Izbor zabava
Združenje Sila
Mednarodno združenje žensk Sila je na tradicionalnih bazarjih skupaj zbralo že več kot 1,3 milijona evrov. Foto: BoBo
Marisa Meutia Kogovšek
Marisa Meutia Kogovšek je Slovenijo prvič obiskala pred 15 leti, ko je bila en teden nastanjena v hotelu v Celju. Z družino so nekaj časa živeli v Džakarti, zdaj pa je dobre štiri leta njihov dom Ljubljana. Foto: MMC RTV SLO
       Ko sem prvič prišla v Ljubljano, nisem vedela ničesar – kje nakupovati, kam iti k frizerju, kam peljati otroke ... Pri tem mi je združenje Sila močno pomagalo. Dobila sem nove prijatelje, z drugimi članicami sem lahko govorila angleško. Nato sem korak za korakom gradila temelje.       
Bazar Sila
Združenje Sila vsako leto organizira več dobrodelnih projektov, največji je nedvomno bazar Sila. Foto: BoBo
       V Slovenijo sem se takoj zaljubila. Prvič sem v Slovenijo zaradi posla prišla pred 15 leti, mnogo prej, preden sem spoznala zdajšnjega moža. Spomnim se, da sem morala vizum urejati v Canberri in da ste takrat še plačevali s tolarji. Še danes imam spravljenih 500 tolarjev, ker se mi je ta denar zdel tako poseben.       
Bazar Sila
Na že 25. bazarju se bo predstavilo 38 držav z raznovrstnimi izdelki, ki so primerni tako za obdarovanje kot vsakodnevno uporabo. Na stojnicah bodo pripravljali hrano, odvila se bo otroška parada v narodnih nošah in pester kulturni program. Foto: BoBo
       Indonezijski otroci ne smejo klicati učitelja po imenu, zato sem bila zelo presenečena, ko sem v Sloveniji slišala, da otroci v vrtcu ali v šoli učitelja kličejo po imenu. Presenečena sem bila tudi, ko so me sinovi prijatelji pozdravili "Živjo, Marisa!". V Indoneziji je nevljudno, če mlajši starejšega od sebe kličejo le po imenu.       
Bazar Sila
Združenje Sila združuje tako ugledne Slovenke kot tujke, ki so podjetnice, političarke, piarovke, žene diplomatskih predstavnikov ... Foto: BoBo
       Danes smo v Indoneziji na neki način razvajeni, ker imajo ženske na voljo široko podporo gospodinj in varušk. Če oba starša namreč delata, si običajno lahko privoščita eno ali drugo, gospodinjo in/ali varuško, ki živi z družino. Ne bi sicer rekla, da je to najboljša možnost, saj te varuške ali gospodinje včasih izrinejo mame iz njene vloge.       
Bazar Sila
V Sili organizirajo tudi veliko dejavnosti in tečajev za ženske – kulinarični in bralni krožek, obiskujejo muzeje, hodijo na izlete. Foto: BoBo

Dodaj v

"Čestitam Slovenkam, ker se morajo znajti brez varuške in gospodinje"

Pred dobrodelnim bazarjem Sila
29. november 2018 ob 06:10
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Naše raznolikosti v združenju žensk Sila ne dojemam kot težavo, ampak kot prednost. Premagamo vse prepreke, saj imamo isti cilj – čim bolje se prilagoditi življenju v Sloveniji in narediti kaj dobrega tudi za druge," pravi Marisa Meutia Kogovšek.

Marisa je članica Mednarodnega združenja žensk Ljubljana, na kratko Sila Iwcl, že vrsto let, letos je tudi del organizacijskega odbora bazarja najvidnejšega dobrodelnega projekta združenja. Letošnji bazar, ki je vedno odlično obiskan, bo v nedeljo, 2. decembra, v hotelu Union v Ljubljani.

Z Mariso, ki prihaja iz Indonezije, v Slovenijo pa jo je pripeljala ljubezen, smo se pogovarjali o projektih združenja Sila in njenem pogledu na življenje v Sloveniji.

Koliko članic ima združenje Sila?
Mislim, da okoli 125 ali še več. Moja napaka, ker nisem preverila, haha. Nekaj časa smo bile v združenju dejavne tri Indonezijke, danes pa sem jaz edina, ki dnevno sodelujem.

Morda veste, ali v Sloveniji obstaja tudi različica društva za moške izseljence?
Vem, da obstajata The Expat Club in The Diplomatic Club, za katerega mislim, da ni omejen po spolu. Sila pa je edino mednarodno združenje, ki se ukvarja z več dejavnostmi in tudi organizacijo dobrodelnih dogodkov.

Sprejemate tudi Slovenke?
Da, trenutno je okoli 70 odstotkov članic tujk, 30 odstotkov pa Slovenk. Potrebujemo veliko slovenskih žensk, da nam pomagajo, da se laže seznanimo s svojim novim domom, usvojimo dnevno rutino in navade življenja v Sloveniji. Če govorim iz svojega primera ko sem prvič prišla v Ljubljano, nisem vedela ničesar kje nakupovati, kam iti k frizerju, kam peljati otroke ... Pri tem mi je združenje Sila močno pomagalo. Dobila sem nove prijatelje, z drugimi članicami sem lahko govorila angleško. Nato sem korak za korakom gradila temelje. V Sili organiziramo tudi veliko dejavnosti in tečajev za ženske imamo kulinarični in bralni krožek, obiskujemo muzeje, hodimo na izlete. Nazadnje smo bile v Idriji in Rogaški Slatini. Kot prišleku so takšne stvari zelo zanimive, veliko tudi izvemo o svoji novi državi.

Se članice združenja Sila srečujete s kakšnimi težavami pri svojem delu, glede na to, da združujete toliko različnih žensk z različnimi cilji, navadami, načini komuniciranja?
Ne, naše raznolikosti ne dojemam kot težavo, ampak kot prednost. Ponosna sem, da sem del Sile, saj prihajamo iz različnih držav, nekatere smo čisto običajne ženske v smislu, da nimamo nikakršnih vladnih ali diplomatskih položajev. A vse prepreke premagamo, saj imamo isti cilj – čim bolje se prilagoditi življenju v Sloveniji oziroma v Ljubljani, saj nas največ živi prav v prestolnici. Ob tem želimo v svojem novem domu narediti veliko dobrega tudi za druge.

Kako izbirate svoje projekte, komu pomagati z dobrodelnostjo?
Organizacije, ki jim bomo podarile znesek z bazarja, izberemo na sestanku, vsako leto tudi izberemo temo bazarja. Organizacije nato same povedo, kakšna pomoč bi jim prišla najbolj prav.

Vsak december priredite dobrodelni bazar, ki je velika uspešnica in eden najbolj obleganih dobrodelnih dogodkov v decembru. Na stojnicah ponujate izdelke iz več kot 30 držav, kuhate domačo hrano. Gneča na dogodku je vsako leto izjemna. Zakaj je bazar tako obiskan, saj se da izdelke s stojnic verjetno kupiti tudi po spletu?
Menim, da bazar uspeva zaradi duha samega dogodka in svojega cilja – pomagati drugim. Zahvaliti se moram tudi vsem podpornikom, veleposlaništvom in donatorjem. Bazar je enodnevni dogodek, za njim pa se skriva najmanj od štiri do šest mesecev priprav, ki vključujejo ogromno ljudi. Poleg tega bazar poteka v prazničnem času, ko se vsi še večkrat spomnimo na ljudi, ki jih imamo radi. Ob tem je treba poudariti, da je mogoče na enem mestu in v enem dnevu videti države s šestih celin. Seveda se da večina stvari, ki jih prodajamo, v današnjem času kupiti po spletu, a v združenju Sila smo izredno vesele že, ko dogodek pripravljamo ... in da je odziv tako velik. Vsa sredstva, ki jih zberemo s prodajo, predamo neposredno organizacijam po naši izbiri. Lani smo zbrale okoli 40.000 evrov, ki smo jih razdelile štirim organizacijam.

Od kod dobite vse izdelke, spominke in hrano, ki jo ponujate na stojnicah, prav iz svojih rojstnih držav?
Da, veliko veleposlaništev oziroma držav dobi izdelke iz domovine ali od donatorskih podjetij. Na naši indonezijski stojnici bo na primer čisto vsa hrana prišla neposredno iz Indonezije, prav tako drugi izdelki in umetnine.

Indonezija sicer v Sloveniji nima svojega veleposlaništva, kajne?
Ne, lahko rečem, da na žalost. Indonezija ima najbližje veleposlaništvo na Dunaju, pod katerega spada tudi Slovenija, tukaj pa deluje le častni konzul. Menim, da trenutno v Sloveniji živi okoli 50 Indonezijcev, tako da (še) nismo velika skupnost. Vsako poletje imamo srečanje, na katerem lahko sproščeno klepetamo v svojem jeziku. Slovenski jezik je namreč težek za učenje, vsaj meni se zdi. Sama živim v Sloveniji štiri leta in pol in slovenščino lahko razumem, govoriti pa jo je težko. Vedno me je strah, da ne bom koga užalila s kakšno neprimerno besedo ali naslavljanjem. Moja sinova se mi včasih smejeta in govorita: "Uuu, mami pa ne zna slovensko."

Onadva sta dvojezična?
V bistvu sta trojezična. Mož se z njima pogovarja slovensko, midva z možem se med seboj angleško, jaz pa z njima govorim v jeziku bahasa (uradni jezik v Indoneziji, op. a.). Indonezija je ogromna, trenutno v državi živi okoli 260 milijonov ljudi.

In vi ste iz prestolnice Džakarta, ki ima več kot deset milijonov prebivalcev, prišli prav v dvomilijonsko Slovenijo.
Res je, a v Slovenijo sem se takoj zaljubila. Prvič sem v Slovenijo zaradi posla prišla pred 15 leti, mnogo prej, preden sem spoznala zdajšnjega moža. Spomnim se, da sem morala vizum urejati v Canberri in da ste takrat še plačevali s tolarji. Še danes imam spravljenih 500 tolarjev, ker se mi je ta denar zdel tako poseben. Mislim, da ste evro dobili ob mojem tretjem ali četrtem obisku. Še danes se spomnim, kako navdušena sem bila takoj, ko sem pristala na letališču Brnik. Ogromno zelenja, čudovita pokrajina. Kmalu sem ugotovila, da je Slovenija Švica z morjem. Seveda takrat še slutila nisem, da bom kdaj živela v Sloveniji, a zdaj sem tukaj. 18. novembra sem se udeležila tudi svojih prvih volitev v Sloveniji, lokalnih. Želim si biti odgovorna rezidentka Slovenije. Zdaj že lahko rečem, da je Ljubljana moj prvi in Džakarta moj drugi dom. Tukaj živim, moja družina je tukaj.

Kako sta se z možem sploh spoznala?
Prvič sva se spoznala v Sloveniji, ko sva delala za partnerski podjetji, a šele kakih šest let pozneje sva se zapletla tudi zasebno. Ker je bil v svojem podjetju določen za Azijo, sva večkrat skupaj potovala in se poslovno takoj ujela, najina kemija je bila popolnoma usklajena. On je bil odgovoren za tehnologijo, jaz za prodajo, in ko sva po Aziji obiskovala stranke, sva morala delati kot ekipa. Odlično sva se dopolnjevala, kmalu sva končevala stavke drug drugega. Začela sva se zbliževati tudi zasebno in po nekaj časa sem ga vprašala: "Torej?" On mi je odvrnil samo: "Ja, okej, dajva." Odvrnila sem mu, kaj misli s tem, a se ni izrekel. Naslednjič sem ga naravnost vprašala, kam pelje najina zveza, on pa mi je dejal: "Kar pripravi papirje." Nič mi ni bilo jasno, zato mi je rekel: "Ja, poročiva se." Pogovarjala sva se po Skypu in nisem vedela, kaj naj si mislim. "Se zavedaš, da si me ravnokar zasnubil?" sem ga vprašala v šoku. Določila sva datum poroke. Prišel je v Indonezijo, kjer je naredil vse korake, ki se od ženina pred poroko v naši kulturi pričakujejo, na primer, da je mojega očeta prosil za dovoljenje. Urejati sva začela vse potrebne papirje, poročila sva se v Indoneziji.

Zdaj imata dva otroka, devetletnega Rayo in petletnega Jacoba. Kako se razlikujejo, če sploh, slovenski in indonezijski vzgojni in starševski prijemi?
Ne bi rekla, da so velike razlike, gre le za posamezne primere. Nekatere vrednote se pač razlikujejo. Na primer, indonezijski otroci ne smejo klicati učitelja po imenu, zato sem bila zelo presenečena, ko sem v Sloveniji slišala, da otroci v vrtcu ali šoli učitelja kličejo po imenu. Presenečena sem bila tudi, ko so me sinovi prijatelji pozdravili "Živjo, Marisa!". V Indoneziji je nevljudno, če mlajši starejšega od sebe kličejo le po imenu. Ženske se v jeziku bahasa kliče primerljivo besedi "teta", moške pa "stric". Drugih razlik pri vzgoji pa se ne spomnim. Sem pa srečna, da vzgajam svoja otroka tukaj, saj imata neskončno priložnosti in možnosti preživljanja časa zunaj s svojimi prijatelji. To ni samoumevno. V Džakarti ni tako velikih odprtih parkov, kot jih je v Ljubljani. Džakarta je danes postala bolj kot ne betonska džungla, tipična metropola. Če želiš iti v park, se je treba peljati z avtomobilom. Tudi mi smo nekaj časa živeli v Džakarti, v velikem kompleksu, a zaradi vlage, temperatur in varnosti nikoli nisi popolnoma sproščen, ko si zunaj.

Kako so v Indoneziji videti decembrski praznični dnevi, glede na to, da gre za muslimansko državo? So vplivi zahodnega sveta prišli tudi v Indonezijo?
Res je. V Indoneziji se praznuje idul fitri oziroma bajram, ki se ga v Sloveniji ne praznuje na veliko. Moja sinova uživata v slovenskih in indonezijskih praznikih in navadah, ki jim pritičejo. Tukaj se veselita Miklavža in dedka Mraza. Z možem ju skušava naučiti, da sta kar najbolj strpna, saj sama verjamem – in to sta me naučila že starša – da je vsaka religija enaka. V bistvu častimo istega boga, le na drugačen način – in vsi želijo od nas, da smo dobri ljudje. To skušam naučiti tudi svoja sinova. Ramazan se začne poleti, ko je dan najdaljši, zato bi otroka še teže zdržala celodnevno postenje. Seveda zanju post ni obvezen, skušam pa ju prepričati, da se postita vsaj dopoldne, od sedmih do dvanajstih, mlajši pa vseeno zjutraj poje zajtrk. Starejši je do postenja precej kritičen in me ves čas sprašuje, zakaj je to potrebno, zato mu razlagam, da je to eden izmed načinov, kako biti solidaren in sočuten. Postenje je sicer nujno za otroka, ki vstopi v puberteto.

Kako pa se razlikuje življenje slovenskih in indonezijskih žensk?
Z dna svojega srca moram poudariti, da resnično cenim Slovenke, saj ste vse izredno močne ženske. Nekdaj so ženske v Indoneziji imele veliko otrok in morale so opraviti tudi vsa gospodinjska dela, a le redke so ob tem hodile še v službo. Danes smo v Indoneziji na neki način razvajeni, ker imajo ženske na voljo široko podporo gospodinj in varušk. Če oba starša namreč delata, si običajno lahko privoščita eno ali drugo, gospodinjo in/ali varuško, ki živi z družino. Ne bi sicer rekla, da je to najboljša možnost, saj te varuške ali gospodinje včasih izrinejo mamo iz njene vloge. Ko smo še živeli v Indoneziji in je bil rojen moj starejši sin, smo imeli možnost popolnega podpornega sistema – varuško, gospodinjo in šoferja, poleg tega so ga razvajali moji starši. Zaposlene mame v Sloveniji so v popolnoma drugačnem položaju. Ko smo se pred dobrimi štirimi leti preselili v Slovenijo, sem nenadoma ostala brez vse te pomoči, poleg tega sem bila visoko noseča in morala sem urejati stvari za selitev. Večkrat sem pomislila, da tega ne bom zmogla. A potem sem se spomnila na svojo taščo, ki je delala kot vzgojiteljica v vrtcu in je sama vzgajala dva sinova. Rekla sem si: Če je zmogla ona, bom zmogla tudi sama. Zato resnično čestitam Slovenkam, ki morajo skoraj pozabiti nase zaradi otrok. A kljub temu sem srečna, da smo tukaj, saj v Indoneziji družine konce tedna običajno preživljajo v nakupovalnih središčih, starši delajo od jutra do večera, na cestah pa so stalno prometni zamaški.

Anja P. Jerič
Prijavi napako
Komentarji
rdečinavijač
# 29.11.2018 ob 07:15
Zraven bi se lahko čestital tudi moškim. V družini opravimo veliko dela ki ga včasih moški niso. Tako da nehajte prikazoval ženske kot edino zveličavne.
krosnjar
# 29.11.2018 ob 07:26
Dogodek iz dvorišča. Poleti smo bili zvečer z malimi otroci na dvorišču z igrali. Ženske sedele na klopci in debatirale in tarnale ravno o tem, kako so preobremenjene. Potem se en ata obrne k njim in reče: "seveda imate povsem prav, zato se pa samo moški pravkar ukvarjamo z otroci, da ve lahko sedite..." so kar utihnile.... :)
Drug prmer. V eni od trgovin po 12 urni službi zbiram na zelenjavnih policah brokoli, cvetačo, korenje, por in podobne zadeve, da skuham mineštro, predvsem zaradi otrok, da pojedo nekaj na žlico. Poleg mene možakar, ki je počel podobno. Ob strani ženski krožek s podobno temo kot naše na dvorišču. Obremenjene predvsem s kuhanjem, kot sem uspel ujeti pogovor. Pridemo do blagajne, midva z možakarjem zelenjava ipd surovine, ženske z zamrznjenimi picami.... :)
KLIPAN
# 29.11.2018 ob 06:29
Vsem na svetu je Slovenija eden najlepših krajev za življenje.
Če pa poslušaš konstantno jamranje enih in istih.......eh.
el CARTEL
# 29.11.2018 ob 07:53
Nekdaj so ženske v Indoneziji imele veliko otrok in morale so opraviti tudi vsa gospodinjska dela, a le redke so ob tem hodile še v službo.

ja, to je pa res čudno, da so ženske včasih vzgajale svoje otroke, in celo po hiši pospravile. (ker jim ni bilo potrebno hoditi v službo)

nato so kapitalisti spoznali, da lahko podvojijo delovno silo pa so vključili tako ženske kot otroke, danes pa feministke predstavljajo to kot nek uspeh (itak nimajo otrok)

Ne bi sicer rekla, da je to najboljša možnost, saj te varuške ali gospodinje včasih izrinejo mamo iz njene vloge.


ja, to je pričakovano.

v sloveniji sicer tega problema ni, saj šola izrine starše iz njihove vloge - nato pa otrokom nabijajo svoje globalistične ideje (tipa biti gej je nekaj normalnega, EU je nekaj najboljšega kar se je zgodilo, danes živimo najbolje kot kadarkoli in to zaradi globalizacije, sprejemanje drugačnosti je zaželjeno, kapitalizem je edini sistem ki obstaja, in podobno)

ter fantke (bodoče moške) povrh še kastrirajo s svojo ideologijo feminizma
luckyss
# 29.11.2018 ob 07:16
Oba hodita v službo in si ne moreta privoščiti varuške, kuharice in vrtnarja ?!
Res je čudna tale Slovenija...;)
Dva zaposlena živita pod mejo revščine "deklarirano" v Sloveniji..
Po nemških normativih pa 80% Slovencev živi pod mejo revščine...
Torej javna uprava v višjih plačnih razredih ter podjetniki...treba bo deliti, pa čeprav bo jahta kakšen meter krajša.
Razmisljamo
# 29.11.2018 ob 07:49
Pa kaj bi te še Slovenke rade? Saj so dobile ženski slovnični spol v pravilnike Filozofske fakultete, one pa še kar nezadovolj(e)ne.
aaa
# 29.11.2018 ob 08:12
Jaz sem se tudi od žensk naposlušal, kako je naporno na porodniški, kako sploh ne gre brez babic na porodniški, ipd... Dokler.... Dokler nisem bil sam na porodniški. Če je to kako naporno delo, pol pa tud boljše, da nimaš otrok. Meni je bil to en super dolg dopust in čisto nič drugega.
mattyy
# 29.11.2018 ob 08:34
Moja je tudi žena, mama... pa teh feministk videt ne more. Pri nam so dela razdeljena, včasih je potrebno malo glas dvignit, da se ne razvadijo preveč, pa je to to. Pa vsi srečno živimo.
Venka Vero
# 29.11.2018 ob 07:58
Roko na srce: "povprečni" moški v sloveniji je službeno obremenjen enako kot njegova žena. Pri tem doma ne pospravlja/čisti stanovanja, ne oblači/hrani/umiva otrok, ne nakupuje hrane, ne kuha, ne pere/suši/lika/zlaga perila, ne hodi na govorilne ure, ... Dela pa seveda vse "moške" stvari! Ki jih je v dvosobnem stanovanju sredi mesta precej manj, kot jih je bilo pred 100 leti na kmetiji. Se pa vse to spreminja in "povprečni" slovenski moški bi rekel, da so moški okrog njega vse preveč "poženščeni" ;) Jaz pravim, da so se prilagodili spremembam in jim dajem svoj poklon. Kot tudi ženam "povprečnih" slovencev, ki zmorejo brez gospodinje in varuške ;)
Radoveden
# 29.11.2018 ob 08:19
Doma delo danes opravi pralni stroj, sušilec, pomivalni stroj, robotski sesalnik, itd. Marsikaj je drugače. In tudi dedci znamo kuhat in kuhamo. Edino sam priznam da za oblačenje otroka je moja boljša polovica 2 koraka pred mano. Za cote pa nisem narejen, tako da kaj se čem prerekat kaj iz omare je bolje obleči. Tudi pri nalogah sem zraven. A veš, povsem odvisno kakega partnerja ima kdo doma. Danes je vse drugače. Če se zavedas da stvari niso samoumevne in se to tudi partner je več spoštovanja, hvaležnosti in boljši odnos v skupnosti in vse je lažje.
Simba
# 29.11.2018 ob 08:57
aaa: " Meni je bil to en super dolg dopust in čisto nič drugega."
Odvisno kakšnega otroka fašeš. Pri prvem otroku tudi pri nas ni bilo nikakršnih težav. Pač, previjanje, preoblačenje, futranje in potem spanje večino časa. To je bilo to. Dostikrat smo ga morali zbujati ker je bil čas za prehranjevanje.
Ampak pri drugem otroku je pa vrag vzel šalo. Previjanje, preoblačenje, hranjenje, ampak spanja pa samo po dve uri max in potem ponovi vajo. Se je dalo, samo si pa kot zombi. Bioritem se ti sesuje na polno. To je bilo non-stop leto in pol. Šele po tem času se je začelo normalizirat. To je bilo res noro in če se nebi oba konkretno angažirala, je nemogoče da bi lahko postoril vse stvari (nakupovanje potrebščin, kuhanje, pospravljanje, pranje,...) ob tem da se ti cikel obrne na dve uri in da imaš zraven še drugega otroka, ki ga prav tako moraš porihtati in se z njim ukvarjati. K sreči imam firmo ki dobro stoji in tako moji ni bilo potrebno delati pa tudi sam sem v najhujšem obdobju (takoj po rojstvu, ko je še izjemno velika možnost za poporodno depresijo) tudi sam ostal doma za 8 mesecev. Ja, ja, to si "kapitalisti" lahko privoščimo.
Pri tretjem otroku pa je bilo spet enako kot pri prvem, vendar sem vseeno ostal doma nekaj mesecev tako da se je lahko moja posvetila samo novorojenčku.
Geres*
# 29.11.2018 ob 08:17
el CARTEL: daj ti meni povej, koliko druzin si v Sloveniji lahko privosci, da zenska ostane (vsaj prva leta) doma. Mogoce ce so podedovali hiso se kak procent druzin to lahko stori. Pa se tu je procent majhen oziroma gre za (sodec po lastnem okolju) za druzine, ki malo hazardirajo. Zenska v osnovi ni dobila sluzbe, nekako se odlocijo da zacnejo z druzino. Ko imajo dva otroka ugotovijo, da dobijo ob njegovi povprecni placi in njeni brezposelnosti za dva otroka dovolj ugodnosti (visji otroski dodatki, za tiste, ki dajo otroka v vrtec prakticno zastonj vrtec), da se zeni ne splaca delat. Gre za rahlo hazardiranje, saj predpistavljajo, da bo sistem druzine podpiral se naslednji dve desetletji (s stipendijami ipd).

Druzin, kjer si lahko zgolj na osnovi dela moza privoscijo nepremicnino in zeno, ki doma skrbi za otroke, pa jaz pri nas ne poznam. No razen ce se 45+ letnik ne najde ene min 10 let mlajse. To, da takih druzin, kjer sta partnerja podobnih let in si tega ne morejo privoscit ne poznam, ne pomeni, da smatram, da so moski nesposobni. Dalec od tega. Sistem je tak. Imamo nek cuden hibridni sistem. Grdi kapitalizem v Avstriji in Nemciji druzinam to omogoca. V Indoneziji ocitno tudi (ce delata oba in imata soferja, varusko... potem lahko ona komot ostane doma). V grdem socializmu so sicer zenske delale, a so bili tako zenske kot moske doma ob spodobni uri in so se imeli cas ukvarjat z otroci. Nas hibridni sistem ni ne eno ne drugo (vsaj za delavce v gospodarstvu). Ce si nekje nek srednji menedzment ali strokovnjak na svojem podrocju, si pred petko tezko doma. Pogosto neses delo s sabo. Placilo za to delo pa ne omogoca prezivetja druzine na enem dohodku. In zato niso krivi ne moski ne zenske, pac pa tiste elite, ki jim je tak sistem v interesu.
VICTORIA99
# 29.11.2018 ob 09:37
V Sloveniji je večina ljudi revnih tudi tisti, ki delajo. Miselnost večine ljudi se mora spremeniti. Poslušam ljudi,ki pravijo:,,Samo, da imam službo.'' Ja, imaš. Ampak s tem denarjem, ki ga dobiš samo životariš iz meseca v mesec....
LukaH
# 29.11.2018 ob 09:29
Torej ima varuška v Indoneziji,ker je "pač" zaposlena... tudi - varuško?
Razmišljanje v članku lepo nakaže, da so socialne neenakosti v Indoneziji večje kot v Sloveniji.
V Indoneziji, da poprečna družina preživi morajo delati tako oče, mati in tudi večji otroci... to je prava slika.
Če postavimo zrcalno sliko npr. proti ZDA, tam dejansko lahko dela samo oče, (srednji razred), venda samo če ima dve službi, kar ni tako nenavadno, delati 14-16 dnevno n "nič posebnega".
Evropa... v socialno urejenih državah, da med njimi je tudi Slovenija ( jamra lahko samo tisti, ki še ni šel "čez plot") je normalno, že zaradi osebnostnega razvoja, da delata in delata kariero oba ženska in moški. Trditev, da breme družine nosijo ženske lahko pride samo iz ust oseb, ki tradicionalno še živijo z reliktno mentaliteto 19. ali morda še 20. stoletja. Dejstvo je, da je večina slovenskih družin feminiziranih in si "partnerja" najmanj enakopravno delita delo glede družine in dela doma (v korist žensk).
grenadir
# 29.11.2018 ob 09:17
Hja..... Eno femino-poltikorektno sporočilce na dan, odžene nas, ki smo za MGTOW stran...
kabo
# 29.11.2018 ob 08:41
Geres: Predvsem pa hazardirajo, ker predpostavljajo, da bo moški vedno zaposlen/zdrav/ne bo zapustil ženske.

El cartel: Res je grozno, če tudi moški kuha in pospravlja, zanimivo, da se za vdove noben ne sprašuje, kako se znajdejo v gospodinjstvu, ko moškemu umre žena pa se vsem smili, ker mora zdaj vse sam...
krosnjar
# 29.11.2018 ob 10:42
Najbrž je potrebno pojasnilo. Niti ni šlo za to, ali moja dela ali ne. Dela. :) No, vseeno. Bila je doma z majhnimi otroci in bilo je popoldne. Bistvo zgodbe je v tem, da smo v trgovini bili v enakem položaju. Ženski "krožek" in midva s tistim možakarjem. One jamrajoč s zamrznjeno pizzo, midva s surovinami za kuhanje mineštre. Zanj ne vem, jaz sem jo sam skuhal. Želel sem samo povedati, da ženske danes zelo jamrajo. Vidim v svoji okolici in poznam razmere. Potem se jim zgodi, da jim možakar, sit kuhanja, pospravljanja in poslušanja kako je Ona za vse sama - pobegne.... :) Je pač tako, če ga imate večinoma v kuhinji, ga ne boste imele v postelji.... :)

To je ena plat. Seveda obstajajo tudi gospodje, ki mislijo, da jim je potrebno streči na kavču, da morebiti pogled ne uide izven TV, medtem, ko ona obeša perilo, hrani dojenčka in kuha hkrati. Ga ima v zameno pa zvečer v postelji spočitega. A kaj, ko potem njo (upravičeno) boli glava....in mu pobegne... :)

Mislim, da imate čisto vsi tule prav, el Cartel s kastracijo in tiste z nasprotnim mnenjem. Primeri in zgodbe so različni tako kot smo ljudje...
Hrk hrk
# 29.11.2018 ob 09:38
Meni se tudi zdi nevljudno,če otroci kličejo vzgojitelje in učitelje po imenu.
Ko sem bil jaz otrok,tega v Sloveniji ni bilo.
Tudi prijateljevih staršev nisem klical po imenu.
ElTorro
# 29.11.2018 ob 13:03
daj ti meni povej, koliko druzin si v Sloveniji lahko privosci, da zenska ostane (vsaj prva leta) doma.

Če ima ženska slabo plačano službo, finančno niti ni velike razlike.
Recimo da imata dva otroka in dela oče za povprečno plačo. Če ženska ostane doma, bo finančni minus, jasno, njena plača.
Plusi pa so:
- otroški dodatek je višji za cca 100 EUR mesečno
- neto plača moškega 55 EUR višja ker je ženska vzdrževani družinski član
- odpade cca 150 EUR mesečnega stroška za vrtec
- ni potrebe po dveh avtomobilih. recimo 150 EUR prihranka

Morda sem še kaj pozabil, a že naštete stvari prinesejo skoraj 500 EUR mesečno. In smo že blizu minimalca....
anny22
# 29.11.2018 ob 10:20
V državah z višjim standardom ali drugačno metaliteto ženske manj garajo, predvsem pa ne žonglirajo med toliko različnimi vlogami istočasno. V kmetijskih območjih delajo na polju, vendar ne hodijo v službo. V arabskih deželah skrbijo za dom in otroke in ravno tako ne hodijo v službo. Kjer hodijo v službo, imajo zaposlene varuške in pomočnice.Kolega psiholog - moški! - je pripovedoval, kako so se na eni od koferenc v tujini prijeli za glavo, ko so slišali, da imamo blizu 90% zaposlenost žensk. Pri nas ima ženska na grbi službo, vzgojo otrok, gospodinjska dela, obdeluje še kakšen vrt ali je na kmetiji, skrbi za ostarele svoje in moževe starše...po možnosti ima zraven še nesposobnega al zapitega dedca. Edini področji, kjer ženske toliko delajo, sta Kitajska in Japonska. Na dolgi rok se preobremenjenost pozna v nazadovanju celotne družbe.
TomazTomazin
# 29.11.2018 ob 09:03
KLIPAN # 29.11.2018 ob 06:29
Vsem na svetu je Slovenija eden najlepših krajev za življenje.
Če pa poslušaš konstantno jamranje enih in istih.......eh.
------------------
Res je... samo tako idealizirat Slovenijo res ni nobene potrebe. Tako kot ni nobene potrebe po jamranju... V Sloveniji so nekatere stvari izboljšale, nekatere poslabšale... Gledat pozitivno in ostati realist. Pa primerjati se z boljšimi državami in ne slabšimi.
friks
# 29.11.2018 ob 12:57
Realno gledano ženske danes v gospodinjstvu delajo približno 10x manj, kot so delale še njihove babice in prababice.

Moški smo veliko bolj vključeni kot včasih, imamo stotine raznih pripomočkov, kot so pomivalni stroji, sušilci... Hrana v trgovini je praktično predpripavljena, otrok imamo 5x manj.

Jamranja pa polno kapo. Praktično ni tedna, da ne bi brali o nekih revcah, ki so vse pretepene, zgarane, spolno zlorabljene, zaničevane, ustrahovane... Pa se vsekakor strinjam, da je treba te socialne težave ustrezno nasloviti, ampak imejmo neko mero, prosim vas.
pikam_dopust
# 29.11.2018 ob 10:44
Pri nas je trenutno na porodniški kolegica, ki ima že ves čas pol dneva varuško doma.
Torej še enkrat za vse, ki mislite, da me sigurno ne razumete: MED PORODNIŠKO IMA NAJETO VARUŠKO in to min4 ure na dan. Vsak dan!

Se potem vprašaš, čemu imamo porodniške...?
Baje da je mati v stiku z otrokom.

No, moje mnenje je, da je tole en velik socialni "korektiv", od katerega imajo največ koristi tisti, ki so bogati (leto dni ene same neskončne počitnice, ko lahko obredeš cel svet - ja, tudi tako kolegico sem imel).

Sicer sem vseeno za to, da porodniška ostane.
Bi bil pa vesel, da mi ne bi bilo treba brati neumnosti že v naslovu.
Tudi zato, ker - kot so že vsi ostali povedali - pod črto živimo v neskončno bogatem svetu.
Preostali svet lahko samo sanja on nekih plačanih 1 letnih porodniških dopustih, da o ostalem luksuzu (življenjski standard na splošno) niti ne govorim.

Tale medij je res slabši kot 2.4u.r.
Springbok
# 29.11.2018 ob 09:51
Slovenija je feminizirna družba: šefica generalštaba je generalica, ženska bo verjetno tudi šefica policije. Ženske imajo večino v Ustavnem sodišču. Predpstavljam da zato, ker so sposobne. Na sodniji pa so itak tardicionalno v večini sodnice. Moški imajo večino le na Vrhovnem sodišču. Da ne govorio o feminizaciiji zdravstva in šolstva. Tako da, ženske nam vladajo. Tudi SDH vodi ženska. Javni sektor trdno v svoji rokah držijo ženske. In pri plačah v javnem sektorju nič ne zaostajajo za moškimi. Še več: večina mase plač v javnem sektroju gre žesnkam..

Je pa res, da žensk ni dosti na vodilnih mestih v gospodarstvu. Verjetno zato, ker ne želijo tvegati

Glede na veliko število žensk, ki zasedajo pomemban mesta v državi, razumem vprašanje o gospodinjah in varuškah. Je pa verjetno vprašanje postavljeno zato, ker z poganjanjem za uspehom, ženske same postanejo žrtve svojega uspeha. Dvorezno je biti uspešen..
Geres*
# 29.11.2018 ob 07:28
Vecina od nas si v betonski dzungli najbrz ne bi zelela ziveti.

Pove pa ta clanek veliko o tem, kako je cenjeno delo v Sloveniji in kako v Indoneziji, ki jo ima velika vecina od nas za manj razvito.
Geres*
# 29.11.2018 ob 11:37
el CARTEL:

točno tako,
ni vprašnje kako lahko neka gospa, ki je delala na dobro plačanem delovnem mestu, privošči varuško,
ampak je vprašanje če si lahko ta nižji sloj tudi privošči vsaj podobne stvari kot jih je to ona.


Po mojem ekstremi v družbi niso dobri. Ne prevelika enakost, ker to enakost nekdo plača (ta nadarjen ali ta priden) in ta mora biti stimuliran, da bo še naprej ta priden ali ta pameten. Seveda pa to ne pomenim, da zagovarjam ekstremne razlike. V Sloveniji smo zahvaljujoč hudi obdavčitvi dela na koncu po večini vsi v istem zosu. In ravno stimulativno to ni. Morali bi si naliti čistega vina in si pač priznati, da bi neke razlike vseeno morale biti. Država je dolžna poskrbeti za osnovne pogoje za vse, ampak če tega ni sposobna narediti niti z 50% obdavčitvijo plač (davki + prispevki), ki so nekoliko nad povprečjem, a daleč od ekstremov, potem bi bilo treba zmanjšati porabo. Porabo za javno administracijo (ne, sem ne štejem zdravstvenega osebja, gasilcev itd). Ker v Sloveniji, se ti delaven pač ne splača biti. Da se boš za 100 € več gonil in jih potem zgubil pri otroških dodatkih in cenah vrtca? Po mojem to v razvoj ne vodi, se bo pa pokazalo na dolgi rok.

Sicer pa je menim, da je v Sloveniji za mlade dobro živeti če:

- ti starši (neporočene tete, strici ipd) rešijo stanovanjsko vprašanje – prvi pogoj, ker so cene napram plačam absurdne
- delaš v javni upravi ali enem izmed redkih podjetjih, v gospodarstvu, kjer ne pričakujejo, da boš konstantno delal nadure in je tempo dela tak, da zdrav do penzije ne boš prišel ALI
- se ne sekiraš, da si parazit, ker dela za minimalca ne sprejmeš in živič na račun socialne podpore / staršev / otroških dodatkov itd
- obenem tudi hazardiraš, da te zdravstvo ne ugonobi s čakalnimi dobami in poden »ne bodi ga treba« odnosom.

Za vse ostale mlade, zlasti tiste, ki bi radi (ali so primorani) sami kaj ustvariti, pa se bojim, da sta Avstrija ali Nemčija bistvo boljša izbira. Enostavno se delo ceni, kar se pri nas ne.
Jomasiela
# 29.11.2018 ob 11:26
Kakšna oslarija. Čestitati Slovenkam, da vse zmorejo. Res je, da si partnerja pri nas največkrat delita gospodinjska opravila, opravke, se dopolnjujeta pri vzgoji otrok, saj drugače ne gre. Tudi veliko nas v Sloveniji dela od jutra do večera. Če bi imeli večje prihodke, bi pa marsikdo od teh z veseljem najel nekoga za pospravljanje in opravljanje drugih del. Ne vidim nič slabega v razdelitvi dela in fair plačilu. Neumno je mišljenje, da vse zmoreš sam(a).
friks
# 29.11.2018 ob 10:34
Zadnje čase se mi zdi, kot bi na tem svetu obstajale le ženske. Verjetno je na 100 člankov o ženskih težavah in pogumu, manj kot 5 člankov o moških. Pa daleč od tega, da bi se smilil sam sebi zaradi tega, ampak bi rad le opozoril na to veliko razliko.

A, potem sem se spomnila na svojo taščo, ki je delala kot vzgojiteljica v vrtcu in je sama vzgajala dva sinova. Rekla sem si: Če je zmogla ona, bom zmogla tudi sama.

Kaj, tast in mož nista pa niti omembe vredna? Onedve to vse sami zrihtata, ane. Tašča kot vzgojiteljica v vrtcu in ona, za katero sploh nisem ugotovil, kaj trenutno počne. Poleg tega, da organizira neke bazarje in je aktivna v društvu s 125 članicami.
Trubadur
# 29.11.2018 ob 10:26
"Čestitam Slovenkam, ker se morajo znajti brez varuške in gospodinje"

Kaj pa moški?
se moramo znajti brez varuške in gospodinje
Ljubinica
# 29.11.2018 ob 10:20
Spet sam moški jamr. Neprecenljivo.
oliva
# 29.11.2018 ob 10:14
Fajn prispevek in intervju, simpatična intervjuvanka.

Zanimivo je videti/slišati/brati, kako drugi vidijo Slovenijo.
Tudi sama poznam veliko tujcev, ki so nad njo navdušeni, mnogi tudi tu živeči.
ADN
# 29.11.2018 ob 09:57
#Venka Vero

No ne vem kako je pri vas ampak v moji družbi vsi moški vozimo otroke v vrtce/šole, jih vozimo po drugih dejavnostih, nakupujemo in kuhamo ter to precej redno, pogosto celo več kot naše ženske. Poleg tega nimamo nič manj zahtevnih služb in doma tudi pomijemo posodo, posesamo in operemo perilo ter še kaj. Ko pridejo na vrsto kaka gradbena dela okoli hiše, je na nas tudi načrtovanje in izvedba tega ter še kaj zraven. To ne pomeni, da so naše žene razvajene in mi copate ampak si delo delimo in so stvari, ki jih naredijo one in se z njimi mi ne ukvarjamo ravno pogosto. In to se mi zdi povsem normalno. Vse to jamranje kako so ženske boge reve pa si zataknite nekam.
Ko je ženska sama doma z dvema razigranima in mora še kosilo skuhat je cela drama, ko to nardim jaz sploh ne vem kje je problem.
VSI skupaj smo precej preveč razvajeni, vsi bi imeli samo prosti čas. S katerim potem pogosto sploh ne vedo kaj bi počeli. Otroke se ima ampak z njimi se pa ne bi ukvarjali, jedli bi zdravo hrano a nihče ne kuha. Seveda so potem za vse težave krivi: šola, vrtec, služba, strupeno okolje, zdravstvo...
henodarling
# 29.11.2018 ob 08:50
Radoveden
Ja, povsem prav imaš.
Največ je odvisno od partnerstva, prav tako kot v podjetju. In seveda od "stanja duha", kjer se dolžnosti vdružini ne deli po spolu. In ne jamrajte kar naprej, tudi moškim je pozakonu omomogočeno, da skrbijo za toroke. In večina je prav normalnih moških, le pravegaje treba izbrati.
In ja, predno imata ortoke je treba ugotovit, kakšno pratnerstvo lahko pričakujeta.
Seveda pa je tud vsaki ženski dana svobodna odločitev; družina, oziroma otroci ali poklicna kariera .
Oboje v slabem podjetju, beri ; poartnerstvu ne bo šlo.
in če je ženski breme in zavora tisti čas, ki ga je nujno preživeti za otroka, odveč. potem jih res raje naj nima.
Kje pa piše, da morata biti v vsaki skupnosti 2 otroka?
el CARTEL
# 29.11.2018 ob 14:29
LukaH @ davek na premoženje je predlog za obdavčitve najbogatejših - ki pač ne služijo s plačami, ampak s finančnimi derivati vseh vrst, vključno z davčnimi oazami.

torej lahko se ga omeji. daven na premoženje plačujejo vsi s celotnim premoženjem višjim od 10 mil € recimo. (seveda bi ta davek bil nizek, recimo 1% premoženja)

alternativno se ti razbremeni plače in plačaš pač davek na premoženje.

tvoj primer ni dober v nobenem primeru. tisti, ki je žural je pač trošil denar in povsod je pač plačal davek (hkrati pa nima ničesar in verjetno plačuje še najemnino), ti pa si plačal davek le za nakup zemljišča in material.

ampak, kot rečeno, tak davek itak ni namenjen temu,d a udari povprečneže, ampak bogate
LukaH
# 29.11.2018 ob 13:30
Davek na premoženje... hm...
Meni, da je moralno sporen vsak davek na vsako premoženje, seveda s predpostavko, da je bilo pridobljeno zakonito, torej odveden davek ipd....
Zgled: osebi A in B... obe osebi enako zaslužita,
oseba A si daje od ust, prihrani in zgradi hišo... dvajset let garanja... (recimo kot zgled...),
oseba B je radoživa, žura, potuje, hodi na počitnice in dobi socialno stanovanje ( samo zgled, da ne bo hude krvi...),
Potem pride davkarija in kljub temu, da je oseba A plačala vse davke in prispevke še enkrat užge po "kulaku".
Moralno nesporen davek bi bil samo tisti, ki je vezan na neposreden prihodek, kaj potem nekdo dlea z zasluženem pa je njegov problem, ne pa da bo njegovo delo še enkrat obdavčeno.
el CARTEL
# 29.11.2018 ob 12:19
Geres* @ Ne prevelika enakost, ker to enakost nekdo plača (ta nadarjen ali ta priden) in ta mora biti stimuliran, da bo še naprej ta priden ali ta pameten

to so neke neoliberalne nebuloze,

kot prvo nihče ne zahteva popolne enakosti, dejstvo pa je, da je v državah kjer je manjša socialna mobilnost in manjša enakost pač več kriminala, več hujših zločinov, več umorov, več socialnih nemirov, večja dezitegracija družbe.

to ne pomeni,d a moramo imeti vsi enako plačo, ampak najslabše plačani pa morajo definitivno imeti dostojno plačo s katero lahko normalno živijo.

in ko smo že pri "incentives" - zakaj se vedno predvideva, da bogate demotivira delo če imajo revnejši več (in so bližje njim), ne predvideva pa se da revne demotivira delo za usrano plačilo?
HakmeD
# 29.11.2018 ob 12:04
Sem novopečeni fotr(4 mesce), pa sm doma za varuško in gospodinjo, žena je šla po 2eh mescih nazaj delat, kr tle dobiš porodniške 50 dni. Po mnenju nekaterih sm 'kastrirana copata'. Ampak, js vem, da bo to najlepši cajt v mojem življenju.

Za to sva se odločila skup. Zakaj? Kr varuški ga ne dam merkat tko mejhnga,ni variante, al pa neke jasli, še manj. Pa tle bi si varuško/gospodinjo za šalo prvoščila,je đabe. V navadi je tle met vsaj po 1 varuško, raje več. Dela žena, kr pač več zasluž in dejansko rada v službo hod, ker ima šiht v katerem uživa.

Drugič, ne met otrok, če se ne misliš z njim ukvarjat! Qatarci majo drgač mentaliteto, žene doma, pa kokr je otrok, tuk varušk, no ne vsi, ampak velik. Tut tujci majo po večini varuške. In pol k gledam te froce razvajene, sej sm v tist ekran od telefona buljo, to jim je ceu life. D ne bo pomote, starši so isti.
pikam_dopust
# 29.11.2018 ob 10:50
Indonezijski otroci ne smejo klicati učitelja po imenu, zato sem bila zelo presenečena, ko sem v Sloveniji slišala, da otroci v vrtcu ali v šoli učitelja kličejo po imenu. Presenečena sem bila tudi, ko so me sinovi prijatelji pozdravili "Živjo, Marisa!". V Indoneziji je nevljudno, če mlajši starejšega od sebe kličejo le po imenu

Tudi v Sloveniji je to nevljudno.
Škoda, da tega ne znajo naučit na pedagoški fakulteti (t.j. da to, da te otrok kliče po imenu, ne pomeni, da sta si z otrokom zdaj bližje).
Venka Vero
# 29.11.2018 ob 10:22
@ADN: še en, ki mojega komentarja ni prebral do konca ... Once and for all: deljenje dela se mi zdi edini sprejemljiv način družinske dinamike. Pa če to pomeni, da moški pomije posodo, ali da ženska sestavi omaro!
el CARTEL
# 29.11.2018 ob 10:20
Venka Vero @ ni pavšalo, je realno.

krošnjar je oddal 2 zgodbi, v prvi je jasno da žena ne dela nič, v drugi pa na to implicira. zakaj bi napisal prvo zgodbo o tem da žena ne dela nič in takoj za tem zgodbo kjer je stvar identična (a zomolčal dejstvo da je na službenem potovanju) je jasno le tebi in gospodični dedukciji pred teboj.

pa ta individualna zgodba sploh ni pomembna. iz parcialnega sem potegin generalno, torej moj argument je bil na splošni ravni. a to je tako težko dojeti?

moški, ki opravlja neproporcionalno veliko dela medtem ko mu žena sedi je pač kastriranec, saj ne vodi niti svoje družine (kaj šele da bi vodil druge moške, recimo skupnost, vojaški vod, ali bog ne daj narod) in do takih pač nimam spoštovanja.

obratno nimam spoštovanja tudi do takih ki ne delajo nič ali ne vzgajajo lastnih otrok.
oliva
# 29.11.2018 ob 10:17
@ADN (9:57), tudi moja izkušnja je taka (in mnogih družin, ki jih poznam in/ali sem se z njimi družila - družinsko).
Meni in nam je bilo to (porazdelitev odgovornosti in s tem tudi opravil itd.) samoumevno.
(res pa je, da premnogokrat, tudi v Sloveniji, ni)
Venka Vero
# 29.11.2018 ob 10:13
@ el Cartel: predvsem pavšalno lapanje o "kastrirancih" iz tvojega drugega (izbrisanega) komentarja. Pri zadnjih pojasnilih si sicer precej omilil retoriko (kar ti štejem izključno v plus!). In nikjer ne piše, da v primeru @ krosnjar tudi njegova žena ni delala 12h in morda več, kajne? ;) Na kratko: ženska naj kdaj kakšno stvar pošravfa, moški naj jo pa kdaj pričaka z mineštro po napornem dnevu :)
JVK
# 29.11.2018 ob 10:11
lahkp čestita tudi slovenskim moškim: https://www.indy100.com/article/where-in-the-world-do-men-do-the-most-housework--lknY5tqDcl
K_ris
# 29.11.2018 ob 09:53
@luckyss

Dva zaposlena živita pod mejo revščine "deklarirano" v Sloveniji..

To ne drži niti če oba prejemata minimalno plačo.

Z minimalno plačo si lahko pod mejo revščine samo, če živiš sam oz. si edini član gospodinjstva, ki je zaposlen.
el CARTEL
# 29.11.2018 ob 09:51
krosnjar @ Drug prmer. V eni od trgovin po 12 urni službi zbiram na zelenjavnih policah brokoli, cvetačo, korenje, por in podobne zadeve, da skuham mineštro, predvsem zaradi otrok, da pojedo nekaj na žlico. Poleg mene možakar, ki je počel podobno

zakaj je kršitev pravil napisati da je to tipičen primer slovenskega kastriranca?

ja, a ni?
ne rečem, lastne otroke je potrebno vzgajati, potrebno si je deliti opravila, ampak po 12 urah še doma pripravljati medtem ko ti žena sedi je pa pač abotno.

zato se pač te stvari preverijo prej - preden imaš otroke si pa ja živel z njo par let, videl da je lena, ukazovalna in da resne prihodnosti s tako žensko ne moreš imeti. nato si vseeno imel otroke, sedaj pa jokaš kako moraš veliko delati?

jaz ne vidim nič nepričakovanega v tej situaciji.

seveda hkrati pa ne vem kake otroke boš sploh vzgojil, ko bodo gledali servilnega in ubogljivega očeta ob dominantni mami - razen pač takega kot si sam.

taka ženska mora še bolj hoditi po tebi, ker po predpražniku se pač hodi. brez obžalovanja
ST11
# 29.11.2018 ob 09:12
*religiozno zavajanje.
Geres*
# 29.11.2018 ob 09:05
Večina od nas si v betonski džungli najbrž ne bi želela živeti.

Pove pa ta članek veliko o tem, kako je cenjeno delo v Sloveniji in kako v Indoneziji, ki jo ima velika večina od nas za manj razvito.


V izogib nesporazumom: moj zgornji komentar se nanaša na sledečo izjavo gospe Marise Meutia Kogovšek. »Danes smo v Indoneziji na neki način razvajeni, ker imajo ženske na voljo široko podporo gospodinj in varušk. Če oba starša namreč delata, si običajno lahko privoščita eno ali drugo, gospodinjo in/ali varuško, ki živi z družino.«

S prvotno objavljenim komentarjem torej ne mislim, da so ženske pri nas izkoriščane ali da bi morale imeti varuške, gospodinje ipd. Pač ta izjava intervjuvanke kaže, da je delo v Sloveniji slabo plačano. V Sloveniji si par, kjer oba delata, komaj lahko privošči kredit za stanovanje, kaj šele, da bi imela plačane varuške, gospodinje ipd. V Indoneziji si po zgornji izjavi sodeč lahko privoščijo, da žena ostane z otroci doma in pač nimajo gospodinje in varuške, v Sloveniji je to za veliko večino nemogoče.
el CARTEL
# 29.11.2018 ob 13:09
ElTorro @ dobro razmišljanje
el CARTEL
# 29.11.2018 ob 13:07
Geres* @ se strinjam, v odmero davka bi se moralo upoštevati celotno bogatstvo; ali alternativno iemti davek na bogatstvo (torej znižati tega na plače za povprečne in nizke plače, to nadomestiti z davkom na premoženje)
Geres*
# 29.11.2018 ob 12:42
El Cartel:

to ne pomeni,d a moramo imeti vsi enako plačo, ampak najslabše plačani pa morajo definitivno imeti dostojno plačo s katero lahko normalno živijo.


Se strinjam. Problem je, ko se pretirana solidarnost pričakuje od tistega, ki sam ne more zadovoljivo pokriti svojih potreb. Eno so »bogati«, drugo pa je to, da davkarija v Sloveniji za bogatega smatra nekoga, ki ima plačo 1.500 € neto in več.

Vzemimo ceno stanovanja v Ljubljani. Za normalno dvosobno stanovanje boš dal vsaj 140.000 €. Obenem boš s plačo 1.600 eur neto padel v razred, kjer boš za davke in socialne prispevke dal 50% plače. Zakaj se torej predvideva, da oseba s plačo 1.600 € neto, ki plačuje najemnino ali kredit tako bogata, da se mu lahko pobere pol plače v imenu solidarnosti, tisti, ki živi v podedovanem stanovanju za 200.000 € in ima minimalca pa reven? In kaj iz solidarnosti naredi oseba, ki je zdrava in za delo sposobna, pa se ji za minimalca ne da delati za osebo, ki ji financira socialno pomoč? A ja, tukaj pa ne smemo v zameno nič pričakovati.

No nikoli zaključena debata. Jo pa jaz na tej točki zaključujem.
Kazalo