Ernest Anželj z armburstom 23. maja 1991 v učnem centru v Pekrah. Foto: Osebni arhiv Ernesta Anželja
Ernest Anželj z armburstom 23. maja 1991 v učnem centru v Pekrah. Foto: Osebni arhiv Ernesta Anželja
Brigadir Ernest Anželj Foto: Osebni arhiv Ernesta Anželja

Za usposabljanje novih vojakov je vodstvo Republiškega štaba teritorialne obrambe Slovenije (RŠTO) usposobilo lastne kadre. Večina nas je prišla iz civilne sfere, imeli smo nekaj vojaškega znanja in izkušenj, predvsem pa veliko volje, srčnosti in ljubezni do svojega naroda, ki si je prizadeval za boljši jutri pod svobodnim soncem.

V 710. učnem centru v Mariboru je vojaški rok začelo služiti 120 nabornikov. Pozivu na služenje vojaškega roka so se odzvali vsi, pa čeprav so nekateri že dobili tudi pozive za služenje vojaškega roka v takratni JLA. S tem, da so se odzvali klicu svoje domovine Slovenije, so se seveda izpostavili, saj so jih po takratni zakonodaji kazensko preganjali in poskušali na silo privesti v enote JLA. Zakonsko določen vojaški rok je bil v Sloveniji skrajšan na sedem mesecev. Usposabljanje in urjenje prvih mirnodobnih vojakov je temeljilo na moderni vojaški doktrini in na sodobnih didaktičnih principih in metodah ter na spoštovanju osebne integritete in časti. Obvezno je bilo vikanje vseh vojakov, vsak inštruktor pa je moral vse svoje vojake poznati po imenu.

Več prispevkov iz časov osamosvajanja Slovenije preberite na portalu 25 let.

Zagotovljen je bil tudi precej ugoden življenjski standard, pri usposabljanju sta bila uporabljana slovensko vojaško izrazoslovje in slovenski bonton, veljati pa so začeli tudi slovenski vojaški čini, položajne oznake in nazivi. Pripadniki učnega centra smo bili opremljeni z novimi bojnimi uniformami v maskirnih barvah in novimi oznakami Slovenske vojske. Peterokrako zvezdo na kapi je zamenjala slovenska "tribarvnica" - kokarda, ki je s stiliziranim Triglavom in prekrižanimi meči poudarjala slovenskost. Na levem ramenu uniforme smo nosili znak prve generacije – zlato izvezeno številko ena na črni podlagi, ki je obrobljena s slovensko »tribarvnico«. Zaradi te oznake so nas drugi pripadniki TO poimenovali »enkarji«. Od novega orožja smo imeli protioklepni ročni minomet armbrust in avtomatsko puško SAR - 80.

Pripadniki stalne sestave učnega centra smo bili pred sprejemom prvih vojakov na posebnem usposabljanju v Republiškem centru za obrambno usposabljanje (RCOU) v Poljčah pri Begunjah. Poleg vojaško strokovnega znanja smo pridobili tudi veliko spoznanj in spodbud iz slovenske vojaške in vojne zgodovine. Uspelo nam je skleniti močne medsebojne vezi, temelječe na prijateljstvu in pripadnosti, kar je odločilno vplivalo na našo bojno moralo.

Armada je na začetku na nas gledala posmehljivo in skeptično, saj je v JLA veljalo prepričanje, da morajo Slovencem poveljevati in jih voditi bolj bojevniški narodi takratne SFRJ. A kljub temu so učni center že od vsega začetka nenehno opazovali in nas skušali sprovocirati z manjšimi izzivanji. Kmalu so spoznali, da naši vojaki izredno hitro napredujejo, pa čeprav pod vodstvom slovenskih "amaterjev". Začele so se provokacije, katerih ključna točka je bil prav naš učni center, cilj pa prevzem naborniške dokumentacije in mladih vojakov. Zakaj sta armada in politični vrh SFRJ izbrala prav Maribor? Morda so presodili, da je v Mariboru veliko nezadovoljstva zaradi socialnih težav. Nezadovoljne delavske množice naj bi zlahka obrnili proti slovenskemu vodstvu. Morda so menili, da se večina Mariborčanov, ki niso bili slovenske narodnosti, ne strinja s težnjami po osamosvojitvi Slovenije in da bodo z veseljem sprejeli »bratsko« pomoč. V Maribor so prihajale okrepitve v obliki dodatnih oklepnikov, pripadnikov specialnih enot in vojne policije. Verjetno so želeli sprožiti incident in zanj pred jugoslovansko in svetovno javnostjo obtožiti slovensko TO, nato pa v »osvobodilni« akciji zasesti 710. učni center (UC), nabornike odpeljati na služenje nekam v Jugoslavijo, zapleniti naborno dokumentacijo in zajeti pripadnike stalne sestave učnega centra.

Po Aksentijevićevem ultimatu
22. maja 1991 je podpolkovnik Milan Aksentijević, takratni poslanec v slovenski skupščini, izrekel ultimat - zadnjo možnost za mirno rešitev razmer. Armada je zahtevala denar, nabornike, naborno dokumentacijo in ukinitev učnih centrov TO. Določen je bil tudi rok - 23. maj 1991. Na ta zgodovinski dan, ki ga mesto Maribor praznuje kot spominski dan, se je po prepričanju Mariborčanov in branilcev 710. učnega centra v Pekrah začela vojna za Slovenijo. To je bil dan, ko smo se pripadniki takratne TO RS in JLA prvič odkrito merili skozi puškine cevi. Takrat so padle vse maske, konec je bilo sprenevedanja, vsem je postalo jasno, da je spopad za uveljavitev samostojnosti naše domovine neizogiben. Armada pa je tudi spoznala, kako zelo se je motila o Mariborčanih, ki so se jim odkrito postavili po robu in goloroki zapirali pot tankom, oklepnim in drugim vozilom JLA v obrambi svojega učnega centra v Pekrah.

Tudi danes, po petindvajsetih letih, me spremljajo spomin, ponos in hvaležnost za junaštvo naših ljudi. Če ne bi bilo njih, tudi tega zapisa ne bi bilo, saj me najverjetneje ne bi bilo več med živimi. Če bi ne bilo pogumnega in odločnega odziva branilcev takratnega 710. UC TO in silovite reakcije Mariborčanov, bi bila slovenska pot v samostojnost in državnost verjetno mnogo težja. Delili bi usodo drugih narodov nekdanje skupne države, ki so si morali svojo samostojnost izboriti ob bistveno večjem krvavem davku.

Vohuni iz JLA
23. maja 1991 ob 7.30 sta do našega stražarja prišla dva občana in sporočila, da sta v bližini našega centra opazila dva oborožena uniformiranca brez oznak. Poveljnik zaščitne enote je poslal oddelek, da stvar preveri. V hitri akciji so oba zajeli, opazili pa so še tri uniformirance, ki so bežali proti pohorski vzpenjači. Ker so bili že precej oddaljeni od učnega centra, jih naši niso zasledovali. Oba zajeta sta imela uniformo izvidnikov JLA, opremo za izvidovanje in sredstvo zvez, bila pa sta tudi oborožena z avtomatskim orožjem. Po pogovoru, ki ga je opravil naš organ varnosti stotnik Franc Pulko, se je izkazalo, da gre za oficirja in vojaka iz enote 31. korpusa JLA. Ob 8.15 sta bila izpuščena z orožjem in opremo vred. Peš sta se napotila v svojo enoto.

Mislili smo, da bo armada od zdaj bolj obzirna pri opazovanju 710. učnega centra. A smo se zmotili. Ob 12.30 smo opazili skupino oklepnih vozil, ki se je z veliko hitrostjo približevala centru. Naš dežurni častnik je dal signal za obrambo učnega centra. Osnovni cilj je bil zavarovati nabornike, zato smo jih, kolikor je bilo mogoče, mirno odpeljali v dvorano centra, kjer jim je Đorđe Legen predvajal film. Sami smo se hitro oborožili in se razporedili okoli zgradbe za obrambo centra. Medtem se je šest oklepnih vozil JLA že postavilo na bojne položaje okoli centra, iz kupol pa so mitraljezci začeli spremljati vsak naš premik. Poleg oklepnikov so položaje zasedli tudi pripadniki vojaške policije 31. korpusa JLA ter pripadniki diverzantske brigade iz Niša, ki so nas kasneje še posebej izzivali.

Obkoljen učni center v Pekrah
710. učni center je bil tako popolnoma obkoljen, za povrh pa je bilo z vojaškega poligona v Radvanju slišati grozeče hrumenje bližajočih se tankov. Za boljše razumevanje našega položaja moram povedati, da je kompleks zgradb, v katerih je bil nameščen učni center, grajen kot izobraževalna ustanova in kot tak ni bil primeren za uspešno obrambo. Zaradi kapric nekaterih žal nismo smeli pripraviti zaklonilnikov, potrebnih ovir, niti mrežaste ograje. Namesto nje je bila okoli centra nekakšna simbolična ograja iz lesenih polbrun, v višini enega metra. Da bi bila mera polna, je prav tisti dan potekala zamenjava zaščitne enote TO. Zaščitno enoto so sestavljali pripadniki rezervne sestave TO, ki so bili oboroženi s pehotnim orožjem, intervencijski vod iz čete za protidiverzantsko delovanje (PDD) in baterija protizračne obrambe (PZO) s štirimi protiletalskimi topovi kalibra 20 mm, z nekaj streliva, položaj topov pa ni bil namenjen obrambi proti oklepnikom. Pripadniki stalne sestave 710. učnega centra smo imeli 12 avtomatskih pušk M 70 kalibra 7,62 mm, 17 pištol TT, pet novih avtomatskih pušk SAR – 80 kalibra 5,65 mm. Od protioklepnega orožja smo imeli šest lahkih protioklepnih ročnih minometov »armbrust«, pripadniki zaščitne enote pa še nekaj tromblonskih min.

Merjenje moči - peščica teritorialcev proti polno oboroženi armadi
Pripadniki posebnih in vojaško policijskih enot JLA so bili v popolni bojni opremi (avtomatske puške, ostrostrelske puške, nove maskirne uniforme, neprebojni jopiči, metalci solzivca, čelade z vizirji, zaščitne maske, noži itd.) in očitno dobro motivirani. Armada se je takrat prvič srečala z našim protioklepnim orožjem "armbrust", kar je verjetno delno omajalo njihovo samozavest. Medtem ko smo mi iskali boljše obrambne položaje in se premeščali, so nas napadalci videvali zdaj tu, zdaj tam, in napačno sklepali, da imamo protioklepnega orožja veliko. Čeprav »armbrust« po navedbah nekaterih pozneje v slovenski osamosvojitveni vojni ni odigral tako pomembne vloge, pa je v obrambi 710. UC odigral eno ključnih vlog - napadalce je navdajal s strahom pred neznanim, nam branilcem pa je dajal upanje in psihološko oporo. Armada ni vedela, da smo branilci slabo opremljeni, saj večinoma nismo imeli zaščitnih mask, čelad, nožev, zavojev prve pomoči, sredstev zvez itd. Brezrokavnik, ki je bil uveden kot sestavni del slovenske vojaške uniforme in je danes žal ukinjen, pa so napadalci zmotno imeli za zaščitni neprebojni jopič.

TO zavrne vse zahteve JLA
Ob zapornici pred vhodom v učni center sta se soočila vodja učnega centra major Andrej Kocbek s sodelavci in poveljujoči oficir podpolkovnik Milan Stevilović s spremstvom. Ta je postavil zahteve, da moramo takoj izpustiti zajeta pripadnika JLA in da naj jim predamo pripadnike TO, ki so pripadnika JLA zajeli. Zahteval je, da jim predamo vse nabornike, ki jih bodo odpeljali v vojašnice JLA za nadaljnje služenje vojaškega roka, zahteval je tudi naborno dokumentacijo, ki smo jo hranili v centru. Nazadnje je zahteval še, da jim predamo stotnika Franca Pulka, ki je bil v 710. UC varnostni organ, pred tem pa je delal v kontraobveščevalni službi (KOS) JLA.

Vodja 710. UC major Andrej Kocbek je po posvetu z nadrejenimi v Ljubljani vse zahteve, razen izpustitve obeh pripadnikov JLA, odločno zavrnil in pojasnil, da sta bila pripadnika JLA že izpuščena. Poveljujoči oficir JLA podpolkovnik Milan Stevilović je bil presenečen, saj ni pričakoval tako odločnega in pogumnega nastopa branilcev učnega centra, imel je veliko premoč v bojni tehniki, opremi in moštvu. Vidno se je razburil, začel groziti in žugati proti našemu vodstvu. Prav takrat je prispel še načelnik KOS v mariborskem korpusu, podpolkovnik Ratko Katalina, ki je vodil celotno operacijo. Tudi on je bil vidno razburjen, ponovno je zahteval nabornike, dokumentacijo in vse, ki so sodelovali pri zajetju njegovih izvidnikov. Načelnik učnega centra major Andrej Kocbek je zavrnil tudi njegove zahteve, zato je napetost narasla do vrelišča. Podpolkovnik Katalina je prevzel poveljevanje nad enotami JLA in zelo glasno izdal ukaz svojim enotam: »Na svoja mesta, pet minuta do otvaranja vatre!« Zabrneli so motorji oklepnih vozil, vojaki pa so zasedli bojne položaje. Bojna vozila so se še bolj približala ograji centra. Podpolkovnik Katalina je še naprej grozil in besnel, saj je med tem na hrib Kogl, ki je bil za hrbtom napadalcev, prispela skupina pripadnikov TO pod vodstvom stotnika Gorana Vidriha.

Živčno vodstvo armade in grožnje
Katalina je živčno hodil ob zapornicah pred vhodom v UC in grozil, da če ne izpolnimo postavljenih zahtev, bo najprej pozval iz centra vse civiliste, nato pa center zravnal z zemljo.

Pridejo novinarji in Mariborčani
Zadeva se je malce umirila, ko so pred učni center prispeli novinarji in ko je Radio Maribor v eter spustil prvo obvestilo o obkoljenem učnem centru, v katerem je novinarka Breda Čepe pozvala Mariborčane na pomoč. Kmalu zatem so pred center prihrumeli še štirje posebni oklepniki (BOV vojaške policije), lahko pa smo slišali tudi hrumenje tankov T-55 iz mariborske vojašnice, ki so se po poti iz Radvanja premikali proti Pekram. Položaj pred vhodom je medtem postal resen, oklepnik pred vhodom je začel izzivati s pritiskanjem na plin in s pomikanjem naprej je grozil, da bo prebil vhodno zapornico. Branilci centra, ki smo bili pri vhodu, smo imeli ukaz, da če pride do preboja zapornice, začnemo streljati. Pogledal sem svoje tovariše, bili so mrki, pri nikomer ni bilo opaziti strahu ali zmede, prej pripravljenost, da drago prodamo svojo kožo. S stotnikom Herbertom Lešnikom sva se dogovorila, da bo v trenutku preboja streljal na vojaškega policista, ki je vztrajno meril vame, jaz pa bom z »armbrustom« poskušal uničiti oklepnik pred vhodno zapornico. Pripadniki stalne sestave 710. učnega centra se nismo slepili z iluzijami, jasno nam je bilo, da nas ima JLA za paravojaško enoto, ki jo lahko popolnoma legalno zatre. Pri duši mi je bilo težko, vedel sem, da je to trenutek resnice, in v mislih sem se poslavljal od žene in otrok ter se spraševal: "Le kako bodo živeli brez mene? Kaj bodo rekli ljudje o nas? Ali se me bosta morala moja sinova sramovati? Jima bodo povedali resnico?" Pripravil sem avtomatsko puško in pištolo za strel, saj sem se zatrdno odločil, da me živega ne bodo dobili, pomaknil sem se ob zid zgradbe in pripravil svoj »armbrust« za strel.

Medtem so pred center prispele tudi ekipe novinarjev RTV Ljubljana in ORF ter mestno politično vodstvo - Rudi Moge, Andrej Verlič, Franci Čuš, Stanislav Holc ... Trudili so se umiriti položaj, da ne bi prišlo do najhujšega. V dolini pod učnim centrom, ob prvih hišah Peker (Bezjakova ulica), smo opazili civilno policijo, ki je zadrževala množico civilistov s slovenskimi zastavami; rahel vetrc je nosil njihove spodbudne vzklike in pesmi do nas. Danes je težko opisati občutke, ki so nas takrat prevevali. Naš položaj je bil vse prej kot zavidljiv, toda ta spodbuda naših ljudi, tisto plapolanje slovenskih zastav nas je navdajalo s ponosom, da smo Slovenci in da smo se drznili upreti tako mogočnemu nasprotniku. Ko so naši vojaki v amfiteatru centra izvedeli, kaj se dogaja, so zahtevali orožje v želji, da bi nam pomagali pri obrambi. Seveda jim tega vodstvo centra ni odobrilo, saj so bili v uniformi šele osem dni.

Branilci 710. učnega centra takrat še nismo vedeli za junaštva prebivalcev Radvanja, Peker in Limbuša ter drugih Mariborčanov, ki so goloroki preprečili prodor okrepitev JLA pred 710. UC v Pekrah. Nismo vedeli za Mariborčane, ki so množično prišli pred vojašnice JLA v Mariboru, kjer so protestirali in preprečili nadaljnji izhod enot JLA. Zanimivo je, da je 710. UC branila le peščica pripadnikov TO, armada pa je navkljub izraziti premoči hotela še dodatne okrepitve. Morda je odgovor v tem, da je vodstvo mariborske JLA spoznalo, da so se zmotili. Ne le, da jim Mariborčani niso stopili ob bok, marveč so množično, združeno in zelo odločno nastopili zoper enote JLA.

Katalina ima dovolj, a mi se ne vdajamo
Pogajanja pred učnim centrom so bila za armado neuspešna, zato so postali vedno bolj nervozni in besni, posebno so jih bolele naša odločnost, da branimo 710. UC kljub njihovi ogromni premoči, ter neposredna in odločna podpora Mariborčanov. Okoli 15.40 je njihov poveljnik podpolkovnik Katalina sporočil, da ima zdaj zares vsega dovolj in da bo čez deset minut ukazal napad na center. Mati z otroki, ki je živela v centru, se je v joku umaknila s svojega doma. Strelec na oklepniku pred vhodom nam je z nožem nazorno kazal, kako bi nam rad prerezal vratove, slišali smo žvenket zaklepov in psovke na svoj račun, kupole oklepnikov so se obračale zdaj sem, zdaj tja ter izbirale ustrezen cilj. Živci so bili napeti do skrajnosti; če bi takrat počil en sam strel, bi prav gotovo prišlo do pokola - in prav to je armada želela. Želela nas je uničiti in krivdo za to naprtiti nam.

Napetost popusti
V trenutku pred napovedanim napadom sem opazil, kako je pripadnik TO - strelec na protizračnem topu - brezkompromisno še dalje meril v oklepnik JLA, čeprav se je zavedal, da v primeru spopada nima nikakršnih možnosti za preživetje. Na ploščadi pod centrom je bil namreč popolnoma odkrit, vanj pa je poleg dveh oklepnikov merilo vsaj ducat vojaških policistov. Pozneje sem izvedel, da naj bi v bobnu na topu sploh ne imel streliva! Zares me zanima, kaj je danes s tem junakom.

Po izteku ultimata ni prišlo do spopada. Razlog za to mi še danes ni jasen. Morda jih je odvrnila naša odločnost, morda nepredvidljive posledice spopada, morda strah pred jezo Mariborčanov, morda pa enostavno ni bilo tako lahko sprožiti prvega strela. Napetost je spet popustila. Načelnik učnega centra je odšel na pogajanja v mestno hišo. Pogajanja je na strani TO vodil poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine podpolkovnik Vladimir Miloševič, na strani JLA poveljnik mariborskega korpusa general Mičo Delić, za povezavo in potek pogajanj je skrbela mestna oblast. Padel je mrak, JLA je z reflektorji na bojnih vozilih svetil v center, na vseh mogočih pristopnih poteh pa so postavljali protipehotne mine. JLA je vsake toliko časa poskrbela za kakšen izziv. Zbrani ljudje pod centrom pa tudi ponoči niso popustili, zakurili so ognje, peli narodne pesmi in nas spodbujali. Okoli druge ure zjutraj je med nas treščila novica, da si je JLA dovolila prekršiti pravila o pogajanjih in da so iz občinske zgradbe ugrabili poveljnika podpolkovnika Vladimirja Miloševiča in zajeli njegovega varnostnika, stotnika Milka Ozmeca. Tudi oblegovalci so ponovno okrepili provokacije in nam dajali vedeti, da smo zdaj na vrsti mi.

Umik armade
Nekaj čez tretjo uro zjutraj pa so se enote JLA začele postopoma umikati. Šele ob njihovem teatralnem odhodu smo spoznali, koliko jih je bilo. Tako se je končala več kot petnajsturna obkolitev 710. učnega centra. Zgodovina je pokazala, da so bili pekrski dogodki generalka za obe strani. Naslednji dan je žal padla prva žrtev v boju za samostojnost naše domovine. Med protestiranjem pred vojašnico je pod kolesi istega oklepnika, ki je izzival pred vhodom v 710. učni center, umrl občan iz Miklavža Josef Simčik. Tako je zver vojne v nekdanji SFRJ prvo žrtev okusila prav v našem mestu pod zelenim Pohorjem.

Že čez nekaj dni je sledil nov zaplet. TO je zaplenila in odpeljala vozila BOV iz takratne tovarne TAM. In armada je spet grozila, da bo v primeru, če ji oklepnikov ne vrnejo, zravnala učni center v Pekrah. No, vse se je končalo z grožnjami. In tako so prvi mirnodobni naborniki prvič v zgodovini naše državnosti prisegli svoji domovini v Pekrah in na Igu 2. junija 1991, ob močnih varnostnih ukrepih.

Pripadniki 510. UC Ig in 710. UC Pekre smo kmalu doživeli tudi drugi del vojne za Slovenijo. Vodstvo RŠTO se je odločilo, da oba centra z naborniki premesti na območje Kočevskega roga, saj so upali, da bomo tam bolj varni. Del pripadnikov obeh UC je bil razmeščen v rajonu Kočevske Reke in Borovca, drugi pa v rajonu Medvednjaka. Potrebno pomoč in varovanje so nam zagotavljali pripadniki zaščitnega odreda 30. razvojne skupine TO iz Kočevske Reke. V vojnih razmerah smo intenzivirali usposabljanje nabornikov po posebnem programu. A usoda je hotela drugače. Prav na Kočevskem smo bili udeleženi še v bojni akciji VAL 91 in Kočevska Reka 91. 2. julija so nas napadla letala JLA. Napadla so naše oskrbovalno vozilo in vozilo naše zaščitne enote ter na naše območje odvrgla kasetne bombe. Takrat sem prvič v praksi preizkusil streljanje na letalo s pehotnim orožjem. Hrup reaktivca je bil oglušujoč, naše streljanje nanj pa jalovo. Naslednji dan so na naše področje, kot povračilni ukrep za napad TO na vojašnico, streljali s topništvom iz vojašnice v Ribnici. Nekaj granat je eksplodiralo tudi v naši bližini, šrapneli so se s srhljivim zvokom zadirali v debla dreves. Obnašanje in pogum vojakov, ki sem jim bil nadrejen, je bilo občudovanja vredno. Kmalu po teh napadih smo preoblikovali svojo organiziranost, saj smo iz učnih skupin oblikovali pehotne vode. Skladno z ukazom RŠTO smo se premaknili proti mejnemu prehodu Dobovec pri Rogatcu, proti Ptuju in proti Ljutomeru. Kmalu smo šli znova na pot, tokrat smo bili poslani na območje Belih Vod nad Šoštanjem. In končno smo se 12. julija 1991 leta vrnili »domov« v Pekre.

Današnji čas nam prinaša nove izzive in dileme, a morda je spomin na tisti čas pred petindvajsetimi leti danes še bolj aktualen predvsem kot opomin, kaj vse zmoremo, če smo složni!