Dan pozneje, ob košnji trave pri hiši na Robindvoru, se je hrup ponovil, letalo me je s preletom naselja tako prestrašilo, da sem takoj stekla do deda Mirka, ki je prišel iz delavnice z zaskrbljenostjo v očeh. Zazrt v nebo in z omenjanjem vojne je bil, kakor da bi prišel iz kakšne knjige.

Naslednja dva dni so na Koroškem na cestah že postavljali barikade. Bil je četrtek, 26. junija. Mama se s prijateljico Nado ni in ni vrnila iz službe, saj je bilo za pot iz Slovenj Gradca v Dravograd treba ubrati obvoze po gozdnih cestah okoliških bregov. Nervozno sem klicala v njeno službo. Telefon je zvonil v prazno. Mobilnih telefonov takrat še nismo imeli. Moj jok je končno prekinil žvenket ključa v ključavnici vhodnih vrat ob šestih popoldne, ko je mama le prišla domov. Bila je zelo zaskrbljena. Spakirali sva nekaj oblačil in odšli k prijateljici, ki ima hišo v zaledju Robindvora. Prvo noč smo prebili v sobah zgornjih nadstropij, dan pozneje pa smo se preselili v klet.

Slišali smo oglašanje siren za zračne napade, ob enem od teh sta dve kasetni bombi pristali v Dravi, med elektrarno in mostom. Hiše ob Dravi so bile menda mokre. Pilot letala je bil domačin, Slovenec iz Črneč, vasi zraven Dravograda. Čudno, kljub občutnemu dogajanju se je meni še vedno dozdevalo, da se to ne dogaja in da sem v neki pravljici.
Zaradi cisterne olja v sosednjem prostoru kleti smo se dan pozneje preselili v klet pri sosedu, takratnem županu. Tako smo novice o dogajanju in pogajanjih z JLA izvedeli iz prve roke. Za vsak zračni alarm smo vedeli že dve uri prej, prav tako smo slišali za grožnje generala JLA Andrije Rašeta, da bomo svoje vojake v krstah nosili. Odrasli so bili zaskrbljeni. V hišo smo hodili samo po nujnih opravkih in ob tem poslušali šviganje rezkih zvokov mimo ušes, najverjetneje posameznih strelov ostrostrelcev s sosednjega Bukovja, gozda na nasprotni strani Drave, kjer so bili vojaki JLA. Potem smo začeli uporabljati zadnji vhod v hišo. Stanje se je kljub pogajanjem zaostrovalo.

Potem je prišel tisti torek, ko so se enote Teritorialne obrambe, ki so bile na levem bregu Drave, kjer je tudi Robindvor, in JLA, ki se je utrdil na desnem bregu, z Bukovske strani, kjer je bila vojašnica, udarile z orožjem. Poslušala sem streljanje. Nerealistično je bilo, še vedno sem si večkrat pomela oči, upajoč, da sanjam. Spominjam se joka in nato smeha v joku, ker nisem mogla verjeti svojim ušesom. V kleti smo tu in tam kaj spregovorili, padla je tudi kakšna šala na račun vina v sodu, kot dovolj velike zaloge za nekaj dni. Eden izmed znancev, Rupert, upokojeni policist, je pred kletjo, za hišo, sede na škarpi kadil svojo pipo, medtem ko je trajalo streljanje. Miren je deloval.

Tik pred Dravogradom je iz Maribora čakal konvoj tankov JLA, namenjen proti mejnemu prehodu Vič. V ožini, tik pred začetkom hiš na Mariborski cesti (mnoge so bile prerešetane s streli), mu je pot preprečevala široka barikada, ki je pozneje zagorela. JLA je grozil, da bodo Robindvor zravnali z zemljo. Prav v tem kraju pa je živelo veliko oficirjev JLA, ki so sprva vztrajali v stražnicah in se niso želeli predati. Njihove žene in otroci, moji prijatelji z igrišča, pa so bili v zakloniščih na Robindvoru. Po pripovedovanjih nekateri krajani zanje niso našli lepih besed. Moralo jim je biti še bolj grozno kot meni. Hkrati pa so bile prav te družine tudi naše upanje, da nas vendarle ne bodo "zravnali z zemljo".

Potem sta se zgodila Holmec in Vič. Padle so žrtve, tudi civilne, med njimi kolesar, ki ga je na dravograjskem mostu ustrelil ostrostrelec. Tisti s skale nad Bukovjem, ki so ga potem s premeteno taktiko, s podstrešja bloka našega naselja, "naši fantje" odstranili.

Spomnim se drugega dne po dogodkih v Holmcu, ko naju je z mamo njena prijateljica v fičku s hitrostjo več kot 120 km/h čez dravski most peljala proti Črni, kjer imam sorodnike in kjer naj bi bilo varneje. Z njenim sinom sva na zadnjih sedežih polegla in se skrila pod bunde. Dravograd je bil prazen, kot mesto duhov. Še prej smo se ustavili v Holmcu, kjer se spominjam pogorišča mejnega prehoda in avtomobila lada niva oziroma tistega, kar je od njega ostalo.

V Črni na Koroškem pa je bilo čutiti čisto drug utrip. Skoraj ni bilo čutiti, da se kaj dogaja, da je vojna. Otroci so se igrali zunaj, mamice z vozički so zasedle pločnike ... Vsi so bili poletno oblečeni, jaz pa sem v bundi in z nahrbtnikom z najnujnejšimi stvarmi hitela bratrancem pripovedovat doživljaje iz vojnega Dravograda.

Kljub 25 letom, ki so minila, so moji spomini še živi. Lahko bi jo odnesli veliko slabše. Prvi dan v šoli po počitnicah, po vojni, sem bila za mir hvaležna vsem junakom 'naše vojne'.