Soraya je bila po ločitvi v evropski visoki družbi zelo zaželena gostja - čeravno je bila vedno malce odmaknjena. Foto: Wikipedia
Soraya je bila po ločitvi v evropski visoki družbi zelo zaželena gostja - čeravno je bila vedno malce odmaknjena. Foto: Wikipedia
Iranski šah Pahlavi in Soraya v svoji 30 kilogramov težki Diorjevi poročni obleki. Foto: Wikipedia
Soraya in šah sta bila zaljubljena, a romanca je bila zaradi njene neplodnosti obsojena na propad. Foto: Wikipedia
S šahom leta 1953. Foto: AP
Impozantni zaročni prstan so na dražbi v Parizu leta 2002 prodali za pol milijona evrov. Foto: Reuters
V svoji knjigi spominov iz leta 1991 je odkrito spregovorila o življenju v Iranu in depresiji. Foto: AP
Elegantna Soraya leta 1992 v Parizu. Foto: AP
Sorayina zapuščina je bila v celoti prodana na dražbi leta 2002. Foto: AP

Soraya Esfandiary-Bakhtiari je bila rojena leta 1932 Khalilu Esfandiaryju-Bakhtiaryju, bahiarskemu plemiču in iranskemu veleposlaniku v Zahodni Nemčiji, ter njegovi nemški ženi Evi Karl. Sorayina družina je imela vseskozi tesne povezave z iransko vlado in diplomacijo, Soraya pa je odraščala v Berlinu in Isfahanu v Iranu ter se šolala v Londonu in Švici.

Leta 1948 je mlado Sorayo, "redek dragulj", v Londonu, kjer je študirala angleščino, odkrila princesa Shams, sestra Mohameda Reze Pahlavija. Ta je bil med letoma 1939 in 1948 poročen z egiptovsko princeso Fawzio, s katero je imel samo eno hčerko, skratka, bil je brez moškega dediča, ko sta se zaradi njene nesrečnosti v "zaostalem" Teheranu ločila. Šah je nujno potreboval novo ženo - in dediča.

Princesa Shams je bila prepričana, da je Soraya za to idealna in je dekle povabila v Teheran, kjer so jo predstavili sveže ločenemu Pahlaviju. 24 ur pozneje sta bila že zaročena, 31-letni šah pa je svoji 18-letni izvoljenki nadel nadvse impresivni 22,37-karatni diamantni prstan.

Neznosna teža
Poroka bi morala slediti hitro, a se je nevesta okužila s tifusom. Legenda pravi, da je šah svoji izvoljenki vsak dan, ko je bila prikovana na posteljo, kupil en dragulj in ji ga položil na vzglavnik. Po prelaganjih sta se nazadnje le poročila 12. februarja 1951, a je bila svatba za oslabljeno Sorayo, ki je po več mesecih v postelji komaj stala, fizično izjemno naporna. Snežilo je, mrzlo je bilo in šah je v svojo hladno palačo ukazal prinesti na desetine peči na drva, da bi olajšal zaročenkino trpljenje, grajski zdravnik pa je Sorayi, ki je že tako pod opravo nosila volnene nogavice, zabičal, naj kar se da dolgo pod obleko nosi še volnen telovnik.

Za izdelavo poročne obleke so v palači najeli Christiana Diorja, a je francoski mojster za Sorayo sešil preveliko in pretežko obleko. To je sestavljalo 20 metrov bele svile, obtežene z zlato vezenino, biseri in štorkljinimi peresi, da je nazadnje tehtala več kot 30 kilogramov. Le nekaj minut pred obredom sta zato šah in njegov pomočnik odrezala osem metrov vlečke, da bi Sorayo vsaj malce razbremenila. Kljub temu je morala nova iranska kraljica zbrati vse moči, da je tisti dan stala pokonci, navaja CNN.

Razkošno slavje
Je pa bilo slavje res razkošno - palača je bila okrašena z 1,5 tone orhidej, tulipanov in nageljnov, ki so jih z letalom poslali iz Nizozemske, 2.000 svatov pa je zabaval cirkus iz Rima. Nič manj impresivna niso bila poročna darila - Josip Stalin je poslal plašč iz kunjega krzna in pisalni pribor iz črnih diamantov, ameriški predsednik Harry Truman je poslal kristalni kelih Sidneyja Waugha, kralj Jurij VI. in kraljica Elizabeta pa dragocene srebrne svečnike.

Prvih nekaj mesecev zakona je bilo idiličnih - šah in njegova žena sta živela v veliki beli vili in uživala v pravljični romanci. Čeprav je imel Pahlavi veliko žensk, pa je Soraya veljala za ljubezen njegovega življenja. Vsi so zdaj čakali samo še na otroka, šahovega naslednika - a ta ni in ni prišel.

Sorayo je za nameček stalno mučil občutek, da ne sodi v ta svet. Kot je zapisala pozneje o svojem življenju v Iranu: "Bila sem topoglava. O geografiji, legendah moje države nisem vedela praktično nič. Nič o zgodovini, nič o muslimanski religiji." Odraščala je namreč kot nemška katoličanka, zaradi česar je imela konflikten odnos do lastne identitete, z nezaupanjem pa so jo gledali tudi v Iranu, kjer so muslimanski kleriki menili, da se šah ne bi smel poročiti s "Polevropejko". "Občutek, ko si hkrati kristjanka in muslimanka, a istočasno ne eno ne drugo, je vrezalo vame dva nasprotujoča si pola, med katerima se je odvil moj obstoj. En je metodično evropski, drugi divji perzijski."

Tragedija na tragedijo
Drama zasebnega življenja para je postala zelo javna oktobra 1954, ko je kraljica mati za šahov rojstni dan v palači priredila družinsko večerjo. Le nekaj dni predtem je Sorayin zdravnik potrdil, da je princesa očitno neplodna. Že tako čemerni šah je na večerji postal še bolj jezen, ko so mu sporočili, da njegovega mlajšega brata, princa Alija Reze, naslednjega v vrsti za prestol, na večerji ne bo, ker se je zadržal, ko je odhajal z lova na Kaspijskem jezeru.

Naslednji dan je družina izvedela tragično novico - letalo s princem je strmoglavilo, ko se je vračalo v Teheran. Novica je dinastijo in Iran pognala v kaos - Ali Reza je sicer imel enega sina, Patricka, rojenega v zunajzakonski zvezi z mlado Francozinjo, a njegova pravica do nasledstva ni bila jasna. Iranski šah pa je bil vladar brez dediča - nezaslišan koncept. Zakon s Sorayo ni imel več nobene možnosti za preživetje. Družinski in politični pritiski na par so bili preveliki, zato sta se leta 1958 sporazumno odločila, da se ločita, šah pa se je čez nekaj mesecev poročil s Farah Dibo, edinko poveljnika iranske vojske, ki mu je rodila štiri otroke.

Izgnanstvo v Švici
Soraya je zapustila Iran in se zatekla v Švico, kjer pa ni imela miru pred paparaci, ki so ji nadeli vzdevek "princesa žalostnih oči". Očitno je bilo, da nikdar več ni našla sreče, pa čeprav ji je velikodušnost njenega nekdanjega moža omogočala poleg naziva princesa tudi lagodno, svetovljansko življenje med Rimom, Münchnom in Parizom. Vabili so jo na vse zabave, na gala opere v Pariz, na plese v St. Moritz, s svojo markantnostjo, eleganco in afiniteto do impozantnih draguljev pa je, čeprav je bila vedno malce odmaknjena, postala ikona visoke družbe.

Preizkušala se je celo kot igralka, a je posnela le dva filma - Ona (1965) in Trije obrazi (I tre volti, 1965) italijanskega režiserja Franca Indovine, ki je postal njen spremljevalec. Po tem, ko je Indovina pri 40 letih umrl v letalski nesreči, je Soraya padla v depresijo, o kateri je pisala tudi v svoji knjigi spominov Palača samote (Le Palais Des Solitudes, 1991).

Vsa zapuščina v nemške roke
69-letna Soraya je za nerazkritim vzrokom smrti umrla 25. oktobra 2001 v Parizu - dobrih 20 let za šahom Mohamedom Rezo Pahlavijem, ki je pri 60 letih umrl v izgnanstvu v Egiptu, potem ko je bil v iranski revoluciji strmoglavljen. Soraya bi ga morala brez vedenja Farah Dibo obiskati na smrtni postelji, a je umrl pred njenim prihodom, kar je še utrdilo sloves Pahlavija in Soraye kot tragično nesrečnih zaljubljencev.

In Sorayino imetje? Njen edini dedič in zaupnik je bil brat Bijan, ki je živel v Münchnu, a je zaradi srčnega napada umrl le nekaj dni zatem, ko je pripotoval v Pariz na sestrin pogreb. Ker Bijan ni imel dedičev, so vse Soryino premoženje, vključno z diamantnim zaročnim prstanom in Diorjevo poročno obleko, prodali na dražbi v Parizu leta 2002 za več kot 8,3 milijona dolarjev.

Po Sorayini smrti se je javilo več žensk, ki so trdile, da so njena zunajzakonska hčerka, ki naj bi bila po nikdar potrjenih govoricah rojena leta 1962. Iranski tednik Nimrooz je leta 2001 v članku namigoval, da sta bila tako Soraya kot Bijan umorjen, a tudi za to dokazov ni.