Po slovenskem plebiscitu, ki je nedoumno pokazal željo ljudi, da gre Slovenija na pot samostojnosti, so imele oblastne strukture v Ljubljani šest mesecev časa, da to voljo ljudi tudi uresničijo. Začeli so se pogovori, da je za Slovenijo možno le preoblikovanje Jugoslavije v zvezo samostojnih in neodvisnih držav: kot konfederacijo ali ekonomsko interesno skupnost. Slovenska stran je zagovarjala stališče, da so edini partner za pogovore republike, saj so te ustanovile samo Jugoslavijo.

A pogovori so pokazali, da je ideji o konfederaciji naklonjena le Hrvaška. Slovenski politični vrh je zato februarja predlagal, slovenska skupščina pa sprejela resolucijo o sporazumni razdružitvi, s katero je Slovenija predlagala, da se Jugoslavija razdruži v dve ali več suverenih držav, vprašanja pravnega nasledstva pa bi reševali po pravilih mednarodnega prava.

Sorodna novica Prvo dejanje 'ločitve': resolucija o sporazumni razdružitvi s SFRJ-jem

Tedenski pogovori predsednikov republik

Da bi rešili vedno bolj zapletajoči se jugoslovanski vozel, so se o ureditvi Jugoslavije začeli dogovarjati neposredno predsedniki republik. Srbski voditelji so v to privolili, potem ko se je tudi v Makedoniji in Bosni in Hercegovini izkazalo, da so na volitvah slavile nacionalno opredeljene stranke.

Zato so se predsedniki republik od konca marca 1991 na srečanjih v neposrednih pogovorih dogovarjali, kako najti sporazumno rešitev. Najprej so se konec marca 1991 sešli v Splitu, potem pa vsak drugi teden v drugi republiki.

Franjo Tuđman, ki je organiziral prvi sestanek, je na dnevni red dal dve ključni temi: rešitev družbene in politične krize v SFRJ-ju in dogovor o zvezi ali skupnosti suverenih republik oz. sporazum o razhodu. A na sestanku so v glavnem razpravljali o gospodarstvu, v delu Jutri je nov dan opiše zgodovinar Božo Repe. Slovenski predsednik Milan Kučan je po Repetovih navedbah povedal, da je v Sloveniji skrajni rok za uresničitev plebiscitarne odločitve 23. maj: "V tem obdobju moramo najti možnost, da se z vami dogovorimo ali pa bomo to morali narediti z enostranskim aktom /.../, ki je neugoden za nas vse, najbolj za Slovenijo, vendar je neugoden tudi za druge."

Sledil je sestanek v Beogradu, ki prav tako ni prinesel konkretnejših sklepov.

Šele na tretjem srečanju 11. aprila 1991 na Brdu pri Kranju so prvič resneje razpravljali o obeh možnostih: zvezi suverenih držav (zanjo sta bili Slovenija in Hrvaška) in Jugoslaviji kot 'enotni demokratični državi'. Dogovorili so se za izvedbo referenduma v vseh republikah o tem, ali naj bo Jugoslavija zveza suverenih republik ali enotna federacija, republiške skupščine pa naj bi se opredelile do slovenskega predloga za razdružitev. Referendum naj bi izvedli do konca maja 1991. Zamisel o referendumu kot načinu odločanja je nastala v Srbiji, saj so menili, da bo tako najbolj neposredno znana volja ljudi, v kakšni državni skupnosti želijo živeti. Kot zapiše zgodovinar Zdenko Čepič v poglavju Slovenske novejše zgodovine o Neuspešnem dogovarjanju predsednikov republik, so v Srbiji imeli v mislih predvsem referendumsko odločitev srbskega prebivalstva na Hrvaškem, saj so bili prepričani, da se bo odločilo za enotno federacijo in bi se tako lahko Srbija "legalno" širila na ozemlja drugih republik.

A že na srečanju v Ohridu se je zadeva spet vrnila na izhodišče, saj sta predlogu, naj referendume v republikah razpišejo republiške skupščine, nasprotovala Milošević in Bulatović, ker naj bi to pomenilo zanikanje obstoja Jugoslavije in da naj referendum razpiše zvezna skupščina.

Zadnjič so se predsedniki sešli 6. junija 1991 v Stojčevcu pri Sarajevu in ker so bili pogovori brezplodni, jih je po zapisu zgodovinarja Čepiča Kučan označil za mlatenje prazne slame. Dogovora ni bilo.

Sestanki predsednikov so bili pod drobnogledom tako domače kot tuje javnosti. Za TV Ljubljana jih je tedaj podrobno spremljal novinar Zoran Medved, nekdanji odgovorni urednik Televizije Maribor.

Kako se spominjate tega turbulentnega časa?

Srečanja predsednikov jugoslovanskih republik o prihodnosti nekdanje skupne države so bila le ena izmed epizod v dlje trajajočem procesu razpadanja nekdanje jugoslovanske federacije. Kot novinar sem dobil nalogo, da poročam z vseh šestih načrtovanih srečanj, ki so potekala med 28. marcem in 7. junijem 1991, in niti eno ni bilo enako. Ta srečanja so se med seboj razlikovala po vsebini, po tem, na kakšen način so bila organizirana, in tudi po tem, na kakšen način je bilo novinarjem omogočeno spremljanje teh dogodkov in pridobivanje informacij.
V mojih spominih izstopajo prvo srečanje v Splitu, tretje na Brdu pri Kranju in šesto na Stojčevcu nad Sarajevom. Splitsko je bilo prvo in takrat še polno pričakovanj, ki so se pozneje hitro razblinila, tretje na Brdu pri Kranju je ponujalo največ možnosti, da se izognemo poznejšim vojnam na Balkanu, zadnje pa je bilo zlovešče, saj je postavilo pod vprašaj prihodnost Bosne in Hercegovine, ki je bila zaradi svoje zgodovine, nacionalne in verske raznolikosti, najranljivejša in z najmanj možnostmi, da se izogne vojni.

Srečanje predsednikov na Brdu pri Kranju je bilo za TV Slovenija velik programski in produkcijski projekt, saj je bilo treba zagotoviti celodnevno poročanje za dnevno-informativne oddaje naše televizije, pošiljati signal v tako imenovane unilaterale za JRT, omogočiti oglašanje tujih dopisnikov iz Slovenije, pošiljati sliko in informacije v evrovizijsko izmenjavo. Naša ekipa je s kamerami pokrivala več prizorišč, tiskovno konferenco predsednikov po pogovorih pa smo prenašali v živo. Do tega osrednjega večernega dogodka smo čas preživljali v dolgem in mučnem čakanju, saj je bil termin tiskovne konference nekajkrat preložen, oprijemljivih informacij o tem, kako potekajo pogovori, pa ni bilo. Moje reportersko mesto je bilo ob oknu hotela Kokra, s katerega je bilo mogoče videti alejo med hotelom in dvorcem na Brdu pri Kranju. Po tej aleji naj bi predsedniki prišli pred novinarje, in mi smo ta prizor na vsak način hoteli posneti, oziroma spremljati s sliko v neposrednem prenosu. Dolgo čakanje je moje poročanje čez dan spremenilo v precej tehnično in rutinsko opravilo, saj prave vsebine, ki bi jo lahko povzel v novinarskem poročilu, ni bilo. Največkrat je bila moja naloga, da sem se, približno na vsako uro, vklopil v unilateral JRT in vsem sporočil, da pogovori še potekajo, kaj je na dnevnem redu, in da tudi sami nestrpno pričakujemo tiskovno konferenco predsednikov. Pozneje so mi povedali, da so drugje po Jugoslaviji prav te rutinske in nevsebinske vklope nekatere televizije objavile v svojih dnevno-informativnih oddajah, saj je bilo mogoče tudi na ta način zadostiti zanimanju javnosti. Čeprav sem poročal v slovenščini, naj bi nekatere postaje moje vklope objavile celo brez podnapisov in prevajanja.

Predsedniki so na Brdu pri Kranju imeli na mizi predlog o konfederaciji, ki bi jo oblikovale nekdanje republike, preoblikovane v suverene in neodvisne države. Te bi v konfederalni pogodbi opredelile načela zunanje politike, skupno valuto, vsaka pa bi na svojem ozemlju prevzela financiranje in vzdrževanje enot nekdanje JLA. To vsebino tukaj povzemam po spominu, saj sem dokument, verjetno kot edini med vsemi na Brdu zbranimi novinarji, imel, čeprav le nekaj minut, tudi v rokah. Takšen predlog je v celoti upošteval na plebiscitu izraženo voljo slovenskega naroda, da zaživi v samostojni in neodvisni državi, upošteval je tudi zunanjepolitične okoliščine in željo, da se kriza v Jugoslaviji reši po mirni poti. Kar zadeva JLA, o njenem financiranju v nekdanji federaciji že dolgo ni bilo soglasja, z leti se je pospešeno spreminjala tudi njena nacionalna struktura in kot taka je bila nekakšen sod smodnika, ki je bil pozneje dejansko uporabljen za sprožanje oboroženega konflikta, ki se je začel z vojno v Sloveniji, in se potem več let nadaljeval z vojnama na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Slovenski predlog je, upoštevajoč takratni kontekst dogodkov (denimo, oborožene vstaje Srbov na Hrvaškem v letu 1990) vsaj teoretično ponujal rešitev, s katero tako velike oborožene sile ne bi bilo mogoče spreminjati v orodje samo nekaterih proti drugim, kar smo pozneje prvi doživeli prav mi v Sloveniji. Ne nazadnje sta prvi predlog o oblikovanju konfederacije že v letu 1990 skupno oblikovali Slovenija in Hrvaška, slovenskemu političnemu vodstvu pa je plebiscit dal jasno formalno in vsebinsko izhodišče, s kakšnim statusom Slovenija sploh lahko vstopi v takšno novo povezavo.

In kako so se predsedniki v resnici odzvali na ta predlog? V spominu imam opis dogajanja, ki sem ga takrat slišal iz zanesljivega vira. Po razpravi naj bi predlog podprlo pet predsednikov, vključno z nekdanjim črnogorskim predsednikom Momirjem Bulatovićem, le srbski predsednik Slobodan Milošević naj bi si vzel nekaj minut za premislek, in je nazadnje predlog – zavrnil. Pogovori so bili, torej, neuspešni! Zato se je pozneje v skupni izjavi predsednikov, ki je bila predstavljena na večerni tiskovni konferenci, pojavila tudi ugotovitev, da je predsednik predsedstva Slovenije sobesednike obvestil, da se bo Republika Slovenija v skladu s sprejeto plebiscitno odločitvijo osamosvojila v samostojno in neodvisno državo. Na podlagi vzajemnosti je bila Slovenija pripravljena priznati vse republike, ki bi se tudi osamosvojile v samostojne in neodvisne države, poravnati vse obveznosti, ki so nastale v času življenja v skupni državi, obljubila pa je, da bo pripravila tudi ustrezen predlog za razdružitev. Drugi predsedniki naj bi takrat prevzeli obveznost, da skupščinam njihovih republik priporočijo, naj o tem predlogu razpravljajo še isti mesec.

Ste ta srečanja torej videli kot protokolarne poskuse ali resno namero najti skupni jezik med republikami, kako naprej?

V Jugoslaviji je bilo, vsaj od leta 1986 naprej, bolj ali manj jasno, da republike med seboj ne najdejo in niso sposobne najti skupnega jezika. To pa ne pomeni, da posamezne republike in njihova vodstva niso imeli resnih namenov najti najboljše rešitve zase. Že pred srečanji predsednikov republik so potekali različni bilateralni pogovori med posameznimi republikami, poznamo pogovore med Slovenijo in Hrvaško, med Srbijo in Hrvaško o delitvi vpliva v Bosni in Hercegovini, na srečanjih predsednikov je bil na mizi "predlog Izetbegović-Gligorov", saj sta bili ti dve republiki zaradi svojega geopolitičnega položaja najranljivejši med vsemi v takratni federaciji. Zato menim, da bi bilo neresno govoriti o srečanjih predsednikov kot nekakšnih protokolarnih paradah ali poziranju za javnost. Posamezne nekdanje republike so bile objektivno v tako različnih položajih, da so se njihovi predsedniki bili prisiljeni pogovarjati med seboj.

Sorodna novica Kučan: Politika mora povedati: to predlagamo in pri tem vabimo, da nas podprete, kot pri plebiscitu

Ne pozabimo, da je v ozadju potekala tudi intenzivna diplomacija, da so dogodke v Jugoslaviji spremljale velike sile, Evropska unija, da je v tem primeru šlo tudi za razmerja in merjenje moči med ZDA, Evropsko unijo in nekdanjo Sovjetsko zvezo, in da naj bi bila Jugoslavija, v kar so že takrat verjeli mnogi, preizkusni kamen za pričakovani razpad Sovjetske zveze. Čeprav je o tem morda javno še najmanj znanega, sam menim, da bi bilo zanimivo raziskati, za katero izmed republik je v resnici stala katera izmed velikih sil/zaveznic, in s kakšnimi motivi? Mi se takrat kot dnevni poročevalci s tem nismo veliko ukvarjali. Iz knjig o razpadu Jugoslavije, ki so jih sredi 90. let prejšnjega stoletja napisali nekateri tuji novinarji, o tem ni mogoče neposredno sklepati, je pa iz njih razvidno, da so velike sile o posameznih delih nekdanje skupne države pogosto razmišljale v koordinatah dogovorov iz druge svetovne vojne in takratne delitve vplivnih con. Dobro se je spomniti, da na te delitve niso vplivali samo politična čustva, ampak pogosto tudi realni ekonomski interesi po novih trgih, surovinah in drugih bogastvih.

Koliko informacij ste lahko pridobili novinarji v tem času?

V času teh pogovorov so bili mediji v Jugoslaviji že dokaj prepoznavno razdeljeni po nacionalni osnovi, in tako je bil razporejen in zamejen tudi njihov vpliv. Zvezna država takrat ni imela svojih močnih ali vplivnih medijev, poskus s televizijsko postajo Yutel ni bil dolgoročno vzdržen, tako Yutel kot dnevnik Borba, ki je veljal za edino zvezno glasilo, sta premogla nekaj zelo uglednih novinarskih imen, kar je bilo premalo za večji vpliv v javnosti. Zakaj to sploh omenjam? V komunikologiji poznamo pojem mediatizacije, ta zajema vsa kratkoročna in dolgoročna razmerja med mediji in politiko, v katerih oba sektorja čutita potrebo po medsebojni soodvisnosti. Politika največkrat takrat, ko mora prek medijev nagovoriti državljane in prepričati največje mogoče število ljudi v svoj prav, mediji pa tudi zato, da se utrdijo v vlogi vplivnega vira informacij, kar jim posredno prinaša nove prihodke, nove investitorje.

Pred tridesetimi leti je v Jugoslaviji ta proces lahko potekal samo na republiški ravni, in takšno razmerje med mediji in politiki je obstajalo tudi v Sloveniji. V nasprotju s političnimi vodstvi drugih republik je v takratni krizi slovensko politično vodstvo razumelo, da potrebuje medije in da javnost v Sloveniji mora biti dobro obveščena o tem, kaj se dogaja. Zato novinarji nismo imeli težav s pridobivanjem informacij. S kolegico Nadjo Pengov z Radia Slovenija sva se prav med pogovori predsednikov jugoslovanskih republik znašla v položaju, da sva se na nekatera prizorišča pogovorov pripeljala skupaj s slovensko delegacijo, tako rekoč kot člana delegacije, čeprav je v osnovi naše delo bilo poročanje za najina medija, in ne sodelovanje v delegaciji. Največkrat je bilo tako predvsem zaradi logističnih razlogov, saj bi na primer na Cetinje ali v Ohrid, upoštevajoč tudi takratne vozne rede letal, kot navadna državljana lahko pripotovala z večurno zamudo in svojega dela sploh ne bi mogla opraviti. Za politične delegacije pa je bilo poskrbljeno drugače: neposredni poleti, zapore cest, da so se do kraja srečanja lahko pripeljali v najkrajšem času.

Na posameznih srečanjih so bili predvsem pogoji za delo televizijskih novinarjev zelo različni, protokolarne posnetke srečanj smo prejeli prek JRT-izmenjave, tam, kjer so snemali tiskovne konference, je bilo v izmenjavi dostopno tudi to gradivo, pogovor s posameznimi predsedniki, tudi s slovenskim, pa smo snemali različno. Spomnim se, da po enem izmed teh srečanj pogovora nismo mogli posneti na kraju samem, zato smo prosili Ljubljano, da nam na Brnik pošlje ekipo, da lahko posnamemo pogovor s predsednikom Kučanom. Takrat mi je pomagal kolega Drago Bulc, ki je ekipo pospremil do letališča, tam počakal, da se v primernem prostoru vse pripravi na snemanje, potem pa sem jaz kot poročevalec lahko dokončal svoje delo in v svoje poročilo lahko vključil tudi pojasnila ter odgovore slovenskega predsednika. Vsi smo čutili, da takšen način dela ima svojo logiko, saj novinarji ničesar nismo skrivali, javnost pa nam je zaupala.

Kakšno vzdušje je bilo med številnimi novinarji, ki so spremljali srečanje? Kaj je zanimalo naše kolege iz tujih novinarskih hiš?

Ti pogovori so bili vsekakor dogodki, ki so pritegnili veliko novinarsko pozornost. Na Brdu pri Kranju je bila zaradi dolgih pogovorov vsa pozornost posvečena večerni tiskovni konferenci, na kateri so novinarji lahko zastavljali vprašanja. Ta so bila včasih le ponesrečeno provokativna, kakor vprašanje novinarke sarajevske televizije, ki je predsednike na Brdu pri Kranju spraševala, ali se bodo nazadnje sešli v Jajcu, mestecu, v katerem so bili leta 1943 ustvarjeni pogoji za povojno oblikovanje jugoslovanske federacije. Na drugih srečanjih pa je prihajalo tudi do resnejših besednih spopadov med novinarji in politiki: verjetno največji škandal je na Cetinju povzročil dopisnik jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug, ki je s svojim vprašanjem tako sprovociral hrvaškega predsednika Tuđmana, da je ta med tiskovno konferenco zapustil srečanje in se vrnil v Zagreb. Spomnim se, da si je med prvim srečanjem v Splitu tiskovni predstavnik hrvaškega predsednika Mario Nobilo prizadeval prepričati novinarje, da pogovori potekajo uspešno, čeprav smo vsaj nekateri vedeli, da ni tako. Zdelo se mi je, da je prav, da na to opozorim nekatere svoje kolege iz tiskanih medijev ‒ tudi če bi to, kar sem jim povedal, objavili v svojih dnevnikih, bi to bilo objavljeno naslednji dan, jaz pa sem o vsebini poročal še isti večer. Vsi tega niso razumeli dobronamerno. Neki kolega, Črnogorec po narodnosti, ki je do zadnjega verjel v jugoslovanstvo, me je pred vsemi nadrl, češ da zavajam, da sem slovenski separatist, in kar je bilo še zmerljivk, ki se jih je tisti hip spomnil.

Sorodna novica Sovjetska optika slovenskega osamosvajanja

Kar zadeva tuje novinarje, pa so ti imeli praviloma lastne agende, ki so se bistveno razlikovale od naših. Zgodilo se je, da so vsi tuji dopisniki, ki so se sicer od začetka leta 1991 zbirali in bili akreditirani v Ljubljani, kmalu po srečanju na Brdu za kakšen teden izginili iz Slovenije, in spomnim se, da sem se takrat spraševal, kaj se dogaja? Potem pa sem po naključju prav od enega izmed tujih kolegov izvedel, da so jim v Švici organizirali večdnevni seminar, na katerem so jim analitiki zahodnih obveščevalnih služb postregli z zaupnimi informacijami o dogajanju v Jugoslaviji. In med njimi je bila tudi informacija, da v tej državi junija lahko izbruhne vojna! O odnosu tujih novinarjev do razmer v Jugoslaviji, vsaj do izbruha vojne v Sloveniji, morda še največ pove izpoved dopisnika BBC-ja z Dunaja Mishe Glennyja, ki je pokrival tudi dogodke pri nas, da na slovensko razglasitev neodvisnosti ne bo šel, ker je tako in tako jasno, kaj se bo zgodilo, in da ne more povedati nič novega.