Marjan Vidmar je za oddajo Pričevalci spregovoril o preteklosti svoje družine in svojega dela ter obudil spomine tudi na obdobje osamosvajanja naše države.

Spominja se tudi notranjih dogajanj v Demosu. Vidmar ponavlja, da je imela Spomenka Hribar pomembno vlogo pri prepričevanju Jožeta Pučnika naj ne prevzame vodenja prve demokratične slovenske vlade, ki jo je potem sestavil Lojze Peterle. Vidmar ob tem izpostavlja, da je imel Bučar velik vpliv pri sestavi Peterletove ministrske ekipe.

Glede domnevne Bučarjeve izjave glede lustracije, Vidmar pravi: "Bil je proti lustraciji, povedal je, lahko preko mojega trupla. A je to res rekel? Res, sto odstotno." Poudarja, da sta se o tem z Bučarjem veliko pogovarjala, sam je lustracijo v pogovoru z njim zagovarjal: "Če lustriramo, saj jih ne bomo pobijali, recimo, sodnik, ki ni kršil človekovih pravic, bo ostal sodnik … To je osnova, predvsem gre pa zato, da se ustvari procese, da vemo kaj je tvoj oče bil, bistvo je, da potem njegovim otrokom sporočimo, dragi otroci, vaš očka pa ni ravnal prav. Proces je nujen ker drugače so otroci še hujši, kot so bili starši. Bučar, prvič, je imel otroke, drugič je pa imel masla na glavi. Je rekel Bučar, z maslom ne moreš hodit na sonce, ker ti oči zalije."

Glede Pučnika Vidmar izpostavlja, da je bil velik junak osamosvojitve, ki pa ni dobil pravega mesta v slovenskem prostoru, tudi po prvih volitvah že po osamosvojitvi, je dobila njegova stranka le malo glasov. Po drugi strani pa meni, da so komunisti ostali zvesti svojim in nobenega ne pustijo na cedilu. Demokratičnemu procesu ter osamosvajanju so se prilagodili, niso ga vodili izpostavlja Vidmar, ki Milana Kučana v tem kontekstu imenuje za »mojstra prevare«.

"Če hočeš komunista spraviti k pameti mu vzemi denar"

Sam je bil v tem času v izvršilnem odboru nosilne Demosove stranke SDZ. Postal je predsednik ljubljanske Demosove vlade in skupaj z županom Jožetom Strgarjem ter svojo ekipo začel urejevati mesto, ki je bilo zanemarjeno in umazano na zunaj in navznoter, glede upravljanja. Pod mestno oblast so takrat sodile številne zdaj samostojne občine do Velikih Lašč. Pri vodenju je naletel na velike težave, saj je trčil na interesna polja ljudi iz starega komunističnega režima, ki so se okoriščali z mestnim denarjem. Pri tem, pravi, se je držal preprostega pravila: "Če hočeš komunista k pameti spravit, mu vzemi denarni tok. To je vse."

Pri spopadih za odvoz smeti, čistejši zrak z indonezijskim premogom, ko se je Ljubljana končno rešila smoga, so se na Vidmarja zgrinjali temni oblaki, ki so s sodnim preganjanjem potem trajali še mnogo let. Vidmar pravi, da se mora Bučarju zahvaliti, da je obstal. Takratni prvi mož ljubljanske vlade poudarja, da so smog zmanjšali za 40-krat, vendar se je gonja nadaljevala.

Ob vsem tem mu je veliko zadoščenje prenova Plečnikovih žal, ki so bile zanemarjene in prepuščene razvratu. Pri prenovi veliko omenja prijatelja Vlasta Kopača pa arhitekta Marka Mušiča. V tem času so pripravili nove Žale in postavili velik križ, ki označuje svet prostor največjega slovenskega pokopališča. Žal mu je, da niso uspeli postaviti mesarskega mostu čez Ljubljanico pa izvirnih Plečnikovih načrtih, za kar so imeli že zbran denar, vendar je poznejši župan dr. Dimitrij Rupel, po Vidmarju to ustavil. Pozneje, pod županom Zoranom Jankovičem so most mimo načrtov Jožeta Plečnika in za veliko več denarja le postavili.