Zabava
Urša Menart priznava, da je pred premiero mislila, da bo film všeč predvsem njeni generaciji - a se je že na FSF-ju dokazalo, da je privlačen za dosti širše občinstvo. Foto: MMC RTV SLO
       Nisem hotela uporabiti kulise Stare Ljubljane, te Potemkinove vasi, ki jo kažemo turistom – za njo se pogosto skrivajo ljudje, ki jih daje klavstrofobija. Ljubljana je ravno toliko majhna, da imaš občutek, da bi drugje lahko naredil več iz sebe.       
"Film Ne bom več luzerka je žirija prepoznala kot najbolj celovit filmski izdelek tega festivala. Relevantnost teme, dodelan scenarij in precizna režija Urše Menart, izvrstna igralska zasedba z Evo Jesenovec na čelu ter vsi preostali avtorski prispevki tvorijo prepričljivo celoto. Generacijska problematika je aktualna in pereča, a jo film obravnava z inteligentno noto humorja, absurda in topline." S temi besedami je svojo odločitev za zmagovalni film utemeljila žirija 21. Festivala slovenskega filma. Foto: Željko Stevanić
       Prepad med našo situacijo in situacijo naših staršev v času, ko so se vzpostavljali kot odrasli, je zelo očiten – in zelo navdihujoč za vse, ki pišemo zgodbe.       
 Urša Menart
Živa Selan je prejela vesno za najboljšo žensko stransko vlogo. Foto: Željko Stevanić
Urša Menart (1985) je leta 2010 diplomirala iz filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Trenutno je samozaposlena v kulturi kot režiserka in scenaristka. Foto: MMC RTV SLO
       Veliko lažje je ustvarjati v lastnem okolju, pa čeprav do njega čutiš ambivalenten odnos – pravzaprav še toliko bolj, če imaš konflikt z okoljem. Morda lahko na ta način kaj zanimivega poveš ljudem, ki si ga s teboj delijo. To je eden izmed razlogov, zakaj nisem šla kam drugam.       
Protagonistko Špelo upodablja Eva Jesenovec, ki je od nedavna članica ansambla ljubljanske Drame. V filmu poleg nje igrajo med drugim še Saša Pavček, Brane Završan, Jurij Drevenšek, Tina Potočnik Vrhovnik, Aljaž Jovanović in Timon Šturbej. Foto: Festival slovenskega filma
V slovenskih kinematografih boste film lahko ujeli na začetku naslednjega leta. Foto: IMDb
VIDEO
FSF je izbral najboljše s...

Dodaj v

Urša Menart, režiserka zmagovalnega filma FSF: "Naše generacije tako ali tako nihče ne jemlje resno"

Ne bom več luzerka je osvojil vesno za najboljši film
16. september 2018 ob 14:37
Portorož - MMC RTV SLO

Letošnji Festival slovenskega filma se je v soboto sklenil s podelitvijo nagrad, ki je imela letos tudi zgodovinsko težo: prvič v njegovi zgodovini je osrednje priznanje dobil film ženske avtorice. Urša Menart je v drami Ne bom več luzerka s humorjem in nežnostjo dekonstruirala mit "pridne punce" v svetu, ki izobraženih milenijcev ne sprejema vedno z odprtimi rokami.

Ne bom več luzerka je zgodba o 29-letni Špeli (Eva Jesenovec), ki se kljub končanemu študiju, delovni ambiciji in želji po samostojnosti nekako spet znajde na kavču svojih staršev. Odloči se, da se bo iz neprostovoljno podaljšane adolescence izvlekla sama, a počasi ugotovi, da igranje po pravilih ne obrodi vedno sadov. So njene prijateljice, ki so druga za drugo v imenu kariere odšle v tujino, našle tisti pravi odgovor? Špelina začetna odločenost, da bo vztrajala v domačem okolju, se vse bolj krha ...


Urša Menart je torej režirala najboljši film po izboru strokovne žirije letošnjega festivala, ni pa osvojila vesne za najboljšo režijo (ta je pripadla Darku Štantetu, ki je režiral prav tako odlično dramo Posledice.) Sama v tej dvojnosti ne vidi ničesar slabega. "Režija je po eni strani skupek elementov, ki ga je težko ločiti od filma kot celote. Po drugi strani pa se mi zdi taka razdelitev nagrad dobra priložnost za žirijo, ki želi nagraditi več filmov, ki so ji bili všeč, in dobra priložnost, da se pozornost javnosti prerazporedi na več različnih filmov, ki so te pozornosti vredni. V slovenski kinematografiji moramo negovati prav zavedanje, da obstaja več različnih tipov filmov, med katerimi se za vsakogar najde kaj. Zakaj pa ne bi rekli, da imamo na leto tri dobre filme, ne samo enega?"

Portret generacije
Filma Ne bom več luzerka se je že prijela oznaka "generacijskega filma", ki nastavlja zrcalo, predvsem pa naklonjeno portretira pred kratkim odraslo, a malce izgubljeno milenijsko generacijo. Ob tem se bo marsikdo spomnil antologijskega Burgerjevega filma V leru, portreta generacije X, ki je bil odraz neke bistveno druge življenjske drže – brezciljnosti, apatije in zafrkantskosti. "Če kdo v isti sapi z mojim filmom omeni Burgerja, to jemljem za velik kompliment, saj je V leru eden mojih najljubših slovenskih filmov iz obdobja po osamosvojitvi. Seveda imata filma med seboj zelo različno estetiko, a na neki način sorodno temo. Zanimivo ju bo skupaj pogledati čez deset ali pa dvajset let, ker bodo do izraza res prišle razlike med generacijami oz. med okolji, v katerih so te generacije odraščale. Generacijo vedno determinirajo okoliščine in okoliščine za mlade so se v času po prelomu tisočletja precej spremenile. Ne vem, kaj bi na to rekel Miki (Janez Burger, op. n.), ampak mislim, da bi to res lahko bil simpatičen double-bill."

Menartova je že z dokumentarcem Kaj pa Mojca? (2014) pokazala, da o junakinjah slovenskega filma razmišlja tudi na splošni, teoretski ravni; film je posvetila ugotavljanju, kako slovenske filmske klasike odražajo vlogo žensk v družbi. Pri pisanju lika Špele se je sicer "bolj ukvarjala s tem, da bo verjeten, kot pa s tem, da je ženska", pravi, a je obenem nemogoče zanikati, da je Špela za slovenski film svojevrsten novum: protagonistka ni definirana v odnosu do moškega (fant, ki ga igra Jurij Drevenšek, v njenem življenju sicer obstaja); v svojem stremljenju je neomajna in avtonomna. Scenarij se izogne klišeju pasivnega ženskega lika, obenem pa gledalec v nobenem trenutku ne ve, kaj se zares dogaja v protagonistkini glavi; njena dejanja in reakcije so včasih iracionalni, a vedno posledica neke notranje psihološke logike. "Predvsem se mi je zdelo pomembno to, da je Špela oseba, ki ima načela, ki je trmasta in skuša nekaj doseči – ne zato, ker bi hotela slediti scenarističnim pravilom, ampak zato, ker najzanimivejši konflikt nastane, kadar posameznik skuša biti dejaven, a mu okolje tega ne dopušča. Uspeh in načelnost se med seboj pogosto izključujeta."

"Pridnost", tisti zveličavni odgovor v življenju?
V eni izmed replik v filmu je Menartova bolj ali manj povzela mantro, s katero smo odraščale cele generacije žensk: "Ti bodi samo pridna, pa bo vse v redu." Špela bo seveda precej trdno trčila ob ugotovitev, da takih zagotovil v življenju ni. Namesto tega je samo ogromno predsodkov v povezavi z "neresno" generacijo, ki visi na svojih telefonih, živi pri starših in odlaga ustvarjanje lastne družine. "Iz vseh stereotipov sem se skušala malce norčevati. Naše generacije tako ali tako nihče ne jemlje resno, predvsem zaradi nepoznavanja okoliščin, ki so za nas veliko drugačne, kot so bile za mlade pred dvajsetimi leti. Skušala sem zavzeti distanco do situacije in nanjo pogledati s humorne plati. Kaj pa, sem se vprašala, če je to ženska, ki je bila po vseh merilih "pridna", ki je izpolnila vse zahteve okolice, pa ji to še vedno ni prineslo uspeha?"

K samopodobi "sposobne propalice", kot se izrazi Špela, samo še pripomorejo vsa neizrečena pričakovanja njenih staršev, ki so imeli pri tridesetih letih popolnoma drugačno eksistenco. "Prepad med našo situacijo in situacijo naših staršev v času, ko so se vzpostavljali kot odrasli, je zelo očiten – in zelo navdihujoč za vse, ki pišemo zgodbe. Po drugi strani pa v filmih ne maram kategoričnih negativcev, če seveda ne gre za žanrski film. V mojih filmih ni hudobcev: vsi imajo dobre namene, le okoliščine ali pa njihovi značaji jim preprečijo, da bi se zadeve razvile v pravo smer. To, da imaš dobre namene, seveda ne pomeni, da bo šlo v življenju vse zlahka in da ne bo konfliktov."

Razplet svoje zgodbe je režiserka in scenaristka spremenila bolj ali manj v zadnjem hipu: večina igralcev do portoroške premiere ni vedela, kakšen je novi konec filma. Tudi tukaj ga seveda ne bomo razkrivali, je pa konec bolj odprt, manj določen kot v prvotnem scenariju, pravi avtorica. "Prvoten zaključek je bil "lepše zapakiran" in dlje kot sem premišljevala o njem, slabši občutek sem imela. Vesela sem, da se igralci strinjajo z menoj, da je bolje tako, kot sem se na koncu odločila."

Odmik od "sterilnosti" digitalnega filma
Tudi po vizualni plati je film Ne bom več luzerka premišljen projekt. Direktor fotografije Darko Herič je "romantik", tako Menartova, in skupaj sta filmu skušala vdahniti toplo estetiko, ga odmakniti od spoliranosti in sterilnosti digitalne tehnologije. Pri tem so jima pomagali objektivi iz petdesetih let, ki sta jih našla v arhivih studia Viba in ki se jih je dalo adaptirati za sodobno snemalno opremo. Fotografija tako namerno odstopa od klasičnega realizma, od stereotipne uporabe kamere iz roke in desaturiranih barv; tudi z uporabo malo bolj oddaljenega kadra avtorica zavzema rahlo držo samoironije.

Pomembno vlogo, tako kot v številnih drugih filmih letošnjega festivala, igra kulisa Ljubljane. V primeru filma Ne bom več luzerka je režiserka iskala urbani, nočni obraz prestolnice. "Do Ljubljane imam toplo-hladen odnos. Hotela sem pokazati, da sicer je glavno mesto kraj, kamor prideš, če hočeš v Sloveniji kaj doseči, hkrati pa je mesto ravno malce premajhno in preveč zatohlo, da bi ti dalo resnične možnosti v življenju. Nočne urbane lokacije so v filmu vedno na pol prazne ali pa precej neugledne, dotrajane. Nisem hotela uporabiti Stare Ljubljane, te Potemkinove vasi, ki jo kažemo turistom – za njo se pogosto skrivajo ljudje, ki jih daje klavstrofobija. Ljubljana je ravno tako majhna, da imaš občutek, da bi drugje lahko naredil več iz sebe."

In prav to je krč, v katerem se znajde Špela. Pa je stališče junakinje – da je "poanta ravno v tem, da ostaneš in se boriš, sicer bodo ostali samo še pi**uni" – tudi stališče Urše Menart, mlade intelektualke, ki jo je najbrž kdaj mamila misel o odhodu v tujino? "Pri prvencih je že skoraj kliše, da gre vedno za osebno zgodbo. Že od začetka me ljudje sprašujejo, ali je to moja zgodba. Omenjeno stališče je gotovo avtobiografsko, še posebej, če govorim s položaja nekoga, ki se ukvarja z umetnostjo in ustvarja za občinstvo. Veliko lažje je ustvarjati v lastnem okolju, pa čeprav do njega čutiš ambivalenten odnos – pravzaprav še toliko bolj, če imaš konflikt z okoljem. Morda lahko na ta način kaj zanimivega poveš ljudem, ki si ga s teboj delijo. To je eden izmed razlogov, zakaj nisem šla kam drugam."

Celovečerec Ne bom več luzerka na redni spored slovenskih kinematografov prihaja na začetku naslednjega leta, do takrat pa bo iskal pot med gledalce na različnih filmskih festivalih.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
ikn1
# 16.09.2018 ob 15:49
Slovenija je druzba v stagnaciji kjer se da prezivet ce od starsev dobis nepremicnino in sluzbo. Drugace neke socialne mobilnosti ni, da bi nek mlad clovek zacel z nic in si ustvaril kolikor toliko udobno eksistenco s potencialom za druzino je mission impossible skoraj. Se da, vendar 95% nima sans za to. Starejse generacije to ne razumejo, moja mati je prisla kot mladenka na zavod brez izkusenj in imela v par dneh sluzbo. Tega danes ni. Sluzb ni (razen po vezah in omrezijh), delo je dovolj si ga lahko najdes da nisi lih zreduciran na zivljenje na cesti. Tretja opcija je sociala + nekaj malega na strani za ekstra prihodek kar je v tej zalostni drzavi celo najbolj efektivna opcija. Edina socialna mobilnost in ustvarjanju nekega resnega denarja pa itak lezi samo se v preprodaji drog, zato LJ in Slo obala med najbolj zadrogiranimi lokacijami v Evropi. To je se zadnji resen biznis slovenske drzave.
Hijena
# 16.09.2018 ob 17:23
"Naše generacije tako ali tako nihče ne jemlje resno"
Res je. Povojna generacija se oklepa korita in drugih ne spusti zraven
Lupin
# 16.09.2018 ob 23:40
Ob vseh pozitivnih kritikah sem komaj čakal, da grem film pogledat v kino, pa pride v redno distribucijo menda šele 2019. Škoda, da gre vsa reklama v nič, na koncu bo pa bosta 2 predstavi na Liffu, en teden v Kinodvoru in konec, Mamma Mia 2 pa do onemoglosti ponavljana.
Ples
# 16.09.2018 ob 16:27
Glede na Uršina dokumentarca dokumentarca Nekoč je bila dežela pridnih in Kaj pa Mojca ter na vse zapisano o tem filmu imam dober občutek o filmu. Čestitke za zmago!
SMILE88
# 16.09.2018 ob 15:35
Po napovedniku sodeč in zgodbi zgleda dober film. Bom šu v kino pogledat.
Edson Aranches
# 16.09.2018 ob 15:49
Ne glede na to, da odstopa od mojega videnja sveta, je dekle več kot na mestu.
NOPCBS
# 16.09.2018 ob 19:32
mladi brez vez bezijo v tujino
balena
# 17.09.2018 ob 13:35
Tako kot je slovensko gledališče v samem svetovnem vrhu, je pa slovenski film na svetovnem dnu. Odlični gledališki igralci, so na filmu popolnoma izgubljeni. Mislim da je ključni problem v slabih scenarijih in pa predvsem v režiserjih, ki ne obvladaj obrti, predvsem pa, dela z igralci. Imeli smo nekaj zelo dobrih direktorjev fotografije, scenografov, a to je pa tudi vse. Zakaj je tako, filmarji vidijo predvsem v pomanjkanju sredstev, kar je seveda, samo en izgovor.
trpotec
# 21.09.2018 ob 00:20
"naj mi nekdo v jeziku, ki bi ga razumel petletnik, razloži, zakaj bi si npr štiričlanska družina ogledala ta film in zanj v kinu plačala 20 eur za vstopnice in še najmanj 5 eur za transport do kina in nazaj, če za ta denar dobi hrano za nekaj dni?"
Nobenega razloga. To ni film za štiričlanske družine in slednja naj ga ne gleda, če je ne nagovarja. Zakaj pa bi taka družina npr. plačala za ogled koncerta v dunajski filharmoniji, za obisk Narodne galerije, ali za zbrana dela nekega literata? Kdo si ti, da boš sodil, koga lahko film nagovarja? Davkoplačevalec? Tudi jaz - in verjetno prispevam več v blagajno kot ti ter podpiram take projekte. Kaj pa sedaj?

Pri tem filmu gre za izraz določene generacije ujete v določene trenutke zgodovine in to je to. Lahkotnih filmov o stereotipnih zapitih slovenskih proletarcih, s katerimi se očitno večina bolje identificra, je več kot dovolj.
Matjaz82
# 18.09.2018 ob 12:57
Glede na vso promocijo, ki jo je ta film in režiserka dobila pred festivalom se sploh ne čudim zmagi. Razmerje je bilo nekako 90 % temu filmu proti 10 % ostalim.
ti-ne
# 17.09.2018 ob 15:21
balena

# 17.09.2018 ob 13:35
Prijavi neprimerno vsebino Tako kot je slovensko gledališče v samem svetovnem vrhu, je pa slovenski film na svetovnem dnu. Odlični gledališki igralci, so na filmu popolnoma izgubljeni. Mislim da je ključni problem v slabih scenarijih in pa predvsem v režiserjih, ki ne obvladaj obrti, predvsem pa, dela z igralci. Imeli smo nekaj zelo dobrih direktorjev fotografije, scenografov, a to je pa tudi vse. Zakaj je tako, filmarji vidijo predvsem v pomanjkanju sredstev, kar je seveda, samo en izgovor

#####
Zadetek v polno.
Gledališki igralec ima v genih gledališče in redki so, ki lahko stopijo iz teh čevljev. Režiserji pa očitno ne znajo delati z igralci.
heristalski166
# 18.09.2018 ob 22:03
a to "mladi zaradi brezposelnosti živijo pri starših"... k de pa s plačo 500€ al pa tut 1000 € si boš pa lahko kupu stanovanje, poleg tega tudi stvar debate kaj je "luzerka", a štancat rutino službo od osmih do štirih celo življenje (kot je vrednota v sloveniji), pleničke šola ... je pa neki zelo neluzerski dosežek
6350
# 16.09.2018 ob 18:08
Urša Menart je torej režirala najboljši film po izboru strokovne žirije letošnjega festivala, ni pa osvojila vesne za najboljšo režijo (ta je pripadla Darku Štantetu, ki je režiral prav tako odlično dramo Posledice.) “

Tipično slovensko podeljevanje nagrad, za vsakega nekaj. Lepo “pošteno” razdelimo priznanja, se nikomur ne zamerimo, če pa slučajno zmanjka nagrad, pa dodamo še nagrado za posebne dosežke ...
vatrenavoda
# 20.09.2018 ob 02:52
naj mi nekdo v jeziku, ki bi ga razumel petletnik, razloži, zakaj bi si npr štiričlanska družina ogledala ta film in zanj v kinu plačala 20 eur za vstopnice in še najmanj 5 eur za transport do kina in nazaj, če za ta denar dobi hrano za nekaj dni? mislim, da o dejanskih problemih ljudi 'sodijo' zgolj še priviligirani, ki jih niti ne poznajo.

kaj to pomeni, da je film 'všečen'? koga briga na koncu, če je film všečen? koliko bo stal ta (in podobni, da ne delamo prav temu filmu krivice) in podobni filmi prav tisti sloj, kateremu naj bi bil namenjen, a ga v resnici ta sloj niti vidi ne, ker ga zares ne naslovi?

v razmislek. je kompleksno, ampak slovenska filmska produkcija že leta in leta samo bluzi, hkrati pa porabo naših lastnih sredstev zagovarja z nekakšnimi razlagami 'strokovnih žirij'

malo samo sebi namen vse skupaj, ko pa izostanejo gledalci, pa je to samo nov vik in krik, da ni bilo dovolj denarja za promocijo in kaj še vse.

pa ne razumeti, da se s tem mnenjem zagovarja razno 'komercialno' filmanje, ker je to v sloveniji tudi utopija, ampak tale zdajšnja politika, pa je tudi krneki
trpotec
# 18.09.2018 ob 19:51
Lepo, da imamo Slovenci v generaciji 80-ih kar nekaj obetavnih oz. trezno razmišljujočih režiserjev, ki skušajo ustvarjati premišljujoče kulturno relevantne filme. Premisa dotičnega filma je zanimiva in zelo aktualna. Upam samo, da se uspe ogniti morebitnim kičastim političnim podtonom in stereotipnemu slikanju tudi domnevno pridne mladine kot apatične in zakajene entitled mularije. Zaenkrat sem optimist, saj režiserka deluje ženska z glavo na mestu.
balena
# 18.09.2018 ob 10:15
Naj omenim še, da k temu še veliko pomagajo naši filmski kritiki, kateri nerazumljivo čislajo nekatere "avtorje". Vsako toliki poskusim pogledati kakšen novi filma ali serijo, in na žalost, nič novega. Nazadnje sem poskusil gledati serijo, mislim da je bilo prejšnjo zimo na nacijonalki, ki jo je "režiral" Vinči Anžlovar, nisem mogel verjeti, kako je to bilo obupno, ne razumem, kje najdejo producenta, da je pripravljen dati za to sredstva. Na žalost, je še veliko je podobnih primerov.
bori
# 17.09.2018 ob 00:33
Sklonjen # 16.09.2018 ob 17:02
Najhuje pri slovenskih avtorjih je, da me je že vnaprej strah tistega kar bom videl ...

... samega sebe ... verjetno ...
Ursus1984
# 16.09.2018 ob 21:57
Kaksni komentarji. Tovrstna razdelitev nagrad med produkcijo in rezijo ipd. je pogosta, ne zgolj na festivalih, temvec nenazadnje tudi na Oskarjih. Zmagovalni film letosnjega FSF pa je predvsem zelo kratkocasen portret te izgubljene generacije.
Sklonjen
# 16.09.2018 ob 17:02
Najhuje pri slovenskih avtorjih je, da me je že vnaprej strah tistega kar bom videl ...
Sklonjen
# 16.09.2018 ob 17:23
... pa vendar, upanje umira zadnje!
Kazalo