Fotografija delovnega oddelka. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Fotografija delovnega oddelka. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Jurkovič je dnevnik pisal vsa skoraj štiri leta vojne. Nato se je takoj po vojni udeležil še bojev za severno mejo, a se tisti dnevnik žal ni ohranil. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Razglednica iz današnjega Kovelja. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Pa zbogom, junaki ...
Dnevnik Filpa Jurkoviča je neke vrste vrhunec projekta, s katerim se je MMC RTV Slovenija leta 2014 pridružil zaznamovanju stoletnice prve svetovne vojne. Foto: BoBo
Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča, pogovor ob izdaji nove knjige MMC-jevega projekta ob 100. obletnici 1SV
Velika vojna je Slovence poslala v svet

Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

.
5. junij 1917
Nocoj sem prevzel od Kohna blagajno in poveljstvo nad našo četo, ker gre že ob 1h ponoči Kohn na 20-dnevni dopust.

Takoj sem dal vsemu moštvu službe prosto za snaženje in krpanje obleke in danes sem 16 mož predložil v odlikovanje za železni zaslužni križec na komando 4. armade. V Peresiki je bil hudi požar in je tam 35 konj zgorelo in ležijo ožgani še na pogorišču, kako pa je ogenj nastal, nihče ne ve.
Sinoči sem Kohnov blazni ukaz št. 36 z dne 30. aprila 1917 razveljavil, glede strogega zastraženja Bosancev na podlagi ukaza vojaškega vrhovnega poveljstva št. 39378 s 1. aprila 1917 ter celi četi prečital svoje povelje, da se sme v bodoče prosto gibati brez omejitve. Napravil sem tudi nujno vlogo, da se 1865. in 1866. leta rojene vojake takoj odpusti iz vojaške službe in sem prošnjo takoj poslal na poveljstvo 4. armade v Kowel.

11. junij 1917
Prišla je rešitev na mojo vlogo, da se imajo takoj odpustiti letniki 1865 in 1866, se pravi tistih 41 mož Bošnjakov, in se morajo poslati v Kowel. Od tam se pošljejo pristojnemu kadru v Bosno, da se pošljejo nato na svoje domove. Ko sem jaz to povelje tem revežem prečital in raztolmačil, kdor ni bil priča, kakšen učinek je ta vesela novica imela, ne more tega verjeti. Eni so jokali, drugi se brezumno smejali, tretji so vriskali, drugi plesali – sploh sem mislil, da so ponoreli.

Ko je prvi naval veselja minil, so vsi popadali pred menoj na kolena, drugi na trebuh, ter me molili kakor kakšnega malika, kje tam v Kitaju. Komaj sem njim to neumnost dopovedal, da je to za mene nepristojno, samo Boga se tako časti in tistemu naj se zahvalijo za to, da je imela moja vloga uspeh. Potem so me pograbili na rame in so me med »Živijo g. Jurkovič« in »Bog ga živi« nesli med sprevodom v pisarno, kjer sem jim takoj pustil napisati »Marschrouto« za odhod. Pri odhodu pa so vsi jokali kakor majhni otroci ter so mi poljubljali obleko in vse, kaj je kateri mogel pri meni doseči. V en glas so vsi rekli, da si niso več mislili, da še enkrat pridejo živi domov k svoji ženi in otrokom. Moj nagli ukrep in uspeh jih je presenetil tem bolj, ker sem molčal o svoji tozadevni prošnji, v kateri sem se skliceval na tozadevno najvišje povelje.

13. junij 1917
Kilometer zahodno od nas so sinoči vlomili naši avstrijski vojaki pri enem domačinu, kmetu s kopico otrok. Čez vežna vrata so od zunaj položili težko bruno in vrata z močno telefonsko žico k bruni privezali tako, da ni mogel nihče ne ven ne noter. Odnesli so vse, kar je bilo užitnega, zraven 32 kilogramov moke, ki so jo dobili domačini za otroke od vojaške oblasti. Pred osmimi dnevi so vojaki prav tam pokradli osem kokoši. To je zadnje živo bitje, ki so ga ti reveži imeli, sedaj so brez trohice hrane.

Tatvine so tukaj na dnevnem redu, posebno živeža, in jaz sem danes tudi orožnikom rekel, da so vojaki prisiljeni krasti, ker morajo po krivdi poveljnikov gladovati ali umreti. Dokler vojaškega poveljstva tukaj temeljito ne očistijo, je o kaki vojaški morali govoriti ali isto od lačnega vojaka zahtevati, absurdno.

19. junij 1917
Zjutraj je odšel eden naših najboljših podčastnikov, četovodja Vincenc Veršič, v Lebring, ker mora s polkom Lir. 26 na laško bojišče. Bil je zelo služben, zelo pošten in posebno dostojen mladenič, danes jih je prav malo njegove vrste. Moj najboljši kolega in iskreni prijatelj ter sotrpin vseh do sedaj prestanih nadlog. Eden drugega sva tolažila in si tako olajševala ta nesrečni vojni križ nositi. Revček ima še sovražno kroglo v hrbtu in mora spet si iti še po druge, dasiravno ima zdravih in močnih vojakov še za celo armado po raznih pisarnah, divizijonih in na prehranjevalnih postajah. S težkim srcem in solzami v očeh se posloviva ob razhodu – daj Bog, da bi ne bilo za vedno, ampak še do svidenja.

Vsled velikega premikanja čet po tej železnici smo ostali brez primerne hrane. Danes že četrti dan dobimo samo konzervo na Prov. Amt 29 in ne moremo dobiti druge hrane. Tukaj se tudi pridno dnevno vadijo razne čete v bojni umetnosti, in sicer; metanje ročnih granat, streljanje granat iz vojaških pušk, metanje raznih min, plinski napadi in metanje ognja. Brezpogojno je zadnje orožje za vojake v strelskem jarku najgrozovitejše, posebno kjer je za to ugoden teren, precej raven in pregleden. Trava popolnoma zgori pri tem ognju, še celo korenine, ter se vse spremeni v prah, rudeči plamen s popolnoma gostim in črnim dimom šviga po strelskem jarku in na obronkih – pravi peklenski prizor. Plamen liže po zemlji in v vsaki luknji išče žrtve. Pa gorje onemu, ki ga ta pošast dobi, takoj si pečen in cel v ognju ali na pol ožgan, kakor te pač ta plamen dohiti. Izogniti se je težko, ker se plamen bliskovito zvija na vse strani in tako se spečeš pri živem telesu. Gotovo so tudi grozne bolečine takšnega ranjenca. Nocoj tudi prihaja vlak za vlakom v Ozierane za 42., 74. in 92. pešpolk novega vojaštva. Ali bo 100. ofenziva ali pa je samo izmenjava dosedanjih bojnih čet?
Vse podčastnike in vojake, kolikor je še istih sedaj tukaj pri četi, ki so bili na italijanskem bojišču, sem predložil tudi za odlikovanje za »Karl Truppen Kreutz«, da malo popravim krivico, ki jo mora vojaštvo od Kohna do sedaj pretrpeti.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča, pogovor ob izdaji nove knjige MMC-jevega projekta ob 100. obletnici 1SV
Velika vojna je Slovence poslala v svet