjanje v dovršeno celoto in takrat smo se veliko naučili od njega. Zdaj pa se moram pohvaliti, da je bilo vse bistveno drugače. Aranžmajsko je vse stalo na svojem mestu. Dodali smo še malo elektronike – le kakšen učinek, ki naredi našo glasbo malo zanimivejšo. Mogoče pa bi morali za realnejšo sliko še njega vprašati, kako je on doživel našo vrnitev (smeh).
Koliko starih besedil ste morali obnoviti oz. se jih ponovno naučiti ali je vse ostalo v spominu?
Priznam, da sem jih morala malo obnoviti – predvsem sem se na začetku lovila, kaj sodi v prvo kitico in kaj v drugo (smeh). Ampak ko enkrat prebereš, se takoj vrne spomin. Kot vožnja s kolesom. Nikoli ne pozabiš. Ko fantje začnejo igrati, se kar sproži moj glasbeni spomin.

Zdaj imate precej bolj "normalni" naslov za zadnji singel, če primerjamo z naslovi bla bla, ailu, ran. sms, gen x, zaiaka, libero, bordo, homo sapiens ... So bili to odraz neke mladostniške miselnosti? Duha časa?
(Smeh) Takrat smo težili k temu, da bi bili ustvarjalni in da bi šli iz okvirjev. To se je videlo tudi s tem, kako smo se predstavljali. Ustvarjalnost smo želeli izražati s svojo glasbo in tudi z nastopi v živo. Potem smo jo izražali tudi z naslovi. Naš bobnar Mic je bil poln idej – tudi glede imena. Takrat smo se tudi odločili, da naio ssaion vedno pišemo z malimi črkami. In za nekaterimi odločitvami bomo vedno stali.
To je bil tudi čas, ko ste se predstavljali s tremi polmeseci – ti so tudi postali vaš zaščitni znak. Bodo ostali?
Želeli smo ponazoriti prasko in logotip ostaja. Zdaj smo poskušali malce posodobiti vse te elemente, da grafika ne spominja na leto 2005.
Naio ssaion nikoli ni bil primer skupine, kjer so besedila temeljila na strogih rimah, kakršne srečujemo v večini slovenskih skladb. Kako to?
Na začetku se je poznala ta naša mladost in neobremenjenost in to nam je dajalo svežino. Nekaj je napisal violinist Rok, nekaj bobnar Mic in nekaj sem jih sama. To je tvorilo raznovrstnost v naših besedilih.

Katera skladba – ali mogoče več – je še vedno aktualna danes? Kar se tiče besedil.
To sem ravno zdaj ugotavljala, ko sem "študirala" stara besedila in prišla do zaključka, da se je veliko stvari enostavno preslikalo v današnji čas. Izkušnje so se ponovile. Nikoli na isti način, vedno drugače. Ampak menim, da lahko kar vsa besedila preslikamo v današnji čas.

Naio ssaion je – morda je to malo krivična ocena – stranski proizvod Videospotnic. Ko se je pojavil videospot za n.ss in se na koncu prebil na prvo mesto lestvice, je tudi domača javnost postala bolj pozorna na skupino. Vi pa ste za tem odšli na avstrijski festival Newcomer, ki je bil za vas odskočna deska v svet. Zakaj? Je postal slovenski trg tako hitro premajhen?
Želeli smo nastopati v tujini. Te sanje smo imeli, še preden smo se uveljavili v Sloveniji z n.ss …
Ampak začeli ste v slovenskem jeziku, in ne v angleškem. Malce nenavadno za nekoga, ki si želi prebiti v tujino.
Angleščina je sledila pozneje. Slovenija je žal majhna: kolikor je to prednost, je tudi težava, kar se tiče igranja. Zelo hitro preigraš v vseh prostorih, ki so primerni za glasbo, ki jo ponujaš. In imeli smo višje ambicije. Ni se nam zdelo, da smo naredili vse, kar smo lahko v Sloveniji, in smo se zato usmerili v tujino. Stopnice do Siddharte so bile še daleč. Ampak imeli smo močno vizijo o tujini in zelo sem vesela, da smo ji takrat sledili.
Stopnice do katere skupine se vam pa danes zdijo oddaljene? Kdo je ta hip na vrhu stopnišča pri nas?
Siddharta.
Če se vrneva na žongliranje med slovenščino in angleščino včasih – kako ste potem našli kompromis?
Ravno festival Newcomer nam je omogočil, da smo po zmagi lahko igrali pred P!nk in potem na ta koncert so prišli predstavniki založbe Napalm Records, s katerimi smo nato podpisali pogodbo. Po podpisu smo posneli drugi album, ki je bil v angleščini. Pred tem smo se pa že malo spogledovali z angleščino, toda Slovenija je bila takrat zelo zategla, kar se tiče angleščine. Tudi ime smo želeli imeti angleško, ker smo vedeli, da bo s slovenskim imenom v tujini malce težje, ker bi ime težje razumeli. Po drugi strani je bila Slovenija takrat zelo nenaklonjena angleščini, ker so te hitro obtožili, da nisi "pristen" in domač. Razumljivo. Tudi ime skupine smo izbrali na podlagi tega razmišljanja, saj smo vedeli, da ne bo dobro, če bo slovensko niti da bo angleško, zato smo si ga izmislili.
Kar težko smo žonglirali med vsemi željami. Po eni strani nismo želeli prizadeti domovine, ker smo jo spoštovali, po drugi strani pa se je treba v tujini vseeno prilagoditi večini. Čeprav je slovenščina tujcem eksotična in jim je všeč.
Kakšna pa je bila razlika takrat med slovensko in tujo založbo? So vas v tujini takrat kaj prestrašili z vsemi zahtevami?
V Sloveniji nismo nikoli podpisali pogodbe s slovensko založbo, tako da nismo šli nikoli skozi celoten proces. Zagotovo pa so bile v tujini stvari zelo resne. In smo se pred podpisom morali posvetovati s precej ljudi. Kar malo so nas prestrašili pogoji, ker nikoli ne veš, kakšno zgodbo življenje piše in se je težko zavezati za daljše obdobje določenim pričakovanjem, ker jih moraš na koncu tudi uresničiti.
Kako je takrat potekalo dogovarjanje za nastope – takrat še ni bil cel razmah spleta, YouTuba …?
Koliko se je spremenila komunikacija v tem času, spoznavamo prav zdaj. Na novo se učimo. V Sloveniji smo imeli nekaj časa menedžment ali pa smo si razdelili vloge v skupine – največ dogovorov je bilo sklenjenih po telefonu. Turneja v tujini pa je potekala čisto drugače – najprej smo podpisali pogodbo, nato so nam na založbi financirali snemanje albuma. To je bilo tudi izhodišče za odhod na turnejo in založba je sprožila promocijsko kampanjo po časopisih. Oni so poslali naš video za natečaj za nastop na turneji z In Extremo in izmed 200 videospotov, ki so jih prejeli, so izbrali nas. Takrat smo sklenili pogodbo z njihovo 'booking' agencijo, ki so nas vzeli pod svoje okrilje.
Takrat je bil še čas albumov ... Obstaja podatek, koliko albumov ste takrat prodali?
10.000 albumov pri Napalm Records. Nimam pa podatka, koliko je bilo ponatisov.
Ste to šteli kot uspeh?
Za ene mulce iz Velenja je bil to kar uspeh.
Kaj je pravzaprav mulce iz Velenja spravilo v tak žanr? Od kje so prišli vplivi?
Velenje je imelo vpliv. Mesto je zelo močno, kar se tiče glasbenega ustvarjanja. Mi smo že prej preigravali skupaj in na koncu smo ugotovili, da se vseh šest članov najbolje počuti ob tem žanru.
Kaj sledi po koncertu 20. maja v Orto Baru? Se boste zaprli nazaj v studio?
Do jeseni se ne nameravno pojavljati še na koncertnih odrih. Zaprli smo se bomo v zaklonišče in skupaj sestavili formo, s katero se želimo predstavljati v prihodnosti. Za jesen pa že imamo posneti naslednji singel. Za prvo silo imamo nekaj pripravljeno (smeh).
Niste pa še toliko stari, da boste šli takoj v akustiko?
(Smeh) Ne! To še ne. Sem najglasnejši zagovornik v skupini, da mora zvok še vedno "žgati", da ne bo premilo.

Največji pečat smo pustili na koncertih. Naša energija v živo in violina, to je bil tisti dodatek rokerski skupini z ženskim vokalom. Predvsem združevanje težkih riffov z razmeroma poprokovskimi melodijami v vokalu je bilo po mojem mnenju odločilno, ker smo s tem svojo glasbo delali poslušljivo.

Glasba se je v tem času zelo spremenila. Razumemo, da bodo mladi rekli, da je naša glasba zastarela – to danes ni več popularno. Iščemo kompromis, kako naj ostanemo zvesti sebi in delujemo v letu 2017. To je za nas največji izziv in upamo, da nam bo uspelo zapakirati na pravi način. Predvsem pa želimo zadovoljiti sebe. Menim, da bo tretja plošča za nas velik izziv. Sicer je še v nastajanju in imamo nekaj želja, kako bi se radi izrazili, rezultati pa bodo vidni pozneje. V svojo glasbo želimo dodati še kakšne druge vložke, tudi elektronske. A kljub vsemu bi radi ostali zvesti naio ssaion.

Takrat smo težili k temu, da bi bili ustvarjalni in da bi šli iz okvirov. To se je videlo tudi s tem, kako smo se predstavljali. Ustvarjalnost smo želeli izražati s svojo glasbo in tudi z nastopi v živo. Potem smo jo izražali tudi z naslovi. Naš bobnar Mic je bil poln idej, tudi glede imena. Takrat smo se odločili, da naio ssaion vedno pišemo z malimi črkami. In za nekaterimi odločitvami bomo vedno stali.

V Sloveniji nismo nikoli podpisali pogodbe s slovensko založbo, tako da nismo šli nikoli skozi celoten proces. Zagotovo pa so bile v tujini stvari zelo resne. In smo se morali pred podpisom posvetovati s precej ljudi. Kar malo so nas prestrašili pogoji, ker nikoli ne veš, kakšno zgodbo življenje piše, in se je težko zavezati za daljše obdobje določenim pričakovanjem, ker jih moraš na koncu tudi uresničiti.