Alma Karlin (1889–1950). Foto: Rok Omahen
Alma Karlin (1889–1950). Foto: Rok Omahen
Celje leta 1849. Foto: Arhiv NUK

Čedna nisem – žalibog –, a ko bo moj bodoči soprog videl moj obraz, bo najhujše že prestal, tako pač je, povrhu pa ne bom nikoli skrivala najmanjše napake.

Kip Alme Karlin v središču Celja. Foto: Rok Omahen

Dolge ure sem se sprehajala po ulicah. Ko sem tako hodila, se mi je razkrila duša dežele. Ni bilo pomembno le videti, pomembno je bilo vzdušje.

Kip Alme Karlin v središču Celja. Foto: Rok Omahen
Eden od sto šestintridesetih popotniških zapisov v celjskem časniku Cillier Zeitung. Foto: Osrednja knjižnica Celje
Objava v časopisu Cillier Zeitung, 7. januarja 1923. Foto: Osrednja knjižnica Celje
Oglas Alme Karlin, v katerem ponuja učne ure angleškega in francoskega jezika, objavljen v časopisu Deutsche Wacht, 12. septembra 1908. Foto: Osrednja knjižnica Celje
Ljubljanska ulica v Celju. Hiše, v kateri je živela Alma Karlin, danes ni več, je pa na njenem mestu postavljena (precej zaraščena) spominska plošča. Foto: Rok Omahen
Spominska plošča na Ljubljanski ulici v Celju. Foto: Rok Omahen

Študij jezikov sem si prislužila z nošenjem bolečih steznikov in se odtujila od družine. […] Nisem imela ženskih odlik, kot so kuhanje, šivanje in tako naprej, manjkali sta mi krotkost in poslušnost. Zaradi samostojnosti, zamišljenosti, zaprtosti vase in neumnosti sem bila obkrožena z ogorčenimi nasprotniki. Poznejšo spretnost pri ravnanju z ljudožerci in divjaki pripisujem tem zgodnjim vajam pri družinskih razprtijah.

Dva Almina romana v nemškem izvirniku. Hrani Mestna knjižnica Ljubljana. Foto: Rok Omahen
Letalo iz druge svetovne vojne v vasi Otok v Beli krajini spominja na partizansko osvobojeno območje. V teh krajih se je nekaj časa zadrževala tudi Alma Karlin. Foto: Rok Omahen
Cerkev Marije Snežne na Svetini nad Celjem. Foto: Rok Omahen

"Do sedaj sem videla vojno iz sovražnikove dežele, iz nevtralne dežele, ki je bila do tujcev ali sovražna ali prijazna, iz zavezniške dežele, sedaj pa sem jo videla v svoji domovini, in več kot sem videla, bolj nepojmljivo se mi je zdelo, da se katerikoli narod pusti zvleči v takšno nesmiselno blaznost."

Alma Karlin po vrnitvi iz Skandinavije na Dunaj, ko jo je pot vodila čez Nemčijo
Spominska tabla pred pokopališčem na Svetini. Foto: Rok Omahen
Pokopališče na Svetini. Foto: Rok Omahen
Poslednje počivališče Alme Karlin. Foto: Rok Omahen
Alma Karlin in Thea Schreiber Gammelin, združeni tudi po smrti. Foto: Rok Omahen

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, natančneje pred petindevetdesetimi leti, pa so bile okoliščine potovanj, kot si lahko predstavljamo, precej drugačne od današnjih. Pot je bila dolga in naporna. Kot prevozno sredstvo za pot v daljne azijske pa tudi južnoameriške dežele je prišla v poštev le čezoceanska ladja, ki je v svojem počasnem ritmu sopihala od pristanišča do pristanišča. Na svoji poti v oddaljene in veliki večini takratnega podeželskega pa tudi mestnega prebivalstva povsem nepredstavljive in tuje eksotične kraje, o katerih so kvečjemu sem ter tja slišali kakšno pripoved, bolj ali manj verodostojne narave, so se morali potniki v tretjem razredu za čas potovanja privaditi na, milo rečeno, neprijetne bivanjske razmere. Toda skrivnostnost in mističnost oddaljenih krajev sta bili dovolj dobra razloga za drobno in v mladosti precej slabotno Celjanko Almo M. Karlin, da se je odločila za pogumen korak.

Kaj ji je padlo na pamet, so se prav gotovo spraševali vsi tisti, ki so jo poznali, ko je naznanila, da se odpravlja v daljne kraje. Odgovor na vprašanje, kaj jo je privedlo do odločitve, da se bo odpravila v svet, je bil zagotovo kompleksen. Morda je šlo za preostanek upornosti, ki je izhajala še iz mladosti, morda za vedoželjnost ali pa neki notranji nemir, ki jo je gnal v neznano, morda pa nekaj povsem tretjega. Danes, ko imamo pred seboj njene številne potopisne romane, v katerih opisuje tuje ljudi in njihove navade, ko imamo najrazličnejše predmete, ki krasijo muzejske zbirke, to vprašanje niti ni pomembno.

V liku Alme Karlin lahko vsak najde vsaj delček nečesa, kar ga privlači, kar mu vzbudi radovednost; morda je to njena pisateljska sposobnost, njen izjemni dar za učenje tujih jezikov, njena pokončna drža, njen upor tradicionalni vlogi žensk v pretežno moški družbi, ali pa preprosto njen pogum, da se odpravi, kot je sama zapisala, "na samotno popotovanje", ki je bilo nedvomno zanimivo ter poučno in v pisateljskem smislu zelo plodno, obenem pa tudi fizično in predvsem psihično izjemno naporno.

Zgodnja leta
Dvanajstega oktobra bo minilo natanko sto petindvajset let od rojstva Alme Maximiliane Karlin. Rodila se je v Celju v, za tiste čase, netipično družino. Njena mati Vilibalda Karlin (1844–1928), rojena Miheljak, se je poročila precej pozno, šele pri triinštiridesetih letih, z upokojenim majorjem avstro-ogrske vojske Jakobom Karlinom (1829–1898), ki je štel še petnajst pomladi več od svoje žene. "Mladoporočenca" sta načrtovala mirno skupno življenje v pokoju, toda usoda je hotela drugače in le nekaj let pred dopolnjenim petdesetim letom je Vilibalda Karlin rodila otroka. Oče Jakob Karlin je bil v tem času že v svojem devetinpetdesetem letu življenja in ne on ne njegova soproga nista pričakovala, da bo njun zakon dopolnil otrok. Oče je malo Almo vzgajal v strogem oficirskem redu vse do svoje smrti, ko je bila Alma stara le osem let.

"Doma je v njegovem [očetovem, op. a.] predalu ležal kos čokolade, ki se je udeležil bojnega pohoda leta '66 [leta 1866 je potekala avstrijsko-pruska vojna, op. a.], in če sem bila zelo pridna, sem smela občudovati srebrni pribor, ki ga je uporabljal štirideset let in brez izjeme nosil s seboj v vseh bojnih pohodih. Pogosto sva bila prisotna pri urjenju vojakov, poročniki so s svojimi sabljami odrezali zame kostanjeve cvetove z drevesa /…/."

Nadaljnja vzgoja deklice je bila v rokah matere, ki je bila po poklicu učiteljica v nemški dekliški šoli. Tako oče kot mati sta bila po rodu Slovenca, vendar so doma govorili nemško; ne zato, ker bi se sramovali slovenskega jezika, ampak zaradi narave njunih poklicev. Alma Karlin je pozneje v svojih spominih povzela očetove besede, da kot častnik cesarsko-kraljeve armade nima narodnosti. Tudi sicer je bilo za izobražence v tistem času povsem običajno, da so tudi doma govorili v nemškem jeziku. Almina mladost je bila vse prej kot brezskrbna, saj je precej časa preživela pri raznih zdravnikih. Zakonca Karlin nista želela dajati pretiranega pomena nacionalnosti, ki je bila po njunem mnenju v takratnem nemško-slovenskem Celju že preveč poudarjena. Almo sta zato vzgajala v strpnosti in v duhu medsebojnega spoštovanja.

"Roko, ki sprva ni hotela prijeti, so tako dolgo drgnili in trenirali, dokler nisem postala levična. Zato sem dve leti razmišljala, če kaže po tem svetu hoditi sam od sebe. Pomenljivo so zmajevali z glavo, s sočustvovanjem šepetali za mojim hrbtom, dokler nisem nekega dne – uročena z iluzijo belega zajca iz blaga – stekla čez sobo. A čim sem odkrila moč lastnih nog, sem vsakršno tujo pomoč odklanjala. 'Alma sama,' sem pojasnjevala, kakor hitro se je kakšna roka stegnila proti meni, in to veselje do samostojnega početja mi je ostalo."

Alma je v mladosti mnogo časa preživela po raznih klinikah, saj se je že rodila z okvaro oči in prizadetostjo leve strani telesa. Ko je bila stara trinajst let, jo je mati peljala k raznim specialistom, ker naj bi imela eno ramo precej višjo od druge. V resnici pa je šlo le za malenkostno odstopanje, ki je bilo posledica premalo gibanja v mladosti, zaradi, milo rečeno, vprašljivega zdravljenja.

"Potem ko sem za silo smuknila v svoja oblačila, me je odpeljal [zdravnik ortoped, op. a] v mučilnico, brez besed zategnil oglavnik, potegnil za vrv in bingljala sem kakor obešenec v zraku. Nato je povabil mamo, naj gre z njim v drugo sobo na razgovor, in me pustil viseti tam pet minut. Kdor ni nikoli samo za glavo pritrjen visel v zraku, si ne zmore ustvariti nikakršne slike o tem stanju. Občutek imaš, da se zgornja in spodnja čeljust potiskata ena v drugo, v ušesih ti šumi, zobje te bolijo, tilnik ti pošteno poka po spojih, mučni občutek nemoči pa povzroča strah. Če pomislite, da sem bila v tistih letih še otrok, sama med tujimi ljudmi, ki so pred zakonom imeli moč nad menoj; če si predstavljate, da se je iz naprav naokrog dvigal tihi jok petletnega dečka, ki je tičal v napravi za korekcijo kolenskih zgibov in me je med grenkim jokom vedno znova spraševal 'Se bova peljala s tramvajem?', in če imate ob tem pred očmi, da so mi odvzeli mojo zadnjo radost, šolo, boste razumeli, kako dolgo je trajalo teh pet minut v oglavniku."

Med bivanjem na posebni ortopedski kliniki v Ljubljani je morala ure in ure preživeti na raznih napravah, ki so se ji zdele kot mučilni aparati. Tudi šesturna dnevna telovadba je bila še za zdravega otroka zelo naporna, kaj šele za drobno in šibko deklico. Najlepši dnevi v tem obdobju so bili trije prosti dnevi, ki so ji pripadali vsak mesec zdravljenja. Takrat sta se lahko skupaj z varuško Mimi, ki jo je spremljala med zdravljenjem na kliniki, odpravili tudi na daljše izlete. Eden izmed takih izletov, na Gorenjsko, je bil za Almo prav posebno doživetje.

"Nikoli prej se nisem peljala v tretjem razredu. Poleg mene je sedel star gorenjski kmet v visokih škornjih in usnjeni obleki vprašljive čistoče. V zgornji čeljusti je imel dva zoba, v spodnjem kotičku ust nobenega, kar mu je zelo olajšalo pljuvanje. Tabla, ki je v treh jezikih prosila, naj se te prijetne dejavnosti ne izvaja, je postrani visela nasproti njega in ga ni niti najmanj motila. Z lokomotivo je sopihal in pljuval kot za stavo, se pretegoval in se z ganljivo prizadevnostjo trudil, da so bila prašna tla navlažena. Nasproti mene je sedelo nekaj branjevk z ogromnimi košarami, polnimi neprodanih kokoši, ki so jih še posebej rade dale počivat na moja kolena, in občasno sem jim poplačala tako, da sem potegnila kolena k sebi, zaradi česar so ženske vreščale in kokoši kokodakale. Čez sosednje okno je mlad zakonski par molil svojega potomca, ker v tistih časih na lokalnih vlakih še ni bilo stranišč /…/."

Osemnajstletno dekle gre v svet
Kljub dvomom in nasprotovanju se je morala Vilibalda Karlin sprijazniti s hčerino željo po odhodu na študij v tujino. Pri svojih osemnajstih letih pa Alma ni prvič za dalj časa zapustila svojega doma. Deset let prej, le nekaj mesecev po očetovi smrti, sta takrat osemletna Alma in vdova majorja Karlina odpotovali sprva v Opatijo, ki je bila v tistem času priljubljen turistično-zdraviliški kraj za oddih, nato pa še na nekajmesečno potovanje po južni Dalmaciji in zaledju.

Študij jezikov v Londonu mladi ženski ni predstavljal ovir, nekoliko zahtevnejše pa je bilo iskanje priložnostnega dela, s katerim bi lahko plačevala stroške bivanja v Angliji. V prvem obdobju je bila povsem odvisna od materine finančne podpore, kmalu pa se je začela preživljati sama, ko je dobila službo prevajalke v nekem prevajalskem biroju na ulici Regent. Živela je skromno in izredno disciplinirano življenje. Vsak prosti trenutek dneva je namenila učenju tujih jezikov; borna prehrana pa ji tudi ni omogočala, da bi se telesno vsaj nekoliko okrepila. Med študijem je živela v sobici v tretjem nadstropju stanovanjske hiše na ulici Little Russell, v bližini Britanskega muzeja.

"Kako rada bi bila za kosilo pojedla kaj toplega, toliko bolj, ker v tistem času nisem nikoli zajtrkovala, a moj višji Jaz je takoj z ogorčenjem nadrl nižjega: 'Za ta denar si lahko privoščiš učno uro (ali pomembno knjigo), zdaj ga pa želiš zažreti kot divja žival!' Da ne bi bila 'divja žival', sem se odrekla toplemu obroku, si kupila skromno žemljico s sirom za en peni in šele za večerjo pojedla nekaj zares nasitnega, kar pa je bil tudi samo nek kruh, ki ga je v najboljšem primeru spremljal holandski sir. Kuharske poskuse na svojem hitrem grelniku sem že zdavnaj opustila."

Poleg študija jezikov in dela v prevajalski pisarni je Alma Karlin namenila del prostega časa tudi poučevanju tujih jezikov in sestavljanju svojega slovarja desetih jezikov, med katerimi je bila tudi slovenščina. Spomladi leta 1914 je na londonski šoli Society of Arts diplomirala iz osmih tujih jezikov: danščine, norveščine, švedščine, angleščine, francoščine, italijanščine, španščine in ruščine.

Kitajec v Celju
Z Alminim delom so bili v prevajalski agenciji zadovoljni, zato so ji sčasoma zaupali odgovornejše naloge. Prva med njimi je bila individualno poučevanje angleškega jezika nekega Kitajca. Alma Karlin je bila pri svojem delu uspešna, zato je poučevanje nadaljevala tudi po Kitajčevi selitvi v Pariz. Njen naslednji učenec je bil prav tako Kitajec, ki pa se je razlikoval od predhodnika predvsem po intelektualni sposobnosti in odnosu do dela, ki nista bila na zavidljivi ravni. Čeprav nista bila razumsko povezana, niti ni čutila Alma do njega posebne telesne privlačnosti, so se dogodki zasukali v zanimivo smer. V enem izmed Alminih težjih obdobij življenja, ko je resno razmišljala, da bi enkrat za vselej končala trpljenje na tem svetu in odšla za zmerom, jo je njen kitajski učenec, po imenu Hsu Singjung Lung, zaprosil za roko.

Kot je pozneje pojasnila v svoji avtobiografiji, se je krepko oprijela zadnje rešilne bilke, ki ji je dala neki smisel in ponovni zagon v življenju, tako da je misel o samomoru opustila. Za božič leta 1913 je Alma pripeljala svojega kitajskega zaročenca domov v Celje, da bi ga predstavila materi in sorodnikom; po pričakovanjih pa nihče izmed njih ni bil pretirano navdušen nad njenim izbrancem. Njuna zveza pa, na veselje domačih, ni trajala. Po vrnitvi v London je Alma razdrla zaroko.

"Žal traja več kot polovico skopo odmerjenega življenja, preden ti postane jasno eno izmed najpomembnejših dejstev človeškega bitja: namreč, da moramo sprejeti sočloveka takšnega, kakršen je, ne takšnega, kakršnega bi si želeli, saj je vsak odrasel človek nekaj popolnoma dokončanega, nespremenljivi jaz, s katerim se moramo sprijazniti. Vendar pa je večina ljudi, ki vstopa v ožje odnose, prežeta z zaslepljujočim mnenjem, da bo lahko na partnerju nekaj spremenila. Iz tega zrastejo razočaranja in nesmiselna trenja, ki postopoma vodijo v odtujitev in razpad. Zato je priporočljivo, da pred zvezo preprosto premislimo, ali se lastnosti in slabosti partnerja kolikor toliko harmonično ujemajo z našimi lastnimi senčnimi platmi ali so z našo naravo nezdružljive. Več na tem svetu ne moremo doseči. Tudi sama sem naredila napako, ko sem verjela, da bom malega Kitajca zdaj 'preoblikovala'; da bom lahko iz praktično naravnanega, zelo materialističnega fanta, ki sploh ne rad študira, naredila moškega, ki se bo navduševal nad poezijo, se predajal abstraktnemu in se vnemal za vse, kar je veličastnega. Zelo dolgo je trajalo, preden sem opazila, da je bil 'dokončan', in sem ga morala hočeš nočeš vzeti takšnega, kakršen je pač bil."

Zgodbo o Kitajcu je Alma Karlin zapisala v svojem prvem objavljenem romanu z naslovom Moj mali Kitajec: roman iz Kitajske (Mein kleiner Chinese. Ein China-Roman), ki ga je napisala že leta 1915, izšel pa je šest let pozneje, leta 1921, pri založbi Deutsche Buchwerkstätten v Dresdnu. Pozneje, ko je izšla Almina avtobiografija z naslovom Sama: iz otroštva in mladosti (Ein Mensch wird. Aus Kindheit und Jugend), se je izkazalo, da se večji del zgodbe v romanu Moj mali Kitajec ujema z njeno avtobiografijo.

Izbruh prve svetovne vojne
Po atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu, junija 1914, so se razmere v Evropi začele naglo zaostrovati. Mesec dni pozneje se je začela prva svetovna vojna, morija, ki je zaustavila družbeni napredek narodov za štiri leta. Alma Karlin je bila ob izbruhu vojne v Londonu, kjer je praktično čez noč postala nezaželena, saj je bila državljanka Avstro-Ogrske, s katero je bila Velika Britanija v vojni. Razmere za življenje v britanski prestolnici so postajale nevzdržne; prebivalstvo se je soočalo z draginjo živil, obenem pa je bila Alma Karlin kot tujka deležna tretjinskega znižanja plače in stalnega nadzora.

Spričo razmer se je odločila zapustiti Anglijo, zato je odšla na Norveško, pozneje pa na Švedsko. To skandinavsko obdobje je predstavljalo posebno prelomnico v njenem življenju in razmišljanju. V njej je dozorela misel, da bo postala pisateljica in popotnica. Začela je preučevati stare kulture, kot so bili Inki, Azteki in Maji. Za potrebe svojih potovanj se je naučila slikati, saj je želela natančno naslikati eksotične cvetlice, s katerimi bi se srečala na potovanju.

Vrnitev v domače Celje
Po končani štiriletni moriji, ki se je v zgodovino usidrala pod imenom prva svetovna vojna, se je Alma Karlin vrnila v rodno Celje. Tam je odprla svojo jezikovno šolo ter poskušala po svojih močeh prispevati k spravi med celjskimi Slovenci in Nemci.

"Ta vojna je nastala zaradi sovraštva, žalost moje prve mladosti je izvirala iz nacionalnega nasprotja, vse zlo na svetu je v prvi vrsti izviralo le iz globoke nevednosti. Odločila sem se, da Slovence in Nemce združim pri skupnih razvedrilnih večerih, pri katerih je bilo treba vsakršna vprašanja politične narave pustiti ob strani. Naloga je bila podobna prizadevanju krotilca, ki želi pripraviti volčjaka in džungelsko mačko do tega, da skupaj pijeta iz iste posode, ne da bi pri tem uporabil strogost ali kazen."

Samotno potovanje okoli sveta
Proti koncu novembra 1919 je misel o potovanju v glavi - takrat tridesetletne - Alme Karlin dokončno dozorela. Presenečeni materi je pojasnila, da preprosto mora na pot, da tako čuti, čeprav noče iti. Z nekaj malega denarja se je odpravila na železniško postajo in se z vlakom odpeljala proti Trstu. S seboj je vzela kovček s prtljago in pisalni stroj znamke Erika, ki je postal njen zvesti spremljevalec na vseh popotovanjih. Na svoji Eriki je že med potovanji pisala potopise, v katerih je zapisala ne le opise poti, ampak tudi običaje ljudi in značilnosti pokrajine.

S svojim slikarskim znanjem je v svet ponesla skice eksotičnih rastlin, ki so bili v pomoč raznim znanstvenikom pri delu. Alma Karlin je svoje potopise in romane pisala v nemškem jeziku. Njeno znanje desetih tujih jezikov se je s stikom z različnimi kulturami povečalo na okoli petnajst; znala je tudi slovensko, se je pa tudi sama zavedala, da bi morala slovenskemu jeziku posvetiti več pozornosti, saj ga ni govorila na tako visoki ravni kot kateri drugi (tuji) jezik.

Najbolje je, da se z dogodivščinami Alme Karlin vsak seznani sam, saj le tako lahko začuti pisateljičin duh, ki izžareva iz njenih del. Kar nekaj njenih del je že prevedenih v slovenščino in so dostopna po knjižnicah.

"Srečni ljudje, ki brez stremenja k višjemu hodijo po svetu. V lupini svojega topega zadovoljstva in nevednosti živijo lagodno življenje živali. Ne poznajo trpljenja pesnika, raziskovalca ali misleca. Kaj je svet? Ljudje, ki nam zavidajo, nas napadajo, nas ne razumejo, ali pa nas spremljajo le od daleč. Za to žrtvujemo svojo mladost, zdravje in spokoj svoje duše /…/."


Na poti, ki jo je vodila čez Severno in Južno Ameriko, čez Egipt, indijsko podcelino, jugovzhodno Azije, Japonsko ter Avstralijo z Oceanijo, je bila osem let. V krajih, ki jih je obiskala, je poskušala biti vsaj nekaj tednov, če ne mesecev, da je lahko dodobra spoznala tamkajšnje ljudi in njihove navade. Najdlje se je zadržala na Japonskem, kjer je preživela dobro leto dni, pol leta pa je bila na Kitajskem. Zadnji del poti je bil še posebej naporen, saj je zbolela za malarijo.

"Večkrat sem že pomislila, da bi se z 'Eriko' postavila pod steklen zvon in dovolila, da me proti plačilu opazujejo kot 'umetnico stradanja'. To bi mi verjetno prineslo več slave in denarja kot pisateljevanje."

Vrnitev v domovino
Že med potovanji, pa tudi po vrnitvi v Celje, je Alma Karlin izdala kar dvaindvajset knjig (med letoma 1921 in 1937) v različnih državah. V takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) in poznejši Kraljevini Jugoslaviji praktično ni bila poznana, zato pa je njen sloves odmeval v nemško govorečih deželah. V Nemčiji je bilo celo ustanovljenih več klubov oboževalcev Alme Karlin, tja je bila tudi mnogokrat vabljena na različne radijske postaje.

Še med svojim popotovanjem je v glasilu celjskih Nemcev, Cillier Zeitungu, objavljala podlistke, v katerih je opisovala svojo pot in svoja doživetja. Bralcem časopisa je omogočila edinstven vpogled v oddaljene tuje kraje, kar je počela predvsem zaradi notranje potrebe po pisanju in delitvi svojih spoznanj s širšim občinstvom, saj za svoje pisanje ni prejemala plačila. V osmih letih so ji tako skupno objavili sto šestintrideset prispevkov.

Zapuščina Alme Karlin
Njene knjige so postale prodajne uspešnice že kmalu po objavi. V knjigi Mistika južnih morij opisuje svoje popotovanje po Oceaniji. V tem delu se tudi dotakne odnosov med spoloma; teme, ki ji je bila blizu, saj se je tudi v drugih romanih pogosto vračala k odnosom med moškim in žensko ter k položaju žensk v družbi.

Največje uspehe pa so dosegli trije njeni potopisi, ki so pozneje izšli tudi v skupni izdaji. Potopisi Samotno potovanje v daljne dežele: tragedije ženske (Einsame Weltreise: Die Tragödie einer Frau), Urok južnega morja (Im Banne der Südsee) in Doživeti svet: usoda ženske (Erlebte Welt: Das Schicksal einer Frau) so izšli med letoma 1929 in 1930 pri založbi Wilhelm Köhler Verlag v Münchnu ter leta 1932 v skupni izdaji. Njena dela so zanimiva tudi z vidika preučevanja religij, saj je precejšen del časa posvetila preučevanju budizma in drugih orientalskih verstev.

"V lepem vremenu japonski kmet skrbi za svoja polja, v slabem vremenu pa za svojo dušo. Mirno jezero povezuje obalo z obalo. Mi na zahodu ne znamo živeti. Smo kot oblaki pred nevihto, ki ne najdejo miru."

Alma Karlin in nacizem
Širjenje nacionalsocializma v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja je Alma Karlin spremljala z zanimanjem. Ne zato, ker bi se strinjala z idejami Hitlerjevega režima, ravno nasprotno, bila je ostra nasprotnica nacističnega pa tudi drugih režimov, ki so omejevali svobodo ljudi. Njeno nasprotovanje nacistični ideologiji ni ostalo zgolj pri besedah, temveč je, skladno s svojim svetovnim nazorom, delovala odkrito protinacistično. Po svojih močeh je pomagala političnim emigrantom, tudi tako, da jim je nudila zatočišče v svoji hiši na Ljubljanski ulici 6 v Celju. Njeno ravnanje ni bilo dobro sprejeto pri celjskih nacistih, zato so jo že kmalu po nemški okupaciji Jugoslavije aretirali in poslali v zapor.

Na poti v partizane
Almino izpustitev iz nacističnega zapora je dosegla njena prijateljica, švedska umetnica Thea Schreiber Gammelin, s posredovanjem pri vplivnih prijateljih v Berlinu. Thea Schreiber Gammelin je od leta 1930 naprej živela z Almo Karlin v Celju. Njena dela so jo tako prevzela, da se je nekega dne odločila zapustiti domovino in osebno spoznati avtorico romanov. Alma in Thea sta postali nerazdružljivi prijateljici in sorodni duši.

Po izpustitvi iz zapora se je Alma Karlin zaradi nasprotovanja nacizmu nemudoma pridružila partizanom, čeprav je tudi do komunizma gojila odpor. V partizane ni odšla z namenom, da se bo s puško v roki borila proti okupatorju, ampak je videla svojo vlogo v pisateljevanju. Partizansko vodstvo ji je pri tem poskušalo ustreči, zato so jo poslali na osvobojeno območje v Beli krajini. Njena želja je bila oditi k zaveznikom v Anglijo, ker pa v tistem času to ni bilo mogoče, je odšla v Dalmacijo, kjer je pričakala konec vojne.

Almina zadnja leta
Po koncu druge svetovne vojne se je Alma Karlin vidno oslabljena vrnila v domače Celje. Skupaj s Theo sta se preselili v majhno hišico, nekoč zidanico, v Pečovniku nad Celjem, kjer sta živeli v revščini. Alma je bila v tem času že na smrt bolna, toda kljub temu njeno pisateljevanje ni prenehalo. Odrezani od sveta sta Alma in Thea živeli samotarsko življenje. Pot ju jo občasno zanesla na sprehod na Celjsko kočo in naprej na Svetino, kjer je Alma Karlin v idilični vasici s pogledom na dolino našla svoje poslednje počivališče. Umrla je 14. januarja 1950 za rakom in tuberkulozo. Njena prijateljica Thea Schreiber Gammelin je živela še do leta 1988. Njena zadnja želja je bila, da bi bila pokopana na Svetini v Alminem grobu.

Več o življenju Alme Karlin lahko izveste v njeni avtobiografiji Sama: iz otroštva in mladosti. Po nemškem izvirniku jo je v slovenščino prevedla Mateja Ajdnik Korošec. Mnogo zanimivih podrobnosti lahko najdemo tudi v knjigi Alma M. Karlin – državljanka sveta, ki je nastala pod peresom Jerneje Jezernik. Obe knjigi sta dostopni v knjižnicah. Na tej povezavi si lahko ogledate tudi dokumentarno-igrani film Samotno potovanje, režiserke Marte Frelih. Vabljeni pa tudi k ogledu prispevka iz našega arhiva, ki prikazuje razstavo predmetov Alme Karlin, ki jih je prinesla s svojih potovanj. Reportaža z gradu Goričane je bila prvič prikazana v oddaji Kalejdoskop, avtorja Draga Kocjančiča, 19. oktobra 1967. Predmeti, ki so prikazani na skoraj petdeset let starem posnetku, so še danes na ogled v Pokrajinskem muzeju Celje.

Čedna nisem – žalibog –, a ko bo moj bodoči soprog videl moj obraz, bo najhujše že prestal, tako pač je, povrhu pa ne bom nikoli skrivala najmanjše napake.

Dolge ure sem se sprehajala po ulicah. Ko sem tako hodila, se mi je razkrila duša dežele. Ni bilo pomembno le videti, pomembno je bilo vzdušje.

Študij jezikov sem si prislužila z nošenjem bolečih steznikov in se odtujila od družine. […] Nisem imela ženskih odlik, kot so kuhanje, šivanje in tako naprej, manjkali sta mi krotkost in poslušnost. Zaradi samostojnosti, zamišljenosti, zaprtosti vase in neumnosti sem bila obkrožena z ogorčenimi nasprotniki. Poznejšo spretnost pri ravnanju z ljudožerci in divjaki pripisujem tem zgodnjim vajam pri družinskih razprtijah.

"Do sedaj sem videla vojno iz sovražnikove dežele, iz nevtralne dežele, ki je bila do tujcev ali sovražna ali prijazna, iz zavezniške dežele, sedaj pa sem jo videla v svoji domovini, in več kot sem videla, bolj nepojmljivo se mi je zdelo, da se katerikoli narod pusti zvleči v takšno nesmiselno blaznost."

Alma Karlin po vrnitvi iz Skandinavije na Dunaj, ko jo je pot vodila čez Nemčijo