37-letni Karlsten je eden najbolj uveljavljenih švedskih spletnih novinarjev in kolumnistov, ki piše za vrsto publikacij, v zadnjem času predvsem za časopis Göteborgs-Posten, pri čemer se je specializiral za poročanje o pandemiji novega koronavirusa, kar s poglobljenimi analizami in statistiko objavlja tudi na svoji spletni strani.

Dela tudi kot medijski svetovalec in je iskani govorec v tujini, med drugim kot gostujoč predavatelj na bostonski univerzi MIT.

Leta 2012 je bil razglašen za najvplivnejšega strokovnjaka za družbena omrežja na Švedskem in devetega najvplivnejšega Šveda na Twitterju.

S Karlstenom smo govorili o švedskem modelu, ki dviga toliko prahu in je deležen toliko analiz, razlag in tudi napačnih interpretacij.

Kaj točno je cilj tega modela, ki ga je postavil glavni švedski epidemiolog Anders Tegnell, zakaj lahko deluje na Švedskem, ne pa nujno kje drugje in kaj dela Švede kot narod tako posebne, da ne potrebujejo zares ukazov in odlokov, ampak so jim dovolj priporočila.

Ko beremo o Švedski in švedskem modelu, skuša veliko medijev strategijo države in državo samo prikazati kot neodgovorno. Kako Švedi upravičujete strategijo in zakaj menite, da je švedski model pravi način za spopadanje s pandemijo novega koronavirusa?

Cilj strategije je vzdržnost. Iskanje vzdržnega modela, po katerem lahko dalj časa živimo s tem virusom, ne da bi se naš svet popolnoma sesul. Švedske oblasti in epidemiologi so se že od samega začetka zavedali, da tega ne bo konec v pol leta, ampak bo verjetno trajalo precej dlje, a tudi če bi pol leta, potrebujemo vzdržno strategijo. Kaj torej lahko storimo, da ukrepamo, a je še vedno sprejemljivo za celotno populacijo. Hkrati pa, kaj lahko storimo, da bi zajeli vse vidike javnega zdravstva.

Javne agencije za zdravje ne skrbi zgolj covid-19 kot tak, ampak tudi drugi vidiki javnega zdravja, kot denimo, kaj se zgodi, če otroci ne smejo v šolo, ali kaj se dogaja z družinskim nasiljem, ko so večje družine prisiljene ostati za štirimi stenami, kaj se zgodi z duševnim zdravjem, ko starejši ljudje ne morejo videti svojih družin itd. Tako da naš cilj je bila predvsem vzdržnost, povedano pa nam je bilo, da kar delamo zdaj, ni, da bi ustavili širjenje bolezni, ker menimo, da to sploh ni mogoče, ampak da bi sploščili krivuljo, da bi epidemijo lahko nekako nadzirali, s tem pa ne bi prekoračili zmogljivosti v bolnišnicah. In mislim, da so nam oblasti to predstavile na način, da se je švedski javnosti zdel smiseln, da smo razumeli, zakaj se ne zapiramo. Razumeli smo dolgoročni koncept te strategije.

Omenili ste skrb za duševno zdravje in starejše – a hkrati ste najbolj pogoreli prav na področju domov za starejše, kjer je kosil virus v začetni fazi in ste imeli visoko število smrtnih žrtev, nato ste to sicer krepko zajezili, a z visokim davkom. Obiski v domovih za starejše so bili namreč od konca marca do 1. oktobra prepovedani, kar ni ravno idealno za duševno zdravje starejših.

Res je, prav imate. In to je bila ključna točka, ki so jo oblasti prepoznale kot napako in veliko težavo. In verjetno so bili domovi za starejše težava že pred pandemijo, ta je zgolj izpostavila, kako velika težava so. Ob tem je treba poudariti, da nam, odstotkovno, ni šlo nič slabše kot na primer Norveški na področju domov za starejše, tudi tam so imeli velik delež smrti v domovih. Ampak vseeno, dejstvo je, da smo vedno imeli težave z domovi za starejše, pa tudi, da imamo na Švedskem že desetletja liberalen pogled, če tako rečem, na umiranje starejših.

Spomnimo se konec 80. let in v 90. letih, ko je na Švedskem umrlo precej več starejših kot marca in aprila letos na vrhuncu epidemije. A takrat je bil razlog zelo močna gripa in ni bilo bombastičnih naslovnic glede tega, čeprav so starejši umirali v tisočih. Stari so bili 80, 90 let in ljudem se je nekako zdelo naravno, da umirajo, morda jim je gripa skrajšala življenje za nekaj mesecev. Na neki način smo tega vajeni. Skoraj 90 odstotkov ljudi, ki so na Švedskem umrli s covidom-19, so bili starejši od 75 let. Tudi po svetu ni kaj dosti drugače. In to dejansko dela razliko. Če bi umirali mlajši, bi bila situacija in odnos ljudi zagotovo popolnoma drugačen.

Gledala sem uradno statistiko smrtnosti na Švedskem za zadnjih deset let in letos je v prvi polovici leta dejansko zaznati velik porast smrti, ki pa mu je poleti sledil močan padec, in zdaj se zdi, da država dejansko ne bo presegla letnega povprečja. Je kaj govora o tem med ljudmi? To verjetno tudi v malce drugačno luč postavi tisto tezo, da je Švedska "množično pobijala ljudi", kot vam je to očital preostali svet …

Zagotovo. To je tudi bistvo, ki sem ga skušal poudariti prej, in eden od razlogov, zakaj se nam na Švedskem vse skupaj ne zdi tako apokaliptično kot v številnih drugih državah. Nekako smo se zavedeli, da veliko ljudi, ki je umrlo, bi tudi sicer umrli zaradi raka, gripe … O tem se sicer kaj dosti ne govori, je pa to dejstvo, in kot tako sem ter tja omenjeno.

Mi lahko potrdite, kako Švedska prišteva smrtne žrtve covida-19 – če prav razumem, se v statistiko smrti zaradi posledic covida-19 štejejo vsi, ki umrejo v 30 dneh po tem, ko so imeli pozitiven izvid testa na koronavirus, ne glede na druge bolezni, tudi če so imeli raka v zadnji fazi?

Tako je.

Menite, da ima preostala Evropa zgrešen pristop z maskami in popolnim zapiranjem ter da se bo čez čas izkazalo, da je bil švedski pristop boljši, ali menite, da je Švedska tako specifična država, da tak model dejansko ne bi mogel delovati drugje?

Da, mislim, da bolj to drugo, da smo zelo specifična država. Smo velika država z relativno majhnim številom prebivalstva, razdaljo med sabo pa skušamo ohranjati že skoraj samodejno (smeh). Ampak imamo tudi zelo dobro razvito bolnišnično oskrbo, kjer se vsak počuti varnega in nima težav poklicati zdravnika, v nasprotju s številnimi drugimi zdravstvenimi sistemi po svetu, kot denimo v ZDA.

Mi za oskrbo v bolnišnici nikdar ne plačujemo. Imamo tudi izjemno zaupanje v oblasti in vlado na splošno, kar je odločilen dejavnik. V številnih drugih državah v zadnjem desetletju zaupanje v oblasti močno upada, pri nas pa je zaupanje zelo dosledno in visoko že dolgo časa. In tudi zato dejansko priporočila delujejo, da ni potrebe po zakonih ali policijskemu nadzoru nad prebivalstvom.

Ne vem, koliko sledite poročanju o švedskem modelu v tujini, ampak stališča do njega so resnično skrajna, beremo vse, od tega, kako ste še zadnji svetilnik svobode v Evropi, do tega, da ste malodane množični morilci. Samo predstavljam si lahko, koliko sovražne pošte je v teh mesecih prejel Anders Tegnell in koliko pogroma je bilo nad Švedi kot narodom na splošno. Kako se počutite, ko ste kar naenkrat črna ovca Evrope?

Da, res je, ampak mislim, da je Švedska, na neki način, v primerjavi z drugimi, vedno izstopala, vedno smo bili črna ovca. Brezplačno zdravstvo, brezplačne šole, dve leti porodniškega dopusta, noro visoki davki … In vedno se počutimo malce čudno, ko to razlagamo v tujini, še posebej Američanom. Na neki način smo bili vedno država, ki jo ali ljubiš ali sovražiš. Tako da zdaj v tem smislu ni toliko drugače, le da je resnično ekstremno tokrat.

Neprijetno je tudi, da se to izrablja. Težko je spremljati vse, kar se po svetu govori o Švedski in švedskem modelu, ker je tako očitno, da nas izrabljajo kot neko politično figuro v političnih igricah drugih držav. Švedsko lahko podaš kot krasen, svetel zgled nadvse uspešne države ali pa zajameš drugo statistiko in zavzameš diametralno nasprotno stališče. In potem to izkoristiš v svoji politiki ali svojem medijskem poročanju, da bodisi pojasniš, zakaj ima Donald Trump prav ali zakaj se moti. Tako, da so občutki malce čudni.

Najbolj navzven očiten del švedske strategije, so, jasno, maske – vi ste še edina država brez njih, Tegnell vztraja, da dajejo občutek lažne varnosti, in dejansko jih, kot sem opazila, praktično nihče ne nosi, kar je v času silovite svetovne propagande, kako maske rešujejo življenja, kar odpadniško.

Pred dnevi sem bil gost okrogle mize univerze MIT v Bostonu na temo švedskega modela, in so bili precej šokirani, predvsem glede mask. Ker maske so, verjetno povsod po svetu, a še posebej v ZDA, postale tak močen simbol tega, ali bodisi razumeš, kako velika je kriza covida-19, ali pa ne razumeš oz. skušaš minimalizirati grožnjo virusa. In Američanom je bil vedno izredno všeč znanstveni pristop Švedske, zdaj pa so praktično zgroženi, da Švedi ne nosijo mask in kaj to pove o nas. Ni jim bilo jasno, kako je mogoče, da jih ne uporabljamo.

Tu je treba poudariti, da se pri nas virus julija in avgusta skoraj ni širil, smrtnost je močno upadla, enote intenzivne nege so se izpraznile … število okužb zdaj ponovno narašča, a vzrok za to je tudi, da precej več testiramo, testi pa so precej bolj dostopni kot maja in junija. Zdaj se lahko testira vsak, s tem pa tudi lažje sledimo okužbam. Rekel bi, da imamo na Švedskem še vedno zelo nizke številke trenutno in tudi zato maske pri nas niso najbolj smiselne, saj pri tako nizki stopnji okužb zaostrovanje ukrepov ni smiselno.

Omenila sva posebnosti Švedske in zakaj lahko švedski model pri vas deluje: redka poseljenost, discipliniranost ljudi, hladnejši značaj ... A, po drugi strani, Švedska ima tudi veliko priseljensko skupnost, tako pribežnikov kot priseljencev z Balkana, s povsem drugačnimi kulturami in navadami. Ste opazili porast okužb znotraj teh skupnosti?

Da, smo. In to prav tako vzbuja veliko skrb. In še vedno opažamo porast okužb v teh skupnostih. Če je za preostalo državo smrtnost letos pod povprečjem, je pri njih še vedno nad tem. In to, jasno, predstavlja težavo.

Kako pa se je vaše življenje osebno spremenilo v tem času pandemije? Kako se je spremenilo življenje povprečnega Šveda?

Čeprav nismo imeli uradnega popolnega zaprtja države, pa je večina ljudi – in večina ljudi, ki jih jaz poznam – med marcem in praktično do poletja ostala doma. Sam sem bil doma, otroci so bili sicer v šoli, ker so bile te odprte, nisem pa zares hodil ven, nisem obiskoval svojih staršev ali starejših, in, jasno, tudi moje delo je bilo, v mnogih pogledih, pretrgano. Pred pandemijo sem imel veliko govorov, nastopov in predavanj, zdaj so vsi dogodki odpadli. Prav tako ni nogometnih tekem, ni gledališča, nič od tega. Drugače je, skušamo živeti karseda normalno, najti vzdržen način življenja, čeprav je to življenje v mnogih pogledih okrnjeno.

*V naslednjih dneh boste lahko na MMC-ju prebrali reportažo o življenju na Švedskem v času pandemije.