Multimedijski center RTV Slovenija je ob izdaji dnevniških zapisov slovenskega gradbenega inženirja Filipa Jurkoviča, ki je 1. svetovno vojno doživel ob utrjevanju frontnih črt in zalednih vojaških zatočišč na treh zelo različnih bojiščih, pripravil pogovor o vsebini in širšem kontekstu Jurkovičevih opisov, doživljanj in medvojnih misli. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani se je o knjigi, ki je med bralci doživela velik uspeh, saj je že drugič razprodana in gre v znova v ponatis, urednica dnevnika Maja Kač pogovarjala s kustosom in velikim poznavalcem 1. svetovne vojne Markom Štepcem, zgodovinarjem, ki je dnevnik opremil s kontekstom časa, Žigo Koncilijo, in Jurkovičevim vnukom Dušanom Weixlerjem.

Vpogled v misli in občutja vojaka nam razkrije, kako se je začetna vznesenost nad branjenjem domovine, srd nad nasprotniki in vera v hitro zmago zelo kmalu prelila v samoizpraševanje smiselnosti bojevanja in žalost nad usodo, ki jim jo je namenila visoka politika. "Vera v to, kar časopisi in vojno-tiskovni uradi proizvajajo, je začela zelo kmalu padati. Vojaki spoznajo, da so tudi na drugi strani ljudje, ki si želijo enako, imajo svojce, se soočajo z enakimi težavami kot oni," pojasnjuje Marko Štepec.

Pri Jurkoviču se to spoznanje pojavi že zelo zgodaj - med božičnimi prazniki, ki jih preživi med kavernami na soški fronti, dnevnik polni z zapisi refleksije o nesmiselnosti vojne:
Mi smo postavili na naše okope skromna božična drevesca, Italijani pa mogočne smreke z razkošnim kičem, ter smo prepevali "Tiha noč – sveta noč", in ko smo mi prenehali, so Italijani zapeli v krasno ubranem pevskem zboru. Gotovo ni bilo med nami niti enega, da ne bi pri tej svečanosti imel solznih oči in Italijani so nekateri na glas jokali. Tako so nam v srčnem prijateljstvu minevale minute, v medsebojnem prisrčnem razgovoru in petju nabožnih pesmi z iskreno željo po blaženem miru. Ob 1h smo se razšli vsak na svoj določeni kraj z željo, da bi ta sveta noč ostala mirna, in Bog nas je uslišal, da ni bilo topniških presenečenj do jutra. Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru?

Iz dnevniške naracije v zapise samorefleksije
Tudi sicer je Jurkovič med zelo natančnimi popisi dogajanja v svoji enoti in opisi krajev ter ljudi, ki jih je med premiki čet spoznaval, pogosto na papir prenesel svoja intimna razmišljanja o svetu in človeški naravi. To je zgodovinarja Žigo Koncilijo med prebiranjem Jurkovičevih vpisov še posebej presenetilo: "Vpogled v dnevnik je bil zame fascinanten, že sam rokopis je umetniški akt za naše digitalne razmere. Vsebina kmalu preide iz naracije klasičnega dnevniškega zapisa dogajanja v prav literarne mojstrovine samorefleksije."

V enem od teh zapisov Jurkovič opiše svoje misli:
Ako hodim sam po tem močvirju in gozdovih ter poslušam to tajinstveno šušljanje dreves, me zmerom v tej vodni puščavi obide neka notranja groza in me strahoma obdaja ta planjava. Tudi tukaj imamo več grobov naših padlih vojakov, ki imajo križe iz brezovega lesa, brez napisa, in vsi so obrnjeni tako, da ubogi pokojniki gledajo proti zahodu – to je proti svoji domovini. Za temi revčki se tukaj ne solzi nobeno oko – a tam v blaženi domovini se točijo grenke solze za teboj! In ti ne vidiš ter ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih ter moraš počivati na tuji zemlji.

Čustva je težko preliti na papir
Kljub podrobnim opisom vojaškega življenja pa v takšnih dnevnikih - tudi Jurkovičevem - umanjkajo zapisi o njihovih družinah, ni opisov žen, hčera. "Glavni razlog za to je bil, da so dnevniški zapisi nastajali predvsem za zapisovanje izkušnje vojne, zaradi želje, da se spomini na te dogodke ne izgubijo," ozadje pojasni Štepec. Hkrati pa pogosto res težkih čustvenih situacij niso želeli ubesediti. Ko mora na primer Jurkovič ženi umrlega sovojaka sporočiti žalostno novico, zapiše, da tega ne bo opisoval, saj svojih težkih čustev ne želi izliti na papir. In nadaljuje opisovanje dnevnega dogajanja:

27. oktobra 1915 sem imel žalostno nalogo, da sem hodil k ženi Bibiča, računovodskega narednika, v Beljak prvič sporočit smrt njenega moža in drugič izročit ji vse njegove stvari, kovček, obleko in drugo. No, tega pretresljivega dogodka si ne bom podrobneje opisoval, ker se tega popisati ne more. Včeraj oz. snoči je bila moja četa premeščena iz Čepovana na Breg in to nujnim potom.

Na srečo se je ob dnevniku ohranilo tudi za dva debela albuma vojnih razglednic in fotografij, ki jih je Jurkovič vestno pošiljal z bojišč svojim domačim. Ravno iz teh, danes zgodovinskih virov, lahko več izvemo o njegovi naklonjenosti družini, ženi, skrbi za to, kaj se dogaja v domačih krajih. "Na razglednicah je bilo vse tisto, kar v dnevnikih pogrešamo – stik z domačimi, čustva, doživljanje vojne. Čeprav vojaki svojih domačih niso hoteli strašiti in so kaj tudi zamolčali," dodaja Štepec.

Jurkovičev vnuk Dušan Weixler, ki deda ni poznal, ob tem razmišlja, da je bila zanj pravi heroj te vojne njegova stara mama, torej Jurkovičeva žena Magdalena. Pred vojno sta namreč imela že štiri otroke, med vojno sta se jima rodila še dva in po vojni trije. Živeli so v revščini in Magdalena je morala napeti vse svoje sile za ohranitev družine. Jurkovič je bil namreč nezakonski sin graščaka iz Radgone, svojega očeta ni poznal, in se je iz načelnih razlogov v zapuščinski obravnavi po njegovi smrti odpovedal vsemu premoženju.

Pokončna, etična drža
Njegova načelnost, občutljivost na nepravičnost in korupcijo je dobro vidna tudi iz dnevniških zapisov. Pogosto namreč opisuje krivično ravnanje višjih častnikov, ki so hrano in pijačo, namenjeno vojakom, pogosto porabili zase in svoja veseljačenja, moštvo pa je stradalo. "Po delih dnevnika najdemo opise težave znotraj avstro-ogrske vojske, ki so se kopičile čez leta. Proti koncu vojne že lahko beremo, da povzema vojaški razglas, ki so ga sestavili vojaki in v njem opisujejo, s kakšnimi težavami in zlorabami se soočajo v samih enotah. Pojavijo se pozivi k uporu," dodaja Žiga Koncilija.

Stara monarhija je propadala in vse bolj jasno je postajalo, da njena vojska v 1. svetovni vojni ne bo zmagovalna. Jurkovič, ki ga s soške fronte premestijo na vzhodno in na koncu kot delovno podporo nemški vojski še na zahodno fronto, se še pred koncem vojne ranjen vrne domov. Popolnoma shiran, kot vsi njegovi soborci. Doma vstopi v novo resničnost, nastane država SHS, začnejo se boji za meje. Tudi sam se pridruži borcem generala Rudolfa Maistra.

In tudi med temi boji je dogajanje zapisoval v dnevnik. A kot pove njegov vnuk, se je ta dnevnik izgubil. Mogoče ga pa vendarle kdaj najdejo med družinsko zapuščino in nam Jurkovič, več kot stoletje pozneje, odstre njegovo doživljanje še teh prelomnih dogodkov.

Ana Svenšek

Ivan Lotrič ob prebiranju odlomka dnevnika Filipa Jurkoviča, Soška fronta 1915.#VelikaVojna #MuzejskeSrede #PaZbogomJunaki @rtvslo pic.twitter.com/InG1sXuzgq

— MuzejNZS (@MuzejNZS) December 20, 2017