Nasveti

Za FCI obedience primerni psi vseh pasem in starosti

Želijo videti pse z zaljubljenim pogledom k vodniku

18. november 2016 ob 06:18
Ljubljana - MMC RTV SLO
Pes
Vaje morajo biti psu zanimive in zabavne. Foto: Reuters

Tokrat vam predstavljamo precej mlado kinološko disciplino: FCI-obedience, ki je v Sloveniji na samem svojem začetku.

Gre za mednarodno priznano in zelo cenjeno kinološko disciplino, ki od skrbnika in psa zahteva zvrhano mero natančnosti pri izvajanju vaj, predvsem pa osredotočenost in potrpežljivost. Obedience je primeren za vse pasme psov vseh starosti.

O obedienceu smo se pogovarjali s Stašo Pardubsky, inštruktorico FCI-obediencea pri ŠKD Emona, in Barbaro Kostanjevec, inštruktorico FCI-obediencea pri KD Tabor.

Disciplini razlikujejo različne vaje
Kakšna je pravzaprav razlika med rally in FCI-obedienceom? "Razlika je ogromna. Diciplina FCI-obedience, kot že samo ime pove, je priznana pri Mednarodni kinološki zvezi, se pravi FCI-ja, rally obedience pa je za zdaj v mnogih državah v Evropi samo na državnih ravneh. Borijo se tudi za priznanje Mednarodne kinološke zveze, vendar to je cel proces. Kar pa ti dve disciplini med seboj razlikuje, so pa predvsem različne vaje. Disciplina FCI-obedience ima tri težavnostne razrede, vaje se med temi težavnostnimi razredi med seboj navezujejo ena na drugo, vsak težavnostni razred obsega deset vaj. Te vaje so na vsakem tekmovanju enake, vrstni red med vajami se spreminja. Posebnost obediencea je tudi 'steward'. Ta vodi tekmovalca od samega začetka tekmovanja do konca celega tekmovanja, in ga tako usmerja, tako da ima tekmovalec res možnost se posvetiti delu, ki ga opravlja - in svojemu psu," je dejala Pardubskyjeva.

Želijo videti pse z zaljubljenim pogledom k vodniku
Vaje morajo biti psu zanimive, sicer se utegne zgoditi, da ne bo sodeloval. "Tekmovanje začnemo po navadi z odlaganjem v skupini. Tukaj imamo tri do šest psov, ki se odlagajo ali v položaju 'sedi' ali v položaju 'prostor', vodniki so v vidnem polju ali pa tudi ne, odvisno od težavnostnega razreda. Vsak težavnostni razred vsebuje prosto vodljivost, ki se tudi po težavnosti iz razreda v razred povečuje. Imamo razne vaje prinašanja, vaje pošiljanja v kvadrat, to je prostor tri krat tri metre, omejen s trakom in štirimi stožci. Potem imamo vaje odpoklica, vaje položajev v gibanju, in še eno zelo zanimivo vajo, ki je dosti statična, to je v bistvu sprememba položajev na daljavo, s tem da se razdalja med vodnikom in psom povečuje iz težavnostnega razreda v težavnostni razred. Glede na to, da je obedience resna disciplina, naredimo vodniki res vse, da se psi na poligonu zabavajo, da so jim vaje v veselje. Želimo videti pse z mahajočimi repi, z zaljubljenim pogledom k vodniku. Vse to želimo doseči na poligonu, zato tudi treniramo veselo, z ogromno igre in s takimi zadevami," je sklenila Pardubskyjeva.

Treningi dvakrat na teden
Za disciplino FCI-obedience so primerne vse pasme vseh starosti. "Imamo eno mešanico dobro navezanih živali na svoje lastnike in obratno, ki pač lepo funkcionirajo v tej disciplini, tako da ni nobenih omejitev, samo volja mora biti, dobro počutje celega para, se pravi lastnika in njegovega kužka," je povedala Kostanjevčeva in priznala, da se ekipa oziroma skupina na KD Tabor še oblikujeta. "Smo začetniki na tem koncu Slovenije. Za to disciplino potekajo treningi dvakrat na teden, v torek in četrtek okrog pete ure, kjer pač zdaj spoznavamo še osnove te dobre navezanosti, lepega sodelovanja med psom in vodnikom ter obratno. Pozneje se bomo pa potem lotili tudi ovir in takšnih dolgoročno zastavljenih ciljev. Kužka moramo že od začetka pripravljati na vajo, ki jo želimo na koncu opraviti. To se začne s tistim dnevom seveda, ko pride v šolo oziroma na trening. Obedience je kinološka disciplina, ki gradi predvsem na odnosu med vodnikom in psom. Zahteva res izjemno povezanost med vodnikom in psom, pa tudi ogromno natančnosti, in mislim, da sta to dva poglavitna razloga, zakaj je meni ta disciplina blizu: ker želim biti povezana s svojim psom, poleg tega pa sem dovolj natančna, da lahko v svojem treningu in zahtevah do psa te zadeve izpeljem do take mere," je dodala.

Oddajo O živalih in ljudeh lahko spremljate vsako soboto ob 13.25 na TV SLO 1.

M. L., Mojca Recek Prijavi napako
 

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 1

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • vegan 18. november 2016 ob 16:04
    Spoštovani ljubitelji živali!

    Kot ponavadi ob tovrstnih člankih, tudi tokrat podajam svoje stališče v upanju, da vas spodbudi k resnemu razmisleku o našem celokupnem odnosu do živali.

    Spodaj je vsebina mojega bloga z naslovom Spornost udomačevanja psov, mačk in drugih "hišnih ljubljenčkov", ki je sicer dosegljiv na: http://www.rtvslo.si/blog/vegan-FrJl/spornost-udomacevanja-psov-mack-in-drugih-hisnih-ljubljenckov/110748

    ------
    Kot abolicionistični vegan (=nekdo, ki si prizadeva za odpravo izkoriščanja živali) nisem le proti udomačevanju oz. izkoriščanju živali za hrano, temveč proti udomačevanju vseh živali, torej tudi psov, mačk, hrčkov, ptic, rib in ostalih, ki služijo ljudem "za družbo". Osnovno stališče, ki ga zagovarjam, se glasi:
    Vsa čuteča bitja (človeška in ne-človeška) imajo eno samo pravico iz katere izhajajo vse ostale - temeljno pravico do tega, da niso obravnavana kot lastnina oz. vir za potešitev človekovih interesov. Ne obravnavati čuteča bitja kot lastnino med drugim pomeni, da moramo prenehati vzrejati vse živali za človekovo uporabo, vključno s "hišnimi ljubljenčki".
    ( Več o temeljnih načelih abolicionističnega pristopa k pravicam živali si lahko preberete na: https://leonkralj.blogspot.si/2015/09/sest-temeljnihnacel-abolicionisticnega.html )

    Naj podrobneje razložim zakaj takšno stališče:

    Prvič:
    Ne glede na to ali sami sebe imenujemo skrbniki, ljubitelji ali prijatelji naših psov, mačk, hrčkov, itd., je realnost takšna, da smo njihovi lastniki. V naši družbi imajo namreč živali status lastnine (tako v pravnem kot družbenem smislu). Čeprav imajo morda za nas "višjo sentimentalno" vrednost, pa so naše živali v resnici le naša last. Last, ki se ne razlikuje od ostalih predmetov, premičnin ali nepremičnin, ki jih posedujemo. Živali so uporabljene izključno kot sredstvo za zadovoljitev človekovih teženj. In čeprav pravimo, da priznavamo živalim moralno vrednost in da jih ne dojemamo kot navadne predmete, njihov status lastnine v resnici pomeni, da pravzaprav nimajo moralne vrednosti; imajo le ekonomsko vrednost, oziroma vrednost, ki jim jo dodelimo ljudje - njihovi lastniki.

    Vsi razpoznavamo, da je obravnavati druge ljudi kot lastnino v nasprotju s priznanjem ljudi za bitja z moralno vrednostjo. Vsi sprejemamo temeljno moralno načelo, ki pravi, da mora biti vsem ljudem (ne glede na njihove osebne značilnosti - barva kože, spol, inteligenca, spolna usmerjenost, stopnja fizične ali duševne razvitosti, itd.) priznana osnovna moralna pravica do tega, da niso obravnavani kot lastnina. Navsezadnje ravno na tem načelu sloni celotna svetovna obsodba človeškega suženjstva. Lastniški status živali pomeni, da so živali obravnavane kot predmeti, ne glede na to ali si morda prizadevamo z njimi ravnati "ljubeče". Toda med človeškimi in ne-človeškimi živalmi ni nobene takšne razlike, ki bi lahko upravičila nepriznavanje enake temeljne pravice vsem živalim, kot jo priznavamo vsem ljudem. Vsem čutečim bitjem (ljudem in živalim) moramo priznati enakovrednost v tem, da niso obravnavana oz. uporabljena izključno kot sredstvo za dosego človekovih ciljev. Abolicionistični pristop k pravicam živali zavzema jasno stališče, da je vsakršna uporaba živali nemoralna, ne glede na morebitne koristi, ki jih to prinaša ljudem ter ne glede na bolj ali manj "humani" način uporabljanja. Enako kot ne bi nikoli zagovarjali "humanega" človeškega suženjstva, "humanega" posilstva ali "humane" zlorabe otrok, ne moremo zagovarjati niti "humanega" izkoriščanja živali. In ne glede na koristi, ki bi jih imela npr. uporaba enega samega človeka, ki bi ga izkoristili in ubili na račun dodelitve njegovih organov desetim drugim bolnim ljudem, ne moremo moralno upravičiti takšnega ravnanja - realno gledano nihče ne bi zagovarjal tega. In enako mora veljati takrat, ko gre za živali.

    Drugič:
    Udomačene živali niso niti približno podobne temu, kar naj bi v resnici bile. Tekom zgodovine jih je človek s križanjem in gensko manipulacijo tako zelo spremenil, da sploh ne spominjajo več na živali izpred nekaj tisočletij. Zato ta bitja niso del naravnega sveta, ampak del sveta, ki smo ga mi umetno ustvarili. Ta bitja smo razvili za svoje sebične namene – hrano, obleko, družbo, zabavo, šport, itd. Zanje smo ustvarili umetni svet, v katerem jih izkoriščamo na vse mogoče načine. Te nekdaj veličastne, samostojne živali smo si podredili in jih naredili popolnoma odvisne od nas. Udomačeni psi, mačke, hrčki, itd. ne zmorejo skrbeti sami zase. Mi kontroliramo vse njihove potrebe in odločamo o vseh aspektih njihovih življenj - v kakšnih pogojih bodo živele, kje in kdaj bodo spale, kdaj in koliko bodo jedle, ali bodo imele svežo vodo, kdaj bodo šle ven na svež zrak (če sploh), skratka ta bitja smo si v celoti podredili in njihova življenja zreducirali na golo služenje našim interesom. Zato ta nemočna bitja v resnici niso ne živali, ne ljudje – so nekaj vmes. So ranljiva bitja, prepuščena na našo milost in nemilost. Ko nam ustreza, jih skušamo počlovečiti, ko pa si jih želimo podrediti ali izkoristiti (za hrano, obleke, itd.), jih degradiramo na raven manjvrednega oz. ničvrednega bitja.

    In ker se udomačene živali niso znašle v tej godlji po svoji krivdi, temveč izključno zaradi ravnanja človeka, je edino pravično, da jih ponovno "osvobodimo". Osvoboditev ne pomeni, da jih spustimo v divjino (navsezadnje tam sploh ne bi preživele), ampak da jih nehamo "proizvajati", da torej prenehamo z načrtno vzrejo novih in novih udomačenih živali, bodisi za zrezek, pašteto, jogurt, sir, jajčno omleto, čevlje, jakno ali za "hišne ljubljenčke".

    Tretjič:
    Pse, mačke, hrčke, morske prašičke, kune, činčile, papagaje, ribe, pajke, kanarčke, kače, zajčke in druge živali se množično proizvaja kot po tekočem traku, podobno kot vijake v tovarni ali (v primeru eksotičnih živali) so zajete v naravi in se jih prevaža na dolge razdalje, ki je za mnoge usodna. "Hišne ljubljenčke" se trži na enak način kot predmete. Vzreditelji in trgovina z živalmi zgolj odgovarjajo na povpraševanje ljudi, enako kot v primeru proizvodnje živil živalskega izvora, zato je glavna odgovornost na nas, da prenehamo zahtevati oz. povpraševati po (živih ali ubitih) živalih. Čeprav nekateri lepo skrbijo za svoje hišne živali, je mnogo več takih, ki z njimi ravnajo naravnost obupno. Npr. v ZDA večina psov preživi v enem domu manj kot dve leti, preden so odvrženi na cesto, v zavetišče ali oddani novemu lastniku. Več kot 70% ljudi, ki posvojijo živali, jih kasneje tudi odvrže. Vsi poznamo grozljive zgodbe o sosednjih psih na kratkih verigah, ki preživijo večino svojega življenja osamljeni. Mesta širom sveta so polna odvrženih mačk in psov, ki živijo nesrečno življenje in bodisi stradajo bodisi zmrznejo, podležejo boleznim, ali pa so trpinčeni s strani ljudi. Veliko je tudi takšnih ljudi, ki trdijo, da imajo radi svoje hišne živali, a jih brezčutno iznakazijo z rezanjem ušes, repkov ali puljenjem njihovih krempljev, da ne bi popraskali pohištva, itd.

    Svojo hišno žival resda lahko obravnavamo kot družinskega člana in ji priznavamo inherentno vrednost njenega življenja ter je ne tretiramo kot potrošno blago. Toda naša skrb za našo žival v resnici pomeni le, da svojo živalsko lastnino vrednotimo višje od njene tržne vrednosti. Nič drugega. In če si premislimo ter se odločimo, da bomo svojemu psu vsakodnevno zadajali hude udarce kot neke vrste "vzgojni ukrep" ali da ne bomo hranili svoje mačke, češ da bo bolj motivirana za lovljenje miši v kleti, ali pa da bomo "evtanazirali" (beri: ubili) svojo žival, ker ne želimo več finančnih izdatkov zanjo, bo naša odločitev zaščitena z zakonom. Imamo dovoljenje, da vrednotimo svojo lastnino kot se nam zahoče. Lahko jo vrednotimo visoko ali pa jo ubijemo.

    Na primer: za svoj avtomobil lahko skrbim lepo in ga redno čistim ali pa se ga odločim pustiti rjaveti in propadati. To je popolnoma moja svobodna izbira. Dokler mu zagotavljam minimalno vzdrževanje, ki omogoča, da opravi tehnični pregled, je vsaka druga odločitev v zvezi z mojim avtom, vključno z odločitvijo, da ga oddam trgovcu z rabljenimi deli, čisto moja stvar. Dokler zagotavljam minimalno hrano, vodo in zatočišče za svojo hišno žival, je katerakoli druga odločitev, razen sadističnega mučenja živali, povsem moja stvar, vključno z odločitvijo, da jo odvržem na cesto ali oddam v zavetišče (kjer je veliko živali po izteku 30-dnevnega zakonskega roka bodisi ubitih ali prodanih v raziskave), ali jo nesem "uspavat" k veterinarju.

    Skratka, naša osnovna moralna dolžnost je, da prenehamo podpirati načrtno vzrejanje vseh udomačenih živali ter karseda dobro poskrbimo za tiste, ki so že tukaj, dokler ne umrejo naravne smrti. Toda predpogoj je, da postanemo vegani in izobražujemo oz. pozivamo druge ljudi k veganstvu kot moralnem imperativu. Ne moremo biti za pravičnost v odnosu do živali in jih hkrati jesti. Nobene moralne razlike ni med psom ali kravo, piščancem, ribo in drugimi živalmi. Vse želijo živeti, nobena ne želi trpeti ali biti ubita.

    Četrtič:
    Nekateri, ki ugovarjajo argumentu, ki ga predstavljamo abolicionistični vegani, pravijo, da imajo vse živali in tako tudi "hišni ljubljenčki" temeljno pravico do razmnoževanja oz. do nadaljevanja vrste, zato naj jih ne bi smeli sterilizirati oz. kastrirati in dovoliti nadaljevanje udomačevanja.

    Odgovor zakaj je ta teza moralno zgrešena, je še najlažje razumljiv, če uporabimo analogijo v človeškem kontekstu:

    Dejstvo je, da bomo ljudje v prihodnosti ustvarjali "umetne ljudi". Pravzaprav se obstoječa tehnologija že zelo nagiba v to smer (menda celo že obstajajo zametki prvih poskusov). Skratka, ustvarjalo se bo ljudi za potrebe takšnih in drugačnih del (večinoma nevarnih oz. zelo utrujajočih del, ki jih običajni človek ne zmore). Namen bo ustvariti takšne ljudi, ki bodo čimbolj fizično sposobni, a hkrati čustveno nerazviti, otopeli in vodljivi, zato da bodo bili sposobni opraviti vse zadane naloge (kakršnekoli že). Njihova življenja in celoten njihov obstoj bo namenjen služenju drugim ljudem. Na svet bomo spravili posameznike, čigar življenja bodo v resnici ena sama žalost. Povedano drugače, to bodo novodobni sužnji, ki bodo izkoriščani v vseh ozirih.

    In zdaj pomislimo ... ali bi kdorkoli med nami rekel, da je temeljna pravica načrtno ustvarjenih ljudi (teh duševno pohabljenih sužnjev) pravica do razmnoževanja in nadaljevanja vrste, zato, da bomo lahko še naprej izkoriščali tudi njihove potomce? Večina bi rekla, da je tovrsten predlog sprevržen. Če je kaj temeljna pravica, je to prenehati z načrtnim ustvarjanjem teh ljudi, jih prenehati izkoriščati ter na primeren način poskrbeti za vse tiste, ki so že ustvarjeni.

    Enako je z udomačenimi živalmi. Tu so le zato, ker smo jih mi umetno ustvarili za naše egoistične potrebe. Temeljna pravičnost pomeni prenehati jih načrtno vzrejati in prenehati trgovati z njimi, nič drugače kot v primeru umetno ustvarjenih človeških sužnjev.

    Se pravi, naša osnovna moralna dolžnost je, da:
    1. postanemo vegani,
    2. izobražujemo in pozivamo javnost k veganstvu kot moralni osnovi oz. temeljni pravičnosti,
    3. ne kupujemo živali, pač pa jih posvajamo in spodbujamo tudi ostale ljudi k posvajanju vseh brezdomnih, zavrženih živali ter k njihovi sterilizaciji/kastraciji.

    Svet bo precej bolj pravičen in narava bo veliko bolj naravna brez udomačenih živali.

    Avtor: Leon Kralj

    Viri:
    ► Knjiga Etika v kuhinji: http://www.eatlikeyoucarebook.com/slovenscaron269ina-slovenian.html
    ► Video: Profesor Francione odgovarja na vprašanja iz občinstva: https://www.youtube.com/watch?list=PLAg_TeZ267R6klqb8m0nzOWz8ZvRBkyNB&v=RFb2tc16lCs
    ► http://www.abolitionistapproach.com/fa
    qs/
    ► Članek z naslovom The case against pets:
    https://aeon.co/essays/why-keeping-a-pet-is-fundamentally-unethical

    -----
    Če vam to, kar sem zapisal, zveni smiselno, vljudno vabljeni na moj blog https://leonkralj.blogspot.si/ kjer predstavljam novonastalo globalno mirovno gibanje za temeljno pravičnost do vseh človeških in ne-človeških živali. Če imate kakršnekoli vsebinske pomisleke, ugovore, vprašanja ali predloge, mi lahko pišete na: abolicionizem@gmail.com
    0
    0
 

Avdio & Video

  • Nevarnost zastrupitve z oporečnim mesom

  • Varuh pravic živali

  • Na Apaškem polju zastrupljenih več psov

  • Nemški volčji špic

Facebook

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!