Visokotehnološki in certificirani laboratoriji, ki omogočajo pripravo varnih in kakovostnih celičnih pripravkov. Foto: Educell
Visokotehnološki in certificirani laboratoriji, ki omogočajo pripravo varnih in kakovostnih celičnih pripravkov. Foto: Educell
Hrustančne celice
V laboratoriju hrustančne celice spet pridobijo sposobnost namnoževanja in po treh tednih gojenja so pripravljene za vsaditev v sklep. Foto: Educell

Sklepni hrustanec prekriva kosti v sklepih in omogoča drsenje dveh ali več kosti. Sestavljajo ga redke hrustančne celice (hondrociti), med katerimi je veliko medceličnine, ki je ključna za delovanje sklepov – omogoča drsenje dveh kosti z najmanj trenja in blaži sile pri obremenitvah. Težava je, da se po poškodbi ali obrabi hrustanec zelo slabo regenerira. Obraba sklepnega hrustanca v kolenu povzroča bolečine med hojo in zelo zmanjšuje kakovost življenja bolnikov. Hrustanec ni oživčen niti nima krvnih žil, kar je eden izmed razlogov za slabo celjenje.

Po poškodbi se poškodovani del običajno zapolni s tkivom, mehkejšim od hrustanca, ki nadaljnjih obremenitev ne prenaša več tak dobro, obraba pa se širi tudi na druge dele sklepa. Ob hudi obrabi je hrustanec tako poškodovan, da je v sklepu izpostavljena kost. Takšno poškodbo imenujemo artroza. Dolgoročno se take poškodbe zdravijo z vstavitvijo proteze.

Z razvojem uporabe celic v medicini se je razvil tudi nov način zdravljenja artroze. Pri tem uporabljamo bolnikove lastne hrustančne celice, ki jih v laboratoriju namnožimo in nato vsadimo nazaj v sklep na poškodovano mesto. Pri nas tako zdravljenje poteka na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, na oddelku za ortopedijo v sodelovanju s podjetjem Educell.

Zdravljenje je sestavljeno iz več stopenj. Najprej prizadeti sklep natančno artroskopsko pregledajo ter določijo velikost in lego poškodbe. Poškodovancu z neobremenjenega dela hrustanca (npr. zgornji rob) odvzamejo nekaj hrustanca, iz katerega nato v laboratoriju vzgojijo veliko hrustančnih celic. Pacientu odvzamejo tudi kri, iz katere pridobijo serum (tekoči del krvi), ki ga potrebujejo kot dodatek h gojišču za gojenje njegovih hrustančnih celic. V sklepu se hrustančne celice ne namnožujejo več – so končno diferencirane in ujete med rigidno medceličnino, ki jim to onemogoča.

V laboratoriju pa spet pridobijo sposobnost namnoževanja in po treh tednih gojenja so pripravljene za vsaditev v sklep. V zadnjih letih celice pred presaditvijo nasadijo v 3D-nosilce. To celicam omogoči, da hitreje začnejo proizvajati hrustančno medceličnino, poleg tega pa tudi olajša kirurški postopek. Prizadeti del očistijo in ga prekrijejo s porozno membrano, v katero vsadijo hrustančne celice. Celice potrebujejo dobra dva meseca, da proizvedejo dovolj medceličnine, s katero se tkivo dovolj obnovi, da lahko bolniki sklep polno obremenijo. Nadzorovano obremenjevanje sklepa po presaditvi deluje pozitivno na zdravljenje, saj gibanje vpliva na gradnjo medceličnine in njeno organizacijo v hrustancu. Hrustanec dobi dokončno trdnost eno leto po presaditvi celic.

Dozdajšnje izkušnje z vsaditvijo avtolognih gojenih hondrocitov
Vsaditev gojenih avtolognih hondrocitov je prvi opisal švedski ortoped Peterson s sodelavci leta 1993. V zadnjih letih se je kot rutinski postopek razširila po vsem svetu in doslej je bilo s podobnimi metodami operiranih že več kot 20.000 bolnikov. Po letu 2000 se je razvoj usmeril v izboljševanje kirurških tehnik, na voljo so novi materiali, na katere lahko nasedimo celice – celični nosilci.

Dozdajšnje, več kot 10-letne izkušnje pri nas na skoraj 300 zdravljenih bolnikih so objavljene v ugledni mednarodni ortopedski reviji kot drugo najdaljše spremljanje tako zdravljenih bolnikov na svetu. Kljub omejitvam metode, med katere spada neprimernost metode za starejše bolnike, rezultati potrjujejo uspešnost in varnost vsaditve gojenih hrustančnih celic za zdravljenje lokalno omejenih hrustančnih poškodb. Lahko se uporablja kot primarno zdravljenje večjih poškodb ali pa sekundarno zdravljenje, če je bilo predhodno zdravljenje neuspešno.

Mojca Jež, Lenart Girandon