Posnetek iz vojnega časa. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Posnetek iz vojnega časa. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Razglednica - vojak na dolžnosti, doma pa nanj čakajo domači. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Vojaško pokopališče. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Jurkovičev dnevnik., Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Jurkovič je dvogovore z nadrejenimi zapisoval v nemščini, ki smo jih pri pripravi njegovega dnevnika za knjižno izdajo prevedli. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Spomin na mrtve nemške vojake, ki so v utrdbi Douaumont bili pol leta. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Obeležje. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
-
20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
-
21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
-
22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
-
23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
-
24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat
- 26. del: S tako armado naj zmagamo site sovražnike?
- 27. del: Svet je od granat razkopan
-
28. del: Tomiji so predobro naciljali na to točko
- 29. del: Ali je vreden ta kos dežele teh strašnih žrtev?
- 30. del: Uničeno je vse, kar se da uničiti

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


19. april 1918

Danes je odšla bavarska R. E. B. Komp. I. (Polk železniške delavske čete I.) in mi smo ponovno prideljeni k R. E. B. K. 28. (Polk železniške delavske čete 28.)
Sedaj je posebno dosti tukaj ujetih Angležev, ki pospravljajo razne vrste municije ter tudi pokopavajo mrliče, ki jih še zelo mnogo leži tukaj in po okolici iz časa ofenzive med 21. in 22. marcem. Ker je preveč mrličev in tudi že neznosen smrad povsod, Angleži mrliče kratko malo namečejo v večje granatne lijake. Istega zasujejo po pol metra z debelo plastjo zemlje in tako gre naprej s temi ubogimi mrliči. En navaden lesen križ iz drva se vtakne na prostor skupnega grobišča in že se polni druga slična jama s sličnim znamenjem – in tako se dela v neskončno. Prvi večji granatni udarec v tak prostor, pa so mrliči spet zunaj na površini, kakor se žalibog teh primerov lahko tukaj dosti vidi.
Nemci so naredili za padle junake leta 1915 in 1916 na severovzhodno stran od Gouzeaucourta lepo pokopališče s križi in napisi, ne glede na narodnost, in to pokopališče (780 grobov) je danes zelo zmrcvarjeno. Drugače pa sploh v tem odseku ni več rednega pokopališča. Vse je zmetano v granatne lijake in zasuto, pa z Bogom junaki, zato imamo tako strašno dosti podgan tukaj, ki so za vse velikanska muka. Ker naši in tudi nemški vojaki stikajo za zakopanimi angleškimi konzervami, se mnogokrat pripeti, da pri tem iskanju, namesto zakopanih konzerv, mrliče odkopajo.

7. maj 1918
Ob 9h predpoldne so nas angleški zrakoplovi ponovno napadli. Nemci celo trdijo, da njih je bilo čez 50 ter so med strašnim pokom padale bombe in tudi jaz sem dobil svoj delež. Po signaliziranju, da se mora vse skriti, tudi jaz skočim v bližnji globoki granatni lijak in v tem trenutku se zvalim nezavesten v jamo.

Pozneje, ko so Nemci takoj vse preiskali, so tudi mene našli v jami ležati nezavestnega, zraven pa dva mrtva pionirja 425. pruskega pionirskega bataljona. Odnesli so me takoj na tamkajšnjo »Lazaretstelle« in so me čez pol ure spravili k zavesti, vendar sem bil tako uničen, kakor da ne bi imel drobovja. Dihalni organi so mi skoraj popolnoma odpovedali in nemški zdravnik je naročil, da moram do nadaljnjega čisto mirno ležati. Pozneje mi je zdravnik rekel, da je sreča, da nisem ranjen od drobcev, pač pa, da bodem še dolgo občutil ta močan zračni pritisk. Vsak trenutek je iz mene bruhnila kri in srca sploh nisem občutil, ali še kaj deluje.

13. maj 1918
Snoči ponoči je prišel nadporočnik Lazslo domov iz Thuina in sem danes ob 10h njemu izročil četo in blagajno. Obenem sem njemu sporočil, da danes odhajam v bolnišnici ob 1h popoldne ter ga prosim, da z vozom mene in moje stvari odpelje v Fins.
Pozneje pri slovesu v njegovem stanovanju je mene prav ponižno prosil, da naj njemu vse odpustim za razna razžaljenja, ker je bil mnogokrat nervozen, da naj njemu večkrat pišem, ker to si bo štel v posebno čast. Tudi mi je obljubil, da mene še bode posebej predložil v odlikovanje in jaz mu rečem: »Veliko sem trpel, zato imam tudi veliko za pozabiti, odlikovanja ne potrebujem nobenega, naša domovina gre proti koncu, in jaz vam samo še želim, da se boste zdravi rešili v Budimpešto. Saj tudi vi sami vidite, da gre vojna proti koncu in se bo drugače razpletla, kot si to gospodje želijo.« On mi stiska roko in še verjame v nemško in avstrijsko zmago ter se končno posloviva za vselej. Pri opoldanskem slovesu pri romunskem moštvu in podčastnikih je bila muka za mene, brez izjeme so imeli vsi solznate oči in nekateri so na glas jokali, zakaj dobro so znali, kolikokrat sem se postavil po robu pri poveljniku zaradi njih.
Ob 3.40 popoldne sem se končno odpeljal iz Gouzeaucourta v Fins ter sem bil tam sprejet v Feldlazaret (poljska bolnišnica) in ob 6h zvečer sem se od tam odpeljal z bolnišničnim vlakom v Valenciennes.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.