Glasba
(4)
Rustja je svoj drugi album predstavil pred dnevi v portoroškem Avditoriju. Foto: Matevž Kocjan
Na prehodu iz osnovne šole v gimnazijo so s prijatelji ustanovili alternativno rockskupino noom8, pri kateri je sprva deloval kot basist in vokalist, pozneje pa le kot vokalist. Skupina je bila aktivna med letoma 2004 in 2010, vrhunec pa so dosegli leta 2008, ko so med drugim nastopili na Rock Otočcu. Foto: Matevž Kocjan
Po razpadu noom8 je vzporedno s solistično kariero kot vokalist sodeloval pri alternativnem rockprojektu Kontinoom, nadaljevanju noom8. Foto: Matevž Kocjan
       Premalo znanja imam v igranju na kitaro in klavir, da bi se lahko sam spremljal. In všeč mi je bendovski duh. Odraščal sem v alternativnem bendu. Svoje temelje in način ustvarjanja sem postavil z njimi. Težko si predstavljam, da bi lahko vse delal na svojo roko. Tudi na vajah, ko nekdo naredi nekaj po svoje, nikoli ne ukažem, kako mora igrati. Če čutim, da je 'flow', da se imamo dobro in da si na koncu pokimamo, mi je dovolj. Nikoli ne bom vsiljeval diktature.       
Že v času noom8 se je začel preizkušati v pisanju pesmi, predvsem besedil. Foto: Matevž Kocjan
Svojo prvo skladbo Letijo, ki je izšla šele deset let pozneje, je napisal leta 2004. Po razpadu noom8 se je odločil za samostojno glasbeno pot in začel več pozornosti posvečati svoji avtorski glasbi: pop-rock baladam v kantavtorskem slogu. Foto: Matevž Kocjan
Z glasbo se je začel ukvarjati v osnovni šoli s petjem v šolskem zboru. Za enega prvih nastopov velja tisti na festivalu Črtica. Foto: Matevž Kocjan
       Album sem naslovil Čas, ker hočem ljudem položiti na srce: "Dajte si vzeti ta čas." Če boste vsi samo bezljali in se pri devetdesetih obrnili nazaj, kaj boste rekli, da ste delali? Ste samo delali in želeli doseči samo cilje? Toda brez trenutkov zase ne končaš dobro. Zato je čas zelo pomemben.       
Svoj prvi samostojni singel Zaprem oči je predstavil spomladi 2013 in zanj posnel tudi svoj prvi videospot. Foto: Matevž Kocjan
Leta 2014 je izšel njegov albumski prvenec Z moje perspektive, na katerega je bilo uvrščenih 10 pesmi: Foto: Matevž Kocjan
Rustja je dejaven tudi kot radijski voditelj na eni izmed komercialnih radijskih postaj. Foto: Matevž Kocjan
       Delam na komercialni radijski postaji in vem, kako drugi ustvarjajo skladbe, ki veljajo za "radijsko prijazne". Ne počutim se dobro, ko se zavem, da so meni oprali možgane. Vesel sem, ko ustvarim skladbe, kot je Samo eno, ki ni namenjena za predvajanje na radijskih postajah. Verjetno bo pristalA na YouTubu, samo zato, da si lahko ljudje vzamejo čas in jo poslušajo. Zato sem tudi hotel prirediti koncert ob predstavitvi nekje, kjer so se lahko ljudje usedli in poslušali. In prav to sem na srečo dosegel.       
Leta 2015 je bil eden izmed nominirancev za nagrado zlata piščal. Foto: Matevž Kocjan

Dodaj v

Žiga Rustja: "Nisem več obseden z uspehom. Kar ni isto kot slava."

MMC-jev intervju z Žigo Rustjo
12. junij 2018 ob 08:17
Ljubljana - MMC RTV SLO

Je tisti fant z rutko, ki se je konec 90. let prejšnjega stoletja pojavil v videospotu za skladbo Bit skupine Zmelkoow. Izkušnja je pustila na Žigi Rustja močen pečat, ki je posredno vplival na začetek njegove samostojne glasbene poti.

Nanjo je resno opozoril leta 2014, ko je izdal prvenec, temu pa je pred tedni sledilo nadaljevanje – album Čas. Primorec je na albumu, ki je nastajal dve leti, zbral devet skladb. Med njimi tudi singel Pozabi na vse z 'beegeesovskimi vibracijami", ki ga je predstavil na festivalu Poprock. "Album sem naslovil Čas, ker hočem ljudem položiti na srce: 'Dajte si vzeti ta čas.' Če boste vsi samo bezljali in se pri devetdesetih obrnili nazaj, kaj boste rekli, da ste delali? Ste samo delali in poskušali doseči samo cilje? Toda brez trenutkov zase ne končaš dobro. Zato je čas zelo pomemben," je poudaril Rustja.

Svojo glasbeno pot je začel že na prehodu iz osnovne šole v gimnazijo, ko je ustanovil s prijatelji skupino noom8, s katero se je razšel leta 2010. Po razpadu se je začel posvečati avtorski glasbi in leta 2013 je izdal svoj prvi samostojni singel Zaprem oči. "Odraščal sem v alternativnem bendu. Svoje temelje in način ustvarjanja sem postavil z njimi. Težko si predstavljam, da bi lahko vse delal na svojo roko," je dejal Rustja.

Več pa si lahko preberete v intervjuju spodaj.


Kje je tista rumena rutka? Kje je pristala?
Rutka je bila do pred kratkim v omari, shranjena v škatli. Spomnim se, da smo jo dobili v prvem razredu. Ampak ta rutka se je menjavala. Imel sem dve. Za nastope s skupino Zmelkoow sem imel še eno z vzorčki. Nekaj časa sem imel tudi modra očala, najdena po naključju na plaži. Tako da se je vse skupaj zlilo in sem dobil svojo podobo v videospotu Bit.

Koliko časa ste potem še hodili z Zmelkoowi po nastopih?
Samo tisto poletje, ki se je hitro končalo. Hodil sem v četrti razred. Spomnim se, da smo posneli pesem v studiu Hendrix. Potem smo na Bernardinu na betonski ploščadi posneli videospot in nazadnje sem z njimi nastopil na nekem festivalu na Debelem Rtiču. Spomnim pa se še nastopa z njimi na TV Poper. Zadnji koncert z njimi pa sem doživel v Avditoriju, kjer so imeli koncert največjih uspešnic in tam sem odpel pesem, ki je nisem snemal, to je pesem Herbicidi.

Koliko je to druženje in nastopanje z zasedbo Zmelkoow vplivalo na to, da ste danes izvajalec z dvema avtorskima albumoma?
Zelo. Do takrat si sploh nisem mislil, da bi se lahko s tem ukvarjal. To sem izvedel na avdiciji, ko sem odpel pesem Bit. Takrat so ugotovili, da imam nekaj smisla. Meni ni bilo nikoli dovolj jasno, zakaj mi uspe peti. Zakaj sem točen. Do takrat nisem o tem sploh razmišljal, ker sem bil prepričan, da bom voznik formule ena, ko odrastem.

Nato pa so ugotovili, da znam peti pri plesno-akrobatski skupini Flip. Oni so ustvarjali tudi različne glasbene šove, ki so jih po šolah predstavljali po Sloveniji in so me porabili za vse moške vloge, ker ni bilo veliko fantov, ki so znali peti. Tako da sem odpel vse moške vokale.

Omenili ste formulo ena, toda ljubezen do hitrosti je ostala. Ne ravno do formule ena, ampak do Moto GP-ja. Kako to?
Moj oče je bil motorist. Kot vsak oče z vestjo je ob rojstvu otroka – sicer je počakal še dve, tri leta – prodal svoj motor. Ker je bil velik ljubitelj dirkanja, je dobro poznal avtomobile in motorje. In še danes se dobro spomnim, da sem spremljal motoristične dirke od leta 1992. In ko odraščaš s tem, se temu težko izogneš. Razen, če se ti kaj ne zagabi. Tako opažam tudi pri svojem sinu. Samo sliši začetno špico Moto GP-ja in že začne delati: "Brum, brum." Oba s partnerko Tino se ob tem primeva za glavo. Toda ko začne peti, si rečeva: "Dobro, nekaj sva naredila prav." (Smeh)

Prvi album ste izdali pri 26 letih. Koliko ljudi se je vmes zamenjalo in obupalo ob misli, da iz vas ne bo nastal glasbenik?

Kar precej (smeh). Začenši z mojo skupino. Ko sem izdajal svoj prvi album, se je že takrat zamenjala ekipa. Zamenjala sta se bobnar in baskitarist. Tudi kitarist. Logično. Ampak, če se zamenja kitarist, ni tako velika težava, ker jih je veliko. Težava je, če se zamenjata bobnar in baskitarist. Med prvim in drugim albumom pa sta se zamenjala potem dva bobnarja in baskitarist.

Zakaj vztrajate pri 'bendovskem' zvoku?
Imam premalo znanja v kitari in klavirju, da bi se lahko sam spremljal. In všeč mi je bendovski duh. Odraščal sem v alternativnem bendu. Svoje temelje in način ustvarjanja sem postavil z njimi. Težko si predstavljam, da bi lahko vse delal na svojo roko. Tudi na vajah, ko nekdo naredi nekaj po svoje, nikoli ne ukažem, kako mora igrati. Če čutim, da je 'flow', da se imamo dobro in da si na koncu pokimamo, mi je dovolj. Nikoli ne bom vsiljeval diktature. Je pa res, da za vsak nastop, ki ga imamo, moramo nekaj spreminjati. Bodisi aranžersko ali v sami zasedbi. In če se ne prilagodiš, izgubiš priložnost za nastop.

V vašem primeru se je začelo s skupino noom8. Toda Primorska je še naprej valilnica številnih mladih skupin, kot je StillOut, sicer zmagovalci druge izvedbe Špil lige. Zakaj je Primorska še vedno tako ugodno okolje za mlade skupine?
Pred StillOut so bili Undercostruction. Pred njimi smo bili mogoče mi s Kontinoom, ki je bil drugi del noom8. Pred nami je bil Sin Story, ki so mi bili zelo všeč. Pred njimi smo bili mogoče mi z noom8. Pred njim so bili Mozaik. Pred njimi pa naredim veliko črto, kajti so nasledniki skupin, kot so bili Kameleoni, Bazar, Faraoni …

OK, ampak zakaj so oni obstali in mlade skupine, ki ste jih vi naštevali, ne?
Dobro vprašanje. Pogosto se ukvarjam z njim. Toliko je nekih dejavnikov, da se jih ne da našteti v eni uri. Ampak spomnimo se, kaj se je zgodilo s Siddharto, Dan D in podobnimi leta 2006. Takrat se je malo porušil radijski sistem. Uredniki so prenehali urednikovati, ampak so se začeli sklicevati na analize. Ker prihajam iz komercialne radijske postaje, vem, zakaj uporabljajo statistike in analize. Ampak mislim, da bi se jedli, oblačili in vozili enake avtomobile, če bi se upoštevali statistike in analize. In posledično bi morali imeti vsi enako plačo. Ampak ni tako. Potrebuješ uredniško svobodo pri izboru skladb.

Na svoj drugi album ste uvrstili devet skladb. Med njimi so Se nama ne mudi, Samo tebe … Kdo je vaš osrednji lirski subjekt?
Ni ga. Vse je nastavljeno na čas. Se nama ne mudi je perfekten naslov za skladbo, ki pristane na albumu Čas. Ko sem začel delati na radijski postaji, so začeli nekateri govoriti, da ne bom več ustvarjal. Zato začnem pesem: "Ponovno sem tu, ko pišem novo poglavje." Vse sem naslanjal na to, kar se mi je dogajalo v tistem času. Zmanjkalo mi je časa za vse: za prijatelje, druženje … Vse je bilo natempirano. Čas je tisti, ki nas preganja, toda ko imaš tri sekunde prosto, to deluje, kot da bi bila doba. Ne predstavljam si, kako lahko tri sekunde ne razmišljaš o ničemer. Nekateri tega pritiska tudi ne zdržijo več. Ker se nam vsem nekaj mudi.

Znanstveniki pritrjujejo, da lahko človek po 45 minutah v absolutni tišini znori.
Si mislite, kako smo postali obsedeni s tem, da moramo neprestano prejemati impulze. Ko pomisliš na film Network iz leta 1976 ... Kup filmov obstaja, kjer se poudarja, kako smo bombardirani z vseh strani in kako si to dovolimo. Vprašajo me: "U, ti, ko si na morju, greš vsak dan poleti na plažo." A hodim v Bohinj in na Bled, ker tam ni bilo pred štirimi leti še nobene žive duše. Ta mir mi uspe doseči tudi v svojem domačem kraju, ampak mi pomaga, ko gre Blaž spat ob deveti uri, da se s Tino usedeva na balkon in lahko vohaš, slišiš in čutiš ta mir. A ti trenutki so vse redkejši. Album sem naslovil Čas, ker hočem ljudem položiti na srce: "Dajte si vzeti ta čas." Če boste vsi samo bezljali in se pri devetdesetih obrnili nazaj, kaj boste rekli, da ste delali? Ste samo delali in si prizadevali doseči samo cilje? Toda brez trenutkov zase ne končaš dobro. Zato je čas zelo pomemben.

Zakaj imate radi motive, kot so list, poglavja, zgodbe …?
Ker nimam iPada (smeh). Spet je to stvar časa. Za besedilo si moraš vzeti čas. Tudi za to, da si vzameš v roke svinčnik in papir. Vse težje pa prihajajo te ideje. Sem že zelo izčrpan od vseh kreativnosti, ki jih uporabljam pri delu na radijski postaji kot pri obvladanju sina. Včasih ti že zmanjka domišljije. Ampak si je lepo vzeti čas, da prideš k sebi in ugotoviš, da to želiš.

Ko se poglobimo v vaša besedila, vidimo, da ni vse tako melanholično. Na koncu sledi katarza. Recimo: "Po bitki vsaki letiva še višje kot beli oblaki."
Točno to sem želel doseči. Slišal sem, da je na prvem albumu zelo malo pozitive, ker sem bil verjetno zelo obremenjen s tem, da moram izdati album in nanizati čim več nastopov. Bil sem obremenjen. Logično se je to začutilo tudi v mojih besedilih. Zdaj sem štiri leta starejši – čeprav smo snemali samo dve leti – čutim drugačno modrost. Nisem več obseden z uspehom. Kar ni isto kot slava. Uspeh je zame, da so ljudje veseli, če izdam album in ga poslušajo.

Kaj dobiš s ponavljanjem refrenov v drugi polovici skladb? Pri vas se pogosto pojavi, da imate na začetku dve kitici in potem se ponavlja refren. Je to načrtno?
Pri skladbi Pozabi na vse je načrtno, ker smo vedeli, da ga bomo prijavili na festival Poprock. Iskal sem skupni jezik s poslušalci. Ker ljudje ne najdejo več časa za poslušanje glasbe in da bi si dopustili doživeti neko popotovanje skozi album, sem razmišljal, kako jim lahko olajšam delo. Najbolj preprosto je to, da refren, ki je najvišji del pesmi, ponoviš. Da se jim usidra v glavo in tako lažje razumejo, kaj želim povedati. To ni pranje možganov in moj namen ni, da je bolj "catchy" skladba. Delam na komercialni radijski postaji in vem, kako drugi ustvarjajo skladbe, ki veljajo za "radijsko prijazne". Ne počutim se dobro, ko se zavem, da so meni oprali možgane. Vesel sem, ko ustvarim skladbe, kot je Samo eno, ki ni namenjena za predvajanje na radijskih postajah. Verjetno bo pristala na YouTubu, samo zato, da si lahko ljudje vzamejo čas in jo poslušajo. Zato sem tudi hotel prirediti koncert ob predstavitvi plošče nekje, kjer so se lahko ljudje usedli in poslušali. In prav to sem na srečo dosegel.

Na albumu se pojavi en duet. Zakaj ravno z Aniko Horvat?
Aniko dobro poznam od prej. Želeli smo vokal, ki bi bil markanten. Ni bila edina kandidatka za duet. Na koncu smo jo izbrali, ker je pevka z Obale, uveljavljena, ljudje so zanjo nazadnje slišali na lanskih Melodijah morja in sonca in vmes dolgo nič, ker se ni izpostavljala s svojimi izdelki. In ona je bila zelo navdušena nad skladbo. Ker če ti ne čutiš skladbe, je ne moreš odpeti dobro. Tudi Mef je bil presenečen, kako je Anika zazvenela v skladbi, in dodal, da bi morala biti vedno tako. Zelo sem vesel, da smo to lahko "izvlekli" iz nje. Pustili smo jo, da je šla iz okvirjev, ki smo jih postavili.

Omenili ste Mefa. Toda kolikor vem, ste ga spoznali pozneje. Kako je prišlo do tega srečanja?
To bo grda anekdota: z njim sem se začel zbliževati, ko so se začeli pogovori o kvotah slovenske glasbe, saj je bil med tistimi, ki so se borili, da bi se večkrat predvajala. Takrat sva se zbližala. Potem sva se spet izgubila, ker, ko sem mu rekel za besedilo, je izginil (smeh). Čakal sem ga leto in pol, prejel pa sem ga večer pred snemanjem v studiu. Vse je bilo že posneto, le za skladbo Smo le ljudje bi moral odpeti vokal. On je poslal besedilo, ki ni takšno, kot je zdaj. Ko sem zjutraj na radijski postaji odprl svojo elektronsko pošto, kjer je Mef zapisal: "Ni mi dalo spati in sem napisal novo besedilo. Mislim, da ti bo to bolj všeč, ker meni je." In uporabil sem to besedilo.

Če bi morali izpostaviti samo en verz z drugega albuma, kateri bi bil?
Kje začne se, kje konča.

Zakaj?
Verz se pojavi pri skladbi Samo eno in je pesem, ki najbolje predstavlja, kaj mi ta hip pomeni čas. Moj sin je največji kazalnik časa ta hip. Skladba ni samo za Blaža, ampak se lahko vsak najde v njej. Sploh, če ima otroka in vidi, kako hitro odrašča. Vedno sem se bojeval s časom. In nikoli ne veš, koliko časa se boš lahko še z nekom pogovarjal.

Klavdija Kopina
Prijavi napako
Komentarji
bob7
# 12.06.2018 ob 08:46
Prvič slišim za gospoda. Ne vem o kateri slavi govori.
martin112
# 12.06.2018 ob 10:47
Disclaimer: Pojma nimam o glasbi, za fanta prvič slišim.

Zdi se mi totalno nepravično, da daste tak citat v naslov. Njegovo sporočilo, če prebereš članek, je: 'Nisem več obseden z uspehom (slavo). Uspeh je zame, da so ljudje veseli, če izdam album in ga poslušajo. (btw to je samo en stavek iz dolgega intervjuja)

Večina ljudi ne bo prebrala članka, ampak samo naslov. Tako kot @bob7, zraven pa še vsaj 12 drugih.

Kao ste kul, ker promovirate slovensko glasbo (tu sem kriv tudi sam, ker je ne poslušam), potem pa z naslovom naredite nasprotno. Wtf Klavdija?
Banban
# 12.06.2018 ob 09:23
Bob, o slavi v njihovem svetu, svetu komercilnih "radijskih postaj", ki pr nas postajajo norma.
gr82
# 12.06.2018 ob 11:41
Ne Martin... v članku piše: "Nisem več obseden z uspehom. Kar ni isto kot slava. Uspeh je zame, da so ljudje veseli, če izdam album in ga poslušajo."

S čem torej ni več obseden? Z uspehom ali slavo? Predvidevam, da s slavo. Ker uspeh ga očitno še zanima.
Kazalo