Slovenski miličniki stražijo mejni prehod. Foto: BoBo
Slovenski miličniki stražijo mejni prehod. Foto: BoBo
Slovenski miličniki so bili na Kosovu "tamponsko območje" med albanskim prebivalstvom in srbsko milico, je dejal Boris Žnidarič. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Generalni sekretar Združenja Sever Anton Pozvek je poudaril, da so z akcijo Sever zavarovali demokratične procese. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Posebne enote milice (PEM) na mejni kontrolni točki Metlika. Foto: Arhiv Združenja Sever
Slovenski miličniki so dobili unikatne slovenske uniforme že leta 1977. Foto: BoBo
Vladna palača, skupščina in drugi objekti državnega pomena so bili pod stalnim varovanjem posebnih enot. Foto: Arhiv Združenja Sever
Miličnika v Pesnici tankistom ne dovolita nadaljevati pot. Foto: Arhiv Združenja Sever
Skupni postroj miličnikov in pripadnikov TO-ja v Luki Koper. Foto: Arhiv Združenja Sever
Posebne enote milice na barikadah v Krvavem Potoku. Foto: Arhiv Združenja Sever
Dviganje slovenske zastave po osvoboditvi mejnega prehoda Gornja Radgona. Foto: Arhiv Združenja Sever
Pregled osebne prtljage vojakov JLA pred odhodom iz Kopra. Foto: Arhiv Združenja Sever
Preverjanje prometa na mejnem prehodu. Foto: BoBo
Zbirni center ujetih vojakov JLA v Hrastniku. Foto: Arhiv Združenja Sever
Pripadnik Teritorialne obrambe ob zaseženem tanku. Foto: BoBo
Uničena tanka na mejnem prehodu v Rožni Dolini pri Novi Gorici. Foto: BoBo
Zapora, ki je onemogočila JLA prehod čez reko Dragonjo. Foto: BoBo
Miličniki spremljajo umik tankov nazaj v vrhniško kasarno. Foto: Arhiv Združenja Sever

"Slovenija je bila v svojem položaju preveč samosvoja in zato moteča za zvezne oblasti, kar je omogočila ustava iz leta 1974, ki je dala republikam nekaj več možnosti upravljanja, organiziranja in življenja kot prej," se je predosamosvojitvenih časov za MMC spominjal Anton Pozvek generalni sekretar veteranskega policijskega domoljubnega Združenja Sever. Tik pred osamosvojitveno vojno je bil iz uprave milice RSNZ premeščen v novonastali Urad za varnost in zaščito, kjer je skrbel za varnost določenih oseb in objektov, tudi zaprtega območja Kočevske Reke.

Samo tri leta po sprejetju ustave, ki je republikam dala bolj proste roke, leta 1977, je slovenska milica že bila videti drugače od miličnikov drugih republik. "Uvedli smo modre kravate, svetlomodre srajce, našitke na levem rokavu in takšen ščit s Triglavom tudi na službenih avtomobilih, edini v takratni Jugoslaviji," je povedal drugi sogovornik Boris Žnidarič, prav tako veteran Združenja Sever, ki je bil med osamosvojitveno vojno namestnik poveljnika slovenske milice Pavleta Čelika in svetovalec ministra za notranje zadeve.

"Lepe spomine imam na to obdobje, saj smo imeli pred sabo neki cilj in odgovornost. Med osamosvojitvijo sem bil pomočnik ministra in namestnik poveljnika policije, lahko rečem, da so bili ljudje strokovno dobro pripravljeni, zelo zavzeti in zelo malo je bilo odklonov, ko se človek zaradi pritiska zlomi," je opisal jekleno voljo slovenskih miličnikov med osamosvajanjem.

Akcija Sever zavaruje demokratične procese
Združenje je dobilo ime po zloglasni akciji Sever, v kateri je slovenska milica 1. decembra 1989 onemogočila prihod mitingašev Slobodana Miloševića v Slovenijo na "miting resnice", s katerim bi poskušali zrušiti slovensko oblast. "Akcija Sever je bila prelomna, saj je bil potem decembra sprejet zakon o demokratičnih volitvah. Če ne bi preprečili mitinga, je vprašanje, kako bi se osamosvojitveni procesi nadaljevali," je Pozvek opozoril na simbolni pomen akcije, ki je Beogradu poslala jasno sporočilo, da je Slovenija pripravljena in sposobna ubraniti svojo suverenost.

Slovenski republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl jim je po njegovih besedah v Beogradu nalil čistega vina, ko je dejal, "da v Slovenijo pač ne bodo prišli in da naj se zamisli tudi hrvaški notranji minister, ker bodo "mitingaši" ostali na hrvaški strani, to pa pomeni, da se morda lahko obrnejo in naredijo "alternativni" shod v Zagrebu."

Priljubljeni na Kosovu
Slovenski miličniki so med nemiri na Kosovu postali med prebivalstvom izredno priljubljeni, zaradi unikatnih oznak pa tudi na daleč prepoznavni. "Med Kosovsko krizo je prišlo do pritiska, da moramo oznake umakniti, ker smo bili prepoznavni, slovenski miličniki pa so bili med ljudmi cenjeni, ker niso bili brutalni in so strpno posredovali, čeprav smo delovali v okviru istega zveznega kontingenta," je nadaljeval Pozvek. Umik slovenskih emblemov je bil seveda nesprejemljiv, je dodal.

Na Kosovu je bilo delo miličnikov po Žnidaričevih besedah zelo stresno in zahtevno, saj "so bili tamponsko območje med eno in drugo nacionalnostjo ali eno nacionalnostjo in miličniki druge nacionalnosti, ki so zlorabljali legalnost in potvorjeno legitimnost". Vsekakor pa so po njegovih besedah zelo uspešno blažili napetosti.

Z zborovanjem v Cankarjevem domu v podporo Kosovu leta 1989 z naslovom "Proti uvedbi izrednega stanja, za mir in sožitje na Kosovu" je Slovenija pokazala, da gre odločno svojo pot. Z zmago Demosa maja leta 1990 pa je postalo popolnoma jasno, da Slovenija ne bo ostala v jugoslovanski federaciji, je povedal Žnidarič.

Izobraževalna jedra in nadzor meje
Spremembe, ki jih je prinesla ustava iz leta 1974, Beogradu niso dišale, zvezne oblasti so tako v odgovor stalno pritiskale z različnimi poskusi prenosa republiških pristojnosti na zvezno raven.

Slovenija se je uprla tudi uvedbi t. i. skupnih izobraževalnih jeder, ki bi poenotila učne načrte v kadetnicah po Jugoslaviji. "Mi smo gradili na posebnih zgodovinskih in drugih vsebinah, lahko rečem, da je naša kadetnica bila špica strokovne usposobljenosti bodočih miličnikov," ponosno poudari Žnidarič in kot zanimivost doda, da so slovenski miličniki postali policisti 23. oktobra 1991.

"Jugoslovanska vojska je imela na meji pristojnost do 100 metrov v notranjost, naprej pa je že bilo v pristojnosti slovenske milice, potem pa so to želeli razširiti na en kilometer v notranjost, v primeru izrednih razmer pa celo na 10 kilometrov, to pa je bilo za Slovenijo popolnoma nesprejemljivo, saj bi tako pod nadzor vojske v obmejnem pasu padlo veliko slovenskih mest," je Pozvek opisal še en poskus, da bi si zvezne oblasti uzurpirale večje pristojnosti v republikah.

Naborniške kartoteke na policijskih postajah
V tem času se v Sloveniji pojavijo množični upori proti služenju vojaškega roka v jugoslovanski armadi. "Bolj ko se je približevalo leto 1990, bolj se je položaj zaostroval. Začele so se težave z odhajanjem nabornikov na služenje vojaškega roka, vedno več je bilo ugovorov vesti," je dodal Pozvek.

"V sodelovanju z republiškim sekretariatom za ljudsko obrambo smo se dogovorili, da so bile vojaške evidence marsikje v Sloveniji spravljene na policijskih postajah, saj so si skozi naborniške komisije, ki so jih vodili vojaški oficirji s poveljstva 9. jugoslovanske armade, lastili pristojnosti nad evidencami, ki so jih sicer vodili občinski upravni organi za obrambo. Domišljali so si celo, da lahko kadar koli vstopijo v občinske prostore in vzamejo kartoteke," je Žnidarič opisal zaščito naborniških kartotek.
Poskus razorožitve in koordinacija
Slovenska teritorialna obramba (TO) se je po poskusu razorožitve organizacijsko in funkcionalno okrepila, saj v predhodnih obdobjih republiški štab ni pomenil veliko, ves poudarek je bil na občinskih štabih TO-ja. "V nekdanjem sistemu so celo podjetja imela enote TO-ja, vsaka občina je imela svojo enoto in štab TO, lokalne skupnosti so financirale nabavo orožja," je pojasnil Žnidarič. Zato so ob poskusu razorožitve še toliko bolj vsi skočili v zrak, "saj naše orožje jemljete, saj to ni vaše". Orožje, ki so ga iz vojaških skladišč pred zaplembo rešili, so po njegovih besedah pogosto skrivali tudi na policijskih postajah.

Uvedli so republiško operativno koordinacijo, ki jo je vodil Igor Bavčar in je zbirala informacije o prihodu, krepitvi ter urjenju in pripravah vojaških enot JLA v Sloveniji. Žnidarič, ki je bil član razširjene koordinacije, je dejal, da "si dopoldne opravil normalno službo, šel domov za dve, tri ure, potem pa si celo noč dežural".

S "slovenstvom" okužen kader JLA
Jugoslovanska armada je imela hude težave z "nezanesljivimi" častniki, ki jim v Beogradu niso zaupali. "Iz drugih republik so premeščali oficirje, saj so bili ti oficirji, ki so bili tukaj, bodisi poročeni s Slovenkami ali pa so bili Slovenci ali Hrvati, pa tudi Srbom, ki so bili tu dalj časa, in so bili kontaminirani s "slovenstvom" in slovenskim okoljem, enostavno niso več zaupali," se je spominjal Žnidarič in dodal, da je jugoslovanska armada imela enake probleme na Hrvaškem in drugod.

Začetek vojne in prvi resni spopad
"Bili smo vezani na odločitve predsedstva Republike Slovenije, namreč bil sem v glavnem poveljstvu v Cankarjevem domu, ko smo čakali, kdaj bomo dobili dovoljenje ali ukaz, da se začnemo tudi aktivno braniti, ne pa da smo samo nemi in pasivni opazovalci, kako enote JLA rušijo vse pred sabo in z lahkoto zavzemajo mejne prehode," je Žnidarič opisal mučno čakanje na odločitev politikov.
Odločitev je potem padla še isti dan 27. 6. 1991, ko so tanki JLA že zavzeli letališče Brnik in številne mejne prehode. "Prvi resni spopad je bil spopad specialne enote policije z niškimi specialci v Trzinu, po tem ko je prihitela na pomoč miličnikom in teritorialcem iz Domžal, ki so na blokadnem mestu zadrževali del oklepne enote JLA, ki je prodirala z Vrhnike proti Brniku," je izpostavil.

Specialna enota policije je že prvi dan razorožila in ujela skupino tankov, ki se je izgubila in zašla v gozdove na Toškem čelu pri Ljubljani, se spominja in dodaja, da je to rezultat "uvoženega in zanesljivega" poveljniškega kadra od drugod, ki ni poznal lokalnih razmer. "Tu smo dobili prve ujetnike iz vrst JLA," je dodal.
11-dnevna vojna za Slovenijo?
Da bi morda lahko govorili o 11-dnevni vojni za Slovenijo je opozoril generalni sekretar Pozvek, saj so se policisti s prodiranjem JLA soočili že dan prej, 26. junija, kar se dolgo v uradnih zgodovinskih virih ni omenjalo. "V policijskih veteranskih vrstah je bilo kar nekaj jeze in začeli smo na ta dan tudi opozarjati. Prvo agresijo na Slovenijo so izvedle tankovske enote reškega korpusa iz Ilirske Bistrice in Pivke, ki so že 26. junija krenile v prodor proti zahodni meji, v Divači pa je tudi padel prvi strel. Policisti so na hitro postavljali ovire, kakor so vedeli in znali, največ z ustavljanjem rednega prometa," je opisal dogajanje.
"Tankovske kolone bi že 26., če ne bi bilo ovir, prišle na mejne prehode. Zgodili so se posamezni streli in zastraševanja prebivalstva in policistov, žrtev pa na srečo ni bilo," je pojasnil Pozvek in nadaljeval, da so zaradi uspešne cestne zapore pri Kopru vojaki v dolino na Črnem Kalu morali peš, kar so posnele tudi kamere TV Slovenija.
Pogajanja o prekinitvi ognja
Žnidarič je bil del slovenske delegacije, v kateri sta bila še Dušan Plut in Miran Bogataj, ki je v Zagrebu 3. julija 1991 na vojaškem letališču Lučko s pogajanji dosegla ustavitev spopadov, umik enot JLA v vojašnice in priložnost za politike, da rešijo nastale težave. Med pogovori je prišla informacija, da Slovenci z vlakom z Jesenic pošiljajo "gole" vojake JLA, takrat pa je na pogajanjih postalo zelo napeto.
"Šlo je za enoto jugoslovanske armade, ki je zasedla mejni prehod Karavanke in v dveh, treh dneh izropala trgovino Duty Free, v omarice, kjer so imeli slovenski miličniki uniforme, pa so se posrali," je nazorno Žnidarič opisal pobalinsko divjanje. Svinjarije je bilo za cel tovornjak, mejni prehod pa so popolnoma razdejali in uničili.

Teritorialna obramba jih je potem razorožila, slekla iz uniform in v trenirkah poslala v Beograd, kar so na pogajanjih izkoristili v smislu: "Gole ste jih poslali v Beograd, to bo povzročilo revolt, Beograd bo prišel nad vas". Žnidarič se spomni, da jih je bilo strah, da jih bo aretirala vojaška policija JLA in se bo vse skupaj še bolj zapletlo, a se je potem burna noč vseeno srečno končala z dogovorom o premirju.
EU: Slovenija se ne more osamosvojiti
Evropska trojka je 7. julija na Brionih s Hansom van der Broekom na čelu pritiskala na slovensko delegacijo, naj se pomiri in dogovori z jugoslovanskimi oblastmi, namigujoč, da se pač osamosvojiti Slovenija ne more. "Predsednik Milan Kučan je rekel odločno, da on nima nobenega mandata, saj je odločil referendum slovenskega naroda in on ne more čez to. Tudi Dimitrij Rupel je dobro govoril, Lojze Peterle in France Bučar tudi, treba je poudariti, da so vsi bili enotni," se je spominjal Žnidarič.
Med opoldanskim odmorom na brionskih pogajanjih med evropsko, slovensko, hrvaško in zvezno jugoslovansko delegacijo je odšla slovenska delegacija v hotelsko sobo usklajevat stališča, Milan Kučan pa se je po Žnidaričevih besedah usedel na ograjo in pomenljivo dejal: "Kaj bi dal, da bi bil zdaj ptičica".

Kmalu za tem so dobili posnetek z govorom načelnika generalštaba JLA Blagoja Adžića častnikom, napotenim v Slovenijo. "Treba je z vsemi silami, z orožjem, brezkompromisno ... itd. Ta govor smo dali prevesti v angleščino in ga razdelili vsem udeležencem pogajanj, sledilo je še celo popoldne pogovorov in pozno zvečer je bil sklenjen dogovor," se je spominjal Žnidarič in nadaljeval, da je to bil tudi uradni začetek pogajanj za odhod jugoslovanske vojske iz Slovenije.
Odhod zadnjega vojaka
Po podpisu Brionske deklaracije so se začela pogajanja t. i. Bogatajeve komisije z JLA o odhodu iz Slovenije. Žnidarič, ki je bil na pogajanjih navzoč, se spominja izjave generala Andrije Rašete, ki je dejal, da bi Sloveniji trda predla, če ne bi imeli svojega "Kolška". Gre za pokojnega slovenskega generala Konrada Kolška, ki je bil poveljnik 5. vojaškega območja v Zagrebu. "Preprečil je bombardiranja in letalske napade eskadrilj s treh letališč, in sicer Bihać, Lučko – Zagreb in Zlate stene – Pulj, saj jih je kot poveljnik prizemljil in ravno zato ni prišlo do večjih letalskih napadov na Slovenijo," je pojasnil Žnidarič.
Pogajanja o odhodu so se zavlekla predvsem zato, ker je JLA želela dobiti nazaj in s sabo odpeljati čim več orožja. Žnidarič se spomni, da so zavlačevali in jim vračali večinoma neuporabno kramo: "Vračali smo jim opremo, konjska sedla na primer, pa konjske plinske maske itd. Potem so videli, da se malo hecamo in so njihovi pogajalci "popenili", mi pa smo rekli: Čakajte, a je to vaša roba ali naša?" Operativno akcijo v Kopru, ki se je končala v noči s 25. na 26. oktober 1991, ko je slovensko ozemlje zapustil zadnji vojak JLA, je vodil prav Žnidarič, ki se spominja, da so bili vojaki dodobra natovorjeni, čeprav bi lahko imeli le osebno oborožitev. "Z dvema avtomatskima puškama, z avtomatsko puško in protioklepnim sredstvom itd.," je naštel in dejal, da so jim pogledali skozi prste, da so le odšli.
25 let pozneje
Odhajanje jugoslovanske vojske z vseh koncev Slovenije je trajalo kar tri mesece, zato si v združenju Sever in Zvezi veteranov vojne za Slovenijo prizadevajo, da bi obletnico odhajanja zadnjega vojaka JLA zaznamovali vsakič v drugi slovenski regiji in s tem slovensko javnost spomnili na te prelomne dogodke.
"Proces osamosvojitve je šel kot po učbeniku," je sklenil Žnidarič. Pozvek pa je menil, da "alternative osamosvojitvi sploh ni bilo, razvoj dogodkov pa je kar sam od sebe silil v to smer". Slovenija je zgodba o uspehu, a so se pozneje žal dogajale tudi številne deviacije, predvsem na gospodarskem področju, za katere smo si krivi sami, sta se strinjala.